Nikoli ne bom pozabila prvega stavka, ki mi ga je izrekla Oli Lukner, ko sem prišla k njej na svetovanje.

»Sabina, zakaj se tako trudiš, da bi mi bila všeč?«

Kratko vprašanje, neposredno in tako polno pomena.

Olala, kako me je šokirala. In olala, kako me je razkrinkala.

Sploh se nisem zavedala, kako močno vsako minuto vsakega dneva hrepenim po potrditvi. Kako nujno potrebujem, da sem všeč Oli, pa šefici, pa profesorju na faksu. Kako nujno moram dobiti njihovo diplomo, na kateri piše, da sem v redu.

Ker sama sebi te diplome nisem zmogla dati. Ker sama sebi nisem zmogla priznati, da sem v redu. Jaz. Sabina. Takšna, kot sem. Malo odbita, malo zabavna, malo trmasta, malo ljubka in malo muhasta. Unikaten, nepopoln koktajl po imenu Jaz.

Ne. Edino, kar se mi je zdelo, da šteje, so bila mnenja drugih ljudi. Kot zrak sem jih potrebovala.In Oli je tistega dne to zaznala. Nikoli prej mi še nihče ni tega rekel. Govorili so mi, da sem super, da sem fajn, da sem lepa in da sem pridna in da sem pametna in da sem sposobna. Nikoli pa mi ni nihče rekel, da se vse to prav trudim biti. Zato sem ostala brez besed.

Pa ne da nisem hotela govoriti. Hotela sem. Hotela sem vse zanikati, ji reči, da mi česa tako za lase privlečenega ni še nihče rekel. Ampak seveda ji tega nisem rekla. A si že uganila, zakaj ne? Ja, seveda, ker potem ji ne bi bila všeč! Presneto.

Šele po tistem sem začela opažati, kako pogosto pristanem na nekaj, čeprav mi sploh ni do tega, samo zato, da bi bila sprejeta. Kako se družim z ljudmi, s katerimi se ne počutim dobro, samo zato, da bi jim bila še naprej všeč. Kako v sebi tlačim vse, kar čutim, samo zato, da me ne bi kdo zasovražil.

Največji paradoks pri vsem skupaj pa je ta, da čeprav se tako trudiš, ljudem nazadnje prav zaradi tega nisi všeč. Ker čutijo, da nisi iskren. Ker nihče ne more biti tako zelo popoln, kot se ti pretvarjaš, da si. In ker zares nikoli na tem svetu ne moreš biti všeč vsem.

Ko si všeč nekomu, gotovo nekomu drugemu nisi.

Ha, kaj boš pa zdaj, Sabina? Objokovala konec sveta – ali pa vsaj svojega dovršenega sistema? Ali pa si boš končno dovolila biti to, kar si, pa naj te imajo radi tisti, ki si jim všeč natanko takšna, medtem ko naj ostali radostno odpadejo?

Ne bom lagala, da se je bilo preprosto spremeniti. Niti ne bom sadila rožic, da sem zdaj, po vseh teh letih čisto drugačna, da nonšalantno poslušam samo in zgolj sebe. Še zdaleč ne.

Ko sem lani zapuščala službo in državo, da bi sledila sebi, me je še kako stiskalo pri srcu, pa ne zato, ker bi me skrbelo, da odločitev ni prava, temveč zato, ker me je bilo strah, kaj si bodo ljudje mislili.

Ampak ljubezen do sebe je kot mišica. Bolj kot jo treniraš, močnejša postaja. In vsakič znova, ko brezkompromisno slediš sebi, se tisti veličastni občutek, ko se ti zdi, da ti svet leži pred nogami, samo še močneje usidra v tvojem srcu.

Vsakič, ko zbereš pogum in narediš, kar v sebi čutiš, da bo najbolj služilo tebi, se počutiš močnejšo, in ko se naučiš, kako dober je ta občutek, ga potrebuješ spet in spet in spet.

Kot prav posebna droga je, ampak ne tista za kratek čas. Ljubezen do sebe je droga, ki traja in traja.

Imej se rada 😘