Siva dama, draga moja, je čudovita. To vem v sebi in hvaležna sem muzi, da si je izbrala ravno mene in mi prišepnila to zgodbo. Ne skrbi me, da ti knjiga ne bi bila všeč, sploh ne. Ne samo, da ti bo všeč, dala ti bo točno tisto, kar potrebuješ. Siva dama je nastala kot preblisk, že davno tega, potem pa je na tem preblisku nehote, kar sama od sebe rasla zgodba, ki uči, navdihuje in je polna naukov, takšnih, povsem nenamernih in nenačrtovanih. Zato tako ljubim pisanje, ker je neizmerna pustolovščina. Ko začneš z novo zgodbo, se ti še sanja ne, kam te bo ponesla. Oblikuješ like, jim vdahneš življenje, in ko to enkrat storiš – pozor! –, iz njih kar naenkrat nastanejo živi ljudje z lastno voljo. Trmarijo, ker jim ni všeč ime (Lana je bila najprej Jasmina, pa to ni hotela biti!), nočejo iti po poti, po kateri jih želiš speljati, in ti ves čas kažejo drugo, narediti hočeš nekaj zabavnega, a na koncu nastane zgodba, ob kateri lahko izjočeš vse solze, ki so v tebi, nameravaš pisati lahkotno, pa se sporočila kar sama vpletajo vmes … Čarovnija je to, čista čarovnija. Zato me ni strah, da v Sivi dami tudi ti ne bi našla nečesa zase. Ampak veš, česa me je v resnici strah? Da bom kaj naredila narobe, da bom premalo noter, da ne bom dosegla vseh, ki si jih želim doseči, da bom v zrak pognala to svojo veliko priložnost, da živim svoje sanje, sledim svoji strasti in opravljam svoje poslanstvo. Verjamem v to, veš. Verjamem, da sem se rodila prav za to, za pisanje. Ne vem, ali veš, ampak niti male tiskane abecede še nisem poznala, ko sem že pisala, ustvarjala. To je prišlo z mano sem. Seveda sem vadila, vse življenje sem bila tako ali drugače povezana s pisanjem, ampak RODILA SEM SE S TEM. Če bi znala pisati prej, bi verjetno pisala že prej, tako pa so moje prve pesmi nastale »šele« pri šestih letih. Kot da sem ves čas nekako komaj čakala, da se naučim pisati, da bom končno lahko počela tisto, zaradi česar sem prišla. Verjetno ni naključje, da je bila v otroštvu moja najljubša igra šola, v kateri me je sestrična Nuša zelo učinkovito naučila pisati. Pravim ti, prav neučakana sem bila, da začnem. In zdaj sem tu, na prelomnici. Prvič grem v to sama, prvič grem v to cela, na glavo. Verjamem v to, močno močno verjamem. In vem, da verjameš tudi ti, pa čisto vsak, ki je kdaj prebral kaj mojega. Ampak preklemansko strah me je. Strah me je stopiti v neznano, strah me je stopiti naprej v večjo sebe, strah me je zapustiti ta varni mehurček, v katerem sem, in iti v večjega, boljšega, lepšega. V mojega pravega. Na, pa sem ti povedala, kako je s tem. Takšna sem, vidiš. Prekleto preplašena in neznansko negotova. To je moj ego, ki ne mara, da sem velika. Moj ego, ki me vleče nazaj v varnost. Slišim ga in razumem. Ampak veš, kaj bom zdaj naredila? Rekla mu bom, da ni on glavni. Potem bom dvignila glavo, ramena potisnila nazaj, globoko vdihnila, se z eno roko oklenila Zaupanja in z drugo Vere – potem pa stopila dalje. Stopila v meglo, kjer ne vidim niti metra pred seboj. Pojma nimam, kako se bo izšlo. Ampak naredila bom ta korak, in potem še enega, in toliko korakov, kolikor je potrebnih, da se megla razkadi. Niti sanja se mi ne, kaj bom videla na drugi strani, vem le, kdo bom postala. Še boljša in še veličastnejša verzija sebe. Tista, ki je spet premagala Strah. Se mi boš pridružila?

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏