In potem požar, ogromen, zame, triletno deklico, naravnost veličasten. Sem se ga bala? Ne vem, če bi lahko temu tako rekla. Bali so se ga vsi ostali, tega sem se zavedala, in imel je grde posledice, požrl je cel hlev, moja babica pa je bila tako opečena, da je komaj preživela. Pa vendar se ga nisem bala. Prej bi rekla, da sem ga opazovala z radovednostjo … in spoštovanjem. Kot bi vedela, da bom nekoč ogenj prav pogrešala. V ljudeh, v sebi, v življenju. Da ga bom izgubila … in ga nato obsedeno iskala. Leto, dve, tri. Da ga bom že našla, pa bo spet potihnil, zamrl. In da bom zaradi tega nesrečna, nepotešena, in ga bom iskala dalje. Mogoče me je tisti ogenj takrat obliznil in v meni pustil tako močan pečat, da brez njega sploh več ne znam biti srečna. Da se brez njega počutim prazno. Če ne gorim vsa za nekaj, za nekoga, se počutim mrtvo. Mlahavo. Kot ovenel cvet, poginula riba na obali. Potrebujem to žarenje, pokljanje, plapolanje, potrebujem to življenje v sebi. Zdaj sem se tega že naučila. In veš, česa se še učim? Da ogenj vedno zamre. Vedno potihne. Ne glede na to, kako močan je na začetku, kako pravi se zdi in kako noro veličasten, je v nekem trenutku pogašen in jaz utrujena obležim na njegovem pogorišču. Če me prižiga delo, ki me veseli, se ga naveličam. Če me prižiga moški, sčasoma postane dolgočasen. Če me prižiga hobi, izgubi žar po nekaj mesecih. Če vžigalno nitko iščem zunaj sebe, potem je scenarij vedno isti. Vnamem se – in izgorim. Kot list tankega papirja, ko na njem zanetiš ogenj. Huššš! zagori na vso moč – in že ga več ni. Tako dolgo sem iskala ta ogenj, vidiš, nazadnje pa ugotovila, da sem ga ves čas nosila v sebi. Da je moj, ta žar je moj, prekleto! Nihče in nič ga ne more prižgati, če ga ne zanetim sama. Sama zase, za življenje, za rast. Samo na tipko pritisnem – in gorim. Gorim v ljubezni, v hvaležnosti, v sreči, da sem tu, da sem živa, da sem jaz jaz. Gorim in lebdim nekje nad tlemi, kjer se napajam z nečim, kar je večje od mene in je hkrati jaz, kar je neskončno in vseobsegajoče, nekaj, čemur ne vem imena, in vendar vem, da tako ne bom nikdar izgorela. Da bo vedno več vsega, vedno več ljubezni, vedno več hvaležnosti, vedno več miru zame in za vse, ki jim ga lahko razdajam. Šele ko zagorim, takrat prikličem tisto, kar sem od nekdaj mislila, da me prižiga. Ni res, se zavem, vrstni red ni bil nikoli tak. Te reči me niso prižigale. Sama sem se vnela, zato so prišle. Kakšno spoznanje!

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏