Ponosna sem nase, sem zapisala. Ponosna, da sem sledila srcu, da sem premagala strah. Ponosna, da sem začela uresničevati svoje sanje. Da sem dokončala Sivo damo. Da sem jo izdala. Sama. Da sem izkoristila vse znanje, ki sem ga pridobila v zadnjih letih, in ga vložila v nekaj ČISTO SVOJEGA. Ponosna, da sem si uresničila dolgoletno željo. 2017 je bilo namreč leto, ko sem končno videla Kubo. Ponosna, da lahko končno ČISTO ZARES, brez olepševanja in laganja sami sebi, rečem, da sem srečna sama s seboj. Da sem zadovoljna s tem, kar sem, da sem sama sebi perfektna družba. To je leto, ko sem se začela počutiti celo. Kolikokrat prej sem rekla, sebi in drugim: V redu sem sama, dobro se počutim sama, najlepše mi je biti sama. Ja, ja, rada sem sama, že od nekdaj. Pa vendar … če sem zdaj čisto čisto iskrena … sem te besede izrekala bolj zato, da bi sama sebe prepričala, da sem v redu – ker v resnici nisem bila. Danes pa je drugače. V bistvu mi jih ni treba več izrekati. In jih tudi ne bom. Rekla ti bom samo, da sem ponosna nase, ker sem se res spremenila. Že spet, ja! Kar naprej rastem, in tega sem tako vesela. Letos sem se sprejela, se začela čutiti celo. Ponosna sem na to, srečna zaradi tega. Delala sem napake, ja. Ampak veš kaj ti bom rekla? Da sem ponosna tudi nanje. Ker me je čisto vsaka ponesla naprej, še višje. Iz vsake sem se nečesa naučila, spoznala nekaj o sebi. Vsaka me je ponesla še globlje v celost. In moje življenje v tem trenutku ni kakšna pravljica. Kje pa, daleč od tega je! Še vedno imam kup težav. Marsikaj me mori in zaposluje moje misli. In vendar sem kak teden nazaj, sredi plesa na božični zabavi globoko v sebi začutila hvaležnost. Hvaležnost za svojo zgodbo, takšno kot je. Hvaležnost, da sem, kjer sem. Da sem jaz jaz. Na tem svetu, v tej državi, na tem mestu. Točno ta trenutek. Začutila sem, da je vse popolno, da je ta zgodba popolna. Ker samo tako grem lahko tja, kamor moram, kamor želim. Ta zgodba, ki sem jo včasih tako prekleto sovražila in se ji upirala in ji na silo iskala drugačen izid … ta zgodba je v bistvu nekaj najlepšega, kar se mi je lahko zgodilo. Ker … A vidiš? Zdaj sem tule. Cela. Živa. JAZ. SABINA. Taka, kot sem se rodila, prečiščena, polna napak, ja, ampak tudi sprejemanja. Sprejemanja teh napak, sprejemanja sebe. Sprejemanja svoje zgodbe. Ne počutim se ekstatično, nisem vzhičena ali polna navdušenja. Samo mirna sem. Srečna. Hvaležna. Točno to želim tudi tebi. Da bi danes, na zadnji dan leta, in jutri in vse naslednje dneve znala stopiti v to stanje preproste hvaležnosti za vse, kar je. Za svoj obstoj. Za svojo zgodbo. Za vse, kar imaš v življenju lepega, in tudi za tisto, kar ni tako lepo. Da bi sprejemala in iz čisto vsake stvari, ki ti pride na pot, naredila fantastično zgodbo. Ker jo lahko narediš, veš to? Zmoreš. In znaš. Hvala, ker si ob meni.

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏