Daj, usedi se z mano v časovni stroj. Na armaturni plošči bova pritisnili minus pet let.

👉 Kako si je pet let mlajša ti predstavljala svoje življenje danes? Je takšno, kot je mislila, da bo?

Moje – niti slučajno. Pet let nazaj sem bila v približno okej zvezi in sem tudi na splošno živela približno okej. Pričakovala sem, da bo moja pot takšna, kot so vse »običajne« poti, saj veš – služba, kredit, stanovanje, mož, pes, otrok …

Pa ni tako. »Bum! Tresk! Stop!« mi je reklo življenje, in dodalo: »Sabina, to ni tvoja pot.«

O, bog, kako težko je bilo Sabini to priznati, še težje sprejeti.

Ker čeprav veš, da tvoja pot ni napačna, da je unikatna in zate edina prava, ker te vodi na tisto mesto, ki si si ga od nekdaj želela, na tisti epski kraj, kjer štima vse tisto, kar ti je pomembno, in čeprav veš, da je vsak padec na tej poti, vsak podaljšek in ovinek nujen, ker te vodi na tisti tvoj kraj s tistimi tvojimi ljudmi, ja prekleto, da je vseeno težko sprejeti, da se boš tolikim zdela čudna, včasih celo tistim, ki so ti blizu in te imajo v resnici neskončno radi.

Čudna se jim boš zdela, ker tvoje načrtovanje sega ravno do pojutrišnjem, razen če gre za potovanje, potem ga lahko načrtuješ tudi za leto vnaprej. Čudna se jim boš zdela, ker se ne najdeš v nobeni službi, ne ker si lena, ampak ker te tisto, kar počneš doma do polnoči in še čez, tisočkrat bolj polni in tisočkrat bolj osrečuje. Ker veš, da ne smeš delati proti sebi, ker ti denar ni prvi, ker se tisočkrat bolj kot varno in umirjeno hočeš počutiti ŽIVO. Ker jočeš, ko vidiš, kam gre svet. Ker jočeš, ko vidiš, kakšen je človek do človeka. Ker za cel mesec padeš v depresijo, samo zato, ker se ti zdi neumno, da si se sploh rodila, če ničesar od tega ne moreš spremeniti. Ker nimaš ničesar zares svojega in v bistvu lahko kadar koli spakiraš in greš na neko drugo mesto. V drugo državo. Na drugo celino. Tudi če jih imaš 30 ali 40 ali še več.

Saj, ne razumejo, ker jih je strah. Tako kot je tebe. Saj te je. čeprav veš da je pot prava, te včasih pogloda črviček dvoma, ki ti reče: Kaj ne bi bilo boljše biti takšna, kot so vsi ostali? Kaj ne bi bilo to lažje?

Ampak potem veš, kaj bi to zate to pomenilo.

Pristati bi morala na nekaj srednjega. Nekaj približno okej. Imela si približno okej. In približno okej ni bilo v redu. To si potrebovala, da si videla, da to niti slučajno ni zate. nekaj drugega je, nekaj, kar požene kri po žilah. Nimaš pojma, kaj. Ampak to iščeš, to si si zaželela. Morda še preden si prišla na ta svet.

Zaželela si si EPSKO.

In zdaj delaš, padaš, se pobiraš. Zidaš temelje za to svoje EPSKO. Ker nič epskega ne more nastati na trhlih temeljih. Nič epskega ne more nastati iz nečesa, kar te ne prebuja, kar te ne oživlja.

Morda se ti včasih tako kot meni zdi, da se po svoji poti voziš »v rikverc«.

Na vseh področjih se je zame po navadi začelo solidno, saj veš – tako, nekaj srednjega –, potem pa je bilo vedno slabše. Kot bi mi življenje pokazalo, kaj lahko imam s tistim zavedanjem takrat, ampak ker mi ni bilo všeč, ker sem hotela več, nekaj drugega, nekaj, za kar se mi kar nekako zdi, da sem tukaj, pa naj se to sliši še tako klišejsko, in ker sem življenju rekla, da hočem epsko, mi je življenje odvrnilo: “Če hočeš EPSKO, boš morala delati. Najprej greš na dno, da lahko potem gradiš iz nič.”

In sem šla na dno, kar dobro sem ga spoznala, in še bolj sem tam spoznala sebe.

Šele na dnu lahko zares ugotoviš, kdo si, ker tam si sama, nihče ne bo šel za tabo. Ko se res dobro spoznaš sama s seboj ter z načini, kako se dvigniti s tal, takrat postaneš nepremagljiva.

Zato zdaj, ko se po polžje vzpenjam ven z dna svoje luknje, zdaj vem, da za sabo puščam trdne temelje. Vem, ker padem vsakič, ko nekaj čisto malo ne štima. Vem, ker vsakič znova popravljam svoj zid in nisem zadovoljna z nečim srednjim. Vem, da morajo temelji trdno stati, da bom lahko na njih ostala vzravnana.

In čeprav morda res vozim v rikverc, hkrati vem, da se bom na svoj unikaten rikverc način pripeljala na pravljičen kraj, kjer se bodo stvari čarobno zložile. Najlepši vrt bom zgradila na svojem pogorišču vsega.

Ptice bodo pele, in voda bo nežno žuborela, in vse čudovite duše, ki bodo tam z menoj, ne bodo niti slutile, da sedijo na pogorišču. Jaz pa se bom ob vsakem pogledu na bujno cvetje in visoke šelesteče trave spomnila na pepel, ki jih je pognojil, da zdaj tako lepo krasijo moj svet.

In veš, kaj bom rekla?

Bogu hvala. Bogu hvala za to mojo čudno pot.