Zgodbe - Sabina Štrubelj

Intervju z Valentino Kovač: »Babica je bila kot moja veliko starejša sestra«

05.05.2021

Avtor Sabina Štrubelj

Kategorije: Blog, Knjige, Zgodbe

Značke: blog

Valentina Kovač, glavna junakinja serije romantičnih pustolovščin Hotel Lavanda, je imela nekoč dolgočasno novinarsko službo, resnega fanta, lepo, a vedno prazno stanovanje in velike neizpolnjene sanje. Usoda je hotela, da je vse izgubila, nato pa se je podala v Provanso, kjer je po čudnem naključju od neznanca podedovala hotel. Za pol ure sem jo poklicala iz svoje domišljije in jo posedla nasproti sebe. Ob kavi, ki jo obožuje prav tako kot jaz, sva se pogovarjali o življenjskih spremembah, pustolovščinah in njeni legendarni babici.

Pustila si vse in šla v Francijo. Kako si se počutila, ko si odhajala? Takrat najbrž nisi vedela, kako se bo vse skupaj izcimilo.

Se hecaš? Še sanjalo se mi ni, kako bo. Tistega dne, ko sem sedla v svojega punta, nisem imela ničesar drugega kot ključ in neke papirje, ki mi jih je prinesel tisti hecni odvetnik, ko mi je razkril, da sem od neznanca podedovala hotel na jugu Francije. Bila sem sama, brez vsega. Nisem vedela niti kam grem niti kaj me tam čaka. Seveda me je bilo strah za znoret, pa še krivo sem se počutila zaradi mame, ki se je zelo težko ločila od svoje edinke. Vendar je pomagalo, da nisem imela več česa izgubiti.

Kakšna je bila tvoja prva misel, ko si zagledala podedovani hotel?

Tega pa nočeš vedeti.

Zakaj ne?

Zato, ker je bila moja prva misel cela serija grdih kletvic. Predstavljaj si, da pustiš za seboj vse, svoje življenje, družino, prijatelje in državo, da bi na novo začela na jugu Francije, potem pa ugotoviš, da je hotel, ki si ga podedovala, čisto drugačen kot na sliki, ki ti jo je pokazala babica. Da je v bistvu navadna podrtija. Najbrž se v takem trenutku tudi ti ne bi prav kulturno izražala.

Najbrž res ne. No, ampak potem si zavihala rokave in s pomočjo prijateljev obnovila hotel. Julie te je močno prepričevala, da raziščeta, zakaj je Nicolas hotel zapustil ravno tebi. Ampak ti se s tem sprva nisi želela ukvarjati. Zakaj ne?

Poglej, podedovala sem hotel v Franciji od človeka, za katerega sem prvič slišala. Babica je imela spravljene njegove fotografije, vendar je bila glede njega precej skrivnostna. V sebi sem vedela, da ne more biti naključje, da je Nicolas za dedinjo izbral mene, in še bolj sem vedela, da stvari nikoli več ne bodo enake, če izvem, kaj se skriva v ozadju. In tega me je bilo strah.

Priznam, tega me je bilo strah enako močno kot je bila močna Juliejina radovednost. No, slednja je na koncu le pretehtala in me prepričala, da sem se tudi sama podala na lov za resnico, ki mi jo je vse življenje prikrivala babica.

Tvoja babica je nekaj posebnega in zdi se, da sta si zelo blizu. Kakšno je bilo tvoje otroštvo z njo?

Oh, babica je bila moja največja zaveznica. Kot edinka sem jo sprejela za svojo veliko starejšo sestro (smeh). Živela je z nami, dedek Janez je namreč precej zgodaj umrl, jaz ga nisem nikoli poznala. Vedno je bila nabrita in polna energije, rada je kakšno ušpičila.

Ko zdaj pogledam nazaj, se mi zdi, da je bila moja mama – njena hčerka – pravzaprav edina odrasla ženska v hiši. Babica mi je vedno dajala potuho, še posebej takrat, ko sem bila v puberteti in sva bili z mamo na bojni nogi. Ona je bila vedno ob meni in pripravljena poslušati moje neskončne pritožbe čez preveč zaščitniško mamo.

Ampak tisto pravo občudovanje do nje sem razvila šele po tem, ko se mi je zgodil Hotel Lavanda, in sva z Julie ugotovili, kakšna zgodba se skriva v ozadju. Najprej sem se jezila nanjo, sčasoma pa sem jo začela občudovati kot največjo frajerko, ki bi jo bilo vredno posnemati. Ona si je upala slediti srcu. No, skoraj vedno.

Kaj ti je dala Francija? Kako je spremenila tvoje življenje?

V Franciji sem ponovno zadihala. Naredila sem rez s svojim preteklim življenjem in si podarila eno tistih pustolovščin, o katerih sem vedno sanjala, pa sem bila preveč prestrašena, da bi jih zares začela zasledovati. Pozabila sem na propadlo zvezo, začela sem razumeti, zakaj me je morala doleteti odpoved. Spoznala sem nove prijatelje. Zaljubila sem se. V Franciji se mi je s prsi odvalila skala bremena, za katero sploh nisem vedela, da jo nosim s seboj.

Ampak v drugem delu serije Hotel Lavanda stvari niso bile več rožnate.

Res, veliko se je spremenilo, po drugi strani pa je veliko ostalo isto. Tisti občutki, ki sem jih imela v srcu, ko sem bila še v Sloveniji, so se spet oglasili. Najbrž zato, ker niso bili odvisni od lokacije, ampak od mene. Kaj pa vem. To bi ti morala vedeti, ti si pisateljica.

Ha, najbrž res. Ampak ne bova preveč govorili o drugem delu, ker je na vidiku že tretji. Ali lahko z enim stavkom opišeš, kaj te bo doletelo v tretjem delu serije?

Kaj me bo doletelo? Detektivska žilica, ki sem jo prenesla na nekoga drugega, bo uporabljena proti meni. Ampak mislim, da se bo dobro končalo. Saj se bo, kajne?

Čakaj malo, to pa ne velja. Jaz sprašujem, ne ti.

(Zavijanje z očmi.)

Kaj je paket Sivkoljubka? Enako kot če kupiš Hotel Lavanda in Hotel Lavanda 2: Poslednja skrivnost hkrati, le da je cena ugodnejša (klikni tu) »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

Ko ti crknjen iPhone prinese novega knjižnega junaka

14.08.2020

Avtor Sabina Štrubelj

Kategorije: Blog, Knjige, Zgodbe

V Poslednji skrivnosti Valentina v nesreči spozna novega prijatelja. Ko je vsa razrvana, na koncu z živci, ko gre res vse narobe, takrat se na njenih vratih pojavi – Moses.

»Pierre!« sem kriknila in stekla odpret.
Ko sem zagledala moškega pred seboj, sem se namrščila. No, če je bil tole Pierre, potem se je pa precej spremenil, odkar sem ga nazadnje videla. Pred vrati je stal do kože premočen temnopolti popotnik z ogromnim nahrbtnikom, poudarjenimi ličnicami in kislim nasmeškom.
»To, da zaklepate vrata hotela, ne kaže na kdo ve kakšno gostoljubnost,« je komentiral po angleško, jaz pa sem kar strmela vanj.
Bil je nenavadna pojava, stoječ tam na dežju, zakoreninjen kot kakšno drevo, in medtem ko je čakal na moj zakasneli odziv, ni niti trenil z očesom, čeprav so se mu po obrazu valile reke deževnice. V rokah je držal majhno, vodoodporno (ali pa že pokvarjeno) napravico. Lahko bi bil telefon, lahko bi bila kamera, meni pa je bilo čisto vseeno.
Nekje za njim sem zagledala strelo, ki je razparala temno nočno nebo, takoj zatem sem se zdrznila, ko sem zaslišala še grom. Rekla pa nisem nobene, le stala sem na suhem med vrati in dovolila, da je mokrega prišleka zalivalo vse več in več vode.
»Gospodična?« je preveril, ali še kažem znake življenja.
»Me ne bi,« je pokazal nekam za moj hrbet, »me ne bi povabili naprej?«
Odlomek iz knjige Hotel Lavanda 2: Poslednja skrivnost

Vem, kaj si misliš. Tale je pa moderna, v koraku s časom, seveda je morala uporabiti enega temnopoltega junaka, ko pa se po svetu dogajajo protesti in gibanja pod geslom #blacklivesmatter.

Čeprav ni videti, in čeprav sem med urejanjem še sama parkrat ostrmela nad neverjetnostjo »naključja«, ko ima Moses celo težave s policijo v obliki vzajemnega nezaupanja, Moses niti slučajno ni v knjigi zaradi tega, ker bi zanalašč hotela biti aktualna.

Moses je tu zaradi zaslona za iPhone.

Ne, ni napaka. Moses je res v knjigi zaradi zaslona za iPhone, in Moses tudi zares obstaja. No, obstaja navdih za Mosesa, ki mu je ime Moses.

Zdaj sem se pa že čisto zares zapletla.

Skratka, kot mogoče veš, sem tri mesece lanskega leta preživela v Ugandi. Tam se mi je zgodilo, da se je nekega večera moj stari iPhone popolnoma uprl in se odločil, da mi bo po celotnem razpokanem zaslonu zarisal temne madeže.

Preden je prišlo do tega, je bila na zaslonu že skoraj cel mesec samo ena mala črna packa, in prepričana sem bila, da bo pri tem ostalo in da bo telefon zdržal do mojega povratka v Ljubljano. Potem pa ga je videl moj prijatelj Moses iz Kampale in rekel: »Konec je z njim.«

To je bilo zakletje v pravem pomenu besede. Čeprav je prej cel mesec packa ostajala pod nadzorom, se je samo eno uro po njegovi izjavi razširila čez ves zaslon. Mislim, da se je počutil kar nekako krivega za to zakletje, zato mi je ponudil, da mi podari zaslon svojega starega iPhona, ki ga ne uporablja več.

»Koliko sem ti dolžna?« sem ga vprašala.

»Nah, nič. Samo … samo eno stvar bi rad v zameno. Da v svoji naslednji knjigi ustvariš junaka po moji podobi.«

A mi verjameš, da bi tisočkrat raje videla, če bi mi preprosto navedel znesek v ugandskih šilingih?

Kako za boga milega naj vendar Ugandca pripeljem na jug Francije?

Ker ni rekel, da mora biti oseba glavni junak ali kaj podobnega, sem si mislila, da nenazadnje lahko po njem ustvarim tudi kakšnega naključnega mimoidočega, zato sem se strinjala.

In veš kaj? Na koncu iz njega sploh ni nastal kak nepomemben mimoidoči. Ne, ne, rodil se je Moses, popotnik, svobodnjak, velik navdih za Valentino. Postal je prijatelj in po mojem mnenju ena najboljših popestritev drugega dela serije.

Nazadnje se je vendarle izkazalo, da je čisto vse za nekaj dobro, tudi črn telefonski zaslon sredi Kampale.

In vendar Moses, čeprav ima isto ime in enak izgled ter podobne reči na svojem bucket listu kot moj prijatelj, ni isti kot on. Njegova zgodba ni njegova zgodba.

Ni nemogoče, da bi nekoč postala resničnost, a zaenkrat je pripoved o Mosesu zgolj s kančkom resničnosti začinjen plod moje neukrotljive domišljije.

Pravi Moses je medtem nekje v svoji domači Kampali neskončno srečen in ponosen, da kmalu izide knjiga, v kateri je on sam navdihnil enega izmed junakov. Zadnjič mi je rekel, da se bo naučil slovensko, samo zato, da jo bo lahko prebral.

Hmmm, kaj praviš, ga bo minilo, ko bo ugotovil, da imamo šest sklonov, ali že kaj prej?

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

Zakaj se tako trudiš, da bi mi bila všeč?

15.05.2020

Avtor Sabina Štrubelj

Kategorije: Blog, Osebna rast, Zgodbe

Nikoli ne bom pozabila prvega stavka, ki mi ga je izrekla Oli Lukner, ko sem prišla k njej na svetovanje.

»Sabina, zakaj se tako trudiš, da bi mi bila všeč?«

Kratko vprašanje, neposredno in tako polno pomena.

Olala, kako me je šokirala. In olala, kako me je razkrinkala.

Sploh se nisem zavedala, kako močno vsako minuto vsakega dneva hrepenim po potrditvi. Kako nujno potrebujem, da sem všeč Oli, pa šefici, pa profesorju na faksu. Kako nujno moram dobiti njihovo diplomo, na kateri piše, da sem v redu.

Ker sama sebi te diplome nisem zmogla dati. Ker sama sebi nisem zmogla priznati, da sem v redu. Jaz. Sabina. Takšna, kot sem. Malo odbita, malo zabavna, malo trmasta, malo ljubka in malo muhasta. Unikaten, nepopoln koktajl po imenu Jaz.

Ne. Edino, kar se mi je zdelo, da šteje, so bila mnenja drugih ljudi. Kot zrak sem jih potrebovala.In Oli je tistega dne to zaznala. Nikoli prej mi še nihče ni tega rekel. Govorili so mi, da sem super, da sem fajn, da sem lepa in da sem pridna in da sem pametna in da sem sposobna. Nikoli pa mi ni nihče rekel, da se vse to prav trudim biti. Zato sem ostala brez besed.

Pa ne da nisem hotela govoriti. Hotela sem. Hotela sem vse zanikati, ji reči, da mi česa tako za lase privlečenega ni še nihče rekel. Ampak seveda ji tega nisem rekla. A si že uganila, zakaj ne? Ja, seveda, ker potem ji ne bi bila všeč! Presneto.

Šele po tistem sem začela opažati, kako pogosto pristanem na nekaj, čeprav mi sploh ni do tega, samo zato, da bi bila sprejeta. Kako se družim z ljudmi, s katerimi se ne počutim dobro, samo zato, da bi jim bila še naprej všeč. Kako v sebi tlačim vse, kar čutim, samo zato, da me ne bi kdo zasovražil.

Največji paradoks pri vsem skupaj pa je ta, da čeprav se tako trudiš, ljudem nazadnje prav zaradi tega nisi všeč. Ker čutijo, da nisi iskren. Ker nihče ne more biti tako zelo popoln, kot se ti pretvarjaš, da si. In ker zares nikoli na tem svetu ne moreš biti všeč vsem.

Ko si všeč nekomu, gotovo nekomu drugemu nisi.

Ha, kaj boš pa zdaj, Sabina? Objokovala konec sveta – ali pa vsaj svojega dovršenega sistema? Ali pa si boš končno dovolila biti to, kar si, pa naj te imajo radi tisti, ki si jim všeč natanko takšna, medtem ko naj ostali radostno odpadejo?

Ne bom lagala, da se je bilo preprosto spremeniti. Niti ne bom sadila rožic, da sem zdaj, po vseh teh letih čisto drugačna, da nonšalantno poslušam samo in zgolj sebe. Še zdaleč ne.

Ko sem lani zapuščala službo in državo, da bi sledila sebi, me je še kako stiskalo pri srcu, pa ne zato, ker bi me skrbelo, da odločitev ni prava, temveč zato, ker me je bilo strah, kaj si bodo ljudje mislili.

Ampak ljubezen do sebe je kot mišica. Bolj kot jo treniraš, močnejša postaja. In vsakič znova, ko brezkompromisno slediš sebi, se tisti veličastni občutek, ko se ti zdi, da ti svet leži pred nogami, samo še močneje usidra v tvojem srcu.

Vsakič, ko zbereš pogum in narediš, kar v sebi čutiš, da bo najbolj služilo tebi, se počutiš močnejšo, in ko se naučiš, kako dober je ta občutek, ga potrebuješ spet in spet in spet.

Kot prav posebna droga je, ampak ne tista za kratek čas. Ljubezen do sebe je droga, ki traja in traja.

Imej se rada 😘

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

[ONINA ZGODBA 2013] Zakaj sva vztrajala?

24.11.2019

Avtor Sabina Štrubelj

Kategorije: Blog, Zgodbe

Narava se prebuja. Ptički ščebetajo in se igrivo lovijo med krošnjami, drevesa so posuta s popki, ki se bodo zdaj zdaj razcveteli v najrazličnejših odtenkih rožnate in bele. Tam na travi v parku, sredi žareče rumenih trobentic, pa leživa midva. Hrani me z jagodami in me ljubeče gladi po glavi, pri tem pa se niti za trenutek ne ozre po ljudeh, ki hodijo mimo. Jaz pa opazim. Opazim, da naju gledajo, nekateri posmehljivo, drugi začudeno in tretji z občudovanjem. Teh tretjih je kar precej. Verjetno si mislijo: »Glej ju, tako stara, pa še vedno tako zaljubljena.«

Res je, jaz in moj Tone nisva več najstnika. Imava jih šestdeset in še nekaj čez. In nisva sveže zaljubljena, še zdaleč ne. Ko sva lani praznovala štirideseto obletnico poroke, nisva šla na izlet, niti na sprehod v park. Otroci so nama prinesli rože in vino, češ da je to velik praznik, midva pa sva le skomignila z rameni. Še en dan, ki ga bova preživela eden mimo drugega, sva si mislila. In sva ga res.

Medtem ko sem prala perilo in čistila po hiši, je Tone posedal v vaški gostilni. Človek bi si mislil, da me bo to jezilo, pa me ni. Še vesela sem bila, da imam mir pred njim. Če sva bila predolgo skupaj, sva se hitro sporekla zaradi te ali one neumnosti. Res, niti najmanj me ni motilo, da spet sedi v gostilni. Ko se je tistega večera vrnil domov, sem že spala. Čeprav me je prebudil, mu tega nisem pokazala, negibno sem ležala na svoji strani postelje, s hrbtom obrnjena proti njemu. Legel je na drugo stran, kar se da proč od mene, in zasmrčal. Tako je bilo takrat, na najino obletnico. Enako kot vsako noč poprej.

Ljubezen je pač taka. Najprej kar prekipevaš od sreče, nato pridejo otroci, pa skrbi, dolgovi in hipoteke. Med bojem za preživetje je ljubezen v zadnjem planu. Ko se zaveš, da je med vama zrasel ledeno hladen zid, je običajno že prepozno. Najprej ti je hudo, jeziš se na poželjive poglede, ki jih namenja drugim, navadno mlajšim ženskam, potem pa ti nenadoma postane vseeno. Da ti le da mir, čim več miru.

In midva sva si ga dala, drug drugemu sva dala veliko miru. Čez dan sva si izmenjala kakih deset besed, razen kadar sva se sporekla. Takrat je bilo bolj pestro. A se ni zgodilo pogosto, ker se nikomur ni ljubilo prepirati. Delovala sva kot nekakšno podjetje: jaz sem opravila svoje delo, on svoje, odnos med nama pa je bil strogo posloven. Če si je zaželel družbe, je šel v gostilno, če sem si je zaželela jaz, sem šla v cerkev.

Če bi kak mlad par prišel do točke, kjer sva bila midva, bi se pri priči ločil. Tudi sama sem se včasih vprašala, kako zdržim, zakaj sem še vedno tu. Ampak jaz sem iz drugih časov, iz časov, ko nisi kar tako obupal nad zakonom. No, obupal si že, a si vztrajal. »Zakaj?« me je vprašala hčerka. »Zakaj vztrajaš, čeprav nisi srečna?« Ker sem obljubila, sem ji odvrnila in pogovora je bilo zame konec.

Tako kot jaz je obljubil tudi on. In obljubo je držal. »V dobrem in slabem, v obilju in revščini, v bolezni in zdravju, od tega dne naprej, dokler vaju smrt ne loči,« sem jasno, kot bi bilo včeraj, v glavi slišala duhovnikove besede, ko sem v stanju med zavestjo in nezavestjo čutila, da me je s svojimi od zemlje umazanimi rokami pobral s kuhinjskih tal.

Odnesel me je v avto in – jokal? »Prosim te, zbudi se,« je hlipal in v njegovem glasu je bilo čutiti obup. Hotela sem mu reči: saj sem dobro, slišim te, vse je v redu, pa nisem imela moči. Tako mlahavo se še nisem počutila. Šele v bolnišnici so me za silo pokrpali, in on je bil tam, ves čas. Noč in dan je sedel ob moji bolniški postelji in čakal, da pridem k sebi.

Čez nekaj dni sem se počutila toliko bolje, da sem začela zdravnika nadlegovati z vprašanji o tem, kdaj bom šla domov. Vztrajno je odkimaval, a je ostajal skrivnosten. Včeraj pa je le izrekel tisto grozljivo besedo: rak. V zadnjem stadiju. Srce mi je obstalo in čutila sem, da je otrpnil tudi moj mož, ki je sedel na stolu poleg postelje. »Koliko časa imam?« sem naposled le uspela izdaviti. Ni vedel. Morda mesec, morda dva. Morda, če bom zelo močna, celo pol leta.

Ko je doktor zapustil sobo, je moj mož legel k meni v posteljo in me prvič po dvajsetih letih tesno privil k sebi. Brez besed me je gladil po tankih sivih laseh, dokler nisem zaspala, in zraven ihtel kot majhen fantek. »Ljubim te, vedno sem te ljubil,« je zašepetal, tik preden sem zatisnila oči.

Danes zjutraj, ko so me prebudili prvi pomladni žarki, me je že čakal. Oblečen je bil pražnje, v svojo najlepšo obleko, okrog vratu pa si je zavezal metuljčka, ki ga je nazadnje nosil na poroki. Elegantno, a v kombinaciji z veliko modro hladilno torbo, ki mu je visela čez desno ramo, skrajno nenavadno.

»Zbudila se je … moja princeska,« je dejal, ko se mu je čez obraz zarisal nasmeh. Z rokami sem se dvignila pokonci in se skušala spomniti, kdaj sem bila nazadnje njegova princeska. Dolgo je bilo tega. »Pridi, greva na izlet,« mi je pomežiknil. Dvignil me je iz postelje in me odnesel iz bolniške sobe.

Ko uro zatem v razvlečeni črtasti pižami še vedno ležim v njegovem objemu sredi cvetočega travnika, se končno zavem, zakaj sem vztrajala. Zakaj sva oba vztrajala. V resnici najina ljubezen nikoli ni umrla, le potopila se je v globok sen, ki mu ni bilo videti konca. Midva pa sva vedela, da se bo nekoč prebudila – in se je. Tik pred zdajci, a prebudila se je, močnejša kot kdaj koli. Vedela sem, da bo polepšala moj zadnji mesec ali dva, morda pa mi bo vlila moči, da jih doživim še šest. Šest najlepših mesecev v mojem življenju.

Zmagovalna Onina zgodba, ki mi je leta 2013 prinesla Onino pero.

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 01

[Objem s Črne celine] Ne pozabi, od kod prihajaš

20.10.2019

Avtor Sabina Štrubelj

Kategorije: Blog, Navdih, Zgodbe

»Veš, zakaj smo Afričani posebni?« mi reče prijatelj, rojen Ugandec, ki že mnogo let živi in dela v Evropi. »Ker vedno pridemo nazaj. To je v nas. Čutimo se povezane z zemljo naših prednikov. Ko imamo težave v življenju, vemo, kaj nam je storiti. Nazaj moramo, tja, kjer smo se rodili. Da dihamo zrak, ki so ga dihali naši predniki. Njihova energija je še vedno tam, v domači zemlji, domačih gorah in zraku. In tam so tudi vsi odgovori.«

Ajajaj, kako močno sporočilo.

Kaj pa jaz? Ali kdaj pomislim na prednike, ko imam težavo? Ali kdaj prosim za nasvet starše, stare starše? Ali se kdaj vprašam, kaj bi v moji situaciji naredili ljudje, ki so bili tukaj pred mano, ki jih mogoče sploh nisem nikoli poznala? Ali se sploh kdaj spomnim na ljudi, katerih kri se pretaka po mojih žilah, pa morda sploh ne vem, kdo so bili?

Pri nas na »razvitem zahodu« je samostojnost tako cenjena. In zagotovo je prav, da v nekem trenutku prerežemo vezi z družino in najdemo svojo pot v tem svetu. Treba je odleteti iz gnezda in se znajti po svoje, se naučiti poskrbeti zase.

Vendar mi ne gre iz glave vprašanje: Ali je način, kako prerežemo vezi pri nas, res pravi?

Kolikokrat se pritožujemo nad kom od svojih ožjih družinskih članov, češ kako lepo mu je v življenju, ker da je bil obravnavan drugače, ker da je imel srečo.

Ampak – kaj ni on del mene? Ista kri teče po njegovih žilah kot po mojih. Če je njemu lepo v življenju … a ni isto, kot da je lepo meni? Mu ne morem preprosto – privoščiti?

Se tako reže vezi? Z ostrim nožem gneva in ljubosumja?

Vsak ima svojo pot, prej ali slej se razkropimo, to je neizogibno, to je zdravo. Vendar ali je še vedno zdravo, da vedno redkeje najdemo čas za svoje še živeče prednike?

Odhajamo vsak po svojih »pomembnejših« poteh. Tako pogosto se vrnemo šele takrat, ko je že prepozno. In kaj se zgodi potem? Prepir za dediščino. Z brati, sestrami, z ljudmi, ki so tvoji.

Na koncu svoje prednike skrčimo na nekaj tako banalnega, kot je kos zemlje. Ali kup denarja.

Prednike, ki so nam dali vse, kar mi smo. Po svojih močeh so poskrbeli, da nam ni nič manjkalo, ampak dali so nam še toliko več! Naučili so nas, kaj je svet. Kdo smo mi. Kaj je zares nekaj vredno. Dali so nam vse tisto, kar nosimo v srcu. Vrednote. Moralo. Ljubezen. Zgodbe. Izkušnje. Podporo.

In namesto da bi prihajali nazaj domov po še več modrosti, po še več vsega, kar je iz nas izklesalo te čudovite samostojne posameznike, ki navdihujemo druge, nimamo časa. Imamo svoje stvari. Imamo svoje ljudi. In poleg tega smo druga generacija, zato oni naših težav ne bi razumeli.

Kaj pa vsi tisti ljudje, ki v svojih starših niso našli ljubezni in podpore – ampak samo sovraštvo? Kajti tudi to je včasih družina. Družina je lahko trpljenje, lahko so leta bojev za eno samo potrditev, en sam stavek, ki bi povedal, da z nami ni nič narobe. Naši predniki nas ne nazadnje lahko vodijo skozi težke preizkušnje – ki so iz nas prav tako naredile to, kar smo danes. Naj se vračamo po še več tega?

Verjetno imamo skoraj vsi med svojimi predniki tistega nekoga, ki je zloben in poln sovraštva ter grenkobe, ki mogoče počne same grde stvari. In najlažje ga je sovražiti. Se ga sramovati.

Ampak kaj ne vidiš, da je on ti? Iz istega testa sta, njegova kri teče po tvojih žilah. Če sovražiš njega, sovražiš sebe. Če se sramuješ njega, se sramuješ sebe. Lahko si zatiskaš oči. Lahko si lažeš, da nimaš nobene povezave z njim. Lahko se pretvarjaš, da ni nikoli obstajal. Ampak on je ti. Če odpustiš njemu, odpustiš sebi.

In ne glede na to, kakšen je naš razlog, da se ne vračamo – ali je to sovraštvo, sram, ali preprosto ignoranca … Najbolj žalosten del je ta, da bomo na koncu vendarle prišli.

Kot jastrebi nad mrhovino se bomo spustili nad vsem materialnim, kar je ostalo za našimi predniki. Ker to je tisto, kar šteje, kajne?

Zares, »razviti svet«, kam si zašel?

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

[Objem s Črne celine] Je stisk roke res dovolj za srečo?

02.10.2019

Avtor Sabina Štrubelj

Kategorije: Blog, Navdih, Zgodbe

Temačna sobica, prav na koncu ene izmed slepih ulic največjega kampalskega sluma Kisenyi, tako nesrečno postavljena prav v kotu, izven dosega žarkov pripekajočega sonca.

A začuda vzdušje v njej ni prav nič temačno, temveč na prijeten način dinamično. Ljudje prihajajo in odhajajo, nekdo sedi na mizi, ki delno zakriva vhod, in brenka na kitaro. Nekdo drug nama s prijateljico želi pokazati, kako dela jogo (ampak prej morava vstati, ker sediva na njegovi joga blazini).

Zdi se, da so tam dobrodošli vsi, čeprav je res, da opažam večinoma moške različnih starosti – od mladeničev, ki so v večini, do starejšega, prav nič sramežljivega gospoda, ki naju prosi, da se slikava z njim. Ker hoče imeti fotografijo z belkama, seveda.

Ena stena je v celoti polepljena z obledelimi fotografijami obrazov vseh starosti, barv in oblik, druga je okrašena z barvitimi maskami iz papirja. Vse to je delo Overdosa, očeta Street Voica, varnega prostora za mladino sluma, za otroke glasnih in prašnih ulic v prestolnici Ugande. Fotograf je, umetnik, glasbenik. In vzdevek Overdose je dobil, ko se je nekega dne zaradi naivnosti in nepoznavanja drog skoraj predoziral s tabletami, ki jih je dobil od nekega Američana.

»Ljudje ne potrebujemo veliko. Včasih je dovolj že preprost stisk roke,« je rekel tistega dne, ko sem ga prvič srečala. In s tem me je zadel. Samo stisk roke?

Temačen, a dinamičen dom Street Voica omogoča mladini, da tam ustvarja glasbo. Pleše. Se ukvarja z umetnostjo. Vadi jogo, če hoče. Kar koli, samo da mladi ne počnejo neumnosti. Da se ne zapletajo v kriminal in droge. Mnogi nimajo družin, ki bi jih skrbelo zanje – Kisenyi je slum z največ otroki ulice v Kampali –, Street Voice je njihova družina. Kolegi v Street Voicu opazijo, če se nekdo zvečer ni vrnil, se pozanimajo, kje je, kaj se je zgodilo.

In to jim je dovolj. Varen prostor. Svoboda ustvarjanja. Stisk roke. »Ne potrebujemo veliko.«

In kaj potrebujemo mi? Kaj potrebujeva jaz in ti?

Bi nama bil stisk roke dovolj?

V svetu, ki nam na vsakem koraku sporoča, da še nimamo dovolj? Da mi sami še nismo dovolj. Vedno obstaja še nekaj, kar »potrebujemo«, ker nam tako narekujejo mediji, oglasi, družbena omrežja. To kremo, ono znamko oblačil, tisto maskaro, tisti avto … Samo še to, in bomo popolni.

Pa bomo res?

In … ali to res hočemo biti?

Ali ni tisočkrat bolje, kot se pehati za popolnostjo, preprosto uživati v tem trenutku in v majhnih čarobnostih, ki nam jih prinaša življenje?

Drobna pozornost, nasmeh neznanca, prijazna beseda, stisk roke. Stisk roke!

Koliko je v resnici vreden stisk roke? Koliko je vredno priznanje, da si v redu, prav takšen, kot si? Pa čeprav si drugačen od mene in sem jaz drugačna od tebe. Pa čeprav so tvoje cunje stare in ponošene. Čeprav je tvoja koža drugačne barve. Čeprav je inštrument, na katerega igraš, izrabljen in potolčen. In čeprav ne uporabljaš dnevne in nočne kreme iz oglasa.

V redu si.

Nisi popoln.

Ampak si v redu, zares.

Takšen, kot si.

Čeprav sva si tako različna, sva v bistvu enaka.

Ljubezen potrebujeva. Potrditev. Zavedanje, da naju nekdo priznava.

Vse tisto drugo, kar mi pravijo, da potrebujem, je tako zelo nepomembno. Lahko živim brez kreme iz oglasa. Ne potrebujem najboljšega avta. In če moja stegna niso videti kot stegna moje najljubše Instagram zvezdnice, me tudi ne bo konec.

Prijatelja potrebujem. Ljubezen. Priznanje.

Moram vedeti, da sem v redu.

Ker sem. V redu sem, tako kot si ti.

Vprašanji za razmislek: Kdaj si nazadnje nekomu dala vedeti, kako čudovit in pomemben je? Kdaj si nazadnje to dala vedeti sebi?

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

[Objem s Črne celine] Kako sem odšla iskat žuborenje

17.09.2019

Avtor Sabina Štrubelj

Kategorije: Blog, Navdih, Zgodbe

Če bi ti rekla, da sem pustila čisto solidno varno službo in sredi najbolj napihnjenega stanovanjskega balona odpovedala svojo ugodno malo garsonjero blizu centra Ljubljane, zato da grem za tri mesece v Ugando, ne da bi imela kakršen koli načrt za naprej, in če bi ti zraven še navrgla, da že dolgo nisem več najstnica ali študentka, ampak sem lansko leto zakoličila tridesetico, kakšen pogled bi mi poslala?

A) Ti-si-zmešana pogled ali

B) punca-ti-maš-pa-jajca pogled?

To sta bila namreč edina dva odziva, ki sem ju dobila od ljudi. Nič vmesnega, izključno in samo to dvoje.

A ni zanimivo, kako gledamo na ljudi, ki izstopijo iz rutine, v katero smo vsi po vrsti tako boleče vpeti? Kot norce na eni strani ali polbogove na drugi strani. Kot da ta izstop iz začaranega kroga ni na voljo čisto vsakemu izmed nas.

Odločitev, da moram nekaj ukreniti, je padla, ko sem nekega ponedeljka hodila v službo ob isti uri in po isti poti kot v petek. Počutila sem se isto kot v petek. In enako nujno sem potrebovala kavo kot v petek. In kot v četrtek. Pa v sredo. Pa vsak delovni dan prej.

Razmišljala sem, da bom čez tri minute stala na semaforju in čakala zeleno, da bom čez pet minut čakala dvigalo in se jezila, ker toliko časa ne pride, da bom čez sedem minut že naredila “biiip” s svojo službeno kartico in potem osem ur preživela v istem prostoru kot v petek s približno istim resigniranim občutkom v prsih kot v petek.

Takrat sem se zavedla, da nisem nič boljša kot kak dobro sprogramiran robot.

In vendar nisem robot.

Človek sem, živ človek z reko krvi, ki prodira skozi njegove vene, s stotinami celic, ki se delijo in množijo, s srcem, ki utripa v pričakovanju nečesa novega, vznemirljivega.

Vse v meni živi in deluje … zakaj? Zato da bi kot robot vsak dan znova počela nekaj, kar mi drugi pravijo, da je normalno, da je treba?

Ne, ne. Že dolgo nazaj sem si obljubila, da bom živa. Dokler bom hodila po tem svetu, bom čutila žuborenje življenja v sebi in vsakič znova ukrepala, ko bom ugotovila, da počasi ugaša.

In zato je spoznanje, da se obnašam kot robot, prineslo odločitev, da korenito zarežem v svojo vsakodnevno rutino. Da zarežem v vse, kar poznam, v vse, kar je »še kar okej«, ampak zares samo »še kar okej«. Da zaživim, zamenjam fokus. In ugotovim, kaj bi bilo lahko zame več kot »še kar okej«.

Prijavila sem se na razpis Voluntariata, dobila štipendijo – nato pa pustila vse, stanovanje, službo, odnose, da bi poiskala svoje žuborenje in žar v očeh.

In zdaj sem tu, v tisočkrat prenatrpani Kampali, kjer se ulice kar šibijo od življenja. Iz vseh kotov in lukenj se sliši glasba, na cestah je kar črno od 50.000 moto-taksijev, imenovanih boda boda, po ulicah se brez prestanka vijejo reke ljudi, otroci se podijo za zračnicami, ki so, tako je videti, neznansko popularna igrača, ali pa v gručah tekajo za mano in se me skušajo dotakniti, ker sem bele barve, tako kot ljudje, ki jih včasih vidijo po televiziji.

In potem so tu njihovi starši in bratje in sestre, ki se trudijo preživeti in prodajajo vse mogoče, vsepovsod, na ulici, na cesti v prometnih zamaških, na velikem parkirišču taksijev. Z vseh strani stegujejo roke k meni in mi vpijejo: »Sister, sister! Welcome customer! Hello muzungu, how are you, muzungu? Good price for you muzungu!«

Hotela sem življenje, in zdaj ga imam. Pomešanega s prahom, izpušnimi plini in revščino. V središču tega kaosa se obračam vase, se znova spoznavam s seboj in iščem način, kako delček tega žuborenja za vedno ohraniti v svojem srcu.

Vprašanje zate: Ali obstaja področje tvojega življenja, na katerem se ti počutiš kot robot – in ti to ni všeč? Odgovori sebi, ne meni 😊

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

Tebi, ki si jo obiskal pred menoj

14.03.2019

Avtor Sabina Štrubelj

Kategorije: Blog, Zgodbe

Prijatelj dragi,

položil si jo, bravo.

In misliš, da si veliko dosegel?

Čestitam, res dosežek.

Prava trofeja.

Škoda,

ker je tvoja polica

premajhna zanjo.

Škoda,

ker se ti še sanja ne,

kdo ona je.

Škoda,

ker z njo nisi šel

v globine.

Škoda,

ker nisi nikdar spoznal,

kako strastna je, ko ljubi,

kako seksi, ko se preda,

kako lepa, ko se prepusti.

Res škoda, ker misliš,

da je dosežek, če jo položiš.

Škoda, ker ne veš, kar vem jaz.

Da je dosežek,

če te ljubi.

Če te izbere.

Vsak dan znova.

Tebe. Takega, kot si.

Dosežek je, če smeš biti ob njej.

Če se s teboj čuti varno,

da ljubi.

Da zaspi v tvojem naročju

in se ti prepusti,

ti zaupa, da je ne boš izpustil,

čeprav so mnogi

z njo naredili prav to.

Ti da srce,

tisočkrat zlomljeno,

tisočkrat zakrpano,

in ti zaupa,

da ga ne boš raztrgal,

kot so ga tisočkrat prej,

ampak ga s poljubi zdravil,

košček za koščkom,

razpoko za razpoko.

Da boš z njo ravnal

tako lepo,

tako nežno,

tako skrbno,

da boš za vselej zabrisal sledi

razbojniških bratov,

ki so jo obiskali

pred teboj.

Dosežek je,

če ti tako zaupa,

da se odpre,

nežno kakor cvet.

Cela,

takšna, kot je –

prelepa

božanska

princesa.

Če ti da videti

globoke rane,

upe in hotenja,

najdrznejše sanje,

vse, kar ona je.

Če te ovije

v svojo ljubezen,

čisto kakor rosa,

nežno kakor breza

in močno kakor hrast.

Ljubezen,

ki je čudež.

Je navdih.

Vir moči.

Ljubezen,

ki gre s teboj,

kamor koli se nameniš.

Ljubezen,

zaradi katere

nikoli ne izgubiš.

To ti da Ona,

če je s tabo,

če je tvoja.

In ti misliš,

da si veliko dobil.

Da si zmagal.

Verjemi, če ti pomaga.

Ampak v sebi veš,

da sem zmagal jaz.

Škoda, ker nisi vedel,

kaj se skriva tam čez.

Škoda zate.

Sreča zame.

Ker me ljubi.

Ona me –

LJUBI.

– Tisti, ki je prišel za teboj

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

Glejte nas, gole plešemo pod zvezdami

06.02.2019

Avtor Sabina Štrubelj

Kategorije: Blog, Navdih, Zgodbe

Moj januar je bil letos … ufff, naporen, zelo zelo naporen. V nekem trenutku, ko je bilo najhuje, sem razmišljala o tem, zakaj neki je moja duša sploh prišla sem, na ta planet. A je trapasta ali kaj? Zakaj za vraga je izbrala to izkušnjo življenja, to boleče pokanje po šivih in rast v neskončnost, te občutke, ki so tako močni in ki jim ni videti konca – namesto da bi preprosto ostala tam, kjer je čutiti neskončen mir, spokojnost, neskončno umirjeno srečo?

Zaželela sem si, da bi se vrnila tja, veš. Zdelo se mi je, da ne bom več zmogla.

A manj kot teden dni po teh občutkih sem že sedela v dvorani, polni žensk, in opazovala, kako so druga za drugo hodile na oder, takšne kot jaz, nepopolne, ranjene, anonimne, v življenjski izkušnji, ki se zdi tako unikatna, pa vendar smo si v njej tako podobne. Vse nas boli.

Poslušala sem žensko, ki je govorila o zlorabah, grdih, nikoli ubesedenih, pa žensko, ki je celo življenje zadrževala svojo divjost, ker ni bila sprejeta, ker ni bila takšna, kot bi morala biti, pa žensko, ki še nikoli ni čutila, da je dovolj. Žensko, ki je vedno premalo. Ne za svet, zase je premalo. Premalo lepa, premalo pametna, premalo sposobna, preslaba mati. O, bog, kako sem jo čutila. In o bog, kako neskončno pogumna se mi je zdela! Nikoli dovolj, pa vendar stoji tam gor pred vsemi nami in s tresočim glasom govori v mikrofon o vsem, kar jo boli.

Nenadoma me je preplavilo občudovanje. Kako pogumne so! Svoje golo srce so nam pokazale na dlani, ga na milost in nemilost izpostavile nam, neznankam, ki bi ga prav lahko raztrgale kot ptice ujede. Pa ga nismo. Čutile smo z njimi. Čutile smo njihovo moč, njihov pogum. Čutile smo svojo moč, svoj pogum.

Kako prekleto velike smo! Kakšne so naše duše! Kaj vse prenesejo in kaj vse pozdravijo. Pravi čudež smo in brez vsakega zadržka se lahko vsako jutro znova priklonimo same sebi v ogledalu. Ne samo zato ker zdržimo, kot so nekoč zdržale naše trpeče babice, ampak ker se zdravimo, ker zdravimo cele rodove za naprej in za nazaj, ker smo čarobne alkimistke, ki svojo bolečino pretvarjamo v čisto zlato, ker druga drugi ustvarjamo varen prostor, kjer se lahko pozdravimo, ker smo potrpežljive, nežne, ranljive, in vse to dopuščamo tudi drugim, ženskam in moškim.

Tudi vas gledam, dragi moški. Gledam, kako čudoviti ste, kako močni in pogumni v svoji ranjenosti. In se sprašujem, kako da sami ne vidite. Kako ne vidite, da ste toliko več od telesa, da lahko sebi in nam daste toliko več?

In – kako ne vidite, da smo me več od telesa? Zakaj mislite, da se boste počutili močnejše, če nas skrčite samo na telo? Kaj res ne vidite, da tako postajate šibkejši? Ko vi čuvate našo veličino, vam me dajemo moč. Močnejše kot smo, močnejši ste vi!

Nismo več ženske, ki bi se podrejale, ki bi sprejemale vlogo šibkega. Pogumne smo, poglejte nas, kako prekleto pogumne smo postale. Gole plešemo pod zvezdami in v sebi čutimo vse vesolje. Tega ne počnemo zato, da bi se vi počutili šibke! Ne. To počnemo ravno zato, da tudi vi zasijete v tem, kar ste; ranjeni levi, ki imajo v sebi moč, da vstanejo, da zarjovejo in se dvignejo v svoji čudovitosti in veličastju.

Pogumni ste, dragi moški, zelo pogumni. In tudi če sami tega ne vidite, jaz vidim! Če bi samo za trenutek lahko nase pogledali skozi moje oči, bi se od ganjenosti zjokali. Videli bi pogumne bojevnike, ki nas varujejo in nudijo prostor našemu neskončnemu nihanju. Držijo nas na tleh, nas ohranjajo stabilne. Trudijo se. Za nas, ženske, po najboljših močeh se trudijo. Včasih čutijo, da se trudijo zaman. In včasih obupajo, ker so se vedno trudili zaman. Včasih jih tako boli, da se niti truditi ne morejo več. Ampak v njih je še vedno moč.

Moč, ki premika gore. Moč, ki rešuje princese. Moč, ki varuje kraljice.

Pravim vam, moč kraljev je v vas. Opazite, prosim vas, opazite tudi vi.

Kajti kraljice smo vstale. Želimo si kraljev. Svet si jih želi.

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

Vse, kar si želim za božič, si v bistvu … še vedno TI

17.12.2018

Avtor Sabina Štrubelj

Kategorije: Blog, Zgodbe

Vse, kar si želim za božič, si v bistvu … še vedno ti.

Ti z vsem, kar si. Ti z brazgotino, zarezano vzdolž tvojega velikega srca. Ti z vso toplino in nežnostjo, s katerima me božaš, ko se približaš, in z vsem hladom, ki zaveje od tebe, ko se oddaljiš.

Biti preblizu se ti zdi nevarno. Ko se približaš, se v tvoji brazgotini nekaj zgane, pekoča bolečina te spomni, kako je, ko ti nož zareže v živo meso. Tega občutka iz daljne preteklosti, ki se še vedno zdi mnogo preblizu, nočeš čutiti nikoli več. Zato se ne odpreš. Pokažeš se, pa skriješ. Pokažeš, pa skriješ.

A jaz vem, da si tam.

Dovolj je bilo, da sem ti enkrat pogledala v oči, in že sem vedela, da si tam, za tistim zabavnim nastopom za občinstvo, pravzaprav – ti. In da si mi všeč točno takšen, kot si, tam zadaj, za masko, za ogrado.

Dovolj je bilo, da sem samo enkrat začutila tvoj dotik, in že sem vedela, da v tebi tli ljubezen, globoka in nežna, veličastna in divja. In da hoče ven, na svobodo. Le da ji ne pustiš, vsakič znova jo potisneš navzdol, vsakič znova zategneš vrvi, s katerimi si jo zvezal. Takrat, davno že.

V redu je. V redu si, samo to si želim, da veš. Razumem te. Takšna sem kot ti. Takšen si kot jaz. Ista sva. Dve telesi, ena duša, razumeva se.

Globoko v sebi bom upala, veš. Upala, da zbereš pogum. Morda ga ne boš nikoli, pa nič hudega. Jaz bom še vedno upala.

Nekje v globinah, tam doli pod svojimi ranami in brazgotinami bom čutila tisto ljubezen, ki jo čutiš tudi ti, tam nekje v jedru sebe, pod vsem, kar je bilo, pod vsem, kar se bojiš, da še bo.

Čutila jo bom in upala, da premagaš strah. Da ga premagam jaz.

Da spet zaupaš. Da spet zaupam.

Da odpreš srce. Da ga odprem jaz.

Upala bom za naju. Upala bom za ves svet.

In nekega dne, veš, se bo to zgodilo. Odprli se bomo drug drugemu, pokazali si bomo, kdo zares smo – čudovite lučke, zmožne čarobnih reči. Pokazali bomo svoje rane, pokazali bomo svoja srca, nežna, skeleča in hrepeneča. Drug drugemu bomo odkrili svoje strahove, objeli jih bomo, jih ozdravili.

Cel svet bomo objeli s svojo ljubeznijo, z vsem, kar smo.

In takrat bo lepo, varno bo ljubiti, ognjevito, odkrito, neustrašno. Varno bo razkriti vse barve in odtenke sebe. Ampak najprej mora ta korak narediti vsak zase. Ti ga moraš narediti zase, jaz ga moram narediti zase.

Ljubezni morava pustiti, da se osvobodi. Da pride na plano. Da straši. Da boli. Da iz naju dela bedaka. Da nama meša glavo. Da nama prižiga ogenj v srcu.

Ta ljubezen si ti, veš to? Ne, nisi popoln. Ne, nisi husband of the year. Ne. Ampak si TI. Čudoviti čarobni neponovljivi TI. Točno takšen si mi všeč. In točno takšnega si te želim pod smrečico.

Morda prideš letos, morda naslednje leto, morda … morda pa sploh nikoli. In četudi ne boš prišel nikoli, bo to upanje ostalo.

V meni bo tlelo skozi pomlad, preko poletja pa vse do jeseni, do belih las in do zgubanih lic, in še naprej bom upala, da boš nekoč, nekje … dovolil na plano vsemu, kar si.

In zraven bom upala, da bom enako storila tudi jaz. Nekoč, nekje.

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

Kategorija: Zgodbe

Intervju z Valentino Kovač: »Babica je bila kot moja veliko starejša sestra«

Pustila si vse in šla v Francijo. Kako si se počutila, ko si odhajala? Takrat najbrž nisi vedela, kako se bo vse skupaj izcimilo.

Kakšna je bila tvoja prva misel, ko si zagledala podedovani hotel?

Zakaj ne?

Najbrž res ne. No, ampak potem si zavihala rokave in s pomočjo prijateljev obnovila hotel. Julie te je močno prepričevala, da raziščeta, zakaj je Nicolas hotel zapustil ravno tebi. Ampak ti se s tem sprva nisi želela ukvarjati. Zakaj ne?

Tvoja babica je nekaj posebnega in zdi se, da sta si zelo blizu. Kakšno je bilo tvoje otroštvo z njo?

Kaj ti je dala Francija? Kako je spremenila tvoje življenje?

Ampak v drugem delu serije Hotel Lavanda stvari niso bile več rožnate.

Ha, najbrž res. Ampak ne bova preveč govorili o drugem delu, ker je na vidiku že tretji. Ali lahko z enim stavkom opišeš, kaj te bo doletelo v tretjem delu serije?

Čakaj malo, to pa ne velja. Jaz sprašujem, ne ti.

Ko ti crknjen iPhone prinese novega knjižnega junaka

Zakaj se tako trudiš, da bi mi bila všeč?

[ONINA ZGODBA 2013] Zakaj sva vztrajala?

[Objem s Črne celine] Ne pozabi, od kod prihajaš

[Objem s Črne celine] Je stisk roke res dovolj za srečo?

[Objem s Črne celine] Kako sem odšla iskat žuborenje

Tebi, ki si jo obiskal pred menoj

Glejte nas, gole plešemo pod zvezdami

Vse, kar si želim za božič, si v bistvu … še vedno TI

Storitve

Podjetje

Socialna omrežja

Naroči se na e-novice

Hvala za prijavo. Ne skrbi, tvoj e-naslov bom hranila na varnem.