Nečesa mi je od nekdaj manjkalo – potrpežljivosti. Ko sem kuhala, sem ogenj vedno privila do konca. Ko sem se zaljubila, sem vedno hotela vse, naenkrat in takoj zdaj. Cela sem skočila noter in enako pričakovala na drugi strani. Ko ni bilo odziva, sem se naveličala.
»Dolgočasno se mi zdi,« sem rekla, se obrnila na petah in odšla.
Neštetokrat sem odšla. Pet minut sem stala med vrati, pocepetala z nogami, ker se ni takoj zgodilo, kar koli sem že hotela, da bi se, in – namesto da bi vstopila, mirno dihala in dovolila času, da naredi svoje – obupala ter odšla.
Navlekla sem se tega hitrega življenja sodobnega sveta, tega instant vsega.
Kolikokrat se je to kazalo tudi pri moji rasti! Rasla sem in rasla, dokler nisem naletela na oviro. Ko se je to zgodilo, sem se ujezila. Na koga? Nase, seveda.
Zakaj še ne razumem? Zakaj še vedno počnem isto? Zakaj še nisem šla naprej?
Si predstavljaš, da bi mama otroku, ki se uči hoditi, govorila: “Zakaj še vedno ne znaš? Zakaj si spet padel? Kolikokrat ti moram še pokazati?”
Tega seveda ne stori, kajne? In tudi otrok poskuša znova in znova. Včasih mu uspe večkrat zaporedoma, pa potem naslednjič zopet čmokne na tazadnjo. Potrpežljiv je in si ne misli, da se nikoli ne bo naučil. Ker ve, da se bo. In na koncu se.
A meni se mudi, tako se mi mudi.
Ampak kam? Kam se mi tako mudi?
Kam hočem tako hitro priti, da življenju ne dam priložnosti? Kje moram nujno biti, pa hitro, tako nujno, da v vse stopim le napol, le toliko, da preverim temperaturo, v naslednjem hipu pa že drvim dalje?
Kaj je tako pomembnega, da se ne ustavim in ne dam časa tisti eni in edini osebi, ki je zares pomembna, sama sebi?
Kam tečem tako hitro? Kaj mislim, da me čaka tam na koncu?
V bistvu se nikamor ne mudi. V bistvu lahko tečem in tečem, pa ne bom ničemur zbežala. V bistvu se lahko neštetokrat obrnem na petah med vrati, pa bom spet prišla med nova vrata, v novo situacijo, ki ji bom dala natanko pet minut, preden se bom spet … ja, uganila si, obrnila na petah, in tekla dalje.
“Hitro živiš, Sabina,” mi je nekoč rekel oči. “Zelo hitro, prehitro za nas.”
Nisem ga slišala, ker sem spet morala teči dalje.
Danes ga slišim, glasno in razločno. Prehitro. Preveč površno. Preveč nestrpno.
Ampak ker sem zdaj spoznala nekaj novega, sem sklenila, da se ne bom jezila.
Ne bom se gnala in si govorila, da moram brž osvojiti to lekcijo.
Ker sploh ni treba, da to naredim takoj, čas imam, lahko si ga vzamem.
Lahko sem potrpežljiva, lahko sem nežna, nežna s seboj.
Te razumem, še marsikdo bi se, to res ni najobičajnejša situacija 😄
Veš, kje se nahajam? Na eni veliki prelomnici. Tukaj se guncam malo naprej in malo nazaj, lovim ravnotežje in se sprašujem, ali bom padla vznak, skočila naprej, ali pa padla v luknjo, ki je na sredi.
Saj razumeš, da v taki situaciji ne morem v rokah držati še prenosnika in ti pisati, ker bi me samo oviral, kajne?
Kot si že navajena, spet dramatiziram, ampak čisto zares se mi dogajajo velike stvari, zunaj in znotraj, ker je pač vse povezano. Zamenjala sem službo, kjer pridobivam toliko novega znanja in veščin, da se mi kar smeji, hkrati pa sem še tako zelo negotova, da sem zraven še malo pod stresom. Poleg tega me čaka okrogla obletnica rojstva (kako je možno, da se jaz še vedno počutim, kot da jih imam 21???).
Rojstni dan je zame že tako velik dogodek, ko se sprašujem, kje sem in kam grem, s čim sem zadovoljna, kje bi se dalo kaj izboljšati (več najdeš v Tvojem osebnem koledarju zavestnega življenja, ki si ga preneseš tukaj). Tokrat pa se mi zdi številka 30 tako grozeča in prelomna, da hočem biti zares temeljita. In zato si izpolnjujem želje, ki jih imam že leta, skrbim zase, kot sem si že leta želela (in obljubljala), da bom. Skrbim za svoje telo, tako pridno jogiram, kot še nisem nikoli, skrbim za svojo dušo, delam na sebi navzven in navznoter.
Sploh ne tako mimogrede, kot to omenjam na tem mestu, je na plano prišla prastara krivda, krivda, ki so jo generacije pred mano prenašale druga na drugo, krivda, ki sem jo kot tri, štiriletna punčka dobila servirano od odrasle osebe. Ker je sama ni zmogla predelati, jo je predala meni, da sem se z njo “družila” dobrih 25 let. Toliko težav mi je povzročala! Zaradi nje sem se počutila, da nisem vredna ljubezni, da si je ne zaslužim, ker sem kriva.
A ti je to kaj znano? Je, kajne?
Pa ne samo iz Sive dame, kamor sem čisto nezavedno vpletla prav to svojo krivdo (in zadnjič začudena ostrmela nad tem spoznanjem, ko sem knjigo ponovno brala in urejala v eni čisto novi verziji), znano ti je iz svojega življenja, kajne da ti je? Toliko krivde nosimo v sebi mi, sodobni ljudje.
»Ko ljudje iz moje kulture pogledajo potomce Zahodnjakov, ki so jih okupirali, vidijo ljudi, ki se sramujejo svojih prednikov, ker so bili ti morilci in plenilci v preobleki prinašalcev napredka. Dejstvo, da je kultura teh ljudi bolna, ni zanje nobeno presenečenje.«
Vidiš? Saj ni čudno, da se ves čas počutimo krive, krive za generacije pred nami, krive zase. Krivimo svoje hrbte in svoje glave skrivamo med rameni, prepuščamo mesta in sijaj komur koli drugemu, pristajamo na kompromise, pristajamo na mlačne in neizrazite zgodbe, čeprav v resnici hrepenimo po preboju, po epski ljubezni, po tem, da na svetu pustimo svoj pečat. Hrepenimo po tem, da postanemo VELIKI MI.
Hrepenimo, a nimamo občutka, da si to zaslužimo biti, ker nas nekaj teži. Nekaj nam pravi, da to ni za nas, ker je vse, kar si zaslužimo biti, samo – kaznovani.
Ne vem, kako je pri tebi, ampak tema zadnjega tedna je zame izpuščanje.
Pri nas doma smo se morali posloviti od čudovitega bitja, ki nas je osrečevalo celih 10 let. Prižgala sem svečko na grobu nekoga, ki je bil nekoč del mojega življenja, se poslovila in sprejela, da ga več ni. Odločila sem se in izpustila nekatere ljudi, odnose, v katerih ni prihodnosti, ki me vlečejo navzdol. Spet druge sem v mislih na novo definirala in zacementirala meje, ki so bile prej preveč ohlapne.
In prav za vsako od teh dejanj sem na drugi strani dobila nagrado, nekaj lepega, nekaj razveseljivega, nekaj, s čimer me je vesolje potrepljalo po rami in mi sporočilo: Bravo, Sabina, super ti gre, izvoli sladkorček. Kot da bi s tem, ko sem se od nečesa poslovila, pa čeprav samo v mislih, zavrgla polomljen kos pohištva in na njegovem mestu naredila prostor za bleščeč zaklad.
Veliko poletno čiščenje se dogaja, ob katerem niham od žalosti ob poslavljanju do neskončnega veselja ob sladkorčkih, ki mi jih v zameno prinaša življenje.
In tako mi je jasno, da je prav, kar počnem. Da je prav, da sprejemam odločitve. Včasih je pač treba reči tudi adijo in izpustiti vse, kar ti v naslednjem obdobju življenja ne bo več služilo. Treba je odvreči vse, kar te vleče navzdol.
Veš, ne ti ne jaz nisva prišli sem zato, da bi pod težo vseh bremen ležali dol spodaj, na tleh. Prišli sva, da dihava na vsa pljuča, da razpreva krila in poletiva. In če hočeva leteti s čarobnim vetrom življenja, potem morava odvreči vse skale, ki naju vlečejo proti tlom.
Šele ko bova to storili, bova poleteli, ti in jaz.
Ne vem, kam, veš. Ne vem, kaj je tam za ovinkom. In včasih me to plaši.
Na koncu mi je najtežje izpustiti prav to, nadzor. Včasih bi dala vse, da bi izvedela, da bi mi nekdo povedal, kako točno bo, kaj natanko lahko pričakujem, da bi poznala korake, da bi poznala postaje, cel scenarij. Da bi vedela, da bo v redu.
Potem pa se spomnim zgodbice.
Živela je punca, ki je bila v nekoga neskončno zaljubljena. Brala je romane, gledala romantične filme in si natanko zamislila, kakšna bi morala biti zgodba med njima. A ni dobila tega. Od moškega je pričakovala nekaj, česar ji ta ni mogel dati.
Upirala se je, in jezila, in se smilila sama sebi. Ni znala sprejeti, da ima mogoče življenje zanjo, za njiju v načrtu še nekaj lepšega, kot je bilo tisto, kar si je zamislila ona.
Skozi svoje človeške plašnice ni zmogla videti vseh možnosti, ki obstajajo. Vesolje pa jih je videlo, in imelo je načrt. V trenutku, ko je obupala in se hkrati prepustila, ko je razširila roke in oči obrnila k nebu ter rekla: Naredi, kar hočeš, se je zgodil čudež.
Njun odnos ni postal nič takšnega, kot si je zamislila. Postal je nekaj BOLJŠEGA. Postal je odnos, v katerem se dva človeka počutita povsem svobodna, da sta to, kar sta, da rasteta v to, v kar morata zrasti, da se izzivata in drug drugega učita, hkrati pa sta tukaj in zdaj, vsa prisotna v trenutku, ki bo morda minil takoj, morda pa nikoli. Namesto moža, dveh otrok in zlatega prinašalca je dobila Prijatelja, nalašč z veliko začetnico.
Ta punca se danes smeji svojim scenarijem in oklepanjem in vsem mogočim idejam, ki jih je imela toliko let nazaj, ker je mislila, da pozna najboljši možni način za razvoj njune zgodbe. Smeji se tudi zato, ker danes vidi, da s tem moškim ne bi bila nikoli srečna, če bi šle stvari po poti, kakršno si je zamislila. Vesolje je to vedelo, in zato se je vse razvilo, kot se je. Najboljše zanjo.
To ni pravljica, veš, ta zgodba je povsem resnična.
S seboj jo nosim te dni, ko se spet sprašujem, kaj bo, kako bo, ko spet hočem nadzirati svojo pot in ji govoriti, kje točno naj zavije, ko me je strah, da se nekaj ne bo razvilo, kot sem si zamislila, da bo čisto drugače in tako zelo »napačno« …
Zaradi te zgodbe vem:
Vse je prav in na koncu bo vse dobro. Vedno je vse dobro, najboljše zame. Kakor koli se že obrne.
Strašljiv zna biti, o, pa še kako strašljiv. Verjemi mi, bom že vedela, ko pa je ogenj eden izmed mojih prvih spominov. Iskra, vžig, panika, potem pa: “Sabina, pojdi stran, teci po mamo!”
Težek, debel dim se vali proti nama, ko se vračava s škafom vode, ki se zdaj nenadoma zdi tako neznaten.
In potem požar, ogromen, zame, triletno deklico, naravnost veličasten. Sem se ga bala? Ne vem, če bi lahko temu tako rekla. Bali so se ga vsi ostali, tega sem se zavedala, in imel je grde posledice, požrl je cel hlev, moja babica pa je bila tako opečena, da je komaj preživela. Pa vendar se ga nisem bala. Prej bi rekla, da sem ga opazovala z radovednostjo … in spoštovanjem. Kot bi vedela, da bom nekoč ogenj prav pogrešala. V ljudeh, v sebi, v življenju. Da ga bom izgubila … in ga nato obsedeno iskala. Leto, dve, tri. Da ga bom že našla, pa bo spet potihnil, zamrl. In da bom zaradi tega nesrečna, nepotešena, in ga bom iskala dalje. Mogoče me je tisti ogenj takrat obliznil in v meni pustil tako močan pečat, da brez njega sploh več ne znam biti srečna. Da se brez njega počutim prazno. Če ne gorim vsa za nekaj, za nekoga, se počutim mrtvo. Mlahavo. Kot ovenel cvet, poginula riba na obali. Potrebujem to žarenje, pokljanje, plapolanje, potrebujem to življenje v sebi. Zdaj sem se tega že naučila. In veš, česa se še učim? Da ogenj vedno zamre. Vedno potihne. Ne glede na to, kako močan je na začetku, kako pravi se zdi in kako noro veličasten, je v nekem trenutku pogašen in jaz utrujena obležim na njegovem pogorišču. Če me prižiga delo, ki me veseli, se ga naveličam. Če me prižiga moški, sčasoma postane dolgočasen. Če me prižiga hobi, izgubi žar po nekaj mesecih. Če vžigalno nitko iščem zunaj sebe, potem je scenarij vedno isti. Vnamem se – in izgorim. Kot list tankega papirja, ko na njem zanetiš ogenj. Huššš! zagori na vso moč – in že ga več ni. Tako dolgo sem iskala ta ogenj, vidiš, nazadnje pa ugotovila, da sem ga ves čas nosila v sebi. Da je moj, ta žar je moj, prekleto! Nihče in nič ga ne more prižgati, če ga ne zanetim sama. Sama zase, za življenje, za rast. Samo na tipko pritisnem – in gorim. Gorim v ljubezni, v hvaležnosti, v sreči, da sem tu, da sem živa, da sem jaz jaz. Gorim in lebdim nekje nad tlemi, kjer se napajam z nečim, kar je večje od mene in je hkrati jaz, kar je neskončno in vseobsegajoče, nekaj, čemur ne vem imena, in vendar vem, da tako ne bom nikdar izgorela. Da bo vedno več vsega, vedno več ljubezni, vedno več hvaležnosti, vedno več miru zame in za vse, ki jim ga lahko razdajam. Šele ko zagorim, takrat prikličem tisto, kar sem od nekdaj mislila, da me prižiga. Ni res, se zavem, vrstni red ni bil nikoli tak. Te reči me niso prižigale. Sama sem se vnela, zato so prišle. Kakšno spoznanje!
Zadnjič sem vzela v roke svinčnik, da bi napisala refleksijo leta 2017. Pričakovala sem, da bodo iz mene bruhnila razočaranja, napake, slabe stvari. Ne nazadnje je bilo to vendarle leto, ko sem ostala brez službe, ko se nisem (in se še vedno ne) niti približno zavedala, kaj sploh hočem, leto, ko sem cincala, oklevala, ali naj sprejmem ponujene priložnosti ali ne …
Pa veš, kaj se je zgodilo, ko sem začela pisati? Čarovnija.
Ponosna sem nase, sem zapisala. Ponosna, da sem sledila srcu, da sem premagala strah. Ponosna, da sem začela uresničevati svoje sanje. Da sem dokončala Sivo damo. Da sem jo izdala. Sama. Da sem izkoristila vse znanje, ki sem ga pridobila v zadnjih letih, in ga vložila v nekaj ČISTO SVOJEGA. Ponosna, da sem si uresničila dolgoletno željo. 2017 je bilo namreč leto, ko sem končno videla Kubo. Ponosna, da lahko končno ČISTO ZARES, brez olepševanja in laganja sami sebi, rečem, da sem srečna sama s seboj. Da sem zadovoljna s tem, kar sem, da sem sama sebi perfektna družba. To je leto, ko sem se začela počutiti celo. Kolikokrat prej sem rekla, sebi in drugim: V redu sem sama, dobro se počutim sama, najlepše mi je biti sama. Ja, ja, rada sem sama, že od nekdaj. Pa vendar … če sem zdaj čisto čisto iskrena … sem te besede izrekala bolj zato, da bi sama sebe prepričala, da sem v redu – ker v resnici nisem bila. Danes pa je drugače. V bistvu mi jih ni treba več izrekati. In jih tudi ne bom. Rekla ti bom samo, da sem ponosna nase, ker sem se res spremenila. Že spet, ja! Kar naprej rastem, in tega sem tako vesela. Letos sem se sprejela, se začela čutiti celo. Ponosna sem na to, srečna zaradi tega. Delala sem napake, ja. Ampak veš kaj ti bom rekla? Da sem ponosna tudi nanje. Ker me je čisto vsaka ponesla naprej, še višje. Iz vsake sem se nečesa naučila, spoznala nekaj o sebi. Vsaka me je ponesla še globlje v celost. In moje življenje v tem trenutku ni kakšna pravljica. Kje pa, daleč od tega je! Še vedno imam kup težav. Marsikaj me mori in zaposluje moje misli. In vendar sem kak teden nazaj, sredi plesa na božični zabavi globoko v sebi začutila hvaležnost. Hvaležnost za svojo zgodbo, takšno kot je. Hvaležnost, da sem, kjer sem. Da sem jaz jaz. Na tem svetu, v tej državi, na tem mestu. Točno ta trenutek. Začutila sem, da je vse popolno, da je ta zgodba popolna. Ker samo tako grem lahko tja, kamor moram, kamor želim. Ta zgodba, ki sem jo včasih tako prekleto sovražila in se ji upirala in ji na silo iskala drugačen izid … ta zgodba je v bistvu nekaj najlepšega, kar se mi je lahko zgodilo. Ker … A vidiš? Zdaj sem tule. Cela. Živa. JAZ. SABINA. Taka, kot sem se rodila, prečiščena, polna napak, ja, ampak tudi sprejemanja. Sprejemanja teh napak, sprejemanja sebe. Sprejemanja svoje zgodbe. Ne počutim se ekstatično, nisem vzhičena ali polna navdušenja. Samo mirna sem. Srečna. Hvaležna. Točno to želim tudi tebi. Da bi danes, na zadnji dan leta, in jutri in vse naslednje dneve znala stopiti v to stanje preproste hvaležnosti za vse, kar je. Za svoj obstoj. Za svojo zgodbo. Za vse, kar imaš v življenju lepega, in tudi za tisto, kar ni tako lepo. Da bi sprejemala in iz čisto vsake stvari, ki ti pride na pot, naredila fantastično zgodbo. Ker jo lahko narediš, veš to? Zmoreš. In znaš. Hvala, ker si ob meni.
V vsakem trenutku imamo dve možnosti: narediti korak naprej v RAST ali korak nazaj v VARNOST. ~Abraham Maslow
Opažam, da so zadnja leta moj prvi in glavni hobi izleti izven cone udobja. Ko poskusiš enkrat, dvakrat, trikrat … te kar malo zasvoji.
V teh dneh minevajo natanko tri leta, odkar sem se razšla z dolgoletnim fantom. Kmalu po tem sem se nekega večera pogledala v ogledalo in se vprašala, kdo je dekle, ki mi vrača pogled. Kdo je – in kaj je naredilo z mano?
Takrat se je začelo.
Prva stvar, ki sem se je lotila, je bil ples. V srednji šoli mi je profesor športne vzgoje povedal, da nimam ritma in da mi zato – ne glede na to, kako se trudim – plesa ne more oceniti z več kot štiri. S soplesalcem sva četvorko na maturantskem plesu malodane odplesala v napačno smer (ja, tudi meni se zdi smešno, da je to sploh možno). Fant mi je nekoč povedal, da se z mano sploh ne da plesati. Potem sem na fakulteti kot eno izmed obveznih športnih vsebin izbrala zumbo in se pri njej lomila kot bobi palčka. Zamujala sem pri ritmu, koraki so bili napačni, koreografije si pa SPLOH nisem mogla zapomniti, niti slučajno. Nazadnje sem dobila oceno osem, ki je bila najslabša od vseh, in ko sem vaditeljici razložila, da nisem prav talentirana za ples, je preprosto in pomenljivo potrdila z besedami: »Sem opazila.« Hlod. Tako sem se označevala tiste dni. Verjela sem v to, da sem navaden HLOD za ples. Ko sem končala tisto dolgo zvezo, sem si tako rekla: Naj stane, kar hoče, naučila se bom plesati. Premagala bom to. Začela sem z zumbo, ker mi tisti prekleti »Sem opazila« ni in ni dal miru. No, ampak že po kakih dveh mesecih se mi je zumba zdela premalo. Dajmo, naučimo se čisto zares plesati, sem si zamislila. In šla na salso. Sama. Če misliš, da me ni bilo strah, se motiš, ker me je bilo. Čudno mi je bilo iti nekam sama, še posebej plesat ples v paru in še posebej tedaj, ko sem bila tako nesamozavestna, da bi se raje skrila pod mizo ali pa si čez glavo poveznila škrnicelj, kot pa dopustila, da me kdo vidi med plesom. Zbrala sem ves svoj pogum, oblečena v razvlečen puli ter zbledele hlače sem šla na prvi tečaj in … stopila v nov svet. Mhm, po začetni zadregi sem se vsak teden še malo bolj razcvetela. In ko sem začela dobivati pohvale (ja, POHVALE!) za svoj ples, najprej nisem mogla verjeti. Ko je učitelj plesal z mano in mi rekel: »Nimam pripomb,« sem ga gledala debelo kot kakšno tele. Kako ne? Ko pa nimam ritma? Ko pa je z mano grozno plesati? Ko pa sem tak hlod? No … takrat enkrat sem ugotovila, da sem uspešno opravila level 1, saj veš, kot pri Super Mariu. No, moj ples se je potem od linijske salse razširil na kizombo, v katero sem se zaljubila na prvi pogled in najina ljubezen še kar traja, ter na kubansko salso, pa delno tudi na bachato. Navsezadnje mi je postala všeč celo polka, kdo bi si mislil! Ampak, saj veš, čas je bil za level 2. Potovati. Potovati hočem, je odzvanjalo v meni. Ampak kaj, ko me je bilo tako neskončno strah! Nikoli še nisem šla iz Evrope, pravzaprav sem z letalom potovala natančno enkrat (čeprav sem naokrog govorila, da dvakrat – saj nihče ni vedel, da imam v mislih pot v Grčijo in nazaj). Na srečo sem se takrat še bolj zbližala z mojo drago Nino, ki je rojena popotnica. Če ne bi bilo nje, bi cincanje verjetno trajalo še dlje. Kupili sva mojo prvo zaresno letalsko karto in poleteli preko oceana. New York. Prvič na drugi celini. Prvič sem preživela turbulence, ki so nas metale tam nekje nad Islandijo in jim ni bilo videti konca. Noro. Level 2 uspešno opravljen. In level 3? Kaj pa, če bi šla zdaj nekam sama? Če bi kar kupila tisto letalsko vozovnico in se preprosto odpravila nekam čisto sama? No, pa dajmo! Ni bilo tako preprosto, o, ne. Takooooo strah me je bilo. Verjetno bolj kot kdaj koli prej v življenju. Čeprav sem se odpravljala »samo« na Kreto. Finta je v tem, da zame to ni bila »samo Kreta«, bil je cel kvantni preskok. Ne pozabi, da sem si še dobro leto pred tem komaj upala sama na plesni tečaj. Teden pred odhodom sem sanjala, da sem ugrabljena in zaprta v kovinskem zaboju. Ko je enako o meni sanjal še brat, sem si zamislila, da so sanje preroške in se že skoraj poslovila od sveta. V noči pred odhodom sem čutila celo potres! Znak za znakom, da bo nekaj ZAGOTOVO narobe! Ja, pa ja de. Tisti trenutek, ko sem si oprtala nahrbtnik, zaklenila stanovanje in se odpravila na pot, sem se prestavila v nekakšno drugačno stanje – čutila sem, da sta me ovili varnost in svoboda, neskončna neskončna svoboda. In – o, bog – teden dni pozneje, ko sem se vračala polna novih izkušenj ter novih poznanstev, sem to stanje čutila še tisoč milijonkrat bolj. Mislim, da sem tedaj kar preskočila level 4. Zato je bil čas za level 5. Kakšno nalogo sem dobila? Nekaj v meni mi je reklo: Daj, vloži svoj denar in izdaj drugi roman v samozaložbi. Pravzaprav, ne vlagaj svojega denarja, ker ga itak nimaš, ampak zaupaj, da bo denar že prišel. Izpelji zadevo. Ljubi bog. V igri so bile vsote, s kakršnimi še nisem operirala in ki so konkretno presegale stanje na mojem bančnem računu. Prvič sem šla skozi cel postopek. Dogovor za tisk, jaiks!Potrjujem naklado 1.300 izvodov, sem zapisovala tresočih rok in stisnila Pošlji. Priprava datotek. Hitela sem, vedela sem, da so ostale napake, in vendar – sem potrdila. Dan, ko sem prevzela natisnjene knjige – no, če rečem, da sem tisto noč slabo spala, je to malo premilo rečeno. Kaj, če sem vse zasrala? Kaj, če bo knjiga cel polom? Kaj, če me čaka šok pri tiskarju? No, pa je šlo. Vsi trije stresi so bili premagani, za dokončanje levela je bil potreben le še zadnji: Sem se uštela pri računanju ali bo zadeva pokrita? Bom lahko prodala dovolj, da vsaj pokrijem svoje stroške? Oh, prekleto, da bom! sem se kar malo ujezila sama nase. Veš, včasih imam celo jaz dovolj svojega dramatiziranja. In sem, prodala sem DOVOLJ. Draga moja, Level 5 je OPRAVLJEN. Spet sem večja in močnejša, kot sem bila na koncu levela 4. In čakam na level 6. Bog ve, kakšen bo ta? Hmmm … saj se samo pretvarjam, veš. Meni se že precej jasno svetlika, kakšen bo, ampak zaenkrat naj ostane še skrivnost. Vem samo, da sem postala malo zasvojena z izleti izven cone udobja in predvsem z občutkom, ki mi ga ti prinesejo. Saj veš … NEPREMAGLJIVA. NEPREKOSLJIVA. VELIKA, VEČJA, ŠE VEČJA. Super Mario, ne – Super Sabina. Predvsem pa sem danes druga Sabina, kot je bila tista, ki je pred tremi leti vstopila v to video igro. Ta nova Sabina počne stvari, ki jih tista prva verzija še v sanjah ne bi upala početi. Ta nova Sabina cel teden hodi sama naokoli, ker ji tako ustreza. Ne ker nihče ne more z njo, ampak ker nikogar ni povabila. Sama gre plesat. Sama gre na grad. Sama gre na tortico. Sama gre na čaj. Sama gre na predstavo flamenka. Ta nova Sabina ne dela drame, ko mora nastopiti pred občinstvom. Pač nastopi. Ne dela drame, ko ima intervju na radiu. Pač odgovarja na vprašanja. Ne dela drame, ko ima intervju na televiziji. Odgovarja, to je vse. In ko jo vprašajo, ali se ji nek gromozanski dogodek, ki ga mora organizirati, zdi mnogo prevelik in mnogo preveč strašljiv, skomigne z rameni in reče: »Zakaj? Bom že. Še vedno sem zmogla, in bom tudi tokrat. Nekako že.« A veš, kaj je pri tem najboljše? To, da misli povsem resno. Ona bo že. In ko bo, bo večja. Boljša. Močnejša. Ko enkrat razmišljaš tako, ne moreš izgubiti. Ker tudi če izgubiš – zrasteš. In ko zrasteš, si v bistvu zmagala. Res neskončno ti priporočam kak tak izlet. Pojdi in osvajaj svoje levele, enega za drugim. Morda boš začela z izzivi, ki bodo na pogled videti majhni, lažje premagljivi. A verjemi mi, četudi bo tako, ne bo dolgo, ko boš ugotavljala, kako veliki in pomembni so bili v resnici. Ker so te ponesli na pot rasti, ker so ti pokazali, da zmoreš. Čez tri leta boš tako kot jaz spoznala, koliko večja, koliko močnejša si. In tisto, kar je vredno največ: iz ogledala vate ne bo več zrla neznanka, ampak – NAJBOLJŠA PRIJATELJICA. Prijetno pustolovščino ti želim!
A se tebi tudi zdi, da je v teh časih Instagrama, Facebooka in nasmejanih selfiejev … naravnost KRIMINAL biti slabe volje? A se ti kdaj zdi, da je s tabo nekaj narobe, ker se ne počutiš top šit najbolj olimpijsko naspidirano?
No, glej, verjameš ali ne, jaz imam pogosto tak občutek.
Verjetno te to čudi, saj si gotovo že opazila, da sem več ali manj zelo pozitivna in nasmejana in oh-in-sploh vedno krasne volje. Prijatelji mi pravijo, da takrat, ko pokličejo mene, vedo, da se bodo razvedrili, ker iz mene kar puhti pozitivna energija. V službi me gledajo pisano in me sprašujejo, ali se jaz vedno tako na široko smejim. Sosedje iz nekdanje službe pogrešajo moj smeh na hodniku.
Ja, očitno sem jaz čisti primer instagram-generacije. Vedno srečna, nasmejana do ušes.
Ja, pa kaj še.
Res se smejim na široko in res znam vedno poiskati pozitivno plat čisto vsake situacije. In res znam biti hvaležna za čisto vsako malenkost v življenju. Ampak veš, pridejo trenutki, ko svojega življenja ne maram. Kakor koli je morda videti popolno … ne živim v pravljici. Tako kot ti ne. Imam težave, milijon težav, večina izmed njih je tistih, ki jih imam sama s sabo. Imam temno plat. Znam biti prekleto tečna in zajedljiva. Znam biti samotarska, tako zelo samotarska, da od sebe odrivam vse, ki jim je mar – in potem se počutim samo še bolj samo, prekleto boleče samo. In se jočem in smilim sama sebi. Ja, ja, smilim se sama sebi, pa kolikokrat. Pustim si to, veš. Včasih ležim na tleh in jočem. Jočem, ker mi je hudo, ker moje življenje ni čisto tako, kot sem si ga zamislila, ker ga ne znam spremeniti v tisto »ta pravo« smer, v tisto smer, kjer bi bila popolnoma srečna, in ker niti nisem prepričana, da bi mi kakršna koli sprememba zares prinesla tisto pravo srečo. Jočem, ker se preprosto počutim ranljivo in samo in polno bolečine. Nekaj je stare, neizjokane, še iz časov, ko si teme nisem dovolila, nekaj je nove, takšne, ki jo iz sebe izjočem sproti. Včasih me vse boli in tišči, noter v prsih, nekaj težkega, nekaj, kar ni lepo, kar definitivno ne sodi na Instagram, nekaj, kar plaši mene in bi verjetno preplašilo 90 odstotkov ljudi, ki mislijo, da me poznajo. Še bolj kot plaši pa me preprosto boli in razjeda in če me nekaj boli, pač jočem. Tako glasno in tako izrazito, kot se smejim, tako znam tudi jokati. Vem, da potrebujem v življenju tudi temo. Luč ne obstaja brez teme in tema ne brez luči. Z roko v roki hodita. In to je nekaj povsem normalnega. Če nimaš moči, da bi svetila, potem se zavij v temo. Dokler potrebuješ, bodi v temi, nabiraj si moči, ker tak je njen namen, veš? Da zlezeš iz temne luknje, potrebuješ prekleto veliko moči. In vsakič znova, ko to storiš, si še večja, še močnejša. Prisežem, da brez teh temnih lukenj ne bi bilo mojega smeha. Ne bi bilo lučk v mojih očeh. Ne bi bilo vsega, kar sem. Tema je del mene, pustim ji to biti, čeprav priznam, da je včasih težko. Težko si je priznati, da kdaj pač potrebuješ dan na off, dan, ki ga preživiš pod kovtrom, objokanih lic. Težko je, ker cel svet kriči, da moraš biti srečen, da je to edini način, na katerega lahko obstajaš. Če nisi srečen, je s tabo nekaj narobe. Edini način, na katerega lahko sodobna ženska obstaja, je ta, da je hkrati fit, nosi številko 36, je popolna mama, ima sijočo kariero, še bolj sijočo kožo, hkrati pa je vedno nasmejana. (Vzdih.) Saj sama veš, da to ne gre skupaj. Nedavno tega sem nekje prebrala zanimivo misel, ki toliko pove: »Najbolj bizarna stvar na svetu so nasmejane punce v reklamah za tampone.« (Žal mi je, ampak pojma nimam, kdo je to napisal, zasledila sem nekje na Facebooku.) A vidiš, no? Povej mi, kako hudiča se boš smejala na vsa usta, če pa ti bo trebuh ravnokar raztrgalo od bolečine? Ali pa tista reklama za protibolečinske tablete, ko ženska reče, da ne more na pijačo, ker ima menstruacijo in jo boli trebuh – nato pa dobi odgovor: »Ja, daj no, ne bodi lena, vzemi tableto in pridi zraven.« Ja, prekleto, no?! Kam bomo pa prišli, če si bomo celo življenje zatiskali oči pred bolečino? Jemali analgetike, se nasmejani slikali za Instagram, in se pretvarjali, da je ni? Ona je tu zato, da jo začutimo, ne zato, da jo ignoriramo. In vidiš, jaz sem 100-odstotno prepričana, da iz natanko te filozofije izvira moja »nenehna sreča«. Zato ker se pristno zjočem, ko to potrebujem, se lahko velik del časa pristno smejim, iz srca. Ampak seveda jočem na samem. Seveda, kaj pa misliš? Na žalost nisem imuna na to družbo, na svet, ki je, kakršen je, ki se boji objokanih ljudi. In ko me v prsih boli in tišči, je zadnja stvar, ki jo hočem slišati od ljudi: »Ne joči, glej pozitivno na stvari.« Halo? Jaz bom zdaj jokala, a je to jasno? In zelo, zelo, zelo bom negativna. Do nadaljnjega. Zato ker tako čutim in ker zaradi tega ni z mano nič narobe, pa čeprav, dragi svet, ti misliš, da je. Nisem popolna, sem pa resnična. In če tako pogledam, se mi zdi resničnost lepa v čisto vseh svojih odtenkih.
Oglasila sem se, seveda. A takrat nisem niti pomislila, da je mesece nazaj vsak njen klic v meni vedno znova sprožil dramo. Tokrat pa, ne da bi se tega zavedala, nenadoma v meni ni bilo nikakršnega viharja več.
Samo še mir, čisti mir in hvaležnost.
Objela sem jo, to Preteklost, in ji povedala, kako neskončno srečna sem, da se je zgodila, prav tako, kot se je. Kako mi srce kipi od veselja, ko pomislim, česa vsega me je naučila! Vse tiste drame, ki so danes videti tako oddaljene, so bile nujne, da sem iz njih zrasla Jaz.
Srečna sem, da sem Jaz. In, draga Preteklost, srečna sem, da si ti taka, kot si, in da sva lahko skupaj stopali po poti v Sedanjost. Všeč mi je, kar je nastalo iz mene, všeč mi je, kar danes vidim v ogledalu. Iz lista, pobarvanega s kracami vseh mogočih kompleksov in frustracij, je nastal list, na katerem črke stojijo vsaj približno v vrsti. (Približno, pravim, če bi bile preveč poravnane, bi bile že dolgočasne!) Všeč mi je … veš, kaj mi je najbolj všeč? Všeč mi je, kako žarijo moje oči. Všeč mi je, da se pogledam v ogledalo in vidim, da sem živa. Všeč mi je to žuborenje v meni, ki mi vsak trenutek vsakega dneva daje vedeti, da ŽIVIM. ŽIVIM! Ne samo diham, ampak zares živim! Še posebej, ko se tako jasno spominjam, kot bi bilo včeraj, nekega davnega dne, ko sem se prav tako kot danes pogledala v ogledalo – in se zazrla v oči mrtve ženske. Ledeno so me motrile, s praznim pogledom brez strasti, brez življenja. Še vedno me zmrazi občutek srhljivega hladu, ki sem ga čutila takrat, ob spoznanju, da v mojem telesu ni več mene, da sem se preselila drugam, utrujena, izžeta od življenja, od prilagajanja, od igranja nečesa, kar nisem bila jaz. Danes hladu ni več, zamenjala ga je toplota ognja, ki gori v mojem srcu. Ta lupina mene se je napolnila z vsem, kar v resnici sem, in začela prekipevati srečo, jo deliti z drugimi in jo množiti, množiti, množiti. Brez tebe, draga Preteklost, se to ne bi moglo zgoditi. Morala sem čutiti vse, kar sem čutila ob tebi, morala sem kričati od bolečine, se trgati na dvoje. Vsakič znova in znova in znova. Joj, kolikokrat sem vpila, da imam dovolj, da ne morem več. Kolikokrat. In vendar sem vsakič, prav čisto vsakič, ko sem pobrala svoje kosce, te skupaj zlepila še trdneje, in se s tal dvignila še večja, kot sem bila prej. VSAKIČ. Zdaj pa, ko me spet kličeš, draga Preteklost, ne čutim bolečine, niti ne čutim tiste tipične skušnjave, tistega mika po drami, ki sem ga čutila nekoč. Ne, ne. Čutim, da sem v redu, močno zasidrana v tem, kar sem. Čutim mir. Čisti, neskončni mir. Zdajle stojim na mestu, v nekakšni praznini med enim in drugim vesoljem. V praznini med teboj in Prihodnostjo. Vem, da je ta trenutek tako najbolj prav, da sem natanko tam, kjer moram biti. Niti sanja se mi ne, kakšen bo moj naslednji korak. In vendar sem mirna, mirna in polna zaupanja. Vem, ko bo čas, se bom premaknila. In takrat me bodo noge kar same nesle v pravo smer. Dotlej pa: Hvala, Preteklost, hvala za vse.
A veš, tisti občutek, ko stojiš v vrsti za najbolj strašljiv vlakec smrti v Gardalandu, ko si še vedno tam, kjer bi se lahko obrnila in stekla proč, ampak veš, da tega ne boš storila, ker si tam prav zaradi tega, da premagaš strah, da greš naprej, da sedeš na tisti bavbav od vlakca, zamižiš in rečeš: Kar bo, pa bo?
No, tako nekako se počutim. Vse v meni ve, da sem na pravi poti in je vse dobro, a hkrati obstaja impulz, ki me hoče odvrniti, ki me hoče pomanjšati. Ki mi tečnari, da naj igram na varne karte.
Siva dama, draga moja, je čudovita. To vem v sebi in hvaležna sem muzi, da si je izbrala ravno mene in mi prišepnila to zgodbo. Ne skrbi me, da ti knjiga ne bi bila všeč, sploh ne. Ne samo, da ti bo všeč, dala ti bo točno tisto, kar potrebuješ. Siva dama je nastala kot preblisk, že davno tega, potem pa je na tem preblisku nehote, kar sama od sebe rasla zgodba, ki uči, navdihuje in je polna naukov, takšnih, povsem nenamernih in nenačrtovanih. Zato tako ljubim pisanje, ker je neizmerna pustolovščina. Ko začneš z novo zgodbo, se ti še sanja ne, kam te bo ponesla. Oblikuješ like, jim vdahneš življenje, in ko to enkrat storiš – pozor! –, iz njih kar naenkrat nastanejo živi ljudje z lastno voljo. Trmarijo, ker jim ni všeč ime (Lana je bila najprej Jasmina, pa to ni hotela biti!), nočejo iti po poti, po kateri jih želiš speljati, in ti ves čas kažejo drugo, narediti hočeš nekaj zabavnega, a na koncu nastane zgodba, ob kateri lahko izjočeš vse solze, ki so v tebi, nameravaš pisati lahkotno, pa se sporočila kar sama vpletajo vmes … Čarovnija je to, čista čarovnija. Zato me ni strah, da v Sivi dami tudi ti ne bi našla nečesa zase. Ampak veš, česa me je v resnici strah? Da bom kaj naredila narobe, da bom premalo noter, da ne bom dosegla vseh, ki si jih želim doseči, da bom v zrak pognala to svojo veliko priložnost, da živim svoje sanje, sledim svoji strasti in opravljam svoje poslanstvo. Verjamem v to, veš. Verjamem, da sem se rodila prav za to, za pisanje. Ne vem, ali veš, ampak niti male tiskane abecede še nisem poznala, ko sem že pisala, ustvarjala. To je prišlo z mano sem. Seveda sem vadila, vse življenje sem bila tako ali drugače povezana s pisanjem, ampak RODILA SEM SE S TEM. Če bi znala pisati prej, bi verjetno pisala že prej, tako pa so moje prve pesmi nastale »šele« pri šestih letih. Kot da sem ves čas nekako komaj čakala, da se naučim pisati, da bom končno lahko počela tisto, zaradi česar sem prišla. Verjetno ni naključje, da je bila v otroštvu moja najljubša igra šola, v kateri me je sestrična Nuša zelo učinkovito naučila pisati. Pravim ti, prav neučakana sem bila, da začnem. In zdaj sem tu, na prelomnici. Prvič grem v to sama, prvič grem v to cela, na glavo. Verjamem v to, močno močno verjamem. In vem, da verjameš tudi ti, pa čisto vsak, ki je kdaj prebral kaj mojega. Ampak preklemansko strah me je. Strah me je stopiti v neznano, strah me je stopiti naprej v večjo sebe, strah me je zapustiti ta varni mehurček, v katerem sem, in iti v večjega, boljšega, lepšega. V mojega pravega. Na, pa sem ti povedala, kako je s tem. Takšna sem, vidiš. Prekleto preplašena in neznansko negotova. To je moj ego, ki ne mara, da sem velika. Moj ego, ki me vleče nazaj v varnost. Slišim ga in razumem. Ampak veš, kaj bom zdaj naredila? Rekla mu bom, da ni on glavni. Potem bom dvignila glavo, ramena potisnila nazaj, globoko vdihnila, se z eno roko oklenila Zaupanja in z drugo Vere – potem pa stopila dalje. Stopila v meglo, kjer ne vidim niti metra pred seboj. Pojma nimam, kako se bo izšlo. Ampak naredila bom ta korak, in potem še enega, in toliko korakov, kolikor je potrebnih, da se megla razkadi. Niti sanja se mi ne, kaj bom videla na drugi strani, vem le, kdo bom postala. Še boljša in še veličastnejša verzija sebe. Tista, ki je spet premagala Strah. Se mi boš pridružila?
Včasih sem povsem ganjena nad tem, kje sem danes in kaj sem postala. Veš, če bi me spoznala nekaj let nazaj, ne bi mogla verjeti, da sem ista oseba. Ne bi mogla verjeti, da sem to jaz. Mislim, da me ne bi niti opazila.
Koliko se mi je zgodilo v zadnjih letih! Včasih se prav zahvaljujem bogu ali boginji ali vesolju ali kdor koli je že tisti, ki nam piše te čudne življenjske scenarije, da me je tistega decembrskega dne moj takratni fant obvestil: “Bil sem z drugo.”
Če tega ne bi storil, ne bi šla proč. Ostala bi tam, v odnosu, v katerem ni bilo več niti centimetrčka prostora za rast. Ne za mojo in ne za njegovo. Tam bi bila in počasi hirala, korak za korakom stopala nazaj namesto naprej.
Ampak verjetno je moja duša sklenila kak pakt z bogsigavedi kom in se zaobljubila k rasti. Verjetno je rekla: Klinc gleda ta njen prestrašeni ego, jaz sem tu šef. In odločila sem se, da bom rasla. Jaz sem se, draga moja, nekoč počutila tako majhno. Tako mini mičkeno. Tako neznatno, neopazno. Zakrivala sem svoj žar, tako sem ga zakrivala. Mislila sem, da je slab. Da ne smem žareti. Da ne smem čutiti stvari, ki jih čutim, da moram biti čiiiiim manjša, ker če bom majhna, potem bodo ljudje okrog mene lahko sproščeni, ker jih ne bom preraščala, ker jih ne bom slepila s svojo lučjo, ampak bom ena taka majhna, neopazna kepica ničesar. Nekdo, ki ne bo štrlel iz povprečja, nekdo, ki se bo zlil s povprečjem, nekdo, ki bo imel svoj glas vedno nastavljen na MUTE. A veš, kaj je bil največji hec? Res sem mislila, da je tako prav. Da je tako prav za vse okrog mene, ker se bodo zaradi mojega zaviranja same sebe počutili toliko boljše. Da me bodo imeli rajši. Da me bodo bolj sprejemali. Pa mi povej, kako naj me sprejme nekdo, ki sploh nikoli ni videl prave mene, ki je videl le mojo pomanjšano, zakrito, zatrto verzijo? Tisto z zadimljeno lučjo? Kako neki? Kakor koli, tisti decembrski dan me je vrgel še bolj na dno, veš. Ko mi je moški, za katerega sem mislila, da bom ostala z njim – tako, za vedno –, rekel: “Prevaral sem te,” takrat me je zabilo v tla. Že prej sem se počutila majhno, po tistem pa sem bila samo še neznatna pikica. Nihala sem med odtenki grdosti, neprivlačnosti, neumnosti, in predvsem – za vse sem bila kriva jaz. Ker sem bila premalo. Premalo lepa, premalo seksi, premalo sem se trudila. Seveda, zato pa si je poiskal drugo. Ker nisem dovolj. Jaz nisem dovolj. Seveda ni bilo lepo, seveda je bolelo, seveda sem se trgala na dvoje. Ampak vse to se je moralo zgoditi. Življenje ima en tak veličastno krut, a hkrati čarobno lep način, da te prisili v rast. Če se predolgo upiraš, te potisne na tla. Vse poruši in požge, da lahko na pogorišču spet začneš tam, kjer je najbolje začeti – na začetku. Tistih tednov se spominjam kot ene same teme. Nisem imela apetita – niti za čokolado! –, v službi sem hodila na stranišče jokat, božič sem preležala z odejo čez glavo, za novo leto pa sem “napila” vso družbo prijateljev in nato zabavo zapustila kmalu po polnoči. Ne me vprašati, zakaj, ker ne vem. Potem sem se bolj na silo kot kaj drugega vpisala na tečaj zumbe, pa mimogrede srečala nekoga novega, drugačnega od vsega, kar sem poznala dotlej. Hotela sem ga že zavreči, kot sem že leta zavračala nove, drugačne, nenavadne reči. Saj veš, ker so štrlele iz povprečja in ker sem se bala, da bi potem tudi jaz začela štrleti ven. Nekako sem životarila in se bolj na silo prebujala v vsak nov dan, si vedno znova in znova govorila, da moram dalje, da moram zdržati, da bo bolje. Da bo nekoč res bolje. In potem se mi je zgodilo nekaj, pri čemer še vedno mislim, da je imelo prste vmes nekaj večjega, nekaj božanskega. Vozila sem se v avtu, cesta je bila spolzka in nova. Tisočkrat sem se vozila po njej, ampak ravnokar so jo malo prenovili in morda nisem bila več tako gotova vanjo. Ovinek je bil malo drugačen, deževalo je in res je nekako … drselo. Nenadoma me je na vsem lepem zaneslo, nekaj trenutkov sva bila skupaj z avtomobilom namenjena naravnost proti že zviti ograji, skozi katero bi naju z lahkoto odneslo preko odrezanega skalnatega pobočja v reko, ki je drla takoj spodaj. Videla sem se že v njej. V tistem trenutku sem doživela nekaj, kar bi lahko opisala kot instantno vedenje, odgovor, jasnost – da jaz nočem tja noter. In potem se je zgodilo, pojma nimam, kako, da se je avto obrnil okrog svoje osi, šinil preko nasprotnega pasu, kjer prav v tistem trenutku ni bilo nobenega vozila, in se ustavil na bankini ob cesti, obrnjen v smer, od koder sem prišla. V preteklost, ki sem se je še vedno oklepala in je nisem želela izpustiti. Opozorilo, v hipu sem vedela. Nič mi ni bilo, avto je ostal popolnoma nepoškodovan, dva nasproti vozeča avtomobila sta se v isti sekundi ustavila za menoj, v petih minutah je nekdo šel po bližnjega kmeta, ki me je izkopal iz nasutega peska – in že sem se vozila na zmenek s prijateljico, na katerega sem prispela TOČNO. Točno! Kakšna je verjetnost, da skoraj pristaneš v Savi, se z avtom zakoplješ v pesek in potem TOČNO prispeš na dogovorjeni kraj? Sploh če si jaz, ki ne slovim ravno po svoji točnosti? Razumela sem, to je bilo samo opozorilo. Pojdi naprej, Sabina. Pozabi na preteklost in pojdi dalje. Rasti. Počni stvari, ki jih prej ne bi počela. Uči se. In obrni se NAPREJ. Izkoristi že te preklete ruševine, ki smo ti jih tako mojstrsko pripravili. Verjemi, tega nismo storili zato, da bi ležala na njih in se smilila sami sebi. Naslednji dan, draga moja, sem naredila prvo stvar, ki je prej ne bi nikoli. In potem še eno in še eno. In takrat se je začela moja velika življenjska pustolovščina, takrat sem sedla na svoj mali vrtiljak, ki je včasih res super naporen, ampak nikoli, res NIKOLI dolgočasen. Moj vlakec življenja, ki mi toliko daje, na katerem sem se toliko naučila, spoznala toliko čudovitih, neverjetnih, globokih in navdihujočih ljudi, doživela toliko neverjetnih “naključij”, da nikoli nočem dol z njega. Saj pridejo trenutki, ob katerih mi je slabo in sem vsa zelena od strahu, ampak nekje v sebi vedno vem, da me tisti hip, ko bom strah sprejela, na drugi strani njega čaka nova dogodivščina. Verjetno boljša in lepša od vsega, kar sem doživela prej. Danes sem tisočkrat večja in tisočkrat svetlejša, kot sem bila tedaj. In vem, da bom čez dve leti še tisočkrat večja, kot sem danes. Tistega dne v tistem avtomobilu je moj ego za trenutek izpustil nadzor – in moja duša, prefriganka mala, je to izkoristila, da me prisili v rast. Veš, kaj danes razumem? Razumem, da nisem nikomur delala usluge, ko sem bila senca sebe, ko sem se zavirala in ostajala majhna. Razumem, da je tista luč, ki je tako v meni kot v tebi, tam z razlogom. Razumem, da ji morava pustiti zasijati, ker ko zasijem jaz, vidiš, da je to v redu – in potem zasiješ še sama. Ko to storiš, te vidi tvoja prijateljica, razume, da ni nič narobe, če neha biti majhna – in zasije še ona. A vidiš, kaj to pomeni? Ko zasiješ, sprožiš verigo močnih, raznobarvnih lučk vseh velikosti in oblik, kot so tiste na kičasto lepem božičnem drevescu, in vsaka nova luč, ki si dovoli žareti, pomeni korak bliže temu, da bo nekoč zasijal ves svet. Ves svet, in to s tvojo pomočjo! To je pa že pravo poslanstvo, kajne?
