Nečesa mi je od nekdaj manjkalo – potrpežljivosti. Ko sem kuhala, sem ogenj vedno privila do konca. Ko sem se zaljubila, sem vedno hotela vse, naenkrat in takoj zdaj. Cela sem skočila noter in enako pričakovala na drugi strani. Ko ni bilo odziva, sem se naveličala.

»Dolgočasno se mi zdi,« sem rekla, se obrnila na petah in odšla.

Neštetokrat sem odšla. Pet minut sem stala med vrati, pocepetala z nogami, ker se ni takoj zgodilo, kar koli sem že hotela, da bi se, in – namesto da bi vstopila, mirno dihala in dovolila času, da naredi svoje – obupala ter odšla.

Navlekla sem se tega hitrega življenja sodobnega sveta, tega instant vsega.

Kolikokrat se je to kazalo tudi pri moji rasti! Rasla sem in rasla, dokler nisem naletela na oviro. Ko se je to zgodilo, sem se ujezila. Na koga? Nase, seveda.

Zakaj še ne razumem? Zakaj še vedno počnem isto? Zakaj še nisem šla naprej?

Si predstavljaš, da bi mama otroku, ki se uči hoditi, govorila: “Zakaj še vedno ne znaš? Zakaj si spet padel? Kolikokrat ti moram še pokazati?”

Tega seveda ne stori, kajne? In tudi otrok poskuša znova in znova. Včasih mu uspe večkrat zaporedoma, pa potem naslednjič zopet čmokne na tazadnjo. Potrpežljiv je in si ne misli, da se nikoli ne bo naučil. Ker ve, da se bo. In na koncu se.

A meni se mudi, tako se mi mudi.

Ampak kam? Kam se mi tako mudi?

Kam hočem tako hitro priti, da življenju ne dam priložnosti? Kje moram nujno biti, pa hitro, tako nujno, da v vse stopim le napol, le toliko, da preverim temperaturo, v naslednjem hipu pa že drvim dalje?

Kaj je tako pomembnega, da se ne ustavim in ne dam časa tisti eni in edini osebi, ki je zares pomembna, sama sebi?

Kam tečem tako hitro? Kaj mislim, da me čaka tam na koncu?

V bistvu se nikamor ne mudi. V bistvu lahko tečem in tečem, pa ne bom ničemur zbežala. V bistvu se lahko neštetokrat obrnem na petah med vrati, pa bom spet prišla med nova vrata, v novo situacijo, ki ji bom dala natanko pet minut, preden se bom spet … ja, uganila si, obrnila na petah, in tekla dalje.

“Hitro živiš, Sabina,” mi je nekoč rekel oči. “Zelo hitro, prehitro za nas.”

Nisem ga slišala, ker sem spet morala teči dalje.

Danes ga slišim, glasno in razločno. Prehitro. Preveč površno. Preveč nestrpno.

Ampak ker sem zdaj spoznala nekaj novega, sem sklenila, da se ne bom jezila.

Ne bom se gnala in si govorila, da moram brž osvojiti to lekcijo.

Ker sploh ni treba, da to naredim takoj, čas imam, lahko si ga vzamem.

Lahko sem potrpežljiva, lahko sem nežna, nežna s seboj.

In zato danes lahko samo … diham.