Prva stvar, ki sem se je lotila, je bil ples. V srednji šoli mi je profesor športne vzgoje povedal, da nimam ritma in da mi zato – ne glede na to, kako se trudim – plesa ne more oceniti z več kot štiri. S soplesalcem sva četvorko na maturantskem plesu malodane odplesala v napačno smer (ja, tudi meni se zdi smešno, da je to sploh možno). Fant mi je nekoč povedal, da se z mano sploh ne da plesati. Potem sem na fakulteti kot eno izmed obveznih športnih vsebin izbrala zumbo in se pri njej lomila kot bobi palčka. Zamujala sem pri ritmu, koraki so bili napačni, koreografije si pa SPLOH nisem mogla zapomniti, niti slučajno. Nazadnje sem dobila oceno osem, ki je bila najslabša od vseh, in ko sem vaditeljici razložila, da nisem prav talentirana za ples, je preprosto in pomenljivo potrdila z besedami: »Sem opazila.« Hlod. Tako sem se označevala tiste dni. Verjela sem v to, da sem navaden HLOD za ples. Ko sem končala tisto dolgo zvezo, sem si tako rekla: Naj stane, kar hoče, naučila se bom plesati. Premagala bom to. Začela sem z zumbo, ker mi tisti prekleti »Sem opazila« ni in ni dal miru. No, ampak že po kakih dveh mesecih se mi je zumba zdela premalo. Dajmo, naučimo se čisto zares plesati, sem si zamislila. In šla na salso. Sama. Če misliš, da me ni bilo strah, se motiš, ker me je bilo. Čudno mi je bilo iti nekam sama, še posebej plesat ples v paru in še posebej tedaj, ko sem bila tako nesamozavestna, da bi se raje skrila pod mizo ali pa si čez glavo poveznila škrnicelj, kot pa dopustila, da me kdo vidi med plesom. Zbrala sem ves svoj pogum, oblečena v razvlečen puli ter zbledele hlače sem šla na prvi tečaj in … stopila v nov svet. Mhm, po začetni zadregi sem se vsak teden še malo bolj razcvetela. In ko sem začela dobivati pohvale (ja, POHVALE!) za svoj ples, najprej nisem mogla verjeti. Ko je učitelj plesal z mano in mi rekel: »Nimam pripomb,« sem ga gledala debelo kot kakšno tele. Kako ne? Ko pa nimam ritma? Ko pa je z mano grozno plesati? Ko pa sem tak hlod? No … takrat enkrat sem ugotovila, da sem uspešno opravila level 1, saj veš, kot pri Super Mariu. No, moj ples se je potem od linijske salse razširil na kizombo, v katero sem se zaljubila na prvi pogled in najina ljubezen še kar traja, ter na kubansko salso, pa delno tudi na bachato. Navsezadnje mi je postala všeč celo polka, kdo bi si mislil! Ampak, saj veš, čas je bil za level 2. Potovati. Potovati hočem, je odzvanjalo v meni. Ampak kaj, ko me je bilo tako neskončno strah! Nikoli še nisem šla iz Evrope, pravzaprav sem z letalom potovala natančno enkrat (čeprav sem naokrog govorila, da dvakrat – saj nihče ni vedel, da imam v mislih pot v Grčijo in nazaj). Na srečo sem se takrat še bolj zbližala z mojo drago Nino, ki je rojena popotnica. Če ne bi bilo nje, bi cincanje verjetno trajalo še dlje. Kupili sva mojo prvo zaresno letalsko karto in poleteli preko oceana. New York. Prvič na drugi celini. Prvič sem preživela turbulence, ki so nas metale tam nekje nad Islandijo in jim ni bilo videti konca. Noro. Level 2 uspešno opravljen. In level 3? Kaj pa, če bi šla zdaj nekam sama? Če bi kar kupila tisto letalsko vozovnico in se preprosto odpravila nekam čisto sama? No, pa dajmo! Ni bilo tako preprosto, o, ne. Takooooo strah me je bilo. Verjetno bolj kot kdaj koli prej v življenju. Čeprav sem se odpravljala »samo« na Kreto. Finta je v tem, da zame to ni bila »samo Kreta«, bil je cel kvantni preskok. Ne pozabi, da sem si še dobro leto pred tem komaj upala sama na plesni tečaj. Teden pred odhodom sem sanjala, da sem ugrabljena in zaprta v kovinskem zaboju. Ko je enako o meni sanjal še brat, sem si zamislila, da so sanje preroške in se že skoraj poslovila od sveta. V noči pred odhodom sem čutila celo potres! Znak za znakom, da bo nekaj ZAGOTOVO narobe! Ja, pa ja de. Tisti trenutek, ko sem si oprtala nahrbtnik, zaklenila stanovanje in se odpravila na pot, sem se prestavila v nekakšno drugačno stanje – čutila sem, da sta me ovili varnost in svoboda, neskončna neskončna svoboda. In – o, bog – teden dni pozneje, ko sem se vračala polna novih izkušenj ter novih poznanstev, sem to stanje čutila še tisoč milijonkrat bolj. Mislim, da sem tedaj kar preskočila level 4. Zato je bil čas za level 5. Kakšno nalogo sem dobila? Nekaj v meni mi je reklo: Daj, vloži svoj denar in izdaj drugi roman v samozaložbi. Pravzaprav, ne vlagaj svojega denarja, ker ga itak nimaš, ampak zaupaj, da bo denar že prišel. Izpelji zadevo. Ljubi bog. V igri so bile vsote, s kakršnimi še nisem operirala in ki so konkretno presegale stanje na mojem bančnem računu. Prvič sem šla skozi cel postopek. Dogovor za tisk, jaiks!Potrjujem naklado 1.300 izvodov, sem zapisovala tresočih rok in stisnila Pošlji. Priprava datotek. Hitela sem, vedela sem, da so ostale napake, in vendar – sem potrdila. Dan, ko sem prevzela natisnjene knjige – no, če rečem, da sem tisto noč slabo spala, je to malo premilo rečeno. Kaj, če sem vse zasrala? Kaj, če bo knjiga cel polom? Kaj, če me čaka šok pri tiskarju? No, pa je šlo. Vsi trije stresi so bili premagani, za dokončanje levela je bil potreben le še zadnji: Sem se uštela pri računanju ali bo zadeva pokrita? Bom lahko prodala dovolj, da vsaj pokrijem svoje stroške? Oh, prekleto, da bom! sem se kar malo ujezila sama nase. Veš, včasih imam celo jaz dovolj svojega dramatiziranja. In sem, prodala sem DOVOLJ. Draga moja, Level 5 je OPRAVLJEN. Spet sem večja in močnejša, kot sem bila na koncu levela 4. In čakam na level 6. Bog ve, kakšen bo ta? Hmmm … saj se samo pretvarjam, veš. Meni se že precej jasno svetlika, kakšen bo, ampak zaenkrat naj ostane še skrivnost. Vem samo, da sem postala malo zasvojena z izleti izven cone udobja in predvsem z občutkom, ki mi ga ti prinesejo. Saj veš … NEPREMAGLJIVA. NEPREKOSLJIVA. VELIKA, VEČJA, ŠE VEČJA. Super Mario, ne – Super Sabina. Predvsem pa sem danes druga Sabina, kot je bila tista, ki je pred tremi leti vstopila v to video igro. Ta nova Sabina počne stvari, ki jih tista prva verzija še v sanjah ne bi upala početi. Ta nova Sabina cel teden hodi sama naokoli, ker ji tako ustreza. Ne ker nihče ne more z njo, ampak ker nikogar ni povabila. Sama gre plesat. Sama gre na grad. Sama gre na tortico. Sama gre na čaj. Sama gre na predstavo flamenka. Ta nova Sabina ne dela drame, ko mora nastopiti pred občinstvom. Pač nastopi. Ne dela drame, ko ima intervju na radiu. Pač odgovarja na vprašanja. Ne dela drame, ko ima intervju na televiziji. Odgovarja, to je vse. In ko jo vprašajo, ali se ji nek gromozanski dogodek, ki ga mora organizirati, zdi mnogo prevelik in mnogo preveč strašljiv, skomigne z rameni in reče: »Zakaj? Bom že. Še vedno sem zmogla, in bom tudi tokrat. Nekako že.« A veš, kaj je pri tem najboljše? To, da misli povsem resno. Ona bo že. In ko bo, bo večja. Boljša. Močnejša. Ko enkrat razmišljaš tako, ne moreš izgubiti. Ker tudi če izgubiš – zrasteš. In ko zrasteš, si v bistvu zmagala. Res neskončno ti priporočam kak tak izlet. Pojdi in osvajaj svoje levele, enega za drugim. Morda boš začela z izzivi, ki bodo na pogled videti majhni, lažje premagljivi. A verjemi mi, četudi bo tako, ne bo dolgo, ko boš ugotavljala, kako veliki in pomembni so bili v resnici. Ker so te ponesli na pot rasti, ker so ti pokazali, da zmoreš. Čez tri leta boš tako kot jaz spoznala, koliko večja, koliko močnejša si. In tisto, kar je vredno največ: iz ogledala vate ne bo več zrla neznanka, ampak – NAJBOLJŠA PRIJATELJICA. Prijetno pustolovščino ti želim!

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏