Nikoli nisem bila kakšna posebna oboževalka Arnolda Schwarzeneggerja. Akcijski filmi, v katerih je igral, niso bili med mojimi najljubšimi, zato se niti za njegovo kariero nisem kaj dosti zanimala.
Vedela sem, da je postal znan kot igralec, da je bil nekoč bodybuilder in ja, seveda sem vedela, da je nazadnje šel v politiko, pobliže pa ga nikoli nisem spoznala.
No, od dne, ko sem si na Netflixu ogledala serijo dokumentarcev o njegovem življenju, pa ne morem reči drugega kot:
I’m a huge fan.
Foto: Wikipedia
*
Katere so torej 3 dragocene lekcije, ki sem jih osvojila med spoznavanjem njegovega življenja?
*
1. Ni pomembno, od kod izviraš, pomembno je, da imaš vizijo
Arnold izvira iz avstrijske vasice Thal, ki je – mimogrede – od Ljubljane oddaljena komaj dve uri vožnje. Čisto lahko bi bil torej tudi iz kakšne slovenske vasice.
Ni imel bogatih staršev ali povezav v ZDA, njegovo okolje je bilo daleč od spodbudnega. Prav lahko bi za vedno ostal v Thalu, se oženil s sosedo in delal v lokalni trgovini z gradbenim materialom.
Ampak on je imel vizijo. Čutil je, da ne sodi v Thal, čutil je, da sodi v Ameriko.
Ko je odkril bodybuilding, se je dobesedno videl stati na zmagovalnem odru, medtem ko ljudje vzklikajo njegovo ime. Natanko to je leta zatem doživel. Postal je prvak v bodybuildingu in ljudje so mu vzklikali: »Arnold, Arnold, Arnold!«
Kot posledica njegovih uspehov v evropskem bodybuildingu je prišlo vabilo v Ameriko. Takrat ni pomišljal, saj je vedel, da je to njegova vstopnica v svet, v katerega si je želel priti. V svet, v katerega je spadal.
Zagrabil je priložnost in odletel v ZDA, kjer je še naprej ves čas deloval z jasno vizijo. Ko se je odločil, da bo postal igralski zvezdnik, je postal igralski zvezdnik. Ko se je odločil, da bo postal guverner Kalifornije, je postal guverner Kalifornije.
*
2. Svojo zgodbo vedno lahko zapakiraš tako, da ti koristi (namesto da ti škodi)
Arnold ni imel lahkega otroštva. Zaznamovala sta ga očetova alkoholizem in nasilje, ki sta bila posledici posttravmatske stresne motnje po vrnitvi z bojišč druge svetovne vojne.
Oče je bil vse prej kot ljubeč, spodbujal je tekmovalnost med njim in bratom, iz njegovega pripovedovanja se celo zdi, da je Arnold v teh tekmovanjih pogosto potegnil ta kratko.
To bi ga v življenju lahko oviralo. Vplivalo bi na njegovo samopodobo, Arnold bi se v nedogled smilil sam sebi ali pa celo postal tak, kot je bil njegov oče. Lahko bi si govoril zgodbo v stilu: »Ubogi jaz, še lastni oče me ni mogel imeti rad, kako me bodo imeli drugi?«
Ampak on pravi, da na svoje otroštvo ne gleda kot na nekaj slabega – pravzaprav je ravno obratno. »Kar sem sovražil kot otrok, je bilo dobro,« pravi, »ker me je ravno to vleklo stran od tam. Lahko sem treniral dlje kot kdor koli drug, lahko sem prenašal tegobe potovanj v druge države … Zaradi vsega, kar sem doživel, sem bil zmožen stvari, ki jih drugi niso zmogli. Nič me ni motilo, ker je bilo vse boljše kot tisto, od koder sem prišel.«
*
3. Omejujoča prepričanja drugih lahko spremeniš v svojo zmagovalno miselnost
Še en dokaz tega, kakšen gospodar svojih misli je Arnold, pa je bila njegova reakcija na posmehljiv odziv ljudi, ko je sklenil, da bo postal igralski zvezdnik.
V sedemdesetih so bili popularni drobni igralci, npr. Al Pacino, Robert Redford, Dustin Hoffman, medtem ko je bil Arnold vse prej kot droben. Govorili so mu, da bodybuilder ne more postati igralski zvezdnik, ker njegove mere preprosto niso v skladu s popularnimi.
(Kolikokrat sva takšne »dobronamerne« nasvete v življenju slišali/slišala tudi jaz in ti?)
Arnold bi tudi tu – kot že mnogokrat prej – lahko obupal, si rekel nekaj, kar si verjetno enako kot jaz pogosto rečeš tudi ti: »Ah, vsega pač ne moreš imeti.«
Kot si verjetno že uganil/-a, pa tega ni storil, temveč so ga nasprotovanja drugih navdala samo še z več moči.
Odločil se je, da bo natanko to, zaradi česar mu pravijo, da ne more postati uspešen igralec, tisto, zaradi česar bo on postal uspešen igralec.
In rodil se je Terminator.
(Čeprav bi si po vsem napisanem drznila trditi, da se je Terminator rodil že davnega 30. julija 1947 v avstrijskem Thalu.)
*
Upam, da je Arnoldova zgodba tudi tebe navdihnila tako, kot je mene.
Ne boj se sanjati na veliko. Drži se svoje vizije in jo kot Terminator brani pred vsem, kar bi jo lahko omajalo. Pred mnenji drugih in tudi pred samim seboj.
Si si tudi ti ogledal/-a dokumentarce o Arnoldu? Sporoči mi, s čim je tebe navdihnil (ali s čim te ni 😊).
Imam veliko srečo, da moj fant enako rad bere kot jaz, zato ne le, da imam popoln mir, ko hočem čas preživeti z dobro knjigo (ker hkrati tudi on čas preživlja z dobro knjigo), ampak se v bistvu tudi velik del najinih pogovorov odvija okoli knjig.
To postane malo nerodno, kadar eden izmed naju bere knjigo, ki jo drugi želi nekoč prebrati. Da si ne bi izdajala kvarnikov, se potem pogovarjava na čudne načine, kot je: »Nekaj se je zgodilo, kar je nekaj povzročilo in ker je to nastalo, je zdaj glavni junak čisto … joooj, ne smem ti povedati.«
*
No, pa sva se domislila, da bi lahko poskusila oba hkrati brati isto knjigo.
Pri tem ne mislim fizično isto – saj bi se še stepla zanjo! – ampak isto na način, da eden bere knjigo, ki jo imava doma, drugi pa drug izvod te knjige, ki si ga je izposodil iz knjižnice.
In povem ti, da je zabavno! Kot da imava svoj mali zasebni knjižni klub, ki nama odpira še več možnosti za dolge pogovore.
Sicer nama ne uspeva vedno biti enako daleč pri branju, tako da se občasno še vedno pogovarjava na čudne načine, ampak tako lahko o prebranem med seboj klepetava dovolj kmalu, da se oba še spomniva vseh podrobnosti in mnenj in občutkov, ki sva jih imela med branjem.
Ne pravim, da bova odslej vse knjige brala tako, ampak občasno pa prav dobro dene, ker imava naenkrat še več tem za pogovor in razprave.
*
Tudi ti lahko narediš enako 👇
Dogovori se s partnerjem (ali pa prijateljico, če ti je tako ljubše), skupaj izberita knjigo, ki bi jo oba želela prebrati, poiščita vsak svoj izvod knjige in se čudita nad tem, kako se bosta naenkrat spet začela pogovarjati. Ali pa se bosta pogovarjala še bolj, kot se že 😉
Tukaj je nekaj vprašanj, ki si jih lahko zastavljata sproti:
➡️ Kako ti je všeč [ta in ta oseba]?
➡️ Kaj si misliš o tem, kar je storila?
➡️ S kom se najbolj poistovetiš in zakaj?
➡️ Kateri junak je po tvojem najbolj podoben meni in zakaj?
➡️ Kaj bi pa ti naredil, če bi bil [ta in ta] oz. [v tej in tej situaciji]?
➡️ Kako misliš, da se bo zgodba končala?
➡️ Kaj misliš, da bo naredila [ta in ta] glede [tega in tega]?
*
No, kaj misliš, da bi rekel tvoj, če bi mu predlagala ta izziv? Ali mu branje sploh diši?
Ne glede na to, ali boš uporabila moj predlog ali pa boš branje zadržala za svoje sveto pribežališče, ti želim fantastičen dan.
Če potrebuješ zalogo za dopustniško branje, imam zate dobro novico!
Do konca avgusta 2024 sta v moji spletni knjigarni aktivna kupona za nakup knjig Siva dama in Hotel Lavanda s 25 % popusta.
Za Sivo damo uporabi kupon: POLETNADAMA25
Za Hotel Lavanda uporabi kupon: POLETJEVSIVKI25
Več o knjigi Siva dama:
Lana ima v življenju več kot dovolj problemov. Ne samo, da ji ne uspe obdržati nobenega moškega in nobene službe, tudi jezik težko drži za zobmi. Tisto, zaradi česar pa ji trenutno zares teče voda v grlo, pa je dejstvo, da je ob vsem skupaj še brez prebite pare.
Razgovor za službo, na katerega je pripešačila, ker ni imela niti za avtobus, zato res mora uspeti. Ampak kaj, ko jo Lani spet zagode njen dolg in oster jezik, zaradi katerega se na razgovoru spre z direktorjem in po vsej verjetnosti zavrže še eno priložnost, da bi se ji življenje obrnilo na bolje.
Po čudežu in več kot očitnem vmešavanju skrivnostne dame v sivem pa službo vseeno dobi! Tako nenadoma postane tajnica bogatega in seksi direktorja, ki si njene pomoči sploh ne želi. Med njima vre od jeze in strasti, ki se ji le stežka upirata, vse skupaj pa zapleta še skrivnostna siva dama, ki si na vse pretege prizadeva, da bi se dokončno zapletla, in to vse prej kot profesionalno.
Ji bo uspelo doseči, kar poskuša? Kdo sploh je, ta skrivnostna dama, in zakaj, za božjo voljo, se tako vmešava v Lanino življenje?
Lilo je kot iz škafa, zato mi lepi rdeči dežnik ni bil kaj prida v pomoč. V čevljih sem že čutila mokroto, ko sem stopala po pločniku, preko katerega se je voda valila kot kak gorski hudournik. Pa prav danes, pa prav zdaj, sem si v mislih ponavljala, ko sem s svojimi edinimi – a zdaj že uničenimi – salonarji čmokala po razmočenem asfaltu.
Hitela sem na razgovor za novo službo. Ni bil prvi v letošnjem letu, o, ne, kje pa! Nisem slovela ravno kot oseba, ki bi znala obdržati službo. Ali moškega. Edina stalnica v mojem življenju je bila moja raztresena duša, ki ni nikoli vedela, kam jo bo odneslo naslednji dan. Človek bi si mislil, da ni nič narobe, če živim za sedanji trenutek in se ne obremenjujem s tem, kaj bo jutri. Ampak v resnici ni bilo čisto tako. Še kako me je skrbelo, kaj bo jutri. Bom še imela dovolj za najemnino? Bom imela za hrano? Si bom lahko kupila nove salonarje?
S tem, da nimam sreče z moškimi, sem se pri svojih šestindvajsetih že nekako sprijaznila, a počasi sem imela dovolj tega, da sem vsake tri mesece menjala službo.
»Kako, da se mi to kar naprej dogaja?« sem se obupana tolkla po glavi, ko so me nazadnje odpustili.
Iva, moja sostanovalka in najboljša prijateljica, me je pogledala, kot bi ji ravnokar rekla, da še vedno verjamem v dedka Mraza.
»Saj se hecaš, kajne?« je roke uprla v boke. »Lana, jezikaš! In svojeglava si. In nepodredljiva. Popolnoma nepodredljiva. Mislim, da bi te še dalajlama odpustil, če bi denar iz blagajne delila svojim sodelavcem.«
»To je bilo lani. In sploh si je tisti trapasti skopuh to popolnoma zaslužil. Kopal se je v denarju, medtem ko so bili njegovi natakarji na minimalcih! Še enkrat bi naredila isto.«
»Ampak, Lana, bil je vendar tvoj šef! Sploh pa si tudi letos naredila nekaj neumnosti. Samo pomisli, prejšnjemu šefu si rekla, da je poročen s puhloglavko. In tokrat si v slaščičarni gostom glasno razlagala, da tortice niso sveže, ter jih pošiljala h konkurenci. Kaj ti je vendar bilo?!«
»Vse to je bilo čisto res! Žena prvega je bila res prava kokoš. In tortice res niso bile sveže. Res ne, Iva!«
»Verjamem, ampak odganjala si stranke! Menda si ne misliš, da bi lahko na tak način kjer koli obdržala službo? Moraš se spremeniti, Lana, sicer ti trda prede.«
Pobesila sem glavo. Vedela sem, da ima prav. Ampak kaj, ko pa so bili moji možgani sprogramirani tako, da niso prenesli laži in krivic. Kolikokrat se mi je zgodilo, da sem se res nameravala zlagati, pa me usta niso ubogala in ko sem jih odprla – je iz njih kar zletela resnica! V zadnjem takem trenutku sem imela smolo, da je mimo ravno takrat prišla šefica in me nagnala domov.
»Zdaj mi je pa jasno, zakaj nam je upadel promet!« je zavpila za mano.
Nisem si mogla kaj, da ji ne bi vrnila: »Oh, to je pa tudi meni kristalno jasno! Ker prodajate tri dni stare tortice!«
Zabrisala mi je kuhinjsko krpo, a na srečo ni znala nič bolje metati kot skrbeti za svežino peciva.
Zelo malo verjetno je bilo, da bi me na razgovoru, na katerega sem bila tokrat namenjena, tudi zares izbrali. Šlo je za veliko podjetje, obljubljena plača je bila kar solidna in potegovala naj bi se za mesto direktorjevega osebnega asistenta.
Nobenega priporočila nisem imela – očitno! –, poleg tega pa tudi nobenih izkušenj z delom v tako velikem podjetju, kaj šele pri tako pomembni osebi, kot je direktor. A ker pravijo, da poskusiti ni greh, sem poslala prijavo in na svoje veliko začudenje kmalu prejela vabilo na razgovor.
»Le glej, da se boš lepo oblekla,« mi je zjutraj, preden se je odpravila v službo, zabičala Iva. »In zadrži se. Ne. Jezikaj. Predvsem pa ne pozabi: Tvojega dela najemnine ne bom plačevala. Če do konca meseca ne dobiš službe, greš živet nazaj k mami.«
Brrr, to pa je bila grožnja! Iva je res poznala moje šibke točke, no, vsaj tisto glavno – mojo mamo … Recimo, da z mamo nisva bili v najboljših odnosih. Če rečem, da z njo nisem govorila že sedem let, bo to verjetno dovolj zgovorno. Nisem bila čisto prepričana, da bi mi sploh odprla vrata, če bi skozi kukalo zagledala mene.
Tokrat sem se torej morala zares izkazati. Vabila na razgovor ne dobiš prav zlahka, sploh če nisi ravno najprimernejši kandidat. Ampak – če tako pogledam – pogoji res niso bili nič kaj posebnega. Določeno je bilo le to, da mora biti oseba ženskega spola, prijetna, prijazna, stara od 25 do 30 let. Ni mi bilo čisto jasno, zakaj je slednje sploh pomembno, mislila pa sem si, da mora biti že kako povezano z delovnimi nalogami, vzdržljivostjo, kondicijo ali čim podobnim. Morda pa gre za res naporno službo, ki zahteva mladega človeka. Morda.
Vsekakor ne pričakujejo do riti premočene osebe, sem žalostno zavzdihnila in še stoprvič to jutro preklela vreme. Odkar sem plačala zadnjo najemnino, je bilo stanje na mojem bančnem računu pod ničlo, zato nisem imela niti denarja za mesečno avtobusno vozovnico, za taksi pa še toliko manj. Ni šlo drugače, kot da se kljub neznosnemu vremenu proti centru mesta odpravim peš. Ko sem odhajala od doma, je le tu in tam padla kakšna kapljica dežja, zato sem si mislila, da bo čisto v redu, če obujem salonarje. V gumijastih škornjih tako ali tako ne bi naredila najboljšega vtisa. No, nazadnje se je z neba vlilo, kot da ne bi deževalo že stoletja in se je nebo res nujno, prav danes in prav v tem trenutku moralo iz vsega srca izjokati dol na Ljubljano. Jaz pa sem bila ravno dovolj daleč, da se nisem imela časa vrniti domov in se preobuti, hkrati pa dovolj blizu, da sem morala prehoditi še polovico poti do kraja razgovora.
Zdaj sem stala pred ogromno stavbo in, čeprav si nisem ničesar želela bolj kot stopiti skozi vrata na toplo, si vendarle nisem mogla kaj, da ne bi nagnila glave nazaj in stolpnice na hitro zaobjela s pogledom. Bila je tako ogromna, da sploh nisem mogla videti cele hkrati (morda bi mi to uspelo v primeru, da bi iznad glave odmaknila dežnik, česar pa raje nisem preizkušala).
Zajela me je rahla panika. Kaj vendar počnem tu? Nikakor ne morem biti del nečesa tako gromozanskega! Za trenutek sem razmišljala, ali ne bi bilo morda bolje, če bi jo kar pocvirnala, nato pa sem se spomnila na Ivino grožnjo in predvsem resnost, s katero jo je izrekla, zato sem stisnila zobe in stopila v notranjost stavbe.
Ni se mi zdelo, da bi receptor opazil, kako premočena sem. Ko sem vstopila, je zgolj rutinsko pokimal z glavo. Z zložljivega dežnika, ki je zdaj zaprt vihral ob meni, je v potokih tekla voda. Tudi to ga ni kaj dosti zanimalo.
Odkašljala sem se, medtem ko sem z roko brskala po žepu in nato iz njega privlekla listič.
»V šestindvajseto nadstropje moram, razgovor imam,« sem mu pojasnila, medtem ko sem stala pred vrtljivo ograjo, ki je na drugo stran očitno spuščala samo tiste s službeno kartico.
Pokimal je. »Ime?«
»Lana Gregorčič.«
Preiskoval je seznam pred seboj, nato pa znova pokimal in na njem nekaj označil s kemičnim svinčnikom. Nato je stegnil roko in pritisnil na nevidni gumb. Iz vrtljive ograje, razdeljene na niše, v katerih je bilo prostora le za eno osebo hkrati, sem zaslišala droben pisk. Receptor mi je z roko naveličano pomignil, naj stopim v enega izmed razdelkov, da se prebijem na drugo stran. Spoznala sem, da je s tistim nevidnim gumbom očitno povzročil, da je ograja postala prosto vrtljiva in kartica za zaposlene nenadoma ni bila več potrebna.
Da ne bi zavlačevala še dlje, kot sem tako ali tako že, sem pohitela naprej v eno izmed niš, nato pa se le za hip zasukala, da bi se vratarju zahvalila za prijaznost, a prav takrat se je dežnik v moji roki na predobro znan način zganil – in se na vsem lepem odprl, da sem se skupaj z njim zagozdila v ograji. Stvar je bila v tem, da je bil ta presneti dežnik, podobno kot večina stvari v moji lasti, malo pokvarjen. Mehanizem za odpiranje ni povsem dobro deloval, zato se je tu in tam brez opozorila odprl kar sam od sebe.
Na hitro sem ujela vratarjeve dvignjene obrvi, za seboj pa sem že čutila prisotnost nekoga drugega, zato sem v zadregi hitela reševat zagozdeno rdečo gmoto. V vsej svoji živčnosti seveda nisem bila kak biser spretnosti.
»Dovolite, gospodična,« sem izza hrbta zaslišala moški glas z očitnim muzajočim se prizvokom. Na dežniku sem nenadoma zagledala roke, ki niso bile moje, in kot bi mignil je bil spet varno zaprt. Jaz pa rdeča prav tako kot on, če ne še bolj. Kot dežnik mislim, ne kot moški, ki mi je pomagal.
Oddahnila sem si, ko sem se končno lahko odmaknila s poti, in se zasukala, da bi se zahvalila svojemu dobrotniku. Lica so mi gorela od zadrege, tako sram me že dolgo ni bilo.
»H-hvala,« sem zajecljala, visok moški pa zdaj, ko sem si ga dobro ogledala, ni bil videti prav nič posmehljiv, le prijazno se je nasmehnil in mi pomignil, naj stopim naprej, saj se je za nama naredila že kar prava mini vrsta.
»Je že v redu,« mi je odvrnil, ko me je potegnil vstran, da sta živčni moški in njegova spremljevalka v dolgočasnem kostimu lahko nadaljevala pot.
»Ste novi tukaj?« me je vprašal prijazni možak, medtem ko me je vodil do dvigala po isti poti, po kateri sta šla tudi moški in ženska.
»Nisem še zares nova,« sem odvrnila. »Šele na razgovor sem namenjena.«
Stopila sva v dvigalo poleg obeh preostalih prič moje sramote, mrkega moškega in ženske, ki se mi je potuhnjeno nasmihala.
»V katerem nadstropju imate razgovor?« je vprašal moj rešitelj.
»V šestindvajsetem.«
Privzdignil je obrvi, a ni takoj komentiral. Le pritisnil je na gumb s številko šestindvajset. »Kar pri direktorju, torej. Čedno, čedno … Nisem vedel, da zaposlujemo.«
Nerodno sem skomignila z rameni in se pri tem bežno zavedela, da še vedno čutim rdečico na obrazu – in mokroto v čevljih. Tole se res ni začelo najbolj obetavno.
Tečen moški in ženska s potuhnjenim nasmehom sta naju zapustila nekje okrog dvajsetega nadstropja, medtem ko je moj sogovornik ostal ob meni vse do petindvajsetice. Nisva več govorila, le tu in tam sva se spogledala ter se drug drugemu v zadregi nasmehnila.
Čeprav je bil visok in zagorel, je bil dokaj povprečnega videza, ne grd, ampak tudi preveč privlačen ne. Vsekakor pa izredno prijazen tip moškega, takšen, ki ga imaš po navadi za prijatelja.
»Vso srečo pri razgovoru,« mi je navrgel, tik preden je izstopil. »In poskusite se upreti želji, da bi se zagozdili še med kakšna vrata.«
Na široko sem se nasmehnila in iskreno upala, da se njegova želja uresniči.
***
Šestindvajseto nadstropje je bilo precej tiho v primerjavi z vrvežem, kakršnemu sem bila priča v obeh nadstropjih, v katerih se je poleg zadnjega še odprlo dvigalo. Po modri preprogi, ki je udušila moje stopinje, sem se sprehodila do receptorskega pulta, za katerim je sedela zdolgočasena stara gospa sivih las in bujne trajne. Nosila je velika debela očala in bila videti naravnost utrujena od življenja.
»Vi ste …?« je s počasnim in monotonim glasom vprašala, ko sem se postavila pred pult.
»Lana Gregorčič.«
»Ste … prišli … na razgovor?« Kot v počasnem posnetku si je nekaj zapisovala v zvezek, ne da bi me pri tem sploh ošinila s pogledom.
»Tako je, na razgovor.« Čutila sem mokroto v čevljih in v hlačah od kolen navzdol. Nikoli ni bila bolj resnična kot zdaj, v tej topli sobi in na tej modri preprogi, kamor je kapljala voda z dežnika v moji roki.
»Stopite naprej … do naslanjačev …, kjer boste počakali … na vrsto. Dve kandidatki … sta še pred vami.« Po počasnosti govora bi se lahko primerjala le še z Donom Corleonejem iz Botra, ampak ne vem, ali to šteje kot ista kategorija, glede na to, da je on Italijan, ki se trudi govoriti angleško. Tale gospa je morala biti samo zares … utrujena.
Nerodno sem odcapljala do temno modrih, bogato oblazinjenih naslanjačev, ki so bili z dveh strani obdani z zelenimi lončnicami v človeški velikosti. Ni mi ušlo, s kako zaničljivim pogledom sta me premerili kandidatki.
»Rajši mokra kot vzvišena,« mi je zletelo iz ust, a že v naslednjem trenutku sem pred seboj zagledala Ivin strogi obraz. Brzdaj se, sem si prigovarjala, le da je bil glas v moji glavi nenavadno podoben sostanovalkinemu.
Sedla sem v prost naslanjač in si od strani ogledala svoji tekmici. Bili sta lepi ženski. Prva, ki je bila približno mojih let, je nosila dolge svetlo rjave kodre, druga, starejša, pa je bila še nekoliko temnejših las. Oblečeni sta bili poslovno elegantno, v različne odtenke bele in sive, njuna oblačila pa so že na daleč kričala, da so bila draga.
Tudi moja so kričala, a ne zaradi visokih cen – kupila sem jih na razprodaji –, temveč zaradi barv. Rdeče, ravno krojene hlače, ujemajoč suknjič in rumena bluza, to je bil eden redkih »elegantnejših« kompletov v moji garderobni omari. Ko sem se zavedela, da tako s stajlingom kot s svojimi svetlimi lasmi in polnimi, rdeče našminkanimi ustnicami, najbrž kar bijem v oči, sem se v zadregi pogreznila še globlje v svoj naslanjač.
***
Pome je prišel isti moški z očali kot prej po vsako izmed mojih vzvišenih tekmic.
»Oprostite, ker ste morali čakati, malo se je zavleklo,« mi je mimogrede navrgel.
»Ni problema,« sem odvrnila, čeprav se mi je dozdevalo, da zaradi mokrote v čevljih že počasi začenjam smrkati. Brrr, kako me je zeblo!
Za vrati, na katerih je bil v zlato tablico vgraviran napis Direktor, je ob konferenčni mizi sedel mlad moški v temno sivi obleki s kravato. Glavo je zdolgočaseno naslanjal na svoje dlani, ko pa sem vstopila, se mi je zazdelo, da je njegova zdolgočasenost za trenutek izginila. To se mi z moškimi dogaja dokaj pogosto, zato nisem bila posebno presenečena. Očitno ni gej, dobro je vedeti.
Zanimanje je na njegovem obrazu poblisnilo le za kratek čas, nato pa je odšlo neznano kam. Videti je bil kot kakšen mulček, ki je za droben trenutek pozabil, da kuha mulo – a se je k njej vrnil brž, ko se je na to spet spomnil.
»Še zadnja današnja kandidatka, gospodična Lana Gregorčič,« me je predstavil očalar.
»Mhmmmm,« je razvlečeno in nezainteresirano odvrnil oni za mizo. Takoj se mi je priskutil. Niti osnovnih manir nima!
Moški z očali mi je pomignil, naj sedem, medtem ko je tisti drugi – očitno direktor – posmehljivo prhnil:
»No, gospodična Kdorkoližeste, nama boste razložili, zakaj ste povsem premočeni? Ste šli po zajtrku plavat v lužo?« Zoprno se je zahahljal svoji nedomiselni duhovitosti.
»Oh, ni vam treba odgovarjati na to,« je pohitel njegov kolega, potem ko sem se več kot očitno obotavljala (in verjetno streljala s pogledom). »Saj vem, ti neotesani vozniki, ki se ne menijo za pešce in jih meni nič tebi nič zalijejo z lužo, ki je nastala na cesti. Nič hudega, nikar se ne obremenjujte.«
»Ah, Maksimiljan, daj, no,« se je spet oglasil »Naj sama pove, če sem jo vprašal. Saj si rekel, da lahko vprašam kar koli hočem.«
»Pripešačila sem z Dolgega mosta, če že morate vedeti,« sem brž odgovorila. Bilo je očitno, da mi kaj dosti drugega ne bo preostalo.
Oba sta umolknila in me debelo pogledala. Od Dolgega mosta do centra Ljubljane, kjer je stala poslovna stavba AvanTela, je bilo kako uro hoda. No, uro in pol v petah. Če tako pomislim, bi si bolj kot posmehovanje zaslužila nagrado za posebni dosežek!
»A na tem vašem Dolgem mostu taksiji ne vozijo?« je nesramnež spet posmehljivo prhnil. Niti sanjalo se mu ni, da je v meni tiktakala tempirana bomba. Jaz pa sem vedela: Ko bo odštevanje končano, bom izbruhnila, ne glede na vsa Ivina opozorila. In vedela sem tudi to, da bo ob takih izjavah odštevanje hitro zaključeno.
»Oh, vozijo že, nimamo pa vsi denarja zanje,« sem povedala po resnici. Tik-tak-tik-tak …
»No, za dezodorant na srečo imate, glede na to, da kljub jutranjemu pešačenju ne zaudarjate po znoju …« Pomenljivo je pomolčal, nato pa dokončal: » … preveč.«
Ne vem, kaj je bilo tisto, kar me je tako razburilo. Odnos, ki ga je imel do mene že od samega začetka sestanka, zloba, s katero je po premolku izrekel zadnjo besedo, ali zaporedje nesramnosti, ki so bile hujše z vsakim stavkom iz njegovih ust. Vem samo to, da sem ga imela dovolj in niti za trenutek nisem več pomišljala. Bomba je eksplodirala. O, bog, kako je eksplodirala!
»Veste, kaj,« sem začela prav počasi, čeprav je v meni vrelo. Takšne trenutke sem imela po svoje rada, ker sem znala biti nadvse teatralna in sogovornika pičiti na pravo mesto. Zato sem si vedno vzela vsaj nekaj trenutkov, da sem besede pravilno izbrala in jih razporedila. Na srečo so mi možgani delali hitro – vsaj v teh primerih.
»Moje hlače so mokre in moja denarnica je prazna. Sem revna prebivalka obrobja Ljubljane, ena izmed tistih, ki jih tu, v tem prekletem šestindvajsetem nadstropju, tako prezirate. Nimam službe in nimam bleščeče prihodnosti. Ampak rajši, mnogo rajši sem vse to kot pa,« zdaj sem z glasom že presegla sobno jakost, »NAVADNA USRANA BOGATAŠKA REVA, KI SAM SEBI PRAVI MOŠKI – IN ŠE CELO DIREKTOR –, V RESNICI PA NE ZNA VODITI NITI JEBENEGA RAZGOVORA!«
Sunkovito sem vstala, da se je stol prekucnil za menoj, in – čeprav sem vedela, da sta služba in redna plača že splavali po vodi – uživala ob pogledu na direktorjevo pobešeno spodnjo čeljust, zaradi katere bi mu v usta prav lahko vtaknila debelo, sočno jabolko.
Nekako sem se prekobacala preko zrušenega stola in se le še za trenutek obrnila k šokiranemu moškemu s kravato: »Vseeno me je veselilo. Opomnili ste me, kakšna nočem nikoli postati.«
In sem besno odkorakala iz pisarne. Takoj sem zaslišala, da za menoj nekdo teče. Kar zdelo se mi je, da je očalar.
»Gospodična, počakajte, prosim!« je zacvilil, ko me je dohitel. »Prisežem vam, da je danes izjemoma tako naporen. V resnici … v resnici je prav v redu človek.«
Ko sem kar hodila proti dvigalu, ne da bi se menila zanj, je postajal vse bolj živčen: »Prosim vas, razgovor še ni končan … Še eno osebo morate spoznati. Gospodična!«
Bila sem že tik pred dvigalom in pritiskala na gumb za priklic. Čutila sem, da se je očalar ustavil. Nato je srhljivo mirno rekel: »Nikamor ne morete brez službene kartice. Najprej boste šli z menoj, šele nato vas pospremim v dvigalo.«
Nisem mogla verjeti, da to slišim. Počasi sem se zasukala in se mu srepo zazrla v oči. Stal je naslonjen na receptorski pult, kjer sta skupaj z zdolgočaseno receptorko strogo zrla vame, da sem se počutila kot kaka zajklja, ki zaman skuša pobegniti iz ujetništva. Zmajala sem z glavo in, ne da bi se obrnila, še nekajkrat pritisnila na gumb za priklic dvigala. Nič se ni zgodilo. Očitno nisem imela izbire.
*
2. poglavje
Zgodba na zaslonu, piše: V. S.
Takoj ko je vstopila, je bilo nekaj drugače. Pri drugih kandidatkah je Aleks ostal popolnoma hladnokrven, pri njej pa ne. Njegov obraz se je komaj opazno razjasnil, presedel se je na stolu, jo malo premeril in kar slišala sem lahko, kako mu je srčni utrip narasel.
Moj pa je ob tem za trenutek zastal. Stisnilo me je pri srcu, čeprav sem vedela, da bi morala biti vesela. V resnici sem bila. Bala sem se, da mu nobena od kandidatk ne bo niti približno zanimiva in resnici na ljubo je bilo veliko možnosti, da bi bilo tako. Potem bi ves načrt splaval po vodi.
Aleks je bil zakompliciran moški in ne glede na to, kako veliko je lahko bilo njegovo srce, nikoli ni bilo preprosto doseči, da se je odprlo. Ena izmed teh žensk bo morala to doseči. Jaz bom morala to doseči. Pojma nisem imela, kako, ampak nekako mi bo uspelo. Jasno mi je bilo, da gre toliko stvari lahko narobe, ampak zdaj ni bilo več poti nazaj. Kar bo, pa bo.
Po nekaj sekundah je spet postal tak, kakršen je bil že vse dopoldne. Zdolgočasen, tečen, poln samega sebe. Vedela sem, da se na tak način brani, da se počuti prevaranega in zmanipuliranega. Maksimiljan jih je od njega na ta račun že toliko slišal in prav spoštujem tega moškega. Ni mu videti na prvi pogled, a tako zelo pogumen je, tako zelo zvest.
Aleks misli, da je vse skupaj njegova muha, v resnici pa je zadaj veliko večji načrt. V resnici je ubogi Maksimiljan samo kurir, ki tako pogosto najbolj nastrada. Ampak stoično prenaša vse Aleksove izpade, ne da bi samo trenil z očesom. Ve, kaj je na kocki, ve, zakaj to počne.
Zdaj sem na Aleksovem obrazu spet zagledala zlobo, ki je bila tokrat še za kanček bolj očitna kot pri prejšnjih kandidatkah. Zazdelo se mi je, da se bo zdaj začelo pravo dogajanje, zato sem brž pograbila slušalke in si jih začela vtikati v ušesa. Sliko sem raje opazovala brez zvoka, ker se mi je zdelo, da če izključim eno čutilo, mi bodo vsa druga toliko bolje delovala. Poleg tega zame teme pogovora niso bile pomembne, zanimalo me je zgolj to, kako bo Aleks reagiral na vsako kandidatko.
Tale postavna blondinka ga je impresionirala in ko sem poslušala njun pogovor, sem bila o tem le še bolj prepričana. Bil je še bolj zloben kot do vseh poprej, prav pasji je bil, pravzaprav. In ko se mu niti približno ni pustila, sem vedela, da je prava. Takšno potrebujemo.
»Pripelji jo k meni,« sem šepnila na mikrofon, prvič tisti dan.
Snela sem si slušalke in zaključek opazovala brez zvoka. Ko je dekle pobesnelo in se tako sunkovito dvignilo, da je stol zletel po tleh, je bil Aleksov obraz sprva šokiran, a ko jo je gledal, kako je odločno in jezno odtopotala iz pisarne, se je razlezel v širok nasmeh. Ne aroganten in samozadovoljen, ampak – očaran.
Praznični dnevi vsako leto iz mene izvabijo osladno romantičarko, ki ji niti tisočkrat ni preveč, ko govorimo o tem, kolikokrat lahko pogleda en in isti božični film. Pri meni so seveda vedno na meniju božične klasike Sam doma 1 in 2 ter Pravzaprav ljubezen, imam pa na zalogi še nekaj idej za filme, ki ti jih priporočam v teh prazničnih dneh (in mogoče katerega sploh ne poznaš).
Ni film, ampak risanka – in v meni vsakič znova zbudi nostalgijo ter me popelje nazaj v otroštvo, ko sem to risanko gledala na kavču pri sestrični in bratrancu. Gre za dobro znano zgodbo, eno najlepših božičnih klasik Charlesa Dickensa, v katero preoblečejo Disneyjeve like. Racman Jaka postane Ebenezer Scrooge, Miki Miška postane Bob Cratchit, božični duhovi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti pa nas opominjajo na to, kaj res šteje – in kaj ne.
*
Dnevnik Bridget Jones (Bridget Jones’ Diary, 2001)
Romantična komedija, ki ni zares božična, ampak se precej dogajanja postavlja v praznični decembrski čas, bo prava za vse romantične duše, ki obožujejo zgodbe o iskanju prave ljubezni v velikem mestu. Zgodba o nerodni in prisrčni, z razvadami in težavami, ki jo delajo naravnost očarljivo človeško, samski Londončanki Bridget Jones, ki ima nenadoma kar dva zagreta snubca. Vsakič znova navijam zanjo in za to, da bo izbrala dobrega fanta.
*
Pisma svetemu Nikolaju (Listy do M, 2011)
Pisma svetemu Nikolaju je čarobna poljska različica filma Pravzaprav ljubezen, ki jo je režiral slovenski režiser Mitja Okorn. Vedno me navduši vzhodnoevropski pridih k božičnemu filmu, ki je prijetna osvežitev preobilju zahodnjaških stvaritev. Veliko bolj kot Pravzaprav ljubezen poudarja družinske vrednote in praznično tradicijo. Simpatični otroci, temačne zgodbe v ozadju in en kup božičnih preobrazb me očarajo vsako leto znova.
*
Nasilna noč (Violent Night, 2022)
To pa je film, ki ti bo všeč tudi, če sicer ne maraš božičnih filmov (oziroma predvsem če jih ne maraš). Čeprav v njem nastopa pravi Božiček, je film vse prej kot nežen in osladen – bolj kot to je nasilen in krvav, zato ti ga ne priporočam, če težko prenašaš nazorne prizore. Božiček je tukaj v nadvse bad ass vlogi, saj se »slučajno« znajde v hiši bajno bogate družine, ki so jo napadli profesionalni tatovi in mora napeti vse svoje vikinške moči, da reši talce. Izredno zabavna – ampak tudi nazorna – popestritev vedno istih božičnih zgodb, ki jo bo z veseljem pogledal tudi tvoj mož, čeprav sovraži božične filme 😉
*
Katere filme pa ti najraje gledaš med božičnimi prazniki?
Ne glede na to, ali boš letos posegla/posegel po klasiki, romantiki ali po čem totalno divjem, ti iz dna srca želim, da praznike preživiš v krogu dragocenih ljudi. Predvsem pa ti želim, da jim daš vedeti, kako zelo dragoceni so ti.
Želim ti lepe božične praznike in čudovit skok v leto 2024!
Kako napišeš knjigo? Kot bi rekel Neil Gaiman, »usedeš se za tipkovnico in pišeš besedo za besedo, dokler ni končana. Tako preprosto in tako težko je.« In res je včasih ena izmed najtežjih stvari disciplina, s katero vzdržuješ konstantnost pisanja.
Vedno je nevarno, ko začnemo na pisanje gledati s preveč romantičnimi očmi. Že res, da sta smisel za ustvarjanje in navdih velik del pisanja, ampak če nimaš discipline, ki te vsak dan znova prisili, da se usedeš za računalnik in pišeš, ti nič ne pomaga, če si še tako navdahnjen umetnik. Med razmišljanjem o tem, kako bi okrepila svojo disciplino za pisanje, se mi je porodilo vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi 30 dni zaporedoma pisala prav vsak dan.
*
Foto: Pixabay
*
S knjigo, ki jo sicer še vedno pišem, sem se takrat ukvarjala že kar nekaj časa, a zgodba nekako ni stekla in dozdevalo se mi je, da je eden od problemov ta, da kar nisem in nisem našla časa za pisanje. Vsega skupaj sem imela napisanih le 25 strani, ki so se mi zdele daleč od tega, da bi bile okej. Potem pa sem se spomnila na nasvete nekaterih velikih pisateljev, ki pravijo, da je ključ do uspešnega pisanja v disciplini, in se odločila za izziv.
*
30-dnevni izziv vsakodnevnega pisanja
Postavila sem si cilj, da bom 30 dni vsak dan eno uro namenila pisanju, ne glede na to, ali se mi zdi, da imam čas zanj ali ne, da imam navdih ali ne. Preprosto vsak dan bom eno uro sedela pred datoteko s svojo knjigo in ne bom počela drugega kot pisala. Brez izgovorov.
Kar se je zgodilo, je bil pravi mali čudež. Sama sebi sem dokazala, da sta vztrajnost in disciplina ključnega pomena za vsakega pisatelja. Vsak dan sem dejansko pisala eno uro, nazadnje pa sem 30-dnevni izziv podaljšala na 60-dnevnega, ker me je proces tako navdušil. In prav navdušenje je bilo največji izkupiček izziva, ki sem si ga zastavila.
*
Prvi stranski učinek discipline: veselje do pisanja
S tem, ko sem se vsak dan ukvarjala z zgodbo, se je ta začela razvijati bolj tekoče, bolj naravno kot prej, ko sem pisala naključno in brez reda. Zgodba mi je postajala bolj všeč, osebe so postale bolj žive, ker sem jih bolje spoznavala. Vsakodnevnega pisanja sem se začela veseliti, namesto da bi se mu izogibala, kot sem to počela prej. Navdušenje je za pisanje ključnega pomena – ne le da te pripravi do tega, da se vsak dan znova usedeš za računalnik in pišeš, tudi bralci bodo med branjem tvojih izdelkov čutili, da si užival/-a, ko si jih ustvarjal/-a. Čeprav se pojma disciplina in veselje na prvi pogled zdita nezdružljiva, je pogosto prav disciplina tista, ki ti lahko povrne veselje do pisanja.
*
Drugi stranski učinek discipline: navdih
Pisateljska blokada je popularen izraz, nad katerim sama sicer nisem najbolj navdušena, predvsem zato, ker se mi zdi, da ga prepogosto uporabljamo kot izgovor. Ampak vsi, ki se tako ali drugače ukvarjamo z ustvarjanjem, vemo, kako resnično se včasih zdi, da nimamo navdiha, da ustvarjalna energija enostavno ne teče. Kadar se znajdemo v tej situaciji, se zdi najbolj naravna rešitev čakati na navdih. A izkušnje so me naučile nekaj povsem drugega: ko se ti zdi, da ustvarjalnost ne teče, takrat je čas, da se PRISILIŠ V USTVARJANJE.
Izziv vsakodnevnega pisanja me je naučil, da lahko svojo ustvarjalno energijo dejansko prisilimo, da začne teči. Morda se sliši kontraproduktivno, vendar deluje. Samo posveti čas svojemu ustvarjanju in na neki točki bo steklo. Obljubim!
In če te veselje do pisanja ter navdih še nista čisto prepričala in potrebuješ še moj fizični izkupiček 60-dnevnega izziva: 25 natipkanih strani, ki sem jih pisala najmanj pol leta, se je po dveh mesecih vsakodnevnega pisanja spremenilo v 90 natipkanih strani. Kar drastično, kaj?
*
Ne čakaj na navdih, ustvari ga sam/-a
Če si trenutno ponavljaš katerega od naslednjih izgovorov: Nimam časa za pisanje, ali pa: Imam ustvarjalno blokado, si za izziv postavi, da vsak dan nameniš določeno količino časa izključno svojemu ustvarjanju. Ne glede na to, ali boš v tem času napisal/-a en stavek ali deset strani, boš presenečen/-a nad tem, kako se bo tvoja ustvarjalnost prebudila.
Ne čakaj na navdih, ustvari ga sam/-a. Kajti čeprav velja, da veselje do pisanja in navdih ustvarjata pisanje, zares velja tudi obratno: sam proces pisanja ti pomaga zbuditi tako navdih kot strast in navdušenje nad pisanjem. Najbolj gotovo pa boš imel/-a vsega naštetega v izobilju, če se boš pripravljen/-a v pisanje tudi prisiliti.
Približuje se jesen in z njo čas, ko se lahko zavijemo v toplo odejo, prižgemo svečke in se potopimo v čarobni svet knjig. Da bi ti olajšala izbiro, sem zate pripravila seznam knjig, ki ti bodo popestrile dolge jesenske večere. Vsaka izmed njih ponuja edinstveno izkušnjo, in čeprav so različnih žanrov, vsaka ponuja nekaj posebnega.
Irena Svetek: Rdeča kapica
Mogoče sem ignorantska, ampak slišala sem že za Ireno Svetek, pa se mi do letos še sanjalo ni, da piše kriminalke. Shame, shame, shame 🙈 To, da je kraljica kriminalk, sem izvedela v Facebook oglasu založbe Beletrina – pa naj še kdo reče, da oglaševanje ne deluje!
Vsa navdušena ob tem spoznanju sem jo takoj kupila, potem pa je nisem mogla odložiti. Navdušilo me je, kako filmsko avtorica vstopa v vsak prizor posebej. Slika podobe in razpoloženje ter pusti bralcu, da malo ugiba, o kom pripoveduje, odgovor pa mu da šele malo kasneje. Všeč mi je bila razdelanost vseh, celo najbolj stranskih karakterjev, pa kruta temačnost zgodbe, predvsem pa mi je bilo všeč, da me je vlekla vase, saj me je ves čas zanimalo, kaj sledi. Priporočam! In če si jo že prebral/-a, obstajata še dva dela trilogije, ki mene še čakata: Beli volk, Črni princ (zadnja je izšla letos).
*
Madeline Miller: Kirka
Kot se gotovo opazi iz te objave, običajno ne berem knjig, ki so trenutno popularne, ampak malo počakam in ko me povleče, takrat jo kupim – še malo kasneje pa preberem. Tako je bilo tudi s Kirko. Ko je izšla, sem o njej prebrala ogromno dobrega, kupila sem jo lani na knjižnem sejmu, prebrala – no, v bistvu dobesedno POŽRLA – pa sem jo letos poleti.
Odlična zgodba, navdihnjena z brezčasno Odisejo, krasna, močna ženska junakinja in grški miti ter legende, ob katerih sem zavistno vzdihovala nad domišljijo Starih Grkov. Res izjemne zgodbe so ustvarili in Madeline Miller jih je zelo lepo pretopila v sodobni jezik. Če bi si rad/-a na zabaven način razširil/-a obzorje s poznavanjem grških mitoloških junakov, je tole definitivno prava izbira zate.
*
*
Octavia E. Butler: Kindred
Čeprav mi ponavadi boljše tečejo knjige v slovenščini, berem tudi v angleščini. Knjigo Kindred, ki ni prevedena v slovenščino, mi je priporočil moj Jan, ki najraje bere znanstveno fantastiko. Tole pa ni toliko znanstvena fantastika kot zgodovinski roman s fantazijskim dodatkom – potovanjem v času. Temnopolti glavni junakinji se na lepem začne dogajati, da izgine iz sedanjosti in se znajde v časih suženjstva, vedno pri istem belem fantu, ki je v težavah in potrebuje njo, da ga reši pred gotovo smrtjo. Ker se vse zgodi samo od sebe, ne ve, kako priti nazaj v sedanjost, zato v preteklosti ostaja vedno dlje in se kot temnopolta ženska (ki v tistih časih praktično ne more biti nič drugega kot sužnja) sooča z grozljivimi razmerami, ki so jim bili izpostavljeni sužnji. Od prve do zadnje strani napeta zgodba, ob kateri si grizeš nohte in ustnice, za nameček pa te še spodbudi k razmišljanju. Priporočam!
*
*
Coleen Hoover: Konča se z nama
Knjige Konča se z nama nisem nameravala uvrstiti med jesenske, ker se mi zdi primernejša za poletno branje, vendar je nazadnje pretehtala pomembnost tematike, zaradi česar jo res nujno moram takoj priporočiti dalje. Priznam, da je najprej nisem nameravala prebrati, ker mi trenutno navadni ljubiči ne ustrezajo najbolj, potem pa me je prepričal story, v katerem Kaja Berlot (deklica.si) teče po drugi del v knjigarno, ker je tako navdušena nad prvim. Priznam, poinfluensana sem bila, in sploh mi ni žal.
Gre za ljubezenski roman s kar nekaj seksi scenami in močno, a travmatizirano junakinjo, ki se je postavila na lastne noge, zaživela novo življenje in odprla svoj posel v Bostonu, spoznala seksi nevrokirurga in se z njim zapletla – vendar pa sprejela tudi kar nekaj odločitev, ki jih boš mogoče tako kot jaz obsojal/-a. Ampak ne skrbi, do konca knjige boš razumel/-a in verjetno v prihodnje dvakrat premislil/-a, preden boš obsodil/-a kakšno (so)žensko. Lahko je obsojati, peklensko težko pa je premagati generacijske vzorce – ampak ni nemogoče. Knjiga ima nadaljevanje z naslovom Začne se z nama, ki ni must read, ponuja pa zaključek zgodbe, dobrodošel za vse, ki smo se navezali na junakinjo.
Pričakuje, da bomo živeli izpolnjeno, v skladu s svojim poslanstvom, da se bomo z vsem svojim srcem in bitjem vrgli v vsak projekt, da bomo vedno in povsod samo rasli in se izpopolnjevali, da bomo nenehno najboljša in najuspešnejša verzija sebe. Na vsakem koraku nas bombardirajo slike, posnetki, zgodbe o uspehu, sami dokazi o tem, da vsi, res prav vsi živijo svoja najboljša življenja.
Foto Pixabay
Pri tem pa se svet niti najmanj ne ozira na to, da morda sploh ne vemo, kaj nas izpolnjuje, kaj je naše poslanstvo ter v katere projekte bi se morali vreči z vsem srcem in dušo. In če tega ne veš, potem se lahko prav hitro zgodi, da se počutiš kot kakšna zguba. Kot da ti je spodletelo.
Čeprav stojiš na svojih nogah, živiš pošteno in najboljše, kot znaš, se ti zdi, da si navaden luzer, ker se ne pehaš za tistim »nečim več«.
Ali pa mogoče se pehaš, pa vedno znova ugotavljaš, da se vsak »nekaj več«, za katerim se zapodiš, izkaže za mačka v žaklju in ti nikoli ne da tiste sreče, ki jo opažaš na obrazih influencerjev in mamic in uspešnih podjetnikov in vseh, ki baje živijo svoje najboljše življenje.
Mogoče pa si eden izmed tistih influencerjev in mamic, uspešnih podjetnikov in sploh ljudi, ki se smejijo na slikah in poskušajo ves svet prepričati, da so našli nekaj več, v sebi pa se počutijo tako prazne.
Kdor koli že si, kjer koli že si, če čutiš, da ne delaš dovolj, da nekaj manjka, da bi moralo nekje biti še nekaj več, česar ne vidiš in nimaš in ne počneš, ti lahko povem, da nisi edini, nisi edina.
Praznost je občutje našega sveta. Imamo več bogastva, udobja in več možnosti, kot so jih kdaj koli imeli naši predniki. Lepo nam je, morali bi biti zadovoljni že samo s tem, kar imamo in kjer smo kot generacija. Pa seveda nismo. Ker smo ljudje, ker težimo k temu, da bi napredovali, da bi imeli še več, da bi živeli še boljše.
Ne razumi me narobe. Nihče ni večji zagovornik nenehnega oziranja vase, nenehnega iskanja vsega, kar se da izboljšati, kot jaz. Prepričana sem, da ko nehaš rasti, ko se nehaš učiti – takrat nehaš živeti. Krasno je, če rasteš in nenehno iščeš tisto nekaj, kar mogoče obstaja, mogoče pa niti ne. Na poti iskanja spoznavaš sebe in medtem ko spoznavaš sebe, mimogrede postajaš večji, boljši ti.
Ampak!
Bojim se, da nam na poti obilja in neskončnih možnosti močno primanjkuje sprejemanja.
Sprejemanja točke, na kateri smo v tem trenutku. Sprejemanja sebe, kakršni smo v tem trenutku. Sprejemanja praznine, ki jo čutimo.
Sprejemanja dejstva, da mogoče sploh ne vemo, kdo smo, kakšno je naše poslanstvo in kaj nas osrečuje. Sprejemanja dejstva, da smo polni napak, da nam včasih kaj tudi ne gre in da morda nismo na isti točki kot nekdo, ki ga opazujemo in za katerega se nam zdi, da ima zares vse pogruntano.
Sprejemanja dejstva, da ta, ki ga opazujemo, morda sploh nima vsega pogruntanega, da je morda natanko tako negotov, kot smo negotovi mi sami, da se morda počuti enako praznega, ko se kamera umakne in ostane sam s svojimi mislimi.
Sprejemanja dejstva, da morda nismo še tam, ampak smo na poti in da je morda en velik ali pa majhen del poti tudi v tem, da v bistvu sploh ne vemo, kam gremo.
In ne nazadnje, sprejemanja dejstva, da sreča pravzaprav sploh ni cilj, ampak je POT. Pot, ki jo zanemarjamo, ker tako hlastno gledamo naprej in poskušamo ugotoviti, kam bi morali prispeti.
Povej mi, kako ti bo pomagalo, če se tepeš po glavi in se grizeš, ker nisi tam, kjer bi »moral/-a biti« (seveda samo zato, ker so po vseh dokazih sodeč tam vsi drugi)? In kako ti bo pomagala druga skrajnost, v kateri lažeš sam/-a sebi in navzven kažeš, da kot najboljša in najuspešnejša verzija sebe prekipevaš od sreče in izpolnjenosti, čeprav v temi noči v sebi čutiš zevajočo praznino?
Točno tako. Ne bo ti pomagalo.
Ne glede na to, ali hočeš ostati na točki, kjer si v tem trenutku, in na njej odkrivati, kam si želiš priti v prihodnje, ali pa želiš še ta hip skočiti natanko tja, kamor veš, da te vleče srce – v vsakem primeru moraš najprej z najsurovejšo iskrenostjo in najtoplejšim sprejemanjem pogledati kraj, na katerem se nahajaš ZDAJ.
Nikamor ne moreš skočiti, če ne veš, iz kakšnega materiala je podlaga, od katere se boš odrinil/-a. Dokler ne sprejmemo tega, kar smo in kjer smo ta trenutek, ne bomo mogli ničesar spremeniti.
Zato te prosim, nehaj gledati druge in se namesto tega zares iskreno ozri vase. Poglej, kdo si zdaj, kje si v tem trenutku. Priznaj si vse, o čemer si lažeš, vse, česar nočeš videti o sebi, o svojem življenju. Odgrni zastore, zavese, poruši zidove in španske stene, za katerimi pred seboj skrivaš vse, česar nočeš pogledati.
Zdaj končno poglej, kaj je tu, pred teboj, in SPREJMI. Tukaj si, na poti, vztrajaš.
Vztrajaš! Pa čeprav kdaj narediš kak korak nazaj, kdaj pa kdaj stojiš tudi na mestu, ampak še vedno si tu, vztrajaš na poti.
In povem ti skrivnost, natanko tam, kjer si ti, tam je tudi sreča – NA POTI. Ker sreča v bistvu je pot.
*
Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏
Nekje sem prebrala, da si 80 odstotkov Američanov želi nekoč napisati knjigo. Glede na podatke Googlovega iskalnika (in na moje pogovore ter dopisovanja z vami) pa bi rekla, da tudi v Sloveniji odstotek ni veliko nižji. Vsi bi pisali, ampak kaj ko je včasih tako težko najti idejo, o čem pisati. Izvoli štiri načine, kako si pomagati spodbuditi svojo kreativnost.
*
1. Zapisuj svoj miselni tok
Ena najboljših tehnik za spodbujanje pretoka sokov ustvarjalnosti so t. i. »jutranji zapisi«. Svetuje jih Julia Cameron v svoji knjigi Umetnikova pot.
Jutranji zapisi ali po angleško »morning pages«, če si jih želiš pogooglati, so nekaj, kar uvrstiš v svojo jutranjo rutino. Vzemi prazen zvezek in se zaveži k temu, da vsako jutro, najbolje kar takoj, ko se zbudiš, pustiš toku zavesti, da se izlije na strani zvezka. Pišeš avtomatsko in zabeležiš vse, kar ti pade na pamet, tudi če se ti zdi največja neumnost.
Ti zapisi po vsej verjetnosti ne bodo postali del tvojega umetniškega opusa, bodo pa zato dobro prečistili tvojo glavo vsega prekomernega razmišljanja (če si vsaj malo kakor jaz, potem je to vedno isto razmišljanje, ponavadi o kakšnih bedarijah), ki te ustavlja tako v življenju kot pri pisanju.
Julia Cameron priporoča, da na tak način vsako jutro popišeš tri strani, jaz pa trenutno vsako jutro popišem eno. Vzame mi pet minut. Nič v primerjavi z občutkom lahkotnosti, ki mi ga prinesejo.
*
2. Glej filme
Obožujem filme in ne morem ti povedati, koliko navdiha sem dobila prav z njihovo pomočjo. Za Hotel Lavanda sem navdih črpala iz filmov Pod toskanskim soncem in Čudovito leto, in to čisto podzavestno.
Ne pravim ti, da uporabljaj iste prizore, ki jih vidiš v filmih (čeprav, zakaj pa ne? – glej nasvet št. 4!), ampak glej filme, opazi, kaj te v zgodbi navduši in kaj ti ni všeč, opazi, kaj potrebuje zgodba, da te obdrži pred zaslonom vse do zaključne špice, opazi, kaj potrebuje junak, da se ti prikupi in začneš navijati zanj. Glej, opazuj in se uči. Vse ti bo prišlo prav.
*
3. Beri knjige
Poleg pisanja je za razvijanje tvojega lastnega stila verjetno najpomembnejše, da bereš (nekaj knjig, ki so navdušile mene, sem delila v tej objavi). Ko slišim »pisatelja«, reči, da ne bere drugih knjig kot tistih, ki jih piše sam, se v hipu odločim, da me ne zanima prebrati nič njegovega. Nikoli. Razen če bo začel brati tudi druge knjige, potem bom ponovno premislila.
Z branjem širiš svoj besedni zaklad, s tem ko opazuješ stil drugih, pa hkrati nezavedno vpijaš elemente, ki bodo na koncu izoblikovali tvoj osebni stil. Pravim nezavedno, ker je to nekaj, kar se kar zgodi, tudi če ne bereš zavestno in prav posebej z namenom izpiliti svoj stil s pomočjo stila drugih.
Ko sem urejala knjigo Hotel Lavanda 2: Poslednja skrivnost, sem lahko natančno določila, katera poglavja sem napisala, medtem ko sem brala knjigo Isabel Allende. Ta avtorica ima neverjetno tekoč in poetičen stil, ki sploh ne deluje težak, kljub temu da obožuje dolge, preobložene povedi. V času, ko sem brala njeno knjigo, sem ta stil kar nekako ponotranjila in ga podzavestno vnašala v svoje pisanje.
Seveda na koncu nočeš, da tretjina tvoje knjige zveni kot Isabel Allende, tretjina kot Ivan Cankar in tretjina kot prosti spis tvojega sedmošolca, ki si ga bral/-a nazadnje. In tudi ne bo zvenela tako, zvenela bo kot ti, ki si na podlagi vseh prebranih knjig ugotovil/-a, kaj ti je všeč in kaj želiš posnemati, česa pa nikakor ne želiš vnašati v svoje pisanje.
*
4. Ponavljaj za drugimi!
Okej, saj razumem, naučili so nas, da ne smemo kopirati za drugimi in da nič ni dovolj dobro, razen tisto, česar se ni še nihče domislil. Ampak … emmmmm, a je to res? (Zdaj uporabljam glas Hugha Granta, ko mu v filmu Pravzaprav ljubezen rečejo, da je njegova simpatija debeluška.)
Že dolgo nazaj sem brala intervju z Mitjo Okornom, ki so ga izvedli kmalu po tem, ko je izšla njegova božična (zdaj že) klasika Pisma svetemu Nikolaju. Rekel je nekaj, kar je za vedno ostalo z mano.
Nekako takole je povedal (vira ne najdem, zato pišem po spominu): Če bi se obremenjeval s tem, da ne smem narediti nečesa, kar že obstaja, ne bi nikoli nič naredil. Vse so že naredili, vse že obstaja.
Oh, jaaaa! Kako res je to! In koliko nadarjenih ljudi nikoli ne postane pisateljev, ker iščejo nekaj posebnega, nekaj, česar še ni na tem svetu. Škoda, ker se ne zavedajo, da te ideja za »nekaj posebnega« pogosto zadene prav medtem, ko poustvarjaš nekaj »neizvirnega«.
Ne boj se vzeti delčkov knjig in filmov, ki te navdušujejo, in jih zapeljati malo po svoje. Vsi si sposojamo od drugih, takšen je proces in tako nastajajo prave ideje.
Prosim, preberi si knjigo Kradi kot umetnik Austina Kleona (očitno je razprodana, zato bo treba iti v knjižnico – ampak saj ti ne bo težko, kajne? 😁). Obljubim, da ti bo odprla oči.
*
No, kaj od naštetega boš naredil/-a takoj danes?
Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏
Nedolgo tega sem spoznala najstnico, ki rada bere moje knjige. Rekla je, da se ji je v zadnjem času začelo več dogajati s fanti in da je malo razočarana, ker občutek ni isti kot v knjigah in filmih. Joj, kako sem jo razumela.
*
Tudi jaz sem bila od malega romantična duša. Učitelj likovnega krožka v prvem razredu mi je kar naprej govoril »zasanjana blondinka«. Včasih sem ga slišala, včasih pa ne, ker sem bila v svojem svetu. Gor sem rasla s knjigami in filmi, oboževala sem romantične komedije in Umazani ples. Iz knjig in filmov sem se učila o vsem, tudi o ljubezni. Tisti veliki, magični, romantični ljubezni, ob kateri kar prasketa.
Saj ne rečem, prasketa že, ampak žal ne od ljubezni. Prasketanje, ki sem ga slišala in ga sliši marsikatera najstnica, kot tudi prenekatera odrasla ženska, je v resnici zvok tempirane bombe, alarma, ki bi se nam moral vklopiti, pa smo nanj postale imune, ker smo se iz knjig in filmov naučile, da morajo biti odnosi vsaj malo zapleteni in kar se da dramatični, da so res tisti »pravi«. Knjige in filmi nas učijo, da neotesane fante spreminja ženska ljubezen, da so lumpi v sebi poštenjaki, le pravo žensko potrebujejo, čeprav je to svetlobna leta daleč od resnice.
Če je odnos zapleten in dramatičen – potem ne samo, da ni romantičen, ampak je celo TOKSIČEN. Če je fant lump, je lump. Pika, to je to, ni treba razpravljati dalje. Če je lump, ni pravi, in če se imaš vsaj malo rada, si boš raje poiskala enega izmed tistih dobrih fantov, ki verjetno ne bodo nastopali v knjigi ali filmu, namesto da zapravljaš svojo energijo s tem, da neotesanca preobraziš v svoj projekt in ga tako močno ljubiš, da bo na plano prišlo tisto, kar dobrega menda »čutiš globoko v njem«.
Ne, ne in še enkrat NE. Če se obnaša grdo, če je slab do tebe ali do drugih, potem je pač slab in sprejmi to že enkrat, nehaj sanjariti o tem, kako se bo čudežno spremenil samo zaradi tvoje ljubezni. Čuvaj to svojo ljubezen za tistega, ki je bo vreden.
In ne pozabi, RESNIČNA ljubezen ni divja in dramatična, ni zapletena in ne prinaša dvomov in vprašanj. Resnična ljubezen je mirna in spoštljiva. Resnična ljubezen daje svobodo, ampak je hkrati tukaj zate. Resnična ljubezen se trudi sprejemati, čeprav te ne razume vedno. Resnična ljubezen ti dovoli, da si takšna, kot si – včasih očarljiva, včasih nemogoča. Resnična ljubezen vztraja in se trudi za odnos. Resnična ljubezen ni vedno rožnata, zahteva žrtve in kompromise, zahteva pogovore in usklajevanja. Resnična ljubezen je tako kot ti lahko vsak dan drugačna – danes bleščeče glamurozna, jutri v trenirki in objemu zaspi na kavču. Vedno pa je odkrita in poštena, nikoli zavajajoča, nikoli omalovažujoča.
Resnična ljubezen je pravzaprav toooliko lepša, toliko mirnejša in toliko prijaznejša do vseh nas, kot so vsi ti neresnični projekti, ki »potrebujejo samo malo ljubezni, da bodo postali boljši ljudje.« Prosim, zavedaj se tega, ko bereš moje knjige in knjige drugih.
Na srečo enako kot za vse ostale »škodljive« stvari tudi za knjige in filme velja, da nam škodijo samo toliko, kot jim to dovolimo mi sami. Zato uživaj v romancah, prepusti se sanjarjenju, ampak nekje v ozadju le ohrani vklopljene možgane. Ločuj resničnost od fikcije.
In če imaš odnos, ki je prizemljen in prijeten in prav nič ne spominja na tistega noro toksičnega, o katerem si brala v ljubezenskem romanu, se zavedaj, da imaš nekaj milijonkrat boljšega kot imata Valentina in Michel v Hotelu Lavanda, Lana in Aleks v Sivi dami ali pa, če hočeš, Ana v Petdesetih odtenkih sive.
Vse to so pravljice, ti pa živiš resničnost. Objemi in poljubi jo, čim prej!
Eno izmed najpogostejših vprašanj, ki mi jih postavljate, je: Kako napisati knjigo? In na to vprašanje čisto vedno odgovorim: Samo lotiti se moraš. Tukaj bi lahko nehala pisati – dejstvo je namreč, da se največ naučiš skozi sam proces pisanja, ampak ker vem, da včasih vseeno potrebuješ kakšen namig, da se lažje lotiš nečesa novega, sem svoje nasvete za pisanje malo razširila.
Največ se naučiš skozi sam proces pisanja.
*
1. Začni
Zelo banalno, ampak je res. Tako kot pri vseh drugih stvareh, o katerih sanjamo in jih želimo narediti, je najpomembnejši (in včasih tudi najtežji) korak ta, da se od sanjarjenja premakneš k dejanjem. Lepota pisanja je prav v tem, da zanj ne potrebuješ velikih vložkov, ne potrebuješ ne pisarne ne zaposlenih ne kakšnih posebnih naprav ali poslovnih načrtov. Vse, kar potrebuješ, da lahko začneš pisati, po vsej verjetnosti že imaš.
Torej, imaš računalnik (ali pa zgolj svinčnik in papir), poznaš črke, znaš tvoriti stavek, hočeš pisati … Zakaj bi tu sploh še kaj razmišljal/-a? Piši. Začni s prvo besedo, prvim stavkom. In potem nadaljuj. Največ se o pisanju naučiš med pisanjem samim in če hočeš nekega dne napisati knjigo, moraš začeti s prvim stavkom. Če ga zapišeš že danes, bo napisana en dan prej, kot če bi ga zapisal/-a jutri.
*
2. Zaupaj v proces
Ljudje znamo res veliko komplicirati in razmišljati o stvareh, ki ne potrebujejo skoraj nobenega razmisleka.
Jaz nisem še nobene knjige začela pisati s popolnim načrtom in razdelitvijo poglavij. Začela sem jih pisati z neko osnovno idejo, približnim osnutkom zasnove v glavi, približnim občutkom, kam se mi zdi, da bi lahko to zgodbo pripeljala, začela sem s prvim stavkom, ki se mi je praktično vedno zdel »navadno sranje«, ampak sem pisala dalje. Nastalo je prvo poglavje, ki je bilo prav tako vedno »sranje«, in vseeno sem nadaljevala. Tako vztrajno, da lahko danes v rokah držim nič manj kot pet svojih knjig!
Priznam, pri pisanju prvega dela Hotela Lavanda je bilo veliko težje, ker sem bila neizkušena in nisem imela pojma, kako bi moral izgledati ta proces. Trdno zaupanje vanj se je razvilo šele kasneje, ko je bila prva knjiga pod streho. Takrat se zaveš, da knjige nikoli ne napišeš v prvem poskusu, temveč jo boš bral in urejal znova in znova in znova, dokler ne bo podobna nečemu, kar ti bo morda dejansko nekako všeč. To zna postati frustrirajoče, ampak zavedati se moraš, da je čisto vsak, še tako eminenten pisatelj na istem. Morda ti bo pri tem v pomoč stavek, ki naj bi ga izrekel sam Ernest Hemingway: »Prvi osnutek česar koli je sranje.«
*
3. Poišči čas
Eden izmed najprikladnejših izgovorov za vse, česar ne počnemo, pa bi morali ali hoteli početi, je ta, da nimamo časa. To je tudi moj glavni izgovor, zakaj se zadnje leto manj ukvarjam s pisanjem in blogom. »Imam novo službo, nimam časa.« In hkrati me v srcu žre, ker vem, da imam toliko povedati, vem, kako rada pišem, vem, kako pomembno se mi zdi to, jaz pa večino svojih ur in energije posvečam neki niti ne tako zadovoljujoči službi.
Če s pisanjem misliš resno, boš zanj moral/-a poiskati čas. In če si res predan/-a, potem opaziš, da je časa OGROMNO, malo si ga vzameš tu in malo tam, pa imaš napisanih novih 1000 besed. Lahko si po osem ur na dan v službi, ampak potem si nekaj ur tudi prost/-a. Ni ti treba pisati celo popoldne. Lahko pišeš eno uro ali pa samo pol ure. Samo piši.
Postavi si za izziv, da boš pisal/a vsak dan. Rezerviraj si čas za to in ne dovoli, da ti ga zažira katera koli druga dejavnost. To naj bo čas zate in za tvojo strast. Za knjigo, ki bo nekoč ponosno stala na tvoji polici in – kdo ve – morda tudi na mnogih drugih policah tega sveta 😉
Kaj torej še čakaš? Začni.
*
Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏
