Imam veliko srečo, da moj fant enako rad bere kot jaz, zato ne le, da imam popoln mir, ko hočem čas preživeti z dobro knjigo (ker hkrati tudi on čas preživlja z dobro knjigo), ampak se v bistvu tudi velik del najinih pogovorov odvija okoli knjig.
To postane malo nerodno, kadar eden izmed naju bere knjigo, ki jo drugi želi nekoč prebrati. Da si ne bi izdajala kvarnikov, se potem pogovarjava na čudne načine, kot je: »Nekaj se je zgodilo, kar je nekaj povzročilo in ker je to nastalo, je zdaj glavni junak čisto … joooj, ne smem ti povedati.«
*
No, pa sva se domislila, da bi lahko poskusila oba hkrati brati isto knjigo.
Pri tem ne mislim fizično isto – saj bi se še stepla zanjo! – ampak isto na način, da eden bere knjigo, ki jo imava doma, drugi pa drug izvod te knjige, ki si ga je izposodil iz knjižnice.
In povem ti, da je zabavno! Kot da imava svoj mali zasebni knjižni klub, ki nama odpira še več možnosti za dolge pogovore.
Sicer nama ne uspeva vedno biti enako daleč pri branju, tako da se občasno še vedno pogovarjava na čudne načine, ampak tako lahko o prebranem med seboj klepetava dovolj kmalu, da se oba še spomniva vseh podrobnosti in mnenj in občutkov, ki sva jih imela med branjem.
Ne pravim, da bova odslej vse knjige brala tako, ampak občasno pa prav dobro dene, ker imava naenkrat še več tem za pogovor in razprave.
*
Tudi ti lahko narediš enako 👇
Dogovori se s partnerjem (ali pa prijateljico, če ti je tako ljubše), skupaj izberita knjigo, ki bi jo oba želela prebrati, poiščita vsak svoj izvod knjige in se čudita nad tem, kako se bosta naenkrat spet začela pogovarjati. Ali pa se bosta pogovarjala še bolj, kot se že 😉
Tukaj je nekaj vprašanj, ki si jih lahko zastavljata sproti:
➡️ Kako ti je všeč [ta in ta oseba]?
➡️ Kaj si misliš o tem, kar je storila?
➡️ S kom se najbolj poistovetiš in zakaj?
➡️ Kateri junak je po tvojem najbolj podoben meni in zakaj?
➡️ Kaj bi pa ti naredil, če bi bil [ta in ta] oz. [v tej in tej situaciji]?
➡️ Kako misliš, da se bo zgodba končala?
➡️ Kaj misliš, da bo naredila [ta in ta] glede [tega in tega]?
*
No, kaj misliš, da bi rekel tvoj, če bi mu predlagala ta izziv? Ali mu branje sploh diši?
Ne glede na to, ali boš uporabila moj predlog ali pa boš branje zadržala za svoje sveto pribežališče, ti želim fantastičen dan.
Lilo je kot iz škafa, zato mi lepi rdeči dežnik ni bil kaj prida v pomoč. V čevljih sem že čutila mokroto, ko sem stopala po pločniku, preko katerega se je voda valila kot kak gorski hudournik. Pa prav danes, pa prav zdaj, sem si v mislih ponavljala, ko sem s svojimi edinimi – a zdaj že uničenimi – salonarji čmokala po razmočenem asfaltu.
Hitela sem na razgovor za novo službo. Ni bil prvi v letošnjem letu, o, ne, kje pa! Nisem slovela ravno kot oseba, ki bi znala obdržati službo. Ali moškega. Edina stalnica v mojem življenju je bila moja raztresena duša, ki ni nikoli vedela, kam jo bo odneslo naslednji dan. Človek bi si mislil, da ni nič narobe, če živim za sedanji trenutek in se ne obremenjujem s tem, kaj bo jutri. Ampak v resnici ni bilo čisto tako. Še kako me je skrbelo, kaj bo jutri. Bom še imela dovolj za najemnino? Bom imela za hrano? Si bom lahko kupila nove salonarje?
S tem, da nimam sreče z moškimi, sem se pri svojih šestindvajsetih že nekako sprijaznila, a počasi sem imela dovolj tega, da sem vsake tri mesece menjala službo.
»Kako, da se mi to kar naprej dogaja?« sem se obupana tolkla po glavi, ko so me nazadnje odpustili.
Iva, moja sostanovalka in najboljša prijateljica, me je pogledala, kot bi ji ravnokar rekla, da še vedno verjamem v dedka Mraza.
»Saj se hecaš, kajne?« je roke uprla v boke. »Lana, jezikaš! In svojeglava si. In nepodredljiva. Popolnoma nepodredljiva. Mislim, da bi te še dalajlama odpustil, če bi denar iz blagajne delila svojim sodelavcem.«
»To je bilo lani. In sploh si je tisti trapasti skopuh to popolnoma zaslužil. Kopal se je v denarju, medtem ko so bili njegovi natakarji na minimalcih! Še enkrat bi naredila isto.«
»Ampak, Lana, bil je vendar tvoj šef! Sploh pa si tudi letos naredila nekaj neumnosti. Samo pomisli, prejšnjemu šefu si rekla, da je poročen s puhloglavko. In tokrat si v slaščičarni gostom glasno razlagala, da tortice niso sveže, ter jih pošiljala h konkurenci. Kaj ti je vendar bilo?!«
»Vse to je bilo čisto res! Žena prvega je bila res prava kokoš. In tortice res niso bile sveže. Res ne, Iva!«
»Verjamem, ampak odganjala si stranke! Menda si ne misliš, da bi lahko na tak način kjer koli obdržala službo? Moraš se spremeniti, Lana, sicer ti trda prede.«
Pobesila sem glavo. Vedela sem, da ima prav. Ampak kaj, ko pa so bili moji možgani sprogramirani tako, da niso prenesli laži in krivic. Kolikokrat se mi je zgodilo, da sem se res nameravala zlagati, pa me usta niso ubogala in ko sem jih odprla – je iz njih kar zletela resnica! V zadnjem takem trenutku sem imela smolo, da je mimo ravno takrat prišla šefica in me nagnala domov.
»Zdaj mi je pa jasno, zakaj nam je upadel promet!« je zavpila za mano.
Nisem si mogla kaj, da ji ne bi vrnila: »Oh, to je pa tudi meni kristalno jasno! Ker prodajate tri dni stare tortice!«
Zabrisala mi je kuhinjsko krpo, a na srečo ni znala nič bolje metati kot skrbeti za svežino peciva.
Zelo malo verjetno je bilo, da bi me na razgovoru, na katerega sem bila tokrat namenjena, tudi zares izbrali. Šlo je za veliko podjetje, obljubljena plača je bila kar solidna in potegovala naj bi se za mesto direktorjevega osebnega asistenta.
Nobenega priporočila nisem imela – očitno! –, poleg tega pa tudi nobenih izkušenj z delom v tako velikem podjetju, kaj šele pri tako pomembni osebi, kot je direktor. A ker pravijo, da poskusiti ni greh, sem poslala prijavo in na svoje veliko začudenje kmalu prejela vabilo na razgovor.
»Le glej, da se boš lepo oblekla,« mi je zjutraj, preden se je odpravila v službo, zabičala Iva. »In zadrži se. Ne. Jezikaj. Predvsem pa ne pozabi: Tvojega dela najemnine ne bom plačevala. Če do konca meseca ne dobiš službe, greš živet nazaj k mami.«
Brrr, to pa je bila grožnja! Iva je res poznala moje šibke točke, no, vsaj tisto glavno – mojo mamo … Recimo, da z mamo nisva bili v najboljših odnosih. Če rečem, da z njo nisem govorila že sedem let, bo to verjetno dovolj zgovorno. Nisem bila čisto prepričana, da bi mi sploh odprla vrata, če bi skozi kukalo zagledala mene.
Tokrat sem se torej morala zares izkazati. Vabila na razgovor ne dobiš prav zlahka, sploh če nisi ravno najprimernejši kandidat. Ampak – če tako pogledam – pogoji res niso bili nič kaj posebnega. Določeno je bilo le to, da mora biti oseba ženskega spola, prijetna, prijazna, stara od 25 do 30 let. Ni mi bilo čisto jasno, zakaj je slednje sploh pomembno, mislila pa sem si, da mora biti že kako povezano z delovnimi nalogami, vzdržljivostjo, kondicijo ali čim podobnim. Morda pa gre za res naporno službo, ki zahteva mladega človeka. Morda.
Vsekakor ne pričakujejo do riti premočene osebe, sem žalostno zavzdihnila in še stoprvič to jutro preklela vreme. Odkar sem plačala zadnjo najemnino, je bilo stanje na mojem bančnem računu pod ničlo, zato nisem imela niti denarja za mesečno avtobusno vozovnico, za taksi pa še toliko manj. Ni šlo drugače, kot da se kljub neznosnemu vremenu proti centru mesta odpravim peš. Ko sem odhajala od doma, je le tu in tam padla kakšna kapljica dežja, zato sem si mislila, da bo čisto v redu, če obujem salonarje. V gumijastih škornjih tako ali tako ne bi naredila najboljšega vtisa. No, nazadnje se je z neba vlilo, kot da ne bi deževalo že stoletja in se je nebo res nujno, prav danes in prav v tem trenutku moralo iz vsega srca izjokati dol na Ljubljano. Jaz pa sem bila ravno dovolj daleč, da se nisem imela časa vrniti domov in se preobuti, hkrati pa dovolj blizu, da sem morala prehoditi še polovico poti do kraja razgovora.
Zdaj sem stala pred ogromno stavbo in, čeprav si nisem ničesar želela bolj kot stopiti skozi vrata na toplo, si vendarle nisem mogla kaj, da ne bi nagnila glave nazaj in stolpnice na hitro zaobjela s pogledom. Bila je tako ogromna, da sploh nisem mogla videti cele hkrati (morda bi mi to uspelo v primeru, da bi iznad glave odmaknila dežnik, česar pa raje nisem preizkušala).
Zajela me je rahla panika. Kaj vendar počnem tu? Nikakor ne morem biti del nečesa tako gromozanskega! Za trenutek sem razmišljala, ali ne bi bilo morda bolje, če bi jo kar pocvirnala, nato pa sem se spomnila na Ivino grožnjo in predvsem resnost, s katero jo je izrekla, zato sem stisnila zobe in stopila v notranjost stavbe.
Ni se mi zdelo, da bi receptor opazil, kako premočena sem. Ko sem vstopila, je zgolj rutinsko pokimal z glavo. Z zložljivega dežnika, ki je zdaj zaprt vihral ob meni, je v potokih tekla voda. Tudi to ga ni kaj dosti zanimalo.
Odkašljala sem se, medtem ko sem z roko brskala po žepu in nato iz njega privlekla listič.
»V šestindvajseto nadstropje moram, razgovor imam,« sem mu pojasnila, medtem ko sem stala pred vrtljivo ograjo, ki je na drugo stran očitno spuščala samo tiste s službeno kartico.
Pokimal je. »Ime?«
»Lana Gregorčič.«
Preiskoval je seznam pred seboj, nato pa znova pokimal in na njem nekaj označil s kemičnim svinčnikom. Nato je stegnil roko in pritisnil na nevidni gumb. Iz vrtljive ograje, razdeljene na niše, v katerih je bilo prostora le za eno osebo hkrati, sem zaslišala droben pisk. Receptor mi je z roko naveličano pomignil, naj stopim v enega izmed razdelkov, da se prebijem na drugo stran. Spoznala sem, da je s tistim nevidnim gumbom očitno povzročil, da je ograja postala prosto vrtljiva in kartica za zaposlene nenadoma ni bila več potrebna.
Da ne bi zavlačevala še dlje, kot sem tako ali tako že, sem pohitela naprej v eno izmed niš, nato pa se le za hip zasukala, da bi se vratarju zahvalila za prijaznost, a prav takrat se je dežnik v moji roki na predobro znan način zganil – in se na vsem lepem odprl, da sem se skupaj z njim zagozdila v ograji. Stvar je bila v tem, da je bil ta presneti dežnik, podobno kot večina stvari v moji lasti, malo pokvarjen. Mehanizem za odpiranje ni povsem dobro deloval, zato se je tu in tam brez opozorila odprl kar sam od sebe.
Na hitro sem ujela vratarjeve dvignjene obrvi, za seboj pa sem že čutila prisotnost nekoga drugega, zato sem v zadregi hitela reševat zagozdeno rdečo gmoto. V vsej svoji živčnosti seveda nisem bila kak biser spretnosti.
»Dovolite, gospodična,« sem izza hrbta zaslišala moški glas z očitnim muzajočim se prizvokom. Na dežniku sem nenadoma zagledala roke, ki niso bile moje, in kot bi mignil je bil spet varno zaprt. Jaz pa rdeča prav tako kot on, če ne še bolj. Kot dežnik mislim, ne kot moški, ki mi je pomagal.
Oddahnila sem si, ko sem se končno lahko odmaknila s poti, in se zasukala, da bi se zahvalila svojemu dobrotniku. Lica so mi gorela od zadrege, tako sram me že dolgo ni bilo.
»H-hvala,« sem zajecljala, visok moški pa zdaj, ko sem si ga dobro ogledala, ni bil videti prav nič posmehljiv, le prijazno se je nasmehnil in mi pomignil, naj stopim naprej, saj se je za nama naredila že kar prava mini vrsta.
»Je že v redu,« mi je odvrnil, ko me je potegnil vstran, da sta živčni moški in njegova spremljevalka v dolgočasnem kostimu lahko nadaljevala pot.
»Ste novi tukaj?« me je vprašal prijazni možak, medtem ko me je vodil do dvigala po isti poti, po kateri sta šla tudi moški in ženska.
»Nisem še zares nova,« sem odvrnila. »Šele na razgovor sem namenjena.«
Stopila sva v dvigalo poleg obeh preostalih prič moje sramote, mrkega moškega in ženske, ki se mi je potuhnjeno nasmihala.
»V katerem nadstropju imate razgovor?« je vprašal moj rešitelj.
»V šestindvajsetem.«
Privzdignil je obrvi, a ni takoj komentiral. Le pritisnil je na gumb s številko šestindvajset. »Kar pri direktorju, torej. Čedno, čedno … Nisem vedel, da zaposlujemo.«
Nerodno sem skomignila z rameni in se pri tem bežno zavedela, da še vedno čutim rdečico na obrazu – in mokroto v čevljih. Tole se res ni začelo najbolj obetavno.
Tečen moški in ženska s potuhnjenim nasmehom sta naju zapustila nekje okrog dvajsetega nadstropja, medtem ko je moj sogovornik ostal ob meni vse do petindvajsetice. Nisva več govorila, le tu in tam sva se spogledala ter se drug drugemu v zadregi nasmehnila.
Čeprav je bil visok in zagorel, je bil dokaj povprečnega videza, ne grd, ampak tudi preveč privlačen ne. Vsekakor pa izredno prijazen tip moškega, takšen, ki ga imaš po navadi za prijatelja.
»Vso srečo pri razgovoru,« mi je navrgel, tik preden je izstopil. »In poskusite se upreti želji, da bi se zagozdili še med kakšna vrata.«
Na široko sem se nasmehnila in iskreno upala, da se njegova želja uresniči.
***
Šestindvajseto nadstropje je bilo precej tiho v primerjavi z vrvežem, kakršnemu sem bila priča v obeh nadstropjih, v katerih se je poleg zadnjega še odprlo dvigalo. Po modri preprogi, ki je udušila moje stopinje, sem se sprehodila do receptorskega pulta, za katerim je sedela zdolgočasena stara gospa sivih las in bujne trajne. Nosila je velika debela očala in bila videti naravnost utrujena od življenja.
»Vi ste …?« je s počasnim in monotonim glasom vprašala, ko sem se postavila pred pult.
»Lana Gregorčič.«
»Ste … prišli … na razgovor?« Kot v počasnem posnetku si je nekaj zapisovala v zvezek, ne da bi me pri tem sploh ošinila s pogledom.
»Tako je, na razgovor.« Čutila sem mokroto v čevljih in v hlačah od kolen navzdol. Nikoli ni bila bolj resnična kot zdaj, v tej topli sobi in na tej modri preprogi, kamor je kapljala voda z dežnika v moji roki.
»Stopite naprej … do naslanjačev …, kjer boste počakali … na vrsto. Dve kandidatki … sta še pred vami.« Po počasnosti govora bi se lahko primerjala le še z Donom Corleonejem iz Botra, ampak ne vem, ali to šteje kot ista kategorija, glede na to, da je on Italijan, ki se trudi govoriti angleško. Tale gospa je morala biti samo zares … utrujena.
Nerodno sem odcapljala do temno modrih, bogato oblazinjenih naslanjačev, ki so bili z dveh strani obdani z zelenimi lončnicami v človeški velikosti. Ni mi ušlo, s kako zaničljivim pogledom sta me premerili kandidatki.
»Rajši mokra kot vzvišena,« mi je zletelo iz ust, a že v naslednjem trenutku sem pred seboj zagledala Ivin strogi obraz. Brzdaj se, sem si prigovarjala, le da je bil glas v moji glavi nenavadno podoben sostanovalkinemu.
Sedla sem v prost naslanjač in si od strani ogledala svoji tekmici. Bili sta lepi ženski. Prva, ki je bila približno mojih let, je nosila dolge svetlo rjave kodre, druga, starejša, pa je bila še nekoliko temnejših las. Oblečeni sta bili poslovno elegantno, v različne odtenke bele in sive, njuna oblačila pa so že na daleč kričala, da so bila draga.
Tudi moja so kričala, a ne zaradi visokih cen – kupila sem jih na razprodaji –, temveč zaradi barv. Rdeče, ravno krojene hlače, ujemajoč suknjič in rumena bluza, to je bil eden redkih »elegantnejših« kompletov v moji garderobni omari. Ko sem se zavedela, da tako s stajlingom kot s svojimi svetlimi lasmi in polnimi, rdeče našminkanimi ustnicami, najbrž kar bijem v oči, sem se v zadregi pogreznila še globlje v svoj naslanjač.
***
Pome je prišel isti moški z očali kot prej po vsako izmed mojih vzvišenih tekmic.
»Oprostite, ker ste morali čakati, malo se je zavleklo,« mi je mimogrede navrgel.
»Ni problema,« sem odvrnila, čeprav se mi je dozdevalo, da zaradi mokrote v čevljih že počasi začenjam smrkati. Brrr, kako me je zeblo!
Za vrati, na katerih je bil v zlato tablico vgraviran napis Direktor, je ob konferenčni mizi sedel mlad moški v temno sivi obleki s kravato. Glavo je zdolgočaseno naslanjal na svoje dlani, ko pa sem vstopila, se mi je zazdelo, da je njegova zdolgočasenost za trenutek izginila. To se mi z moškimi dogaja dokaj pogosto, zato nisem bila posebno presenečena. Očitno ni gej, dobro je vedeti.
Zanimanje je na njegovem obrazu poblisnilo le za kratek čas, nato pa je odšlo neznano kam. Videti je bil kot kakšen mulček, ki je za droben trenutek pozabil, da kuha mulo – a se je k njej vrnil brž, ko se je na to spet spomnil.
»Še zadnja današnja kandidatka, gospodična Lana Gregorčič,« me je predstavil očalar.
»Mhmmmm,« je razvlečeno in nezainteresirano odvrnil oni za mizo. Takoj se mi je priskutil. Niti osnovnih manir nima!
Moški z očali mi je pomignil, naj sedem, medtem ko je tisti drugi – očitno direktor – posmehljivo prhnil:
»No, gospodična Kdorkoližeste, nama boste razložili, zakaj ste povsem premočeni? Ste šli po zajtrku plavat v lužo?« Zoprno se je zahahljal svoji nedomiselni duhovitosti.
»Oh, ni vam treba odgovarjati na to,« je pohitel njegov kolega, potem ko sem se več kot očitno obotavljala (in verjetno streljala s pogledom). »Saj vem, ti neotesani vozniki, ki se ne menijo za pešce in jih meni nič tebi nič zalijejo z lužo, ki je nastala na cesti. Nič hudega, nikar se ne obremenjujte.«
»Ah, Maksimiljan, daj, no,« se je spet oglasil »Naj sama pove, če sem jo vprašal. Saj si rekel, da lahko vprašam kar koli hočem.«
»Pripešačila sem z Dolgega mosta, če že morate vedeti,« sem brž odgovorila. Bilo je očitno, da mi kaj dosti drugega ne bo preostalo.
Oba sta umolknila in me debelo pogledala. Od Dolgega mosta do centra Ljubljane, kjer je stala poslovna stavba AvanTela, je bilo kako uro hoda. No, uro in pol v petah. Če tako pomislim, bi si bolj kot posmehovanje zaslužila nagrado za posebni dosežek!
»A na tem vašem Dolgem mostu taksiji ne vozijo?« je nesramnež spet posmehljivo prhnil. Niti sanjalo se mu ni, da je v meni tiktakala tempirana bomba. Jaz pa sem vedela: Ko bo odštevanje končano, bom izbruhnila, ne glede na vsa Ivina opozorila. In vedela sem tudi to, da bo ob takih izjavah odštevanje hitro zaključeno.
»Oh, vozijo že, nimamo pa vsi denarja zanje,« sem povedala po resnici. Tik-tak-tik-tak …
»No, za dezodorant na srečo imate, glede na to, da kljub jutranjemu pešačenju ne zaudarjate po znoju …« Pomenljivo je pomolčal, nato pa dokončal: » … preveč.«
Ne vem, kaj je bilo tisto, kar me je tako razburilo. Odnos, ki ga je imel do mene že od samega začetka sestanka, zloba, s katero je po premolku izrekel zadnjo besedo, ali zaporedje nesramnosti, ki so bile hujše z vsakim stavkom iz njegovih ust. Vem samo to, da sem ga imela dovolj in niti za trenutek nisem več pomišljala. Bomba je eksplodirala. O, bog, kako je eksplodirala!
»Veste, kaj,« sem začela prav počasi, čeprav je v meni vrelo. Takšne trenutke sem imela po svoje rada, ker sem znala biti nadvse teatralna in sogovornika pičiti na pravo mesto. Zato sem si vedno vzela vsaj nekaj trenutkov, da sem besede pravilno izbrala in jih razporedila. Na srečo so mi možgani delali hitro – vsaj v teh primerih.
»Moje hlače so mokre in moja denarnica je prazna. Sem revna prebivalka obrobja Ljubljane, ena izmed tistih, ki jih tu, v tem prekletem šestindvajsetem nadstropju, tako prezirate. Nimam službe in nimam bleščeče prihodnosti. Ampak rajši, mnogo rajši sem vse to kot pa,« zdaj sem z glasom že presegla sobno jakost, »NAVADNA USRANA BOGATAŠKA REVA, KI SAM SEBI PRAVI MOŠKI – IN ŠE CELO DIREKTOR –, V RESNICI PA NE ZNA VODITI NITI JEBENEGA RAZGOVORA!«
Sunkovito sem vstala, da se je stol prekucnil za menoj, in – čeprav sem vedela, da sta služba in redna plača že splavali po vodi – uživala ob pogledu na direktorjevo pobešeno spodnjo čeljust, zaradi katere bi mu v usta prav lahko vtaknila debelo, sočno jabolko.
Nekako sem se prekobacala preko zrušenega stola in se le še za trenutek obrnila k šokiranemu moškemu s kravato: »Vseeno me je veselilo. Opomnili ste me, kakšna nočem nikoli postati.«
In sem besno odkorakala iz pisarne. Takoj sem zaslišala, da za menoj nekdo teče. Kar zdelo se mi je, da je očalar.
»Gospodična, počakajte, prosim!« je zacvilil, ko me je dohitel. »Prisežem vam, da je danes izjemoma tako naporen. V resnici … v resnici je prav v redu človek.«
Ko sem kar hodila proti dvigalu, ne da bi se menila zanj, je postajal vse bolj živčen: »Prosim vas, razgovor še ni končan … Še eno osebo morate spoznati. Gospodična!«
Bila sem že tik pred dvigalom in pritiskala na gumb za priklic. Čutila sem, da se je očalar ustavil. Nato je srhljivo mirno rekel: »Nikamor ne morete brez službene kartice. Najprej boste šli z menoj, šele nato vas pospremim v dvigalo.«
Nisem mogla verjeti, da to slišim. Počasi sem se zasukala in se mu srepo zazrla v oči. Stal je naslonjen na receptorski pult, kjer sta skupaj z zdolgočaseno receptorko strogo zrla vame, da sem se počutila kot kaka zajklja, ki zaman skuša pobegniti iz ujetništva. Zmajala sem z glavo in, ne da bi se obrnila, še nekajkrat pritisnila na gumb za priklic dvigala. Nič se ni zgodilo. Očitno nisem imela izbire.
*
2. poglavje
Zgodba na zaslonu, piše: V. S.
Takoj ko je vstopila, je bilo nekaj drugače. Pri drugih kandidatkah je Aleks ostal popolnoma hladnokrven, pri njej pa ne. Njegov obraz se je komaj opazno razjasnil, presedel se je na stolu, jo malo premeril in kar slišala sem lahko, kako mu je srčni utrip narasel.
Moj pa je ob tem za trenutek zastal. Stisnilo me je pri srcu, čeprav sem vedela, da bi morala biti vesela. V resnici sem bila. Bala sem se, da mu nobena od kandidatk ne bo niti približno zanimiva in resnici na ljubo je bilo veliko možnosti, da bi bilo tako. Potem bi ves načrt splaval po vodi.
Aleks je bil zakompliciran moški in ne glede na to, kako veliko je lahko bilo njegovo srce, nikoli ni bilo preprosto doseči, da se je odprlo. Ena izmed teh žensk bo morala to doseči. Jaz bom morala to doseči. Pojma nisem imela, kako, ampak nekako mi bo uspelo. Jasno mi je bilo, da gre toliko stvari lahko narobe, ampak zdaj ni bilo več poti nazaj. Kar bo, pa bo.
Po nekaj sekundah je spet postal tak, kakršen je bil že vse dopoldne. Zdolgočasen, tečen, poln samega sebe. Vedela sem, da se na tak način brani, da se počuti prevaranega in zmanipuliranega. Maksimiljan jih je od njega na ta račun že toliko slišal in prav spoštujem tega moškega. Ni mu videti na prvi pogled, a tako zelo pogumen je, tako zelo zvest.
Aleks misli, da je vse skupaj njegova muha, v resnici pa je zadaj veliko večji načrt. V resnici je ubogi Maksimiljan samo kurir, ki tako pogosto najbolj nastrada. Ampak stoično prenaša vse Aleksove izpade, ne da bi samo trenil z očesom. Ve, kaj je na kocki, ve, zakaj to počne.
Zdaj sem na Aleksovem obrazu spet zagledala zlobo, ki je bila tokrat še za kanček bolj očitna kot pri prejšnjih kandidatkah. Zazdelo se mi je, da se bo zdaj začelo pravo dogajanje, zato sem brž pograbila slušalke in si jih začela vtikati v ušesa. Sliko sem raje opazovala brez zvoka, ker se mi je zdelo, da če izključim eno čutilo, mi bodo vsa druga toliko bolje delovala. Poleg tega zame teme pogovora niso bile pomembne, zanimalo me je zgolj to, kako bo Aleks reagiral na vsako kandidatko.
Tale postavna blondinka ga je impresionirala in ko sem poslušala njun pogovor, sem bila o tem le še bolj prepričana. Bil je še bolj zloben kot do vseh poprej, prav pasji je bil, pravzaprav. In ko se mu niti približno ni pustila, sem vedela, da je prava. Takšno potrebujemo.
»Pripelji jo k meni,« sem šepnila na mikrofon, prvič tisti dan.
Snela sem si slušalke in zaključek opazovala brez zvoka. Ko je dekle pobesnelo in se tako sunkovito dvignilo, da je stol zletel po tleh, je bil Aleksov obraz sprva šokiran, a ko jo je gledal, kako je odločno in jezno odtopotala iz pisarne, se je razlezel v širok nasmeh. Ne aroganten in samozadovoljen, ampak – očaran.
Kako napišeš knjigo? Kot bi rekel Neil Gaiman, »usedeš se za tipkovnico in pišeš besedo za besedo, dokler ni končana. Tako preprosto in tako težko je.« In res je včasih ena izmed najtežjih stvari disciplina, s katero vzdržuješ konstantnost pisanja.
Vedno je nevarno, ko začnemo na pisanje gledati s preveč romantičnimi očmi. Že res, da sta smisel za ustvarjanje in navdih velik del pisanja, ampak če nimaš discipline, ki te vsak dan znova prisili, da se usedeš za računalnik in pišeš, ti nič ne pomaga, če si še tako navdahnjen umetnik. Med razmišljanjem o tem, kako bi okrepila svojo disciplino za pisanje, se mi je porodilo vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi 30 dni zaporedoma pisala prav vsak dan.
*
*
S knjigo, ki jo sicer še vedno pišem, sem se takrat ukvarjala že kar nekaj časa, a zgodba nekako ni stekla in dozdevalo se mi je, da je eden od problemov ta, da kar nisem in nisem našla časa za pisanje. Vsega skupaj sem imela napisanih le 25 strani, ki so se mi zdele daleč od tega, da bi bile okej. Potem pa sem se spomnila na nasvete nekaterih velikih pisateljev, ki pravijo, da je ključ do uspešnega pisanja v disciplini, in se odločila za izziv.
*
30-dnevni izziv vsakodnevnega pisanja
Postavila sem si cilj, da bom 30 dni vsak dan eno uro namenila pisanju, ne glede na to, ali se mi zdi, da imam čas zanj ali ne, da imam navdih ali ne. Preprosto vsak dan bom eno uro sedela pred datoteko s svojo knjigo in ne bom počela drugega kot pisala. Brez izgovorov.
Kar se je zgodilo, je bil pravi mali čudež. Sama sebi sem dokazala, da sta vztrajnost in disciplina ključnega pomena za vsakega pisatelja. Vsak dan sem dejansko pisala eno uro, nazadnje pa sem 30-dnevni izziv podaljšala na 60-dnevnega, ker me je proces tako navdušil. In prav navdušenje je bilo največji izkupiček izziva, ki sem si ga zastavila.
*
Prvi stranski učinek discipline: veselje do pisanja
S tem, ko sem se vsak dan ukvarjala z zgodbo, se je ta začela razvijati bolj tekoče, bolj naravno kot prej, ko sem pisala naključno in brez reda. Zgodba mi je postajala bolj všeč, osebe so postale bolj žive, ker sem jih bolje spoznavala. Vsakodnevnega pisanja sem se začela veseliti, namesto da bi se mu izogibala, kot sem to počela prej. Navdušenje je za pisanje ključnega pomena – ne le da te pripravi do tega, da se vsak dan znova usedeš za računalnik in pišeš, tudi bralci bodo med branjem tvojih izdelkov čutili, da si užival/-a, ko si jih ustvarjal/-a. Čeprav se pojma disciplina in veselje na prvi pogled zdita nezdružljiva, je pogosto prav disciplina tista, ki ti lahko povrne veselje do pisanja.
*
Drugi stranski učinek discipline: navdih
Pisateljska blokada je popularen izraz, nad katerim sama sicer nisem najbolj navdušena, predvsem zato, ker se mi zdi, da ga prepogosto uporabljamo kot izgovor. Ampak vsi, ki se tako ali drugače ukvarjamo z ustvarjanjem, vemo, kako resnično se včasih zdi, da nimamo navdiha, da ustvarjalna energija enostavno ne teče. Kadar se znajdemo v tej situaciji, se zdi najbolj naravna rešitev čakati na navdih. A izkušnje so me naučile nekaj povsem drugega: ko se ti zdi, da ustvarjalnost ne teče, takrat je čas, da se PRISILIŠ V USTVARJANJE.
Izziv vsakodnevnega pisanja me je naučil, da lahko svojo ustvarjalno energijo dejansko prisilimo, da začne teči. Morda se sliši kontraproduktivno, vendar deluje. Samo posveti čas svojemu ustvarjanju in na neki točki bo steklo. Obljubim!
In če te veselje do pisanja ter navdih še nista čisto prepričala in potrebuješ še moj fizični izkupiček 60-dnevnega izziva: 25 natipkanih strani, ki sem jih pisala najmanj pol leta, se je po dveh mesecih vsakodnevnega pisanja spremenilo v 90 natipkanih strani. Kar drastično, kaj?
*
Ne čakaj na navdih, ustvari ga sam/-a
Če si trenutno ponavljaš katerega od naslednjih izgovorov: Nimam časa za pisanje, ali pa: Imam ustvarjalno blokado, si za izziv postavi, da vsak dan nameniš določeno količino časa izključno svojemu ustvarjanju. Ne glede na to, ali boš v tem času napisal/-a en stavek ali deset strani, boš presenečen/-a nad tem, kako se bo tvoja ustvarjalnost prebudila.
Ne čakaj na navdih, ustvari ga sam/-a. Kajti čeprav velja, da veselje do pisanja in navdih ustvarjata pisanje, zares velja tudi obratno: sam proces pisanja ti pomaga zbuditi tako navdih kot strast in navdušenje nad pisanjem. Najbolj gotovo pa boš imel/-a vsega naštetega v izobilju, če se boš pripravljen/-a v pisanje tudi prisiliti.
Valentina Kovač, glavna junakinja serije romantičnih pustolovščin Hotel Lavanda, je imela nekoč dolgočasno novinarsko službo, resnega fanta, lepo, a vedno prazno stanovanje in velike neizpolnjene sanje. Usoda je hotela, da je vse izgubila, nato pa se je podala v Provanso, kjer je po čudnem naključju od neznanca podedovala hotel.Za pol ure sem jo poklicala iz svoje domišljije in jo posedla nasproti sebe. Ob kavi, ki jo obožuje prav tako kot jaz, sva se pogovarjali o življenjskih spremembah, pustolovščinah in njeni legendarni babici.
*
*
Pustila si vse in šla v Francijo. Kako si se počutila, ko si odhajala? Takrat najbrž nisi vedela, kako se bo vse skupaj izcimilo.
Se hecaš? Še sanjalo se mi ni, kako bo. Tistega dne, ko sem sedla v svojega punta, nisem imela ničesar drugega kot ključ in neke papirje, ki mi jih je prinesel tisti hecni odvetnik, ko mi je razkril, da sem od neznanca podedovala hotel na jugu Francije. Bila sem sama, brez vsega. Nisem vedela niti kam grem niti kaj me tam čaka. Seveda me je bilo strah za znoret, pa še krivo sem se počutila zaradi mame, ki se je zelo težko ločila od svoje edinke. Vendar je pomagalo, da nisem imela več česa izgubiti.
*
Kakšna je bila tvoja prva misel, ko si zagledala podedovani hotel?
Tega pa nočeš vedeti.
*
Zakaj ne?
Zato, ker je bila moja prva misel cela serija grdih kletvic. Predstavljaj si, da pustiš za seboj vse, svoje življenje, družino, prijatelje in državo, da bi na novo začela na jugu Francije, potem pa ugotoviš, da je hotel, ki si ga podedovala, čisto drugačen kot na sliki, ki ti jo je pokazala babica. Da je v bistvu navadna podrtija. Najbrž se v takem trenutku tudi ti ne bi prav kulturno izražala.
*
Najbrž res ne. No, ampak potem si zavihala rokave in s pomočjo prijateljev obnovila hotel. Julie te je močno prepričevala, da raziščeta, zakaj je Nicolas hotel zapustil ravno tebi. Ampak ti se s tem sprva nisi želela ukvarjati. Zakaj ne?
Poglej, podedovala sem hotel v Franciji od človeka, za katerega sem prvič slišala. Babica je imela spravljene njegove fotografije, vendar je bila glede njega precej skrivnostna. V sebi sem vedela, da ne more biti naključje, da je Nicolas za dedinjo izbral mene, in še bolj sem vedela, da stvari nikoli več ne bodo enake, če izvem, kaj se skriva v ozadju. In tega me je bilo strah.
Priznam, tega me je bilo strah enako močno kot je bila močna Juliejina radovednost. No, slednja je na koncu le pretehtala in me prepričala, da sem se tudi sama podala na lov za resnico, ki mi jo je vse življenje prikrivala babica.
*
Tvoja babica je nekaj posebnega in zdi se, da sta si zelo blizu. Kakšno je bilo tvoje otroštvo z njo?
Oh, babica je bila moja največja zaveznica. Kot edinka sem jo sprejela za svojo veliko starejšo sestro (smeh). Živela je z nami, dedek Janez je namreč precej zgodaj umrl, jaz ga nisem nikoli poznala. Vedno je bila nabrita in polna energije, rada je kakšno ušpičila.
Ko zdaj pogledam nazaj, se mi zdi, da je bila moja mama – njena hčerka – pravzaprav edina odrasla ženska v hiši. Babica mi je vedno dajala potuho, še posebej takrat, ko sem bila v puberteti in sva bili z mamo na bojni nogi. Ona je bila vedno ob meni in pripravljena poslušati moje neskončne pritožbe čez preveč zaščitniško mamo.
Ampak tisto pravo občudovanje do nje sem razvila šele po tem, ko se mi je zgodil Hotel Lavanda, in sva z Julie ugotovili, kakšna zgodba se skriva v ozadju. Najprej sem se jezila nanjo, sčasoma pa sem jo začela občudovati kot največjo frajerko, ki bi jo bilo vredno posnemati. Ona si je upala slediti srcu. No, skoraj vedno.
*
Kaj ti je dala Francija? Kako je spremenila tvoje življenje?
V Franciji sem ponovno zadihala. Naredila sem rez s svojim preteklim življenjem in si podarila eno tistih pustolovščin, o katerih sem vedno sanjala, pa sem bila preveč prestrašena, da bi jih zares začela zasledovati. Pozabila sem na propadlo zvezo, začela sem razumeti, zakaj me je morala doleteti odpoved. Spoznala sem nove prijatelje. Zaljubila sem se. V Franciji se mi je s prsi odvalila skala bremena, za katero sploh nisem vedela, da jo nosim s seboj.
*
Ampak v drugem delu serije Hotel Lavanda stvari niso bile več rožnate.
Res, veliko se je spremenilo, po drugi strani pa je veliko ostalo isto. Tisti občutki, ki sem jih imela v srcu, ko sem bila še v Sloveniji, so se spet oglasili. Najbrž zato, ker niso bili odvisni od lokacije, ampak od mene. Kaj pa vem. To bi ti morala vedeti, ti si pisateljica.
*
Ha, najbrž res. Ampak ne bova preveč govorili o drugem delu, ker je na vidiku že tretji. Ali lahko z enim stavkom opišeš, kaj te bo doletelo v tretjem delu serije?
Kaj me bo doletelo? Detektivska žilica, ki sem jo prenesla na nekoga drugega, bo uporabljena proti meni. Ampak mislim, da se bo dobro končalo. Saj se bo, kajne?
»Prikaži se, prikaži se, prikaži se. Čez nekaj časa se bo prikazala tudi muza.«
~ Isabel Allende
*
Osrednji projekt: Hotel Lavanda 3
Število napisanih besed: 42.000
Število popisanih strani v wordu: 90
*
Kdaj izide Hotel Lavanda 3? To je vprašanje, ki ga zadnje čase prejmem v skoraj vsakem sporočilu. In ne morem reči, da ne razumem nestrpnosti, ker jo – pa še kako! Enako dobro kot ti se spominjam, kako se je zaključil drugi del 😆
Datuma izida tretje in zadnje knjige v seriji si še ne upam napovedati, ti pa zato lahko postrežem s prvim prispevkom iz zakulisja, ki ti bo približal moje delo in ti morda prinesel kakšen odgovor na tvoja vprašanja.
*
*
Kako naj cinik napiše romanco?
Idejo za Hotel Lavanda 3 sem dobila hkrati z idejo za drugi del, zato ni bilo nobenega dvoma o tem, da trojka bo (in tudi ne o tem, kako se bo končala dvojka).
Težava, ki sem jo imela v zadnjih mesecih lanskega leta, pa je bila ta, da sem se iz zasanjane romantične duše nenadoma, povsem brez opozorila, spremenila v nekakšnega cinika, ki je zavijal z očmi tako ob romantičnih komedijah kot tudi ob ljubezenskih romanih.
Zdaj mi pa povej, kako naj dokončam romantično serijo s takim pogledom na svet?
Točno tako, nemogoče je. In po resnici povedano, me je novembra začelo že kar malo skrbeti, ko nisem imela napisanega niti enega stavka naslednje knjige. Zaradi odpadanja projektov, ki ga je povzročil covid-19, sem imela časa na pretek, pisala pa nisem. Preprosto nisem mogla.
Ker romantika ni delovala, sem se lotila drugačnega žanra, ampak obljuba, ki sem jo dala, in zavest, da tretji del hoče biti napisan, saj imam vendar že idejo zanj, sta me grizla. Poskušala sem z ogledi raznih serij in filmov, pa sem vedno znova samo zavijala z očmi.
Gro-za.
*
Lahko disciplina prikliče muzo?
Isabel Allende je v nasvetu za premagovanje pisateljske blokade nekoč rekla: »Prikaži se, prikaži se, prikaži se. Čez nekaj časa se bo prikazala tudi muza.«
Močno se strinjam s tem, ker sama v pisateljsko blokado v bistvu sploh ne verjamem. Mislim namreč, da ni nič drugega kot izgovor, kar sem povedala tudi v intervjuju, ki sva ga naredili z Nejo (Pesem ptic). V vseh teh letih sem se že naučila, da se je včasih treba prisiliti k pisanju in čeprav gre najprej na silo, sčasoma padeš v tisti tapravi »flow«, kjer začne teči navdih.
Zanimalo me je, ali lahko enako dosežem tudi, če sicer imam navdih, vendar nisem razpoložena za pisanje določenega žanra. 30. novembra sem se tako odločila, da je konec izgovorov in da bom odslej pisala Hotel Lavanda 3 – čisto vsak dan.
Ustvarila sem novo datoteko in začela. Takrat se mi je odprlo in postopoma sem se vračala v svojo staro kožo. V bistvu sem samo sprejela odločitev, se prisilila k disciplini, iz tega pa sta se potem rojevala navdih in pravo razpoloženje.
Disciplina je na svoj strogi, nepopustljivi način pregnala cinika in na plano priklicala mojo romantično dušo. Disciplini se imam zahvaliti za to, da sem v prvem mesecu napisala preko 20.000 besed in da jih imam danes že več kot dvakrat toliko.
Tokrat sem spet pred oviro, saj se mi je v zgodbi malo zataknilo in zares ne vem, kam točno jo bom odpeljala. To pomeni, da je čas za nov drastičen ukrep.
Prav res, zakaj bi morali vsi, ki radi beremo, kupovati slovenske knjige? Zato, ker jih sicer nekega dne ne bomo več imeli, je odgovor nekoč zelo dobro ubesedila sestra mojega kolega. Vem, da se to sliši precej apokaliptično, pa vendar se bojim, da sploh ni čisto mimo.
Vsaka nakupna odločitev soustvarja prihodnost trga
Hočemo ali nočemo, živimo v potrošniškem svetu, kjer vsaka nakupna odločitev soustvarja prihodnost trga. To ni nobena višja matematika, temveč je čisto navadna gospodinjska logika.
Za hec si predstavljaj, da leto za letom pečeš piškote za novoletni bazar. Za sestavine vsakokrat porabiš sto evrov, piškotov pa prodaš za petdeset evrov. Pa tudi, če ti jih uspe prodati za sto evrov in si tako pokriti vsaj stroške sestavin, še ne dobiš povrnjenih vseh delovnih ur in truda. Koliko let zapored boš še vztrajal/-a?
Verjetno nič več kot toliko, kolikor bosta trajala tvoja začetna strast in navdušenje. Potem boš na stvar pogledal/-a trezno in ugotovil/-a, da se nima smisla mučiti in porabljati prihrankov za nekaj, v kar se ljudem ne zdi vredno vlagati, in se naslednjega bazarja ne boš udeležil/-a.
Vsak še tako strasten ustvarjalec na določeni točki spozna, da se ljubezni in strasti ne da skuhati za večerjo, in odneha, enako kot bi si ti verjetno zelo hitro poiskal/-a drugo službo, če bi ti šef nenadoma nehal izplačevati plačo. In ko odneha, je svet prikrajšan za njegove izdelke.
*
Slovensko knjigo razume samo dva milijona ljudi
Slovenska knjiga je že v štartu v zagati, ker njeno vsebino razume samo dva milijona ljudi, in to je njen celoten trg – nič v primerjavi s trgom angleških knjig, ki obsega praktično ves svet. Zato je dražja, ker je potencialnih kupcev za pokritje njenega stroška manj.
Čeprav je očitno, moram vseeno poudariti, da strošek nastanka knjige preprosto ni enak nič. Že res, da lahko založnik izključi čisto vse ustvarjalce v verigi (in bralce prikrajša za kvaliteto) ter večino ostalega naredi sam, vendar mora še vedno plačati vsaj tisk in prodajo.
Vsi Slovenci izmed dveh milijonov pa niso kupci knjig, poleg tega ima vsaka knjiga še čisto malo drugačno ciljno publiko, tako da je številka vedno manjša. No, če je založnik zaradi nižanja stroškov odpustil tržnika, je vprašljivo, ali bo informacija o njenem obstoju sploh dosegla ljudi, ki jih res zanima.
Vsaj do knjižnic bo prišla in morda si bo tako pokrila začetni vložek. Zagotovo pa samo knjižnice ne bodo dovolj za preživetje založnika in njegove družine, še manj za preživetje družin njegovih sodelavcev. Dejstvo je, da se nikomur ne izplača izdajati knjige samo za knjižnice.
Ko bo založnik ugotovil, da njegove knjige druga za drugo ustvarjajo minus, ga bo začetna strast hitro minila in bo odnehal, enako kot ti pri piškotih za novoletni bazar. Njegovih knjig ne bo več.
In ne misli, da pri tem kaj pretiravam. Leta 2017 so ukinili moje delovno mesto v komercialno usmerjeni založbi, ker me niso mogli več plačati. Založba, v kateri sem delala po tem, je tudi že šla v likvidacijo. (Pa nisem jaz prinašalec nesreče, prisežem, da ne!)
Ko se bo podobno zgodilo veliko slovenskim založnikom, bo vedno manj slovenskih knjig. Seveda bodo vedno vznikali novi strastni navdušenci, ampak takšno enostransko navdušenje rado hitro mine.
*
Bi ti bilo vseeno, če na neki točki ne bi bilo več slovenske knjige?
Bi ti bilo vseeno, če bi bil po vseh teh letih zaman ves trud Primoža Trubarja, ki je za nastanek slovenske pisane besede knjige čez gore tihotapil v sodih? Če bi bil po vsem tem času zaman trud naših pradedov, ki so se po gozdovih borili in umirali, da bi ohranili slovensko deželo in kulturo?
Če zdaj nezainteresirano skomigaš z rameni, potem kar nehaj brati, ker tale prispevek ni zate. Če pa se je ob teh vprašanjih v tebi nekaj premaknilo, potem, prosim, tu in tam kupi kakšno slovensko knjigo.
In ne razumi me napak, ne pravim ti, da kupuj kar vse knjige po vrsti. Nisi dolžna/dolžan kupovati knjige samo zato, ker so to pač knjige in ker si zato zaslužijo nekakšno posebno obravnavo. Nikomur ne dolguješ ničesar, nikomur razen sebi. In samo sebi moraš odgovoriti na vprašanje, katere so tiste knjige, ki bi jih pogrešal/-a, če jih ne bi več bilo, in katere so tiste, za katere bi ti bilo prav malo mar, če bi izginile.
Zato prosim ne kupuj mojih knjig, če ti niso všeč. Ne kupuj knjig slovenskih avtorjev, če ti niso všeč. In če ti na splošno ni všeč nobena knjiga v slovenščini, teh prav tako ne kupuj, pa naj se Trubar še tako obrača v grobu.
Bodi izbirčna/izbirčen. Podpri tisto, kar ti je pri srcu in kar v tebi nekaj premakne. Daj svoj glas za obstoj nečemu, v kar verjameš. Verjetno si nihče izmed naju ne želi, da bi v prihodnosti obstajalo nekaj, kar nama ni všeč – samo zato, ker je bilo najglasnejše, najbolj bleščeče in najbolj opazno.
*
Vzemi ta zapis s seboj in postani ambasador/-ka slovenske knjige
Namen tega zapisa ni, da zdaj zdirjaš in pol plače zapraviš za knjige, ki jih boš zložil/-a na police v kopalnici, ker drugje nimaš prostora. Ne. Njegov namen je, da ostane s teboj in da se spomniš nanj, ko boš naslednjič brskal/-a po spletu ali po knjigarni in naletel/-a na slovensko knjigo, ki bo v tebi nekaj premaknila.
Naj ti pride na misel, preden jo odložiš nazaj na polico in si rečeš, da si jo boš rajši izposodil/-a v knjižnici, za ta denar pa si boš kupil/-a nekaj, česar ne potrebuješ. Naj ti pride na misel, ko kupuješ darilo za nekoga, ki rad bere, in naj ti pride na misel tudi takrat, ko boš namesto slovenskega prevoda rajši kupil/-a tujo knjigo, ne zato, ker imaš raje original, ampak zgolj zato, ker je original za deset evrov cenejši.
In če ti je vse to že sto let jasno in že sto let ravnaš v skladu s tem (kar je, če si moja bralka oziroma bralec, precej verjetno), potem te prosim, da postaneš ambasador/-ka slovenske knjige. Povej tole vsaj enemu gorečemu bralcu, ki nikoli ne kupuje knjig:
Z nakupom izbiraš, z nakupom odločaš, z nakupom sooblikuješ prihodnost. Naj bo takšna, kot si je želiš TI.
V Poslednji skrivnosti Valentina v nesreči spozna novega prijatelja. Ko je vsa razrvana, na koncu z živci, ko gre res vse narobe, takrat se na njenih vratih pojavi – Moses.
»Pierre!« sem kriknila in stekla odpret.
Ko sem zagledala moškega pred seboj, sem se namrščila. No, če je bil tole Pierre, potem se je pa precej spremenil, odkar sem ga nazadnje videla. Pred vrati je stal do kože premočen temnopolti popotnik z ogromnim nahrbtnikom, poudarjenimi ličnicami in kislim nasmeškom.
»To, da zaklepate vrata hotela, ne kaže na kdo ve kakšno gostoljubnost,« je komentiral po angleško, jaz pa sem kar strmela vanj.
Bil je nenavadna pojava, stoječ tam na dežju, zakoreninjen kot kakšno drevo, in medtem ko je čakal na moj zakasneli odziv, ni niti trenil z očesom, čeprav so se mu po obrazu valile reke deževnice. V rokah je držal majhno, vodoodporno (ali pa že pokvarjeno) napravico. Lahko bi bil telefon, lahko bi bila kamera, meni pa je bilo čisto vseeno.
Nekje za njim sem zagledala strelo, ki je razparala temno nočno nebo, takoj zatem sem se zdrznila, ko sem zaslišala še grom. Rekla pa nisem nobene, le stala sem na suhem med vrati in dovolila, da je mokrega prišleka zalivalo vse več in več vode.
»Gospodična?« je preveril, ali še kažem znake življenja.
»Me ne bi,« je pokazal nekam za moj hrbet, »me ne bi povabili naprej?«
Vem, kaj si misliš. Tale je pa moderna, v koraku s časom, seveda je morala uporabiti enega temnopoltega junaka, ko pa se po svetu dogajajo protesti in gibanja pod geslom #blacklivesmatter.
Čeprav ni videti, in čeprav sem med urejanjem še sama parkrat ostrmela nad neverjetnostjo »naključja«, ko ima Moses celo težave s policijo v obliki vzajemnega nezaupanja, Moses niti slučajno ni v knjigi zaradi tega, ker bi zanalašč hotela biti aktualna.
Moses je tu zaradi zaslona za iPhone.
Ne, ni napaka. Moses je res v knjigi zaradi zaslona za iPhone, in Moses tudi zares obstaja. No, obstaja navdih za Mosesa, ki mu je ime Moses.
Preden je prišlo do tega, je bila na zaslonu že skoraj cel mesec samo ena mala črna packa, in prepričana sem bila, da bo pri tem ostalo in da bo telefon zdržal do mojega povratka v Ljubljano. Potem pa ga je videl moj prijatelj Moses iz Kampale in rekel: »Konec je z njim.«
To je bilo zakletje v pravem pomenu besede. Čeprav je prej cel mesec packa ostajala pod nadzorom, se je samo eno uro po njegovi izjavi razširila čez ves zaslon. Mislim, da se je počutil kar nekako krivega za to zakletje, zato mi je ponudil, da mi podari zaslon svojega starega iPhona, ki ga ne uporablja več.
»Koliko sem ti dolžna?« sem ga vprašala.
»Nah, nič. Samo … samo eno stvar bi rad v zameno. Da v svoji naslednji knjigi ustvariš junaka po moji podobi.«
A mi verjameš, da bi tisočkrat raje videla, če bi mi preprosto navedel znesek v ugandskih šilingih?
Kako za boga milega naj vendar Ugandca pripeljem na jug Francije?
Ker ni rekel, da mora biti oseba glavni junak ali kaj podobnega, sem si mislila, da nenazadnje lahko po njem ustvarim tudi kakšnega naključnega mimoidočega, zato sem se strinjala.
In veš kaj? Na koncu iz njega sploh ni nastal kak nepomemben mimoidoči. Ne, ne, rodil se je Moses, popotnik, svobodnjak, velik navdih za Valentino. Postal je prijatelj in po mojem mnenju ena najboljših popestritev drugega dela serije.
Nazadnje se je vendarle izkazalo, da je čisto vse za nekaj dobro, tudi črn telefonski zaslon sredi Kampale.
In vendar Moses, čeprav ima isto ime in enak izgled ter podobne reči na svojem bucket listu kot moj prijatelj, ni isti kot on. Njegova zgodba ni njegova zgodba.
Ni nemogoče, da bi nekoč postala resničnost, a zaenkrat je pripoved o Mosesu zgolj s kančkom resničnosti začinjen plod moje neukrotljive domišljije.
Pravi Moses je medtem nekje v svoji domači Kampali neskončno srečen in ponosen, da kmalu izide knjiga, v kateri je on sam navdihnil enega izmed junakov. Zadnjič mi je rekel, da se bo naučil slovensko, samo zato, da jo bo lahko prebral.
Hmmm, kaj praviš, ga bo minilo, ko bo ugotovil, da imamo šest sklonov, ali že kaj prej?
Te knjige nisem našla, ONA je našla mene. In sprva sem se ji upirala. Ko mi je plesni prijatelj malodane sredi obrata povedal, da bere eno krasno knjigo o afriškem šamanu in o vodi in o tem, kako misli postanejo resničnost, sem si mislila: »Fino,« kaj dosti pa me ni ganilo. Ko jo je prebral, mi poslal njeno sliko in mi ponudil, da mi jo posodi, sem se še vedno spraševala, ali je to sploh knjiga zame. Še ko mi jo je prinesel, sem bila v sebi malo skeptična. Človek me je skoraj prisilil, da sem jo začela brati – in še danes sem mu hvaležna za to.
Prevrtimo čas za nekaj tednov nazaj. Najprej moja predstavitev, ki se je ni udeležil niti eden od mojih prijateljev. Niti eden. Ena prijateljica je nameravala priti, pa je v zadnjem trenutku vmes posegla višja sila. Nič hudega, potrebovala sem to. Potrebovala sem, da me zadane zavedanje, kako sama sem pravzaprav na svetu, kako sami smo mi vsi, pa čeprav ni videti tako, vsaj ne, če pogledaš na naš Facebook ali Instagram profil. Videti je, da nas je polno, všečki kar letijo. Všečkati ni težko, celo denarja ni težko prispevati, težko pa se je prikazati, težko je nekomu dati svoj čas. Saj sama nisem nič drugačna, in tega sem se morala zavedeti. Del tega sem, in kolikor sem bila najprej prizadeta, tako močno sem pozneje začutila sram, ker sem sama povsem enaka. Nazadnje pa sem se začela spraševati, ali lahko kot posameznica kaj storim, da naredim ta svet lepši. Lahko prispevam k temu, da smo ljudje manj odtujeni drug od drugega? Lahko kaj storim, da nam postane bolj mar? Lahko kaj storim, da postanemo manj ignorantski? Ne samo drug do drugega, do svojih prijateljev, ampak celo širše – do sveta? Osem najbogatejših Zemljanov si lasti enak kapital kot polovica tistih najrevnejših prebivalcev sveta. Polovica! Meni se to ne zdi pravično, pravzaprav se mi zdi prekleto žalostno, in ko to pišem, mi na oči hočejo privreti solze. Kdaj smo tako zabredli? Zakaj smo tako zabredli? In ali sploh še lahko izplavamo iz tega? Tisti teden, ko sem o tem razmišljala, se je moja duša zavlekla v en temen kotiček, in ni bilo videti, da bo kaj kmalu zlezla ven. Celo tako daleč sem prišla, da nisem videla smisla v življenju, če pa na tem svetu ne moreš ničesar spremeniti. Če je vse, kar lahko storiš, to, da pač si in nekako preživiš teh osemdeset let, ob tem pa seveda poskrbiš, da se imaš vsaj ta kratek čas dobro – in da se ti ne zmeša. Solze sem imela na očeh, ko sem ob jutrih hodila proti službi in opazovala ljudi, kako zaverovani v svoje napravice gradijo zid okrog sebe in se še bolj ločujejo od človeštva. In hudo mi je bilo, ko sem se zavedela, da sama nisem nič drugačna. Da sem ignorantska. Da sem zaverovana vase. Da puščam svetu bit tak, kakršen je. In prav takrat mi je že omenjeni prijatelj prinesel na posodo knjigo O vodi in duhu : Resnična izpoved afriškega šamana(Malidoma Patrice Some, DZS, 1998). Dolgočasno in staromodno naslovnico ima, nikakor me ni pritegnila, a vendar sem začela brati – in takoj vedela, zakaj je bil prijatelj tako vztrajen (čeprav ni vedel za moje črne misli) in zakaj je ta knjiga HOTELA PRITI K MENI. Ko sem v uvodu brala o »nemiru sodobnega človeka«, ki ima po prepričanju avtorja korenine v nepravilnem odnosu do prednikov, so se mi dlake postavljale pokonci. »Ko ljudje iz moje kulture pogledajo potomce Zahodnjakov, ki so jih okupirali, vidijo ljudi, ki se sramujejo svojih prednikov, ker so bili ti morilci in plenilci v preobleki prinašalcev napredka. Dejstvo, da je kultura teh ljudi bolna, ni zanje nobeno presenečenje.« Tako nekako Malidoma skozi svojo živo pripoved in s pomočjo kontrasta, ki ga predstavlja domorodska kultura ljudstva Dagarov, slika nas, Zahodnjake. Nič ni obsojajoč, nikakor, saj ima sam sebe za del nas in del Dagarov hkrati. Kot dečka so ga namreč ugrabili jezuiti in ga izšolali, do dvajsetega leta se je sicer naučil brati in pisati, a je tudi doživel ogromno grozot in ob tem nekako – izgubil svojo dušo. Pri dvajsetih pa je, še sam ne ve, kako, pobegnil in se vrnil v svojo vas. Tam ga je čakala nevarna, a čarobna iniciacija, ki jo popiše tako magično, da sem bila ob branju kar odprtih ust. A tisto, kar sem morala spoznati s pomočjo te knjige, je bilo prav to, kako bolna je v resnici naša zahodna družba. Nihče tega ne more prikazati bolje kot nekdo, ki je napol v njej in hkrati napol odmaknjen od nje. »Duh belcev je izjemno nemiren – in močan, ko mora ta nemir ohranjati pri življenju. Kamor koli gre, prinese tja novi red, red nemira. Ohranja ga napetega in vznemirjenega, toda brez tega ne more živeti. Naša skupnost je potrebovala veliko časa, da je to razumela. Beli človek ni močan – prestrašen je.« Res je, prestrašeni smo, tako prekleto prestrašeni. Okrog sebe gradimo zidove, ker se bojimo pokazati, kaj čutimo. Bojimo se čutiti. Bojimo se ljubiti. Bojimo se biti žalostni. Bojimo se biti ranljivi. Ker če smo ranljivi – lahko boli. O, kako lahko boli! In rajši kot da bi tvegali, da bo bolelo, sploh ne čutimo, ugasnemo se. Postane nam vseeno. In potem nikoli ne spoznamo, koliko barv ima lahko življenje. Živimo v črno-belem svetu brez vonjev in zvokov in okusov. Naše življenje je nemi film, ki samo tu in tam zažari v barvah – če sploh kdaj. Naučili smo se živeti ograjeni, naučili smo se misliti samo nase, naučili smo se biti osamljeni, odtujeni in nesrečni. Naučili smo se pozabljati na ljudi, ki nimajo sreče v življenju. Naučili smo se zapuščati ljudi, ki so nas rodili in vzgojili. Naučili smo se brezbrižnosti in nehvaležnosti do narave. Naučili smo se skrbeti zase. Ampak samo zase. Zdaj me pa zanima: Se lahko spet naučimo ljubiti? Se lahko spet naučimo odpuščati? Lahko spet objamemo naravo in zaživimo skupaj z njo? Ji lahko damo priložnost, da skrbi za nas, kot je to od nekdaj počela? Lahko spet zaživimo v prijaznem svetu, polnem barv in čarovnij? Bomo videli, kajne? Vsekakor je knjiga O duhu in vodi vredna branja, poleg tega pa mislim, da je tudi malo čarobna. Ne samo zato, ker me je na tako čudežen način poiskala ob pravem času, temveč tudi zaradi včerajšnjega dogodka. Šla sem mimo antikvariata in pomislila: Hej, kaj ko bi preverila, če jo imajo? Prodajalka je ni poznala, me je pa popeljala k policam z ezoteriko, in prisežem, zagledala sem jo v trenutku, od daleč. Na tisoče knjig, ki so jo obdajale, je izginilo, in pokazala se mi je na polici, kot da je tam samo ona. »Tukaj sem,« je rekla, »tvoja sem.« Kurice sem dobila jaz, in kurice je dobila prodajalka. »Prav na vas je čakala,« je rekla, ko sem jo držala v rokah. In objemala sem jo vso pot do doma.
Včasih pride dan, ko ti gre vse narobe in se ti zdi vse nesmiselno. Včasih pride dan, ko ti nekdo skuša vzeti pogum. Včasih pride dan, ko si pogum jemlješ sam.
In takrat je dobro vedeti, zakaj delaš, kar delaš.
Torej, zakaj to delam? Zakaj pišem, čeprav neštetokrat slišim, da se to ne izplača, da ni vredno?
Poleg tega, da neskončno uživam, ko pišem in ustvarjam in svojo domišljijo bruham na papir (ali pa računalniški zaslon) in poleg tega, da čutim, kako vame nenehno padajo nekakšna sporočila, ki mi ne dajo miru, dokler jih ne delim s svetom, ste tukaj še ve. Zadnjič sem v intervjuju Saši povedala, kako pomembne ste zame bralke, kako me ženete dalje. Res me. Od samega začetka se v pisanju počutim tako podprto z vseh strani, kot se v življenju nisem še nikoli. Kot da bi cel svet samo čakal, da začnem, da nekaj napišem, da nekaj objavim in kot da bi cel svet, ko se je to vendarle zgodilo, dahnil: »Končno.« Podprto sem se počutila, ko ste mojo zgodbo z veliko premočjo izglasovale za najboljšo Onino zgodbo 2013. Podprto sem se počutila, ko je med odločanjem o izdaji Hotela Lavande sodelavčeva žena prva prebrala besedilo in bila tako navdušena, da je navdušila še moža (ki je potem uredil malo višjo naklado, kot so mi jo prvotno namenili ;)). In podprto se počutim zadnje mesece ob rojevanju in predvsem po rojstvu Sive dame. Kot da bi me angelčki z vašimi obrazi in profilnimi slikami na svojih rokah ponesli gor nekam, v nebo. Hvala, ker mi ne pustite pozabiti, zakaj to delam. To delam za tiste, ki imate svoje sanje, pa ne verjamete vedno, da jih je mogoče živeti. Za tiste, ki pravite, da vas navdihujem s svojo srčnostjo. Za tiste, ki potrebujete tak zagon, kot ga ve dajete meni! To delam za tiste, ki me priporočate vsem prijateljicam, ki jim namesto rož za rojstne dneve pri meni kupujete knjige, za tiste, ki me tako goreče priporočate po družbenih omrežjih! To delam za tiste, ki že od osnovnošolske bralne značke naprej niste nobene knjige prebrale do konca, potem ste pa pogoltnile Hotel Lavando, Sivo damo pa še prav posebej. To delam za tiste, ki me spravite v jok s sporočilom: Ne poznam te, Sabina, ampak te spremljam na Facebooku in se mi zdiš res krasna punca, zato te hočem podpreti z nakupom! To delam za tiste, ki niste verjele v slovenske avtorje, in zdaj pravite, kako vesele ste, ker ste mi dale priložnost. To delam za tiste, ki mi tako preprosto in tako ganljivo pravite: Sabina, hvala ker pišeš, zame in za vse nas. To delam za tiste, ki kupite mojo knjigo, potem jo pa poleti vzamete s seboj na morje in mi delate reklamo po celem kampu! To delam za tiste očije, ki hčerkam vzamejo knjigo, jo pogoltnejo, potem jih pa sprašujejo: A bo kaj kmalu še kaj od tiste avtorice? 😀 To delam za tiste, ki delajo v medijih in v knjižnicah in v šolah ter mi dajejo priložnosti, da se predstavljam, predvsem pa da se srečujem z vami! In ne nazadnje, draga moja, to delam zato, ker v to tako prekleto verjamem. Verjamem, da je čas za drugačen svet, verjamem, da je čas za ljudi, ki opravljajo delo svojega srca. In verjamem, da bo počasi treba priznati, kako zelo smo povezani in kako zelo smo si med seboj podobni. Priznati, da ni ločenosti, da ni elit, da smo vsi le dušice, ki iščejo svojo pot, svoje veselje, svojo strast. In verjamem še nekaj … da smo drug drugemu pri tem lahko v navdih in oporo, ne pa v spotiko in oviro. Je še kaj čudno, da sem se odločila del zaslužka nameniti tebi namesto knjigarnam? Hvala, ker si – pa če mi le tiho slediš in me podpiraš v srcu ali pa če si glasna (in si morda prispevala tudi kaj od zgoraj naštetega). HVALA TI. Brez tebe – mene ni.
A veš, tisti občutek, ko stojiš v vrsti za najbolj strašljiv vlakec smrti v Gardalandu, ko si še vedno tam, kjer bi se lahko obrnila in stekla proč, ampak veš, da tega ne boš storila, ker si tam prav zaradi tega, da premagaš strah, da greš naprej, da sedeš na tisti bavbav od vlakca, zamižiš in rečeš: Kar bo, pa bo?
No, tako nekako se počutim. Vse v meni ve, da sem na pravi poti in je vse dobro, a hkrati obstaja impulz, ki me hoče odvrniti, ki me hoče pomanjšati. Ki mi tečnari, da naj igram na varne karte.
Siva dama, draga moja, je čudovita. To vem v sebi in hvaležna sem muzi, da si je izbrala ravno mene in mi prišepnila to zgodbo. Ne skrbi me, da ti knjiga ne bi bila všeč, sploh ne. Ne samo, da ti bo všeč, dala ti bo točno tisto, kar potrebuješ. Siva dama je nastala kot preblisk, že davno tega, potem pa je na tem preblisku nehote, kar sama od sebe rasla zgodba, ki uči, navdihuje in je polna naukov, takšnih, povsem nenamernih in nenačrtovanih. Zato tako ljubim pisanje, ker je neizmerna pustolovščina. Ko začneš z novo zgodbo, se ti še sanja ne, kam te bo ponesla. Oblikuješ like, jim vdahneš življenje, in ko to enkrat storiš – pozor! –, iz njih kar naenkrat nastanejo živi ljudje z lastno voljo. Trmarijo, ker jim ni všeč ime (Lana je bila najprej Jasmina, pa to ni hotela biti!), nočejo iti po poti, po kateri jih želiš speljati, in ti ves čas kažejo drugo, narediti hočeš nekaj zabavnega, a na koncu nastane zgodba, ob kateri lahko izjočeš vse solze, ki so v tebi, nameravaš pisati lahkotno, pa se sporočila kar sama vpletajo vmes … Čarovnija je to, čista čarovnija. Zato me ni strah, da v Sivi dami tudi ti ne bi našla nečesa zase. Ampak veš, česa me je v resnici strah? Da bom kaj naredila narobe, da bom premalo noter, da ne bom dosegla vseh, ki si jih želim doseči, da bom v zrak pognala to svojo veliko priložnost, da živim svoje sanje, sledim svoji strasti in opravljam svoje poslanstvo. Verjamem v to, veš. Verjamem, da sem se rodila prav za to, za pisanje. Ne vem, ali veš, ampak niti male tiskane abecede še nisem poznala, ko sem že pisala, ustvarjala. To je prišlo z mano sem. Seveda sem vadila, vse življenje sem bila tako ali drugače povezana s pisanjem, ampak RODILA SEM SE S TEM. Če bi znala pisati prej, bi verjetno pisala že prej, tako pa so moje prve pesmi nastale »šele« pri šestih letih. Kot da sem ves čas nekako komaj čakala, da se naučim pisati, da bom končno lahko počela tisto, zaradi česar sem prišla. Verjetno ni naključje, da je bila v otroštvu moja najljubša igra šola, v kateri me je sestrična Nuša zelo učinkovito naučila pisati. Pravim ti, prav neučakana sem bila, da začnem. In zdaj sem tu, na prelomnici. Prvič grem v to sama, prvič grem v to cela, na glavo. Verjamem v to, močno močno verjamem. In vem, da verjameš tudi ti, pa čisto vsak, ki je kdaj prebral kaj mojega. Ampak preklemansko strah me je. Strah me je stopiti v neznano, strah me je stopiti naprej v večjo sebe, strah me je zapustiti ta varni mehurček, v katerem sem, in iti v večjega, boljšega, lepšega. V mojega pravega. Na, pa sem ti povedala, kako je s tem. Takšna sem, vidiš. Prekleto preplašena in neznansko negotova. To je moj ego, ki ne mara, da sem velika. Moj ego, ki me vleče nazaj v varnost. Slišim ga in razumem. Ampak veš, kaj bom zdaj naredila? Rekla mu bom, da ni on glavni. Potem bom dvignila glavo, ramena potisnila nazaj, globoko vdihnila, se z eno roko oklenila Zaupanja in z drugo Vere – potem pa stopila dalje. Stopila v meglo, kjer ne vidim niti metra pred seboj. Pojma nimam, kako se bo izšlo. Ampak naredila bom ta korak, in potem še enega, in toliko korakov, kolikor je potrebnih, da se megla razkadi. Niti sanja se mi ne, kaj bom videla na drugi strani, vem le, kdo bom postala. Še boljša in še veličastnejša verzija sebe. Tista, ki je spet premagala Strah. Se mi boš pridružila?