7.

Bor

Privez sem naredil tako mojstrsko, da bi bil barba ponosen name.

Kapitan je ves ta čas brezskrbno spal. Ko se je čoln popolnoma ustavil, se je le ozrl okrog sebe, nato pa glavo mirno nagnil na stran in zaprl oči. Namuznil sem se in si zaželel, da bi imel tudi sam ponoči tako miren spanec.

Ko je Tisa vstala in se pripravila, da bo splezala na pomol, sem ji povsem spontano ponudil roko, da bi se lahko oprla nanjo. A me je z enim zamahom odpravila.

»Bom že sama,« je nejevoljno rekla.

Privzdignil sem obrvi, vendar sem se brž nato opomnil, da se je že večkrat izkazala za žensko, ki se ne bo kar tako ločila od svoje samostojnosti. To mi je bilo na njej pravzaprav celo všeč.

Namesto da bi vztrajal, sem svojo pozornost raje preusmeril tja, kjer je bila dejansko potrebna. Kapitan je spal spokojno kot na oblaku. Prijel sem ga za ramo in ga rahlo stresel. Zbudil se je le za hip, se malo premaknil, nato pa z glavo spet omahnil nazaj.

»Kaj bova z njim?« sem se namrščil proti Tisi. »Saj ga ne moreva kar pustiti tu na soncu.«

Pogledala me je tako zgroženo, da mi je skoraj zaledenela kri. »Hecaš se, kajne? Saj je odrasel moški. Nisva midva odgovorna zanj.«

Nejeverno sem zamežikal vanjo. To, da je samostojna ženska, ki zna sama poskrbeti zase, je eno. To, da bi bila zmožna nekoga, ki trenutno ni preveč samostojen, na milost in nemilost prepustiti soncu ter usodi, pa je nekaj povsem drugega. To je preprosto … kruto.

»Upam, da se ti hecaš,« sem rekel za kanček ostreje, kot sem nameraval. »Sploh ne ve zase. Scvrl se bo na soncu.«

»In kaj naj narediva?« je odvrnila, vidno nestrpna.

»Pa ne, da te je v zadnjih petnajstih letih zapustil ves čut za sočloveka?« sem navrgel v zafrkljivem tonu, čeprav se sploh nisem zafrkaval.

Zavzdihnila je, stisnila ustnice v drobno šobo, se prestopila in odvrnila pogled. Ko me je ponovno pogledala, se mi je zdelo, da želi nekaj reči, pa se je zadržala in spet pogledala proč.

Nazadnje je končno izdavila: »Kaj praviš, če pokličem agencijo, naj ga pridejo iskat?«

Z olajšanjem sem prikimal. Še vedno si tukaj, človek v Tisi.

Speči kapitan je držal glavo vznak, da je zgodnje popoldansko sonce pripekalo naravnost v njegov že tako zaripel obraz. To zagotovo ni bilo dobro.

Nato sem se nečesa domislil. Ne da bi jo pogledal, sem zavpil proti Tisi: »Hej, mi posodiš klobuk?«

Med tipkanjem po telefonu mi je odsotno podala svoj elegantni snežno beli slamnik. Previdno sem ga poveznil kapitanu na glavo. Zdaj je bil videti kot kakšna ovčja pastirica iz planin, ki je pomotoma zatavala na morje. Komaj sem zadržal smeh.

Medtem ko sem ga poskušal za silo spraviti na noge, sem v ozadju slišal Tiso, kako po telefonu od agencije zahteva, naj pri priči pošlje nekoga, ki bo prevzel najinega omamljenega vodiča.

Po nekaj trenutkih tišine je sarkastično zaključila: »Naravnost popolno. Potem pa mi povejte, kje se nahajate, ker ga pripeljem naravnost k vam.«

Kapitan-ovčja pastirica je medtem ždel v istem položaju. Ni se mi zdel dovolj stabilen, da bi ga lahko sam spravil na pomol.

Ko je Tisa končno pospravila telefon in se ozrla proti nama, so se njene oči za droben trenutek razširile, ustnice pa stisnile v nejevoljno šobo. Pogledala je njega, pa mene, kot bi hotela nekaj komentirati, a si je premislila. Jo je zmotilo, da je nosil njen slamnik?

Hotel sem ji reči kaj opravičujočega, pa se je že stegovala proti nama, da bi mi pomagala moškega spraviti na pomol.

Kot bi imel pomol vžrt globoko v celični spomin, je nenadoma oživel, ko sem mu nakazal, da bo treba počasi sestopiti s čolna, in se gibko zavihtel na betonska tla.

Tam pa se je spet z vso težo naslonil na Tiso in jo začel suvati v obraz s širokimi krajci svojega – no, njenega – pastirskega klobuka. Tisa se je med nepredvidljivimi udarci kremžila kot nad krožnikom ocvrtih kobilic. Prizor je bil tako bizaren, da sem med plezanjem na pomol komaj zadrževal smeh.

Na taksi smo čakali v lični vrsti in se pri tem kot kakšni pivski bratci objemali čez rame – Tisa na levi, jaz na desni, kapitan, katerega zagorelo polt je lepo poudarjal beli slamnik, pa se je na naju obešal na sredini.

Kar na lepem se je Tisa začela tiho tresti v zadrževanem smehu. Spogledala sva se. Njen obraz je bil povsem spremenjen. Nobene jeze, ker stvari ne gredo tako, kot si je zamislila, nobenega zadrževanja ali pretvarjanja, samo sproščene poteze, ki so brez besed sporočale, da se v bistvu zabava.

In kako se ne bi, ko pa sva namesto opazovanja delfinov čas preživljala ob čakanju na taksi z neznancem, ki smrdi po viskiju in brez najine pomoči niti stati ne more?

Še enkrat sem jo skrivaj pogledal in pomislil, kako lepa je, ko se sprosti. Vedno je lepa, ampak ko je sproščena, takrat povzroči, da se mi šibijo kolena. Malo sem se že spraševal, kdaj je postala tako zapeta. Morda pa je bila za to kriva moja predrznost, s katero sem jo prisilil, da je šla z mano na zmenek?

Odrinil sem zoprno misel in z veliko mero cinizma pripomnil: »Lep zmenek.«

»Oh, sploh mi ne govori, najboljši, kar jih je videl svet,« je odvrnila v enakem slogu.

»Zdaj razumem, zakaj ti posel tako cveti,« sem resno prikimal.

Skozi svoja zvezdniška sončna očala sem skrivaj ponosno opazoval, kakšen učinek je imela nanjo moja šala. Ustnice so se ji zavihale navzgor, pogledala je vstran in zamižala. Telo se ji je streslo, nazadnje pa je vrgla glavo nazaj in se na glas zasmejala. Nekaj trenutkov sem jo še očarano opazoval, potem pa sem se zasmejal z njo.

Ko se ti življenje smeje, včasih res ni druge, kot da se začneš smejati skupaj z njim.

*

Uslužbenka v dobro klimatizirani pisarni agencije na drugem koncu Kopra je ob pogledu na naš nenavadni trio malodane prebledela. Pijanega kapitana sva pripeljala naravnost k njej v pisarno in ga posadila na stol za stranke nasproti nje.

»Reklamacija,« je Tisa z glavo povsem resno pomignila proti kapitanu, ki se je zaprtih oči in blaženega nasmeha še vedno zibal v ritmu morja.

Moral sem se krepko ugrizniti v notranji del spodnje ustnice, da nisem bruhnil v smeh.

Uslužbenka je zajela zrak. »Iskreno se vam opravičujem. Kaj takega se nam pa res še ni zgodilo! Mislili smo, da je zaupanja vreden … Kako se lahko oddolžimo? Mogoče vam lahko ponudimo brezplačen izlet v…«

»Samo vrnite mi denar,« jo je odrezavo prekinila Tisa.

»Seveda, povsem razumljivo, vse vam bomo nakazali na vaš račun,« je hitela kimati.

Tisa ni rekla nobene. Samo obrnila se je in izginila skozi vrata. Kakšna surova predstava!

Kratko sem prikimal še vedno zmedeni agentki in se še sam odpravil ven. Tisa je stala pred vhodom in agenciji kazala hrbet. Postavil sem se ji ob bok in jo igrivo dregnil z ramo.

Spogledala sva se in oba hkrati planila v krohot.

»In kakšne dogodivščine si še načrtovala za danes?« sem jo zafrkljivo vprašal, ko sva se nehala smejati.

Obrisala si je solze smeha in preverila uro na telefonu.

»V bistvu sem nama rezervirala mizo v restavraciji ob promenadi. Če se do tam sprehodiva, bova prispela ravno malo pred peto.«

»Huh, še dobro!« sem si oddahnil – bil sem namreč že pošteno lačen. »Upal sem, da nadaljevanje zmenka vključuje tudi hrano.«

»Menda nisi mislil, da sem kakšna amaterka?« mi je pomežiknila v odgovor.

Nekaj minut sva tiho hodila v smeri, v katero naju je vodila Tisa.

»Pozabil sem že, kako zabavno je s tabo,« mi je zdrsnilo z jezika.

»Ljubi bog, zabavno?« je vprašala vsa zaprepadena. »Saj gre vendar vse narobe! Jaz se prav nič ne zabavam.«

Namuznil sem se. Še ne pet minut nazaj se je do solz nasmejala. Njena ličila so bila razmazana, poteze pa še malo bolj sproščene. In ona mi pravi, da se ne zabava?

Mhm, pa kaj še. Ne bo me prepričala, da se nima dobro z mano. Vsakič, ko iz neosvojljive trdnjave pokuka nekaj podobnega tisti punci z morja, vem, da se z menoj počuti dovolj sproščeno, da jo pokaže.

Punca z morja je bila naravna, nezahtevna, včasih malo negotova, poleg tega je pogosto zelo izrazito zardevala. Bila je nekaj povsem drugega kot tale seksi in na videz samozavestna ženska, ki zdaj stopa ob meni. Tudi če bi zardela, tega skozi vse plasti pudra gotovo ne bi opazil.

»Kdaj si postala tako drugačna?« sem bleknil in povzročil, da je njeno korakanje za droben trenutek padlo iz enakomernega ritma.

»Kako to misliš, drugačna?« se je namrščila.

»Tako …« sem se trudil najti prave besede. »Rezervirana, obvladana, neosvojljiva. Kot da je med nama ves čas še nekaj, zaradi česar te ne morem čisto doseči.«

»Hočeš reči, da ti to ni všeč?« se je izzivalno zastrmela vame, nato pa se igrivo namuznila. »In vendar si si strašansko želel z mano na zmenek.«

Moral sem priznati, da me je kar dobro prebrala. Če bi rekel, da me ženska nedostopnost ne vznemirja, bi se zlagal. Pravzaprav je še prevečkrat prav nedostopnost tisto, kar me na ženski neustavljivo privlači.

Nekoč sem bil drugačen, Tisa pa tudi. Zanimivo se mi zdi, da sva se oba spremenila v nekaj, kar naju – spet – vleče skupaj kot magnet.

»Nisem rekel, da mi to ni všeč – ne spreminjaj teme!« sem v smehu protestiral. »Vprašal sem te, kdaj si postala takšna. Z morja se te spomnim drugače.«

»Takrat sem bila še mula, Bor. Prej ali slej se nam vsem zgodi, da odrastemo, kajne? Neizkušeni fantje se spremenijo v moške, ki norijo za nedostopnimi ženskami, zaupljive deklice pa se spremenijo v neosvojljive trdnjave. Takšno je življenje.«

Ha, kot bi točno vedela, kaj mi hodi po glavi.

»No, ja, ne bi rekel, da je stvar tako preprosta,« sem odvrnil.

»Sploh pa je najin zmenek poslovne narave,« je strogo rekla, »se še spomniš?«

»Seveda, gospa direktorica agencije za zmenke,« sem se ustavil med hojo in ji, ko se je obrnila proti meni, da bi videla, kam sem izginil, šaljivo salutiral.

V smehu je zmajala z glavo, jaz pa sem bil vesel, ker sem jo spet nasmejal.

Ko sem jo ujel in sva spet hodila vštric, sem se domislil še nečesa, kar me je zanimalo o njej: »Saj res, kako pa te je to sploh prešinilo? Da bi odprla agencijo za zmenke?«

Skomignila je z rameni.

»Preprosto rada sem parčkala ljudi,« je rekla. »Prvič se mi je zgodilo po naključju. Bivši sodelavec mi je omenil, da si želi punce, pa nikakor ne najde prave. Pomislila sem na svojo sošolko iz osnovne šole in ju povezala. Ujela sta se, meni pa je bilo to nekako … všeč.«

Kratko me je ošinila s pogledom in nato, kot bi ji bilo nerodno, pogled brž umaknila. Kolikokrat me je na Lošinju pogledala na tak način! Ob tej misli se mi je v prsih razlilo nekaj toplega.

»Potem sem začela prijatelje povezovati bolj načrtno. In bila precej uspešna. Prav čuden občutek zadovoljstva me je preplavil vsakič, ko mi je uspelo prižgati iskrico med dvema človekoma.«

»Vau, to pa je edinstven talent,« sem rekel s spoštovanjem. »Kdaj pa si potem pomislila, da bi iz tega naredila posel?«

Odkašljala se je.

»Takratni fant mi je predlagal. On je v vsem videl posel,« se je kratko posmejala. »No, saj mi je prišlo prav, ker mi je pomagal sestaviti poslovni načrt.«

Takratni fant, ha? To pa ne zveni kot kakšna bežna romanca. Ne vem, zakaj sem si domišljal, da tudi ona enako kot jaz ni imela nobene resne zveze. Zamikalo me je, da bi jo povprašal o tem, pa sem se zadržal in raje ostal pri prejšni temi.

»Je kdo ostal skupaj?« sem vprašal.

»Ha, skupaj?« se je začudila, kot bi jo vprašanje presenetilo. »Misliš od parov, ki smo jih povezali pri Srečnem koncu? Seveda, celo na nekaj porok sem bila povabljena.«

»Ne,« sem odmahnil z roko. »Mislil sem na tiste čisto prve, ki si jih poparčkala. Prijatelje.«

Bila je v zadregi. Izpod brezhibno urejenih trepalnic me je pogledala skoraj tako sramežljivo kot tistega dne na plaži, ko sem jo šepetaje na uho povabil na kokakolo. Stavim, da je pod vsemi plastmi pudra še malo zardela.

»V bistvu … ne vem. Z nikomer nimam več stikov,« je tiho rekla.

Nastala je nerodna tišina, v kateri sem razmišljal, ali naj skušam ugotoviti, zakaj je izgubila vse stike z ljudmi iz preteklosti, ali pa naj pustim, da ostane pri tem, in poiščem lahkotnejšo temo. Rešila me je ona.

»Restavracija, v katero sva namenjena,« je bleknila, kar ji je najprej prišlo na pamet, »je kot nalašč za naju. Imajo odlične ribe zame, zate pa pestro izbiro testenin.«

»Ti pa res misliš na vse,« sem odvrnil, presenetljivo razočaran ob spremembi teme. Rad bi vedel več o njej.

V njen širok nasmeh se je spet prikradla napetost. Kot bi vmes malo pozabila na svojo masko, zdaj, ko se je nanjo spomnila, pa si jo je brž spet nadela.

»Načeloma je to moja naloga,« je rekla in spogledljivo dodala nekaj, kar je v mojih ušesih zvenelo povsem neseksi: »Sploh pa te hočem impresionirati, ker imam s teboj svoje namene.«

Ja, ja, razumem, zakaj si privolila v zmenek z mano, Tisa. Ni me treba opominjati, sem pomislil precej bolj razdraženo, kot bi bil pripravljen priznati.

Pogoltnil sem ciničen komentar in že za naslednjim vogalom dobil priložnost za naslajanje.

Tisa se je s celim telesom obesila na kljuko najine restavracije. Vrata se niso odprla, ne glede na to, kako močno jih je potiskala. V notranjosti je vladalo mrtvilo, nad njeno glavo pa sem precej prej kot ona zagledal A4 list z napisom:

Zaradi izbruha kovida-19 med osebjem

DO NADALJNJEGA ZAPRTO!

»Hej!« se je mrščila in z vsem telesom suvala v vrata, v obupanih poskusih, da bi jih vendarle odprla.

Ko sem ji s prstom pokazal na napis, se je odmaknila korak nazaj in prebrala.

»Neeeeee!« je obupano kriknila. »Pa rezervirala sem!«

Uprl sem se nezrelemu vzgibu, da bi se norčeval iz njenega prej tako samozavestnega nastopa. Namesto tega sem se ji raje umirjeno nasmehnil: »Misliš, da je kovidu mar za tvojo rezervacijo?«

»Oh, neeeee,« je še naprej jokavo stokala. »Pa saj ne morem verjeti. Gre lahko še kaj narobe?«

»Ne vem,« sem skomignil z rameni, nato pa sem se zlobno zarežal: »Si imela še kaj planirano?«

»Oh, nehaj,« je užaljeno zarenčala. Iz torbice je povlekla telefon in začela mrzlično brskati po njem za kakšno drugo primerno restavracijo v bližini.

»Daj, ne sekiraj se,« sem pomirjujoče rekel. »Pridi. Greva nekaj poiskat. Tamle ob morju so še druge gostilne.«

Nežno sem ji položil roko na hrbet. Srce mi je divje utripalo v pričakovanju, da me bo odrinila ali se kako drugače izognila mojemu dotiku. Pa se ni. Dovolila mi je, da sem ji z roko nežno zdrsnil po hrbtu navzdol in jo tako pospremil čez prehod za pešce.

Preden sva prispela do vrste restavracij, me je zaskrbljeno pogledala. Imela je slab občutek glede najinega kosila.

Ni je varal. Prva restavracija je takoj odpadla, ker je bila izključno ribja. Druga je bila polna do zadnjega kotička, tretja je bila sicer povsem prazna, ampak žal tudi povsem zaprta.

»Oh, ne,« je rekla komaj slišno in si pri tem živčno masirala koren nosu.

Nekaj časa sem jo očarano opazoval. Ja, vem, da je bila v skrbeh in popolnoma razočarana nad potekom dneva, ampak bila je tudi prekleto lepa. V srcu sem začutil zbodljaj ob spoznanju, da postajam zasvojen s temi drobnimi trenutki, v katerih se ni imela povsem pod nadzorom.

»Idejo imam,« sem rekel, nato pa jo, opogumljen s tistimi nekaj sekundami, v katerih mi je malo prej dovolila, da se dotikam njenega hrbta, predrzno prijel za roko in jo potegnil za seboj v prehod med dvema restavracijama.

Ustavila sva se pri prodajalcu hitre hrane, kjer sem naročil dva kebaba in dve koli ter prodajalca prosil, naj nama vse skupaj zavije za s seboj.

»To je tvoj načrt?« je z očitnim neodobravanjem opazovala zavojčka s kebabi, ki ju je prodajalec skupaj s plastenkama pijače vtaknil v belo vrečko.

»Imaš morda ti boljšega?« sem ji izzivalno odvrnil, nato pa z eno roko zagrabil vrečko, z drugo pa njeno roko in jo po promenadi odvedel do klopi ob morju.

Nekaj časa mi je pustila, da sem jo držal za roko, nato pa se je morala nujno popraskati po obrazu – prav s to roko, seveda. Izpustila me je in se me ni več dotaknila.

*

Ti je bilo poglavje všeč?

Več kot 200 bralk BralNadaljevanke že nestrpno pričakuje odkrivanje novih ljubezenskih zapletov in skrivnosti.

👉 Klikni tukaj za prijavo »

Vsak ponedeljek boš v svoj inbox prejela novo poglavje — popolnoma brezplačno!

Se beremo kmalu 📩

Sabina