Kategorija: Navdih

Svet, v katerem živimo, od nas ogromno pričakuje. 

Pričakuje, da bomo živeli izpolnjeno, v skladu s svojim poslanstvom, da se bomo z vsem svojim srcem in bitjem vrgli v vsak projekt, da bomo vedno in povsod samo rasli in se izpopolnjevali, da bomo nenehno najboljša in najuspešnejša verzija sebe. Na vsakem koraku nas bombardirajo slike, posnetki, zgodbe o uspehu, sami dokazi o tem, da vsi, res prav vsi živijo svoja najboljša življenja. 

Pri tem pa se svet niti najmanj ne ozira na to, da morda sploh ne vemo, kaj nas izpolnjuje, kaj je naše poslanstvo ter v katere projekte bi se morali vreči z vsem srcem in dušo. In če tega ne veš, potem se lahko prav hitro zgodi, da se počutiš kot kakšna zguba. Kot da ti je spodletelo. 

Čeprav stojiš na svojih nogah, živiš pošteno in najboljše, kot znaš, se ti zdi, da si navaden luzer, ker se ne pehaš za tistim »nečim več«.

Ali pa mogoče se pehaš, pa vedno znova ugotavljaš, da se vsak »nekaj več«, za katerim se zapodiš, izkaže za mačka v žaklju in ti nikoli ne da tiste sreče, ki jo opažaš na obrazih influencerjev in mamic in uspešnih podjetnikov in vseh, ki baje živijo svoje najboljše življenje.

Mogoče pa si eden izmed tistih influencerjev in mamic, uspešnih podjetnikov in sploh ljudi, ki se smejijo na slikah in poskušajo ves svet prepričati, da so našli nekaj več, v sebi pa se počutijo tako prazne. 

Kdor koli že si, kjer koli že si, če čutiš, da ne delaš dovolj, da nekaj manjka, da bi moralo nekje biti še nekaj več, česar ne vidiš in nimaš in ne počneš, ti lahko povem, da nisi edini, nisi edina. 

Praznost je občutje našega sveta. Imamo več bogastva, udobja in več možnosti, kot so jih kdaj koli imeli naši predniki. Lepo nam je, morali bi biti zadovoljni že samo s tem, kar imamo in kjer smo kot generacija. Pa seveda nismo. Ker smo ljudje, ker težimo k temu, da bi napredovali, da bi imeli še več, da bi živeli še boljše. 

Ne razumi me narobe. Nihče ni večji zagovornik nenehnega oziranja vase, nenehnega iskanja vsega, kar se da izboljšati, kot jaz. Prepričana sem, da ko nehaš rasti, ko se nehaš učiti – takrat nehaš živeti. Krasno je, če rasteš in nenehno iščeš tisto nekaj, kar mogoče obstaja, mogoče pa niti ne. Na poti iskanja spoznavaš sebe in medtem ko spoznavaš sebe, mimogrede postajaš večji, boljši ti.  

Ampak! 

Bojim se, da nam na poti obilja in neskončnih možnosti močno primanjkuje sprejemanja. 

Sprejemanja točke, na kateri smo v tem trenutku. Sprejemanja sebe, kakršni smo v tem trenutku. Sprejemanja praznine, ki jo čutimo.

Sprejemanja dejstva, da mogoče sploh ne vemo, kdo smo, kakšno je naše poslanstvo in kaj nas osrečuje. Sprejemanja dejstva, da smo polni napak, da nam včasih kaj tudi ne gre in da morda nismo na isti točki kot nekdo, ki ga opazujemo in za katerega se nam zdi, da ima zares vse pogruntano.

Sprejemanja dejstva, da ta, ki ga opazujemo, morda sploh nima vsega pogruntanega, da je morda natanko tako negotov, kot smo negotovi mi sami, da se morda počuti enako praznega, ko se kamera umakne in ostane sam s svojimi mislimi.

Sprejemanja dejstva, da morda nismo še tam, ampak smo na poti in da je morda en velik ali pa majhen del poti tudi v tem, da v bistvu sploh ne vemo, kam gremo.

In ne nazadnje, sprejemanja dejstva, da sreča pravzaprav sploh ni cilj, ampak je POT. Pot, ki jo zanemarjamo, ker tako hlastno gledamo naprej in poskušamo ugotoviti, kam bi morali prispeti. 

Povej mi, kako ti bo pomagalo, če se tepeš po glavi in se grizeš, ker nisi tam, kjer bi »moral/-a biti« (seveda samo zato, ker so po vseh dokazih sodeč tam vsi drugi)? In kako ti bo pomagala druga skrajnost, v kateri lažeš sam/-a sebi in navzven kažeš, da kot najboljša in najuspešnejša verzija sebe prekipevaš od sreče in izpolnjenosti, čeprav v temi noči v sebi čutiš zevajočo praznino? 

Točno tako. Ne bo ti pomagalo. 

Ne glede na to, ali hočeš ostati na točki, kjer si v tem trenutku, in na njej odkrivati, kam si želiš priti v prihodnje, ali pa želiš še ta hip skočiti natanko tja, kamor veš, da te vleče srce – v vsakem primeru moraš najprej z najsurovejšo iskrenostjo in najtoplejšim sprejemanjem pogledati kraj, na katerem se nahajaš ZDAJ.  

Nikamor ne moreš skočiti, če ne veš, iz kakšnega materiala je podlaga, od katere se boš odrinil/-a. Dokler ne sprejmemo tega, kar smo in kjer smo ta trenutek, ne bomo mogli ničesar spremeniti. 

Zato te prosim, nehaj gledati druge in se namesto tega zares iskreno ozri vase. Poglej, kdo si zdaj, kje si v tem trenutku. Priznaj si vse, o čemer si lažeš, vse, česar nočeš videti o sebi, o svojem življenju. Odgrni zastore, zavese, poruši zidove in španske stene, za katerimi pred seboj skrivaš vse, česar nočeš pogledati. 

Zdaj končno poglej, kaj je tu, pred teboj, in SPREJMI. Tukaj si, na poti, vztrajaš. 

Vztrajaš! Pa čeprav kdaj narediš kak korak nazaj, kdaj pa kdaj stojiš tudi na mestu, ampak še vedno si tu, vztrajaš na poti. 

In povem ti skrivnost, natanko tam, kjer si ti, tam je tudi sreča – NA POTI. Ker sreča v bistvu je pot. 

*

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Nedolgo tega sem spoznala najstnico, ki rada bere moje knjige. Rekla je, da se ji je v zadnjem času začelo več dogajati s fanti in da je malo razočarana, ker občutek ni isti kot v knjigah in filmih. Joj, kako sem jo razumela.

*

Tudi jaz sem bila od malega romantična duša. Učitelj likovnega krožka v prvem razredu mi je kar naprej govoril »zasanjana blondinka«. Včasih sem ga slišala, včasih pa ne, ker sem bila v svojem svetu. Gor sem rasla s knjigami in filmi, oboževala sem romantične komedije in Umazani ples. Iz knjig in filmov sem se učila o vsem, tudi o ljubezni. Tisti veliki, magični, romantični ljubezni, ob kateri kar prasketa.

Saj ne rečem, prasketa že, ampak žal ne od ljubezni. Prasketanje, ki sem ga slišala in ga sliši marsikatera najstnica, kot tudi prenekatera odrasla ženska, je v resnici zvok tempirane bombe, alarma, ki bi se nam moral vklopiti, pa smo nanj postale imune, ker smo se iz knjig in filmov naučile, da morajo biti odnosi vsaj malo zapleteni in kar se da dramatični, da so res tisti »pravi«. Knjige in filmi nas učijo, da neotesane fante spreminja ženska ljubezen, da so lumpi v sebi poštenjaki, le pravo žensko potrebujejo, čeprav je to svetlobna leta daleč od resnice.

Če je odnos zapleten in dramatičen – potem ne samo, da ni romantičen, ampak je celo TOKSIČEN. Če je fant lump, je lump. Pika, to je to, ni treba razpravljati dalje. Če je lump, ni pravi, in če se imaš vsaj malo rada, si boš raje poiskala enega izmed tistih dobrih fantov, ki verjetno ne bodo nastopali v knjigi ali filmu, namesto da zapravljaš svojo energijo s tem, da neotesanca preobraziš v svoj projekt in ga tako močno ljubiš, da bo na plano prišlo tisto, kar dobrega menda »čutiš globoko v njem«.

Ne, ne in še enkrat NE. Če se obnaša grdo, če je slab do tebe ali do drugih, potem je pač slab in sprejmi to že enkrat, nehaj sanjariti o tem, kako se bo čudežno spremenil samo zaradi tvoje ljubezni. Čuvaj to svojo ljubezen za tistega, ki je bo vreden.

In ne pozabi, RESNIČNA ljubezen ni divja in dramatična, ni zapletena in ne prinaša dvomov in vprašanj. Resnična ljubezen je mirna in spoštljiva. Resnična ljubezen daje svobodo, ampak je hkrati tukaj zate. Resnična ljubezen se trudi sprejemati, čeprav te ne razume vedno. Resnična ljubezen ti dovoli, da si takšna, kot si – včasih očarljiva, včasih nemogoča. Resnična ljubezen vztraja in se trudi za odnos. Resnična ljubezen ni vedno rožnata, zahteva žrtve in kompromise, zahteva pogovore in usklajevanja. Resnična ljubezen je tako kot ti lahko vsak dan drugačna – danes bleščeče glamurozna, jutri v trenirki in objemu zaspi na kavču. Vedno pa je odkrita in poštena, nikoli zavajajoča, nikoli omalovažujoča.

Resnična ljubezen je pravzaprav toooliko lepša, toliko mirnejša in toliko prijaznejša do vseh nas, kot so vsi ti neresnični projekti, ki »potrebujejo samo malo ljubezni, da bodo postali boljši ljudje.« Prosim, zavedaj se tega, ko bereš moje knjige in knjige drugih.

Na srečo enako kot za vse ostale »škodljive« stvari tudi za knjige in filme velja, da nam škodijo samo toliko, kot jim to dovolimo mi sami. Zato uživaj v romancah, prepusti se sanjarjenju, ampak nekje v ozadju le ohrani vklopljene možgane. Ločuj resničnost od fikcije.

In če imaš odnos, ki je prizemljen in prijeten in prav nič ne spominja na tistega noro toksičnega, o katerem si brala v ljubezenskem romanu, se zavedaj, da imaš nekaj milijonkrat boljšega kot imata Valentina in Michel v Hotelu Lavanda, Lana in Aleks v Sivi dami ali pa, če hočeš, Ana v Petdesetih odtenkih sive.

Vse to so pravljice, ti pa živiš resničnost. Objemi in poljubi jo, čim prej!

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Spomnim se, ko sem v novicah prvič slišala za nek skrivnostni virus na Kitajskem, takrat sem samo skomignila z rameni, češ Kitajska je itak na drugem koncu sveta. Se lahko poistovetiš? Verjetno že. In prav gotovo se tudi ti dobro spomniš, kako hitro je napet scenarij apokaliptičnega trilerja z neznanim koncem postal naš vsakdan. Seveda je na plano izvabil marsikaj.

Če sem bila na začetku navdušena nad tem, kako smo ljudje stopili skupaj (klikni tu), kako smo si začeli pomagati, da bomo vsi čim lažje in čim lepše prebrodili te izredne razmere, danes ob novicah in objavah na družbenih omrežjih vse prevečkrat začutim slabost.

Kje smo torej po letu in pol življenja s korono? Drug drugega zmerjamo z ovcami in kreteni ter si očitamo nizek inteligenčni kvocient in polpismenost, kjer koli in kadar koli pač dobimo priložnost za to. Administratorji morajo onemogočati komentiranje in brisati komentarje. Kdor se malo bolj izpostavi, dobi žaljivke servirane naravnost v svoj inbox.

Ne slepimo se, kultura je šepala že davno pred korono, nizkotno žaljenje, komentiranje teles in sramotenje po družbenih omrežjih so že skoraj naše stalnice.

Ampak, a je res okej, da nam je to postalo normalno? A je res okej, da človek človeku skozi filter elektronske naprave reče, da je grd in da je debel in da je kreten in da je ovca? A je res okej, da si ljudje želijo umreti zaradi nekih anonimnežev, ki jim smetijo po profilu?

Zakaj moramo brisati komentarje in onemogočati komentiranje in javno objavljati nesramna zasebna sporočila in na Tedniku objavljati prispevke o tem, da v bistvu ni kul ljudi zasmehovati in žaliti po internetu (klikni tu), če pa bi za to morala poskrbeti dobra, stara in učinkovita človeška orodja z lepimi imeni EMPATIJA, SPOŠTOVANJE, SPREJEMANJE?

Ah, seveda … Mogoče zato, ker smo ta človeška orodja pozabili nekje v razvoju naše »napredne« civilizacije? Mogoče zato, ker so jih povozili naši egi?

Tako zelo se hočemo počutiti pomembne, da ne pomislimo, kaj s svojimi besedami zadajamo drugim. Tako zelo si želimo imeti prav, da drugi strani niti prisluhnemo ne. Tako zelo si želimo sprejemanja, da ga pozabimo ponuditi človeku, ki nam stoji nasproti.

Saj, potem gledam Dnevnik in slišim premierja, kako arogantno se zagovarja pred preiskovalno komisijo, kako cinično preusmerja pozornost z valjenjem krivde na vse druge, pa drugo stran, kako se zapiči v narobe obrnjeno zastavo na njegovem suknjiču (klikni tukaj), in si rečem: Ljubi bog, kakšen otroški vrtec je to?

Ljudje, ki nam vodijo državo in bi nam morali biti za zgled, se obnašajo kot tisti otroci, ki jih starši še niso naučili osnovnih manir. Kako naj bomo potem mi kaj boljši?

In vendar se mi zdi, da politiki za razdelitev med nami – čeprav ji ta brez dvoma ustreza – skoraj ni bilo treba migniti s prstom. Sami smo se razdelili na »vaše« in »naše«. Ker se ne znamo poslušati. Ker se ne znamo sprejemati. Ker se ne znamo spoštovati. Ker nam je edino pomembno to, da nasitimo svoje lačne ege.

Žal pa je ego tiste vrste žival, ki ni nikoli sita, ne glede na to, kako zelo jo hranimo. Zato lahko to, kar počnemo danes, počnemo v nedogled, vse do neslavnega propada civilizacije, ki je zase mislila, da je velika, da je mogočna, da je napredna.

Ampak če smo res pogumni, potem lahko naredimo nekaj drugače. Lahko se zazremo vase, v svoje rane – ja, prav v tiste, ki nas ženejo, da zadajamo rane tudi drugim – in jih začnemo zdraviti.

Počasi, a vztrajno, in predvsem z veliko EMPATIJE, SPOŠTOVANJA, SPREJEMANJA. Najprej jih moramo dati sebi, da jih potem lahko ponudimo tudi drugim.

Ne bo lahko in ne bo šlo čez noč, bo pa vredno. Jaz še nisem izgubila vsega upanja v ljudi, kaj pa ti?

*

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

2020. Leto, o katerem bomo govorili svojim vnukom. In kaj bomo o njem povedali? Da je bilo to leto strahu pred nevidnim sovražnikom? Da je bilo to leto, ki smo ga preživeli zaprti v svojih državah, občinah in stanovanjih? Da je bilo to leto, ki je iz ljudi izvabilo najboljše – ampak tudi najslabše?

Če bom kdaj imela vnuke, jim bom rajši povedala o tem, da je bilo to leto, ki me je naučilo še več kot leta pred njim. Ko leto za letom delaš načrte in si urejaš življenje, da bo takšno, kot si si od nekdaj želel/-a, in ko se vsako leto še za en korak približaš temu, se ne zavedaš, da bo kot strela z jasnega udaril čas, ki bo celemu svetu pokvaril načrte. In ko udari, nepričakovano, imaš lahko težavo.

*

Leto zvezanih rok in pokvarjenih načrtov

Lahko se jeziš na razmere, lahko renčiš, ker je to prišlo ravno zdaj, ko si že tako blizu, ko je skoraj vse na mestu in ko si končno lahko privoščiš, da greš tja in tja in tja, pa te je prekleti virus privezal na dom. Lahko si rečeš, da »te en virus pa že ne bo privezal nikamor«, in počneš, načrtuješ, organiziraš stvari, kot si to počel/-a vsa leta poprej. Pa se ti izjalovijo in si spet jezna/jezen. Frustriran/-a. Lahko se počutiš, kot da imaš zvezane roke, si nezadovoljna/nezadovoljen, razdražljiv/-a, se smiliš sam/-a sebi in renčiš na vsakogar, ki pride mimo, lahko se prepiraš in pretepaš, lahko stresaš jezo na vse, ki niso nič krivi.

Verjemite, bom rekla vnukom, da sem čisto vse od tega počela v letu 2020. Jezila sem se, se prepirala, obupovala, se smilila sama sebi vsakič, ko so mi (že spet) propadli načrti zaradi te preklete nevidne korone. Stiskala sem pesti in cepetala z nogami in škrtala z zobmi, ko se je od mene oddaljevalo vse, s čimer sem se prej tako močno opredeljevala. Potovanja, ples, druženje s prijatelji, svoboda, moje lastno stanovanje.

Naenkrat so izginile vse stvari, ki so bile prej tako pomemben del mene, da se mi je zdelo, da brez njih sploh ne morem obstajati. In vendar sem še vedno obstajala. Obstajala sem jaz, samo jaz. Jaz brez vseh distrakcij. Jaz in vprašanje: Ali sem si še vedno všeč, če ne potujem, ne plešem, ne tekam nenehno sem in tja, ampak samo sem, samo obstajam?

*

Leto bitja, ki se je skrivalo v ozadju

Kajti za vsem tem tekanjem se skriva moje bistvo – bitje, ki ne potrebuje nenehnega preusmerjanja pozornosti in potrditev, da je v redu. Bitje, ki samo je. Mi je všeč to bitje?

Mislim, da se je takrat, ko sem si odgovorila na to vprašanje, vse spremenilo. Nehala sem cepetati, nehala sem škrtati z zobmi, nehala sem stiskati pesti. Sprostila sem se. Začutila hvaležnost za čas, ki ga imam sama s seboj. Postala sem mehka, prožna, gibka, kot voda.

In to je bila moja lekcija leta 2020, bom povedala vnukom. Postati kot voda (klikni tu in poglej video, v katerem Bruce Lee razlaga o filozofiji vode).

*

Leto, ko sem se učila od vode

Voda je lahko deroča reka ali mirno jezero, lahko je glasna ali tiha, lahko teče počasi ali hitro, hkrati je močna in hkrati nežna, vedno pa je vztrajna. Ko naleti na oviro, bo našla način, da pride mimo nje. Ne bo se ji mudilo, ne bo se jezila, ker je ne more obiti čez noč.

Počasi, vztrajno bo obdelovala skalo in se sčasoma, z meseci, z leti prebila skoznjo, ne glede na to, kako velika ali trdna je bila na začetku.
Voda se prilagodi. Razširi se, ko lahko, in se zoži na velikost čisto majčkene razpoke, ko je to potrebno. Sprejme, kar je, in vztraja. Gre naprej. Če ne gre hitro, gre pa počasi. Važno je, da se premika. Da grize, da ne obupa. Voda je letos moja učiteljica.

To bom povedala vnukom in oni bodo od dolgčasa že zdavnaj zaspali, jaz pa se bom nasmehnila ob spoznanju, kaj vse jih še čaka in kako bo tudi njih, kot je nekoč mene, prav vsaka izkušnja izklesala v čisto unikatna umetniška dela.

*

Želim ti, da si kot voda ustvariš najboljše možne praznike, kar ti jih dopuščajo razmere, v novo leto pa zakorakaš z optimizmom in trdnim prepričanjem, da bo boljše kot staro.

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏