3.

Tisa

Saj ne rečem, ideja o zmenku z Borom Lukmanom, najbolj zaželenim slovenskim samcem, ki je bil povrhu vsega še moja prva ljubezen, je zvenela precej dobro – dokler nisem pomislila, kaj bi se lahko zgodilo s Srečnim koncem, če bi pri tem zmenku šlo kar koli narobe. Če pa česa nisem marala, je bilo to mešanje osebnih zmenkarij s poslovnimi.

A Bor je vztrajal, da hoče spoznati, kako potekajo zmenki pod logotipom Srečen konec, preden bo kar koli podpisal. Pravzaprav mi je dal jasno vedeti, da imam natanko dve možnosti: ali grem na zmenek z njim in mogoče podpiše z nami ali pa zagotovo ne podpiše.

Priznam, da me je s svojim, sicer ves čas zafrkljivo nasmejanim izsiljevanjem pošteno razkuril, vendar mu tega nikakor nisem nameravala pokazati.

»Dragi Bor, moja ponudba je poslovne, ne zasebne narave,« sem mu namesto tega požmrknila s trepalnicami.

»Tudi moja je poslovna,« je resno odvrnil. »Saj te ne prosim drugega, kot da mi predstaviš, kako vsa stvar deluje, preden se odločim.«

»Seveda, ni problema, vse ti bom podrobno opisala,« sem se nagnila naprej in se s komolci naslonila na mizo.

»Ampak jaz nočem opisa,« je vztrajal, »rad bi preizkusil.«

Zavzdihnila sem.

»Okej,« sem rekla počasi, »v tem primeru te bomo preprosto vpisali v bazo in ti našli povezavo.«

Takoj ko mi je to zletelo iz ust, sem se zavedela, da to ne bi bila najboljša ideja. Če bi neka srečnica s takšno lahkoto dobila zmenek z Borom Lukmanom, bi to našo kampanjo vnaprej obsodilo na propad. Tudi če bi Bor pristal, tega nikakor ne bi mogli izvesti na tak način.

Vendar pa se mi je dozdevalo, da ne bo nikoli pristal na to, in na srečo – ali pa na žalost – sem imela prav. Pogledal me je, kot bi mu predlagala, da naj se gre takoj zdaj po restavraciji vozit z otroškim triciklom.

»Daj, no, Tisa. A nikoli ne sanjariš, kako bi bilo, če bi se vsaj za kratek čas vrnila v tiste čase? Tisa, ki se je spomnim, ne bi dvakrat pomišljala.«

»Tise, ki se je ti spomniš, že dolgo ni več,« sem odločno pribila.

To je bila laž. Ne le, da je Tisa, ki se je spomni, nekje globoko v meni še vedno obstajala, temveč se je v tem trenutku tudi zaletavala v stene mojega srca in me skušala prepričati, naj privolim. To je vendar Bor, z njim si se hotela poročiti!

Odločila sem se, da jo bom ignorirala. Tisa, ki se je spomni, je bila neumna.

V odgovor je stisnil ustnice in kratko pokimal. Nato je nagnil glavo in me proseče pogledal: »Daj, no, ti in jaz, v spomin na stare čase?«

Odkimala sem. »Ne bo šlo.«

»Razumem,« je odvrnil, »v tem primeru moram zavrniti ponudbo.«

Pobesila sem pogled. Fak.

*

Nedolgo po kosilu z Borom sem v Srečnem koncu sklicala sestanek celotnega podjetja. Za to potezo sem se odločila, ker smo bili po dolgem času bolj ali manj vsi prisotni na sedežu podjetja, malo pa tudi zato, ker sem imela za sestanek konkreten povod.

V veliki odprti pisarni so se v kotu v gručo nagnetli Gogijevi programerji, po stolih in mizah pa so pomešano sedeli administratorji, svetovalci in ekipa prodaje. Ob meni sta kot dva zvesta pribočnika stala Kiki in Gogi.

Vsi so v nas uperjali napete, vprašujoče poglede in kar predstavljala sem si, da se sprašujejo, zakaj smo tako na hitro na vrat na nos sklicali sestanek. V resnici sem vse skupaj tako bliskovito izvedla, da niti Kiki in Gogi nista natanko vedela, kaj jim nameravam sporočiti.

»Danes sem imela po dolgem času tudi sama informativni razgovor z enim izmed naših uporabnikov,« sem po nekaj uvodnih stavkih prešla naravnost k bistvu. »Po tem pogovoru se mi je zazdelo pomembno z vami še enkrat ponoviti določene stvari. Vem, da imamo kar nekaj na novo zaposlenih, verjamem pa, da tudi bolj izkušenim ne bo škodilo, če to še enkrat slišijo.«

Prvi zmenek Aljoše, s komer sem se zaradi zasedenosti vseh svetovalcev izjemoma pogovarjala jaz, ni potekal najboljše.

»Umetnica je kot jaz, odlična sogovornica. Ampak …« je skomignil svetlolasi gospodič pri sedemindvajsetih. »Namignila je, da išče nekaj resnega. Poroka, otroci, take reči.«

Namrščila sem se. »Vi pa tega nočete?«

»Ne. In to sem povedal na prvem sestanku. Rad bi malo nežnosti, ampak nobenih obveznosti ali definicij. A razumete?«

Seveda sem razumela. Nekdo ga je polomil, in to tam, kjer si tega res ne smemo privoščiti.

Poklikala sem po računalniku. »V vaši mapi imamo označeno, da bi bili mogoče pripravljeni poskusiti tudi z resno zvezo. Smo to na prvem sestanku napačno zabeležili?«

Nagnil je glavo v razmišljanju.

»Noo,« je zapel, »ne bi rekel, da ravno napačno. Razložil sem, da bi bil trenutno raje svoboden, ampak hkrati si želim nekoga za občasne trenutke v dvoje. Gospodična mi je nato dolgo postavljala različna vprašanja. Vprašala me je recimo, ali bi bil pripravljen raziskati, zakaj se tako bojim vezati. Rekel sem, da mogoče kdaj tudi, zakaj pa ne?«

Naslonila sem se nazaj na naslonjalo stola in privzdignila obrvi. Takšne torej trosijo moji svetovalci?

»Predlagala mi je, naj razmislim o psihološkem svetovanju, ki ga tudi nudite,« je nadaljeval Aljoša, »dala mi je letak. In potem se je dolgo mrščila v računalnik. Nazadnje me je vprašala, če bi bil pripravljen poskusiti tudi z resno zvezo.«

Prekrižala sem roke in nejeverno nagnila glavo.

»Rekel sem, da ja, da seveda sanjam o tem, da bom nekoč pripravljen za resno zvezo. Potem si je nekaj označila na računalniku in še istega dne sem na aplikaciji dobil povezavo. Zdi se mi … no, po mojem sva se malo narobe razumela. Ta punca, s katero me je povezala, je bila v mnogih ozirih zagotovo popolna zame, ampak ne v tem trenutku. Morda kdaj … kasneje.«

»Ne razumite me narobe, gospa,« si je šel z roko skozi lase in se naslonil na mizo. Trznila sem. Gospa? Nobena gospa nisem, trideset jih imam, ne petdeset. Ampak stranka ima vedno prav, zato sem se prisilila v pričakujoč nasmešek.

»Na zmenku sem se imel odlično!« je privzdignil glas. »S težkim srcem sem stisnil tisti ne. Ampak trenutno se mi zdi enostavno pametneje …«

»Aljoša, poslušajte me,« sem ga prekinila in se nagnila bližje k njemu. »Nič ni narobe, če si želite nečesa neresnega, mi to čisto razumemo. Verjetno je kolegica nenamerno označila napačno okence, zato ste dobili napačno povezavo. To se pri nas ne bi smelo dogajati, zato se vam še enkrat iz dna srca opravičujem. V zameno bi vam ponudila, da bi bil naslednji zmenek za vas popolnoma brezplačen. Kako bi se vam zdelo to?«

»Uh, precej … fantastično. V vsakem primeru sem želel še enkrat poskusiti pri vas – ker je bil že prvi zmenek – razen tega očitnega neujemanja – v resnici prav bomba.«

»Dajmo najprej ponoviti,« sem teatralno začela svoj govor, »kakšne so vrednote Srečnega konca.«

Na pisarno je legla tišina. Gledala sem po zaposlenih in iskala kak očesni kontakt. Umikali so svoje poglede, se spogledovali s sosedi in se zamišljeno mrščili.

»No, kdo se javi?« sem jih spodbudila. Nobenega kandidata ni bilo. »Vam bom malo pomagala. Kaj si v našem podjetju mislimo o zvezah brez obveznosti?«

Spet so vsi gledali v tla, razen skuštranega svetovalca v prvi vrsti, ki je bil pri nas že kaki dve leti.

»Jaro?« sem ga vprašala.

»Ja, nič, da so v redu?« je bolj vprašal kot odgovoril.

Odobravajoče sem prikimala.

»Ali torej obsojamo nekoga, ki nam na razgovoru pove, da si želi nečesa odprtega, nedefiniranega in popolnoma brez obveznosti?«

»Emm … ne?« je odvrnil Jaro.

»Kaj pa naredimo?«

Zdaj se je opogumilo še svetlolaso dekle poleg njega. Bila je nova in pri mili volji se nisem mogla domisliti, kako ji je ime. Mija? Mina? Mira?

»Poiščemo mu osebo, ki ima podobne želje,« je odvrnila punca z imenom na M.

»Bingo!« sem vzkliknila. »Ne predlagamo mu, da naj gre na terapijo in da naj raje poskusi z resno zvezo. Upoštevamo njegove želje, ker smo odprta in neobsojajoča agencija za zmenke. Nismo kak vaški župnik, ki ljudem teži s poroko in otroki, temveč liberalno podjetje, ki se zaveda, da živimo v svobodnih časih, kjer se ljudje lahko odločajo po svoje.«

Naredila sem dramatičen premolk, v katerem so me vsi napeto gledali.

»Verjamemo v odnose, v kakršne verjame naša stranka. In če nasprotuje monogamiji ter verjame v odprte odnose, potem smo mi enakega mnenja. Strankam prepuščamo povsem svobodno izbiro. A je to jasno?«

Nekaj ljudi je prikimalo, ostali so me brezizrazno gledali.

»Česa pa pod nobenim pogojem ne počnemo?« sem nadaljevala. »Ne prepričujemo jih, da je z njimi nekaj narobe, ker menijo, da je monogamiji že zdavnaj odklenkalo. Ljudi, ki razmišljajo tako napredno, bomo sprejemali odprtih rok, ne pa jim predlagali, da bi poskušali z vrsto zveze, ki so jo že zdavnaj prerasli.«

Obrazi, ki so me opazovali, so bili mešanica prikimavanja, mrščenja in presenečenja. Le rjavolasa punca z očali, ki je stala ob malo bolj oddaljeni mizi na robu pisarne, se je začela prekrižanih rok živčno prestopati.

Nato je, ko sem sama ravno odprla usta, da bi dodala še nekaj, iz njenih ust priletelo: »Torej ljudem ne privoščimo, da bi pozdravili svoje komplekse, zaradi katerih se bojijo intimnosti in nikoli v življenju ne izkusijo resnične predaje?«

Privzdignila sem obrvi. Nisem se spominjala, da bi kdaj videla to dekle. Nosila je kavbojke in preprosto rjavo majico, njen obraz je bil videti popolnoma nenaličen, in vendar nenavadno lep. Pomislila sem, da je morala biti to natančno tista nova zaposlena, ki je na informativnem razgovoru uporabnika prepričevala, da mora na terapijo in da bi lahko poskusil tudi z resno zvezo. Jasmina Klepec, je pisalo v programu, vendar mi je bilo ime popolnoma neznano. Kje so časi, ko sem poznala vse zaposlene po imenih?

»Zakaj bi pa hoteli spodbujati kaj takega,« odločila sem se, da poskusim svojo srečo, »Jasmina?«

Videti je bila presenečena, vendar ni protestirala nad napačnim imenom, zato sem sklepala, da sem uganila.

»No, zato, ker so to ranjeni ljudje, morda otroci staršev, ki sploh niso želeli biti skupaj, pa so ostajali skupaj zaradi otrok. So ljudje s travmami in slabimi izkušnjami. Nič takega, česar sodobna psihologija ne bi znala uspešno pozdraviti. Vsak izmed njih je zmožen globokega, monogamnega odnosa – in lahko je v njem celo srečnejši kot v površinskih. Površinski odnosi so le način, kako se zamotiš, da nikoli ne pogledaš, kaj je globoko v tebi zares narobe.«

Uf, idealistka, kaj? Komaj sem se premagala, da nisem zavila z očmi. Ta punca bi reševala svet in ljudem prinašala srečo, ubožica še ne razume, da kaj takega ni mogoče.

»Torej, Jasmina, vi menite, da sem tudi jaz ranjen človek?«

»No, seveda,« je odgovorila popolnoma neposredno in brez vsakršnega premisleka. »Če živite površinsko in se bojite globine v odnosih, ste zagotovo ranjeni. In to ni nič slabega, mnogi smo. Ampak je rešljivo, vse se da premagati. Samo ne tako, da se zamotimo z menjavanjem partnerjev. Vprašati se moramo, kaj je tisto v nas, kar nas boli, če gremo pregloboko. In vprašati se moramo, od kod je to prišlo.«

Brado sem približala grlu in jo dolgo brez besed merila izpod čela. V zadregi je umaknila pogled in se začela nemirno ozirati naokoli. V pisarni je po kratki popolni tišini završalo. Nekateri so gledali zgroženo, drugim se je situacija očitno zdela komična.

Kiki se je prestopila in odkašljala. Nato je rekla: »Saj ni nič narobe, če ste zasebno bolj na strani klasičnega poteka odnosov: poroka, otroci in tako dalje. Ne smete pa dopustiti, da to vpliva na vaš odnos s stranko.«

»Skratka, s strankami se ne poročajte in ne razmnožujte,« je Gogi izkoristil trenutek tišine in si prislužil dva neznansko grda pogleda s strani solastnic podjetja.

»No, nadaljeval bo pa Gogi,« je v odgovor besno odsekala Kiki.

Gogi se je nerodno odkašljal. »Kh-khm. No, mislim, da vam skušata moji kolegici povedati, da protokol, o katerem vam ves čas jodlamo, ni za okras. Še v sistem smo ga vgradili, za boga! Ne preskakujte korakov.«

»Tako je,« sem strogo zaključila. »Predvsem pa nikoli in nikdar ne preskočite tipa odnosa, kakršnega si naša stranka želi z novim partnerjem. Tu zares nočem nobene kreativnosti, je jasno?«

Vsi so pokorno zamrmrali v pritrditev, le Jasmina Klepec je še naprej trmasto stiskala ustnice in s prekrižanimi rokami kljubovalno zrla vame.

Ko se je že zdelo, da se bo uprla želji po komentarju, je planilo iz nje: »Naj torej dopustimo, da si ljudje še naprej uničujejo življenja, čeprav vidimo pot, po kateri bi lahko izstopili iz začaranega kroga?«

Je res to rekla? Ta punca pa ne odneha.

Vročina mi je šinila v glavo, komaj sem se upirala želji, da ji v odgovor zabrusim kaj res nesramnega. Zaslišala sem, kako je Kiki poleg mene napeto zajela zrak. Pravzaprav se je zdelo, da je zrak zajela cela pisarna hkrati in čakala, kaj se bo zgodilo, medtem ko so na relaciji med menoj in gospodično švigale strele.

Globoko sem vdihnila in počasi rekla: »Ja, točno tako. Ne glede na to, kako zelo si jih želimo rešiti, jim pustimo, da živijo v skladu s svojimi željami. Predvsem pa jih ne obsojamo in jih ne obravnavamo kot bolnikov, ki potrebujejo zdravljenje.«

»Sploh pa, drago idealistično dekle,« sem nadaljevala s strupenim glasom, »verjemi, da ni idealizem tisti, ki ti prinaša mesečno plačo. Realizem ti jo prinaša. Realizem, ki razume duh časa in potrebe sodobnega človeka. Če bi bilo po tvoje in bi imeli vsi popolne ‘srečno do konca dni’ odnose, mi tukajle ne bi več dolgo obstajali.«

Nekaj ljudi se je zahahljalo. Ko sem ponovno ošvrknila obraz Jasmine Klepec, sem opazila, da žari kot rdeča žarnica na novoletni jelki. Stisnila sem ustnice in ob pogledu nanjo zmajala z glavo. Da si drzne pred vsemi takole govoriti z mano. In kakšno zastarelo razmišljanje je to?

»Ko smo že vsi zbrani, bom pa še jaz izkoristila priložnost,« je zdaj tišino prekinila Kiki, »da spregovorim o še eni problematiki, s katero se trenutno soočamo. In sicer: kot veste, imate vsi svetovalci kar naprej težave z ženskami.«

Tu se je ustavila, ko se je zavedela, kako nerodno se je izrazila, in občinstvo je to izkoristilo za pritajeno hahljanje.

»Kako si pa to vedela?« se je pošalil Jaro in po pisarni sprožil glasen smeh. Gogi poleg mene se je režal kot pečen maček, medtem ko je Kiki nejevoljno zavila z očmi.

»Dobro veste, da ne mislim vaših domačih problemov z ženskami,« je stisnila ustnice in jih kot kakšna učiteljica strogo premerila. »Vendar vemo, da je izbire med ženskimi članicami preprosto premalo, zato vedno težje zagotavljamo kvalitetne povezave. Lahko verjamem, da je tudi to eden izmed dejavnikov, ki nam otežuje spoštovanje vrednot našega podjetja.«

Tu je s kotičkom očesa ošinila mene.

»Žal je četrtletna analiza spet potrdila, da je ženskih članic mnogo premalo in da jih krvavo potrebujemo,« je nadaljevala. »Ampak ne skrbite, kmalu bo bolje. Naša direktorica namreč pripravlja noro dobro kampanjo, ki bo zagotovo privabila na tisoče ženskih predstavnic.«

Spet je pogledala mene. Nisem ji povedala, da je zadeva z Borom zaradi njegovih nerealnih zahtev padla v vodo, sem se pa v zadnjih tednih po kosilu z njim večkrat preveč očitno izognila njenim vprašanjem v zvezi s promocijsko kampanjo.

Če bi ugibala, zakaj se je odločila kampanjo izpostaviti pred vsemi zaposlenimi, bi stavila, da si hoče oprati roke in me hkrati brcniti v rit, saj sumi, da se mi z Borom ni uspelo dogovoriti, pa ji tega nočem povedati. Sovražim psihologe in njihovo prekleto jasnovidnost.

»Do takrat pa nič ne škodi,« se je ponovno obrnila k zaposlenim, »če še naprej prepričujete svoje ženske znanke in prijateljice, da se nam pridružijo. Članarina je zanje še vedno znižana za polovico. Hvala za pozornost, zdaj pa, če vidva nimata ničesar več,« se je vprašujoče zagledala najprej vame in nato v Gogija, ko sva oba odkimala, pa dokončala: »predlagam, da se kar vrnete na delo.«

*

»Kje si našla to Jasmino Klepec?« sem napadalno zasikala proti Kiki, ko so bila vrata že varno zaprta za nami. Po sestanku sem njej in Gogiju nakazala, naj mi sledita, in odkorakali smo naravnost v mojo pisarno.

»Najboljša v letniku je bila, in v resnici je odlična,« jo je branila.

»Pha, odlična, ja,« sem zvezek z zapiski, ki sem ga povsod nosila s seboj, z glasnim plok! počila na mizo. »Upam, da je še vedno v poskusnem obdobju, ker je nočem pri nas.«

»Hej, hej! Umirita se malo!« je poskušal vmes poseči Gogi, midve pa sva se obnašali, kot da ga ni v pisarni.

Postavila sem se ob svoj stol in se z rokama naslonila na mizo. Kiki je uporniško privzdignila brado.

»Tu se pa ne strinjam s tabo,« je rekla. »Brihtna je, odlično precenjuje ljudi in njihove značaje in se ne boji z mano deliti svojih idej za izboljšave. Mogoče ima malo predolg jezik in res ni bilo prav, da ti je takole pred vsemi…«

»Ni bilo prav?!« sem vzkipela. »Prekleto nesramno je bilo in ne bom dovolila, da se kdo tako obnaša. Poleg tega v svoji pisarni nočem nobenih pobožnjakarjev! Kaj ti nisem že tisočkrat rekla, da ne zaposlujemo diplomantov teološke fakultete?«

Osuplo me je gledala. »Saj ni …« je začela, nato si je premislila in zamahnila z roko.

»Opozorila jo bom in to se ne bo ponovilo,« je zaključila.

»Seveda se ne bo, ker ne bo opravila poskusnega obdobja,« sem se brezkompromisno zazrla vanjo.

»Gogi, ti bi pa tudi lahko povedal, kaj si misliš o vsem skupaj, namesto da tu stojiš kot kak lipov bog!« sem očitajoče navrgla proti glavnemu programerju.

»Kako le, ko pa se dereta druga čez drugo?« je vzrojil. »Saj ne pridem do be…«

»Veš kaj, tudi ti bi se lahko usedla z njo in ji vse povedala na štiri oči, namesto da si jo dala na tapeto pred celo pisarno,« mu je v besedo skočila Kiki in me očitajoče prebodla z očmi.

»Ni bilo videti, da bi ji bilo preveč nerodno,« sem ji vrnila.

Ustnice je skrčila v tesno šobo, se obrnila na peti in odkorakala ven.

Gogi je obstal na svojem mestu, me besno gledal in z rokama nakazoval proti odprtim vratom, skozi katera je izginila Kiki, kot da bi hotel reči: Vidiš, o tem ti govorim. Zavzdihnila sem, saj sem se zavedela, da sva šli predaleč.

»Kaj torej misliš?« sem ga vprašala.

»Da pretiravaš, Tisa, to si mislim,« je tiho rekel. »Mislim, da bi se morala skulirati.«

»Jaz, skulirati?« sem zazijala. »Če podpiraš ta nazadnjaška načela, potem si ti tisti, ki bi se moral skulirati. Ali pa se ponovno spomniti, na kakšnih vrednotah smo zgradili to agencijo.«

»Pazi, Tisa, samo to bom rekel. Pazi, ker stopaš po trhlih tleh.« Njegov glas je zvenel grozeče resno.

»In če ne bom pazila?« sem ga izzvala. »Kaj boš naredil? Mi podtaknil še kakšno revijo in me obtožil, da sem tatica?«

Namrščil se je.

»Misliš, da ne vem, da si bil ti?«

»Ha?« je rekel, nagubal čelo in potisnil brado naprej v začudenju, ki je bilo videti nadvse iskreno.

Ob pogledu na njegov zmeden obraz sem se tudi jaz namrščila. Ni bil on? Če ni bil on … kdo pa je potem bil?

V tistem so Kikijine petke glasno pritopotale nazaj v mojo pisarno. Obložena z ogromnim kupom papirnatih map je zakorakala naravnost k moji mizi in mape glasno treščila nanjo, da sva se oba z Gogijem zdrznila.

»Vsi moški, ki čakajo na zmenek več kot tri mesece,« je s pogledom zaobjela ogromen kup. »Več kot petdeset jih je. Nikoli še nismo imeli tako dolge čakalne dobe kot zdaj. Trenutno nujno potrebujem žensko od 35 do 40, ki bi se ujela z ločenim deloholikom. Imaš kakšno idejo, poznaš kakšno tako? V bazi je namreč nimamo.«

Namrščila sem se in v mislih poskusila med svojimi znanci poiskati neodvisno žensko, ki bi se lahko ujela z deloholikom.

»Moja zdravnica,« sem ustrelila, ko sem se domislila, da mi je ob zadnjem pregledu malo preveč osebno potožila, da je danes težko najti moškega, ki bi razumel njen poklic in njen nori delovnik.

Kiki je privzdignila obrvi. »Okeeej. Jo boš poklicala? Tu je njegov profil.«

Pogledala sem mapo, ki jo je z vrha kupa vrgla predme.

»Tukaj pa je ostalih 54 moških, ki čakajo na zmenek, pa jim nimam ponuditi ene same dobre kombinacije, ker preprosto nimam dovolj ženskih iskalk partnerja,« je potapkala po preostalem kupu map. »Sama dobro veš, da bomo, če bomo začeli povezovati slabo kompatibilne partnerje samo zato, ker drugih nimamo na razpolago, izgubili ves ugled in konkurenčno prednost. In dokler ne bomo uredili tega, ne bo pomagal prav noben tvoj govor in pametovanje o liberalnih vrednotah tega podjetja. Ker žensk, ki jih nimamo v bazi, pač ne moremo nikomur ponuditi!«

Z desnico se je naslanjala na kup map, levico pa je odločno upirala v levi bok in medtem besno bolščala vame s svojimi strašljivimi široko razprtimi sivimi očmi. Pogledala sem od nje h Gogiju, ki me je gledal samo še bolj očitajoče.

»Kristus, 54 jih je že?« sem zamežikala v mape, da sem se izognila njenemu prebadajočemu pogledu. Nazadnje, ko je prišla k meni s to problematiko, jih je bilo na kupu trideset.

»Ja, vedno več jih je in vedno več jih bo. Gogi, povej ji.«

»Kaj? Saj že ve.«

»Povej ji še enkrat,« ga je grdo pogledala.

»No, Tisa,« je zavrtal vame z ledenim pogledom, »kot veš, je iz četrtletne analize jasno razvidno, da je razlika v številu novo pridobljenih moških in novo pridobljenih žensk večja kot v prejšnjem četrtletju.«

»Nujno moramo ukrepati,« je zaključila Kiki.

Nekaj trenutkov sta se oba tiho zazirala vame.

Nato je Kiki dramatično nadaljevala: »In zdaj sem pri glavnem vprašanju. Se ti je uspelo dogovoriti z Borom Lukmanom?«

Pogoltnila sem slino. »Ja, ja … sem … v dogovarjanju,« sem se zlagala.

»Čim prej moramo začeti z aktivnostmi, če hočemo ujeti jesensko povečanje povpraševanja,« je odgovorila strogo.

»Seveda,« sem se ugriznila v ustnico. »Ampak … kaj pa praviš na to, da bi uporabili koga drugega, in ne ravno Bora Lukmana?«

Usta sem razširila v nesproščen nasmeh. Pogledala me je izpod čela, približno tako zgroženo, kot bi ji ravnokar predlagala, naj nas v oglasu predstavlja gumijast medvedek.

»Koga pa?« je počasi vprašala, pri čemer je imela v glasu nekaj grozečega. »Nihče drug ne bo imel takšnega učinka kot Bor Lukman. On je trenutno vroča roba – in še poznaš ga! Kako boš kogar koli vsaj približno tako slavnega prepričala, da sodeluje v akciji, kjer mora iti na zmenek z neznanko? Z Borom Lukmanom pa si hodila na morje, z lahkoto ga boš prepričala!«

»No, ja, z lahkoto … o tem bi se dalo razpravljati,« sem zamrmrala sama pri sebi.

Kiki si je mape, ki mi jih je teatralno zabrisala na mizo, že zlagala nazaj v naročje. Gogi ji je pohitel na pomoč.

»Kaj praviš?« je privzdignila obrvi nad kupom map.

»Nič, nič,« sem zamahnila z roko. »Bom uredila, da bo pristal. Nekako že.«

Kiki se je odpravila iz pisarne, Gogi pa je kar stal tam s skladovnico map v rokah in mi pošiljal pogled, ob katerem mi je ledenela kri.

»Pridi, Gogi, greva!« je ukazovalno zarobantila Kiki in končno ji je sledil tudi on.

Varna pred pogledi sem si dovolila, da sem se vsa stresla od hladu, in pomislila, da v tem podjetju nekaj ne štima.

*

Ti je bilo poglavje všeč?

Več kot 200 bralk BralNadaljevanke že nestrpno pričakuje odkrivanje novih ljubezenskih zapletov in skrivnosti.

👉 Klikni tukaj za prijavo »

Vsak ponedeljek boš v svoj inbox prejela novo poglavje — popolnoma brezplačno!

Se beremo kmalu 📩

Sabina