4.

Glas z druge strani

Oh, Tisa. Še sanja se ti ne, kako zelo ne štima.

Zdi se, kot bi bila še včeraj mala, radoživa, a odločna deklica, ki je počitnice pogosto preživljala v naši hiški ob gozdu.

Ko sva pohajkovala po gozdu in nabirala gobe, jo je zanimalo vse. Zakaj ta goba gre z nama in druga ne? Zakaj ne smeva trgati gob, ki ne bodo šle z nama? Zakaj hodiva vedno na ista mesta? Kako veva, katera goba je strupena in katera ne? Ali imajo gobe imena?

Posebej všeč so ji bile najbolj strupene. Rdeče in zelene mušnice je dolgo opazovala, medtem ko sem jaz brskal za jurčki, lisičkami in golobicami.

Govorila je, da so najlepše prav tiste, ki se jih ne sme dotikati. Nikoli se jih ni naveličala gledati – a vedno z varne razdalje.

Nekaj podobnega počne danes v svojih odnosih.

Nikoli se preveč ne približa, vedno ostaja dovolj daleč, z distance pa pridiga, kako bi se bilo prav obnašati v sodobnih razmerjih. Prepričana je, da je našla recept za srečo: ostani na površini in vedno boš dobre volje.

A če nikoli nikogar ne spustiš k sebi, v svoj svet, nikomur ne postaneš dovolj zanimiv, da bi tam tudi ostal.

Navzven smo ljudje dolgočasni. Šele v globinah se najdejo nianse, zaradi katerih nas ljudje zares očarajo. Teh svojih nians Tisa že dolgo ni pokazala nikomur – in odločena je, da jih tudi nikoli več ne bo.

Kdo ve, ali v njej še vedno tli iskrica, s katero bi lahko spet ogrela svoje srce. Če mi jo uspe zanetiti, če jo spomnim, kako se odpre srce, potem bo moja naloga opravljena.

Ko umreš, se zgodi nekaj čarobnega. Nenadoma se tako razširiš, da si del vsega, kar je bilo, kar je, in kar še bo. Pred teboj se razpre vsa resnica tega sveta.

Tudi pred menoj se je razprla. In če bi bil pomirjen s prihodnostjo, ki sem jo zagledal pred seboj, bi lahko v miru odšel.

Tako pa nisem mogel.

Tisto, kar sem videl, da se bo zgodilo po moji smrti, me je preveč zabolelo. Tisto, kar bo storila moja mala navdušenka nad strupenimi gobami – samo zato, ker je v sebi tako globoko ranjena – mi je zarezalo v dno duše.

Takoj sem vedel, da tega ne smem dopustiti. Nekaj moram narediti.

In tako sem ostal. Imam načrt, s katerim bi lahko preusmeril tok dogodkov.

Morda posegam predaleč. Morda se bodo moje odločitve preveč nevarno prepletle s potmi živih. Ampak odkar sem videl prihodnost, vem, da ne bom miren, če ne poskusim.

*

Ti je bilo poglavje všeč?

Več kot 200 bralk BralNadaljevanke že nestrpno pričakuje odkrivanje novih ljubezenskih zapletov in skrivnosti.

👉 Klikni tukaj za prijavo »

Vsak ponedeljek boš v svoj inbox prejela novo poglavje — popolnoma brezplačno!

Se beremo kmalu 📩

Sabina