Ko ti crknjen iPhone prinese novega knjižnega junaka
V Poslednji skrivnosti Valentina v nesreči spozna novega prijatelja. Ko je vsa razrvana, na koncu z živci, ko gre res vse narobe, takrat se na njenih vratih pojavi – Moses.
»Pierre!« sem kriknila in stekla odpret.Ko sem zagledala moškega pred seboj, sem se namrščila. No, če je bil tole Pierre, potem se je pa precej spremenil, odkar sem ga nazadnje videla. Pred vrati je stal do kože premočen temnopolti popotnik z ogromnim nahrbtnikom, poudarjenimi ličnicami in kislim nasmeškom.
»To, da zaklepate vrata hotela, ne kaže na kdo ve kakšno gostoljubnost,« je komentiral po angleško, jaz pa sem kar strmela vanj.
Bil je nenavadna pojava, stoječ tam na dežju, zakoreninjen kot kakšno drevo, in medtem ko je čakal na moj zakasneli odziv, ni niti trenil z očesom, čeprav so se mu po obrazu valile reke deževnice. V rokah je držal majhno, vodoodporno (ali pa že pokvarjeno) napravico. Lahko bi bil telefon, lahko bi bila kamera, meni pa je bilo čisto vseeno.
Nekje za njim sem zagledala strelo, ki je razparala temno nočno nebo, takoj zatem sem se zdrznila, ko sem zaslišala še grom. Rekla pa nisem nobene, le stala sem na suhem med vrati in dovolila, da je mokrega prišleka zalivalo vse več in več vode.
»Gospodična?« je preveril, ali še kažem znake življenja.
»Me ne bi,« je pokazal nekam za moj hrbet, »me ne bi povabili naprej?«
Odlomek iz knjige Hotel Lavanda 2: Poslednja skrivnost
Vem, kaj si misliš. Tale je pa moderna, v koraku s časom, seveda je morala uporabiti enega temnopoltega junaka, ko pa se po svetu dogajajo protesti in gibanja pod geslom #blacklivesmatter.
Čeprav ni videti, in čeprav sem med urejanjem še sama parkrat ostrmela nad neverjetnostjo »naključja«, ko ima Moses celo težave s policijo v obliki vzajemnega nezaupanja, Moses niti slučajno ni v knjigi zaradi tega, ker bi zanalašč hotela biti aktualna.
Moses je tu zaradi zaslona za iPhone.

Ne, ni napaka. Moses je res v knjigi zaradi zaslona za iPhone, in Moses tudi zares obstaja. No, obstaja navdih za Mosesa, ki mu je ime Moses.
Zdaj sem se pa že čisto zares zapletla.
Skratka, kot mogoče veš, sem tri mesece lanskega leta preživela v Ugandi. Tam se mi je zgodilo, da se je nekega večera moj stari iPhone popolnoma uprl in se odločil, da mi bo po celotnem razpokanem zaslonu zarisal temne madeže.
Preden je prišlo do tega, je bila na zaslonu že skoraj cel mesec samo ena mala črna packa, in prepričana sem bila, da bo pri tem ostalo in da bo telefon zdržal do mojega povratka v Ljubljano. Potem pa ga je videl moj prijatelj Moses iz Kampale in rekel: »Konec je z njim.«
To je bilo zakletje v pravem pomenu besede. Čeprav je prej cel mesec packa ostajala pod nadzorom, se je samo eno uro po njegovi izjavi razširila čez ves zaslon. Mislim, da se je počutil kar nekako krivega za to zakletje, zato mi je ponudil, da mi podari zaslon svojega starega iPhona, ki ga ne uporablja več.
»Koliko sem ti dolžna?« sem ga vprašala.
»Nah, nič. Samo … samo eno stvar bi rad v zameno. Da v svoji naslednji knjigi ustvariš junaka po moji podobi.«
A mi verjameš, da bi tisočkrat raje videla, če bi mi preprosto navedel znesek v ugandskih šilingih?
Kako za boga milega naj vendar Ugandca pripeljem na jug Francije?
Ker ni rekel, da mora biti oseba glavni junak ali kaj podobnega, sem si mislila, da nenazadnje lahko po njem ustvarim tudi kakšnega naključnega mimoidočega, zato sem se strinjala.
In veš kaj? Na koncu iz njega sploh ni nastal kak nepomemben mimoidoči. Ne, ne, rodil se je Moses, popotnik, svobodnjak, velik navdih za Valentino. Postal je prijatelj in po mojem mnenju ena najboljših popestritev drugega dela serije.
Nazadnje se je vendarle izkazalo, da je čisto vse za nekaj dobro, tudi črn telefonski zaslon sredi Kampale.
In vendar Moses, čeprav ima isto ime in enak izgled ter podobne reči na svojem bucket listu kot moj prijatelj, ni isti kot on. Njegova zgodba ni njegova zgodba.
Ni nemogoče, da bi nekoč postala resničnost, a zaenkrat je pripoved o Mosesu zgolj s kančkom resničnosti začinjen plod moje neukrotljive domišljije.
Pravi Moses je medtem nekje v svoji domači Kampali neskončno srečen in ponosen, da kmalu izide knjiga, v kateri je on sam navdihnil enega izmed junakov. Zadnjič mi je rekel, da se bo naučil slovensko, samo zato, da jo bo lahko prebral.
Hmmm, kaj praviš, ga bo minilo, ko bo ugotovil, da imamo šest sklonov, ali že kaj prej?
*
Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »
Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏