Res se smejim na široko in res znam vedno poiskati pozitivno plat čisto vsake situacije. In res znam biti hvaležna za čisto vsako malenkost v življenju. Ampak veš, pridejo trenutki, ko svojega življenja ne maram. Kakor koli je morda videti popolno … ne živim v pravljici. Tako kot ti ne. Imam težave, milijon težav, večina izmed njih je tistih, ki jih imam sama s sabo. Imam temno plat. Znam biti prekleto tečna in zajedljiva. Znam biti samotarska, tako zelo samotarska, da od sebe odrivam vse, ki jim je mar – in potem se počutim samo še bolj samo, prekleto boleče samo. In se jočem in smilim sama sebi. Ja, ja, smilim se sama sebi, pa kolikokrat. Pustim si to, veš. Včasih ležim na tleh in jočem. Jočem, ker mi je hudo, ker moje življenje ni čisto tako, kot sem si ga zamislila, ker ga ne znam spremeniti v tisto »ta pravo« smer, v tisto smer, kjer bi bila popolnoma srečna, in ker niti nisem prepričana, da bi mi kakršna koli sprememba zares prinesla tisto pravo srečo. Jočem, ker se preprosto počutim ranljivo in samo in polno bolečine. Nekaj je stare, neizjokane, še iz časov, ko si teme nisem dovolila, nekaj je nove, takšne, ki jo iz sebe izjočem sproti. Včasih me vse boli in tišči, noter v prsih, nekaj težkega, nekaj, kar ni lepo, kar definitivno ne sodi na Instagram, nekaj, kar plaši mene in bi verjetno preplašilo 90 odstotkov ljudi, ki mislijo, da me poznajo. Še bolj kot plaši pa me preprosto boli in razjeda in če me nekaj boli, pač jočem. Tako glasno in tako izrazito, kot se smejim, tako znam tudi jokati. Vem, da potrebujem v življenju tudi temo. Luč ne obstaja brez teme in tema ne brez luči. Z roko v roki hodita. In to je nekaj povsem normalnega. Če nimaš moči, da bi svetila, potem se zavij v temo. Dokler potrebuješ, bodi v temi, nabiraj si moči, ker tak je njen namen, veš? Da zlezeš iz temne luknje, potrebuješ prekleto veliko moči. In vsakič znova, ko to storiš, si še večja, še močnejša. Prisežem, da brez teh temnih lukenj ne bi bilo mojega smeha. Ne bi bilo lučk v mojih očeh. Ne bi bilo vsega, kar sem. Tema je del mene, pustim ji to biti, čeprav priznam, da je včasih težko. Težko si je priznati, da kdaj pač potrebuješ dan na off, dan, ki ga preživiš pod kovtrom, objokanih lic. Težko je, ker cel svet kriči, da moraš biti srečen, da je to edini način, na katerega lahko obstajaš. Če nisi srečen, je s tabo nekaj narobe. Edini način, na katerega lahko sodobna ženska obstaja, je ta, da je hkrati fit, nosi številko 36, je popolna mama, ima sijočo kariero, še bolj sijočo kožo, hkrati pa je vedno nasmejana. (Vzdih.) Saj sama veš, da to ne gre skupaj. Nedavno tega sem nekje prebrala zanimivo misel, ki toliko pove: »Najbolj bizarna stvar na svetu so nasmejane punce v reklamah za tampone.« (Žal mi je, ampak pojma nimam, kdo je to napisal, zasledila sem nekje na Facebooku.) A vidiš, no? Povej mi, kako hudiča se boš smejala na vsa usta, če pa ti bo trebuh ravnokar raztrgalo od bolečine? Ali pa tista reklama za protibolečinske tablete, ko ženska reče, da ne more na pijačo, ker ima menstruacijo in jo boli trebuh – nato pa dobi odgovor: »Ja, daj no, ne bodi lena, vzemi tableto in pridi zraven.« Ja, prekleto, no?! Kam bomo pa prišli, če si bomo celo življenje zatiskali oči pred bolečino? Jemali analgetike, se nasmejani slikali za Instagram, in se pretvarjali, da je ni? Ona je tu zato, da jo začutimo, ne zato, da jo ignoriramo. In vidiš, jaz sem 100-odstotno prepričana, da iz natanko te filozofije izvira moja »nenehna sreča«. Zato ker se pristno zjočem, ko to potrebujem, se lahko velik del časa pristno smejim, iz srca. Ampak seveda jočem na samem. Seveda, kaj pa misliš? Na žalost nisem imuna na to družbo, na svet, ki je, kakršen je, ki se boji objokanih ljudi. In ko me v prsih boli in tišči, je zadnja stvar, ki jo hočem slišati od ljudi: »Ne joči, glej pozitivno na stvari.« Halo? Jaz bom zdaj jokala, a je to jasno? In zelo, zelo, zelo bom negativna. Do nadaljnjega. Zato ker tako čutim in ker zaradi tega ni z mano nič narobe, pa čeprav, dragi svet, ti misliš, da je. Nisem popolna, sem pa resnična. In če tako pogledam, se mi zdi resničnost lepa v čisto vseh svojih odtenkih.

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏