5.

Tisa

Bor je bil nemalo presenečen, ko sem ga poklicala in mu spravljivo predlagala, da bi morda vseeno lahko šla na tisti zmenek.

»Pa tako odločna si se zdela,« je komentiral nenadno spremembo mojega razpoloženja.

»Ti pa še bolj,« sem se zahahljala. »Ampak – da bo jasno – to je izključno poslovni zmenek, nič več kot to.«

»Seveda, gospa,« se je muzal na drugi strani slušalke. »Čakal bom nadaljnja navodila.«

Zaradi neomajne odločenosti, da Kiki in Gogiju ne bom črhnila niti besede o svoji neobičajni metodi pridobivanja poslovnih sodelovanj, sem bila obsojena tudi na povsem samostojno organizacijo zmenka brez pomoči slike kompatibilnosti, ki jo je za vsak par pripravila Kikijina ekipa psihologov.

Z Borom sva se že tako dolgo osebno poznala, da me odsotnost slike kompatibilnosti ni prav nič skrbela. Odločila sem se, da bom gotovo zadela v polno z nostalgičnim zmenkom na morju, pri čemer sem se zaradi ohranjanja poslovnosti nujno morala izogniti: prvič, preveliki fizični bližini, drugič, predolgim obdobjem brez prisotnosti drugih ljudi, in tretjič, kopalkam.

Da ne bo pomote: tem zadnjim se nisem izogibala zato, ker bi jaz v njih predobro izgledala, ampak predvsem zato, ker sem se bala, da bi tista njegova napeta široka ramena v meni povzročila kakšno kemično reakcijo preveč, če bi jih razgalil.

Za pomoč pri ohranjanju meja sem aktivirala našega voznika Miloša, ki naj bi preprečil, da bi bila z Borom sama v avtu na poti proti Obali in nato nazaj v smeri Ljubljane. Seveda mi je moral obljubiti popolno molčečnost do vseh, celo do mojih poslovnih partnerjev. To zadnje sem podkrepila z dodatnim petdesetakom, ki sem mu ga zaupno stisnila v roko, brž ko sem prisedla k njemu v avto.

Bora sva pobrala pred vhodom v njegov blok. Skozi vrata je prišel zamaskiran kot kak hollywoodski zvezdnik. Na glavi je nosil kapo s ščitnikom, na nosu pa temna sončna očala.

»Opa, ti se pa ne hecaš,« je komentiral Bor, ko je sedel na zadnji sedež mercedesa, v katerem sva ga z Milošem pobrala pred njegovim blokom v Šiški. »To pa je mašinca!«

»Kaj ni to edino primerno za zvezdnika tvojega kova?« sem zafrkljivo navrgla proti zadnjemu sedežu.

»Ha ha, pa kaj še. Tako se trudim, da bi bil videti kot klošar, potem pa prideš ti in me pobereš z limuzino. Res hvala, da si mi pokvarila krinko.«

»Klošar, ha?« sem se posmehnila. »Ravno toliko si podoben klošarju kot Justin Bieber, ki se skriva pred paparaci.« 

»Oh, lepa hvala, ker si potrdila, da mi je z današnjo opravo uspelo doseči, kar sem si želel,« je cinično odvrnil in takoj nato spremenil temo: »Kam torej gremo?«

»Presenečenje,« sem mu pomežiknila čez levo ramo.

»Če bi ugibal, bi glede na lep sončen dan in tvojo poletno garderobo rekel, da gremo na morje,« je poskušal, »ampak dvomim, da bi me peljala na morje, ne da bi mi prej naročila, naj s seboj vzamem kopalke. Razen če …«

Pomenljivo se je pačil, jaz pa sem v odgovor zgolj zavila z očmi.

Moja oblačila so bila primerna tridesetim stopinjam, ki so na to julijsko soboto grele Slovenijo. Nosila sem belo srajčno obleko, bež sandale in pleten bel klobuk s širokimi krajci, ki sem ga po zasoljeni ceni kupila lani v Parizu.

Tudi Bor je bil kljub pomanjkanju mojih navodil oblečen povsem sproščeno. Ko je varno sedel v avtu, si je sončna očala zataknil za ovratnik majice, nato pa snel kapo s ščitnikom, da so mu skuštrani temno rjavi lasje padli na oči.

Stresel je z glavo in se nagnil naprej, da je bil njegov sveže obriti obraz le nekaj centimetrov stran od mojega. Zavedela sem se, da diši po citrusih in da mi je vonj precej všeč, zato sem se kar malo preveč sunkovito premaknila bliže k oknu.

Ko smo se po avtocesti peljali mimo Brezovice, je bilo njegovih ugibanj o lokaciji konec, so se pa zato začela ugibanja o tem, kaj bova počela na morju. Ostajala sem kar se da neomajna, se ves čas skrivnostno smehljala in se nasploh trudila izdajati čim manj podrobnosti.

Bor pa se je očitno izvrstno zabaval z ugibanjem.

»Se greva potapljat? Vozit s pedalinom? Skakat v vodo? U, gotovo greva skakat. Končno te bom lahko naučil, kako se skače na glavo! Kje pa imaš rdeče kopalke?« je brbljal, medtem ko sem sama v zadregi pogledovala voznika.

Na srečo je bil Miloš profesionalec in tudi, če si je o mojem odnosu z Borom Lukmanom ter dejstvu, da sem z njim na zmenku, mislil kar koli čudnega, tega ni pokazal. Varno naju je pripeljal do parkirišča pri pomolu na robu koprske promenade.

»Natanko tu vaju bom čakal ob sedmih,« je še rekel in nama pomahal v slovo.

Do tega trenutka je šlo vse gladko in po načrtu. V Kopru sva bila pol ure pred naslednjo fazo najinega zmenka, tako da sva lahko skočila še na hitro kavo in rogljič.

»Hm, zakaj neki bi me pripeljala v Koper?« je naprej razpredal Bor. »Saj je lepo mesto, ampak za kopanje res ni najprimernejše. Niti za skakanje v vodo, razen če česa ne vem.«

Odložila sem svoj rogljič in si z belim prtičkom obrisala ustnice. Nato sem ga kar se da naveličano pogledala. »Se ti ne zdi, da bi ti doslej že povedala, kam greva, če bi ti imela namen izdati? Predlagam, da nehaš ugibati in začneš uživati.«

Pobesil je ramena, stisnil ustnice in me skozi sončna očala pogledal kot kak poreden otrok.

»Joj, res malo pretiravam, kajne?«

Med žvečenjem rogljička sem mu s kazalcem in palcem nakazala, da res – čisto malo.

»Samo …« Zavzdihnil je. »Eh … ne vem. Počutim se, kot da sem odpotoval v nek drug čas, ko sva bila še najstnika na morju. Tako kot sem bil vznemirjen pred tem zmenkom, sem bil najbrž nazadnje leta 2006,« je rekel. Nato se je zresnil in dodal: »Tistega leta, ko potem nisi prišla.«

Natančno sem vedela, o katerem letu govori, ampak mu tega seveda nisem pokazala.

»Uf, davno je že tega,« sem namenoma ostala hladna, čeprav je moje srce ob njegovih besedah za hip obstalo. Vznemirjen je bil, da bom prišla? Če bi najstniška Tisa slišala ta stavek iz njegovih ust, bi se ji od veselja kar odpeljalo.

»Res, davno,« je rekel zamaknjeno. »Pogrešal sem te potem … ko ste nehali prihajati.«

Jaz tudi tebe, bi mu lahko rekla – in se ne bi prav nič zlagala, bi pa prestopila nevidno mejo, ki sem si jo začrtala za danes.

Zato sem odgovorila le: »Ja, tako je naneslo …«

»Predstavljam si, da ti ni bilo niti približno lahko,« je resno odgovoril. »Mama mi je povedala, da sta potem obe s sestro morali v službo. In … in da si se z gimnazije prepisala na srednjo trgovsko šolo.«

Nerodno sem se nasmehnila. »Ja, res je. Nekaj let je bilo malo bolj napornih, ampak – poglej me zdaj.« Pomežiknila sem mu, v upanju, da s tem razbijem neprijetno temo.

»Kaj pa ti? Kako si se znašel v igralskih vodah?« sem hitro nadaljevala in pristavila: »Meni namreč moja mama ni prav nič poročala o tebi.«

No, verjetno bi mi, če bi se pogosteje videli. Ampak o tem sem mu že zadnjič povedala preveč.

»Kaj pa vem, mislim, da preprosto nisem imel boljše ideje,« se je zarežal. »Na gimnaziji sem igral v šolskem teatru, zdelo se mi je zabavno, užival sem v pozornosti občinstva, in tako sem se vpisal na akademijo. Na koncu me je, sploh ne vem, kako in kdaj, potegnilo na televizijo, in poglej ti mene zdaj.«

»O, saj te gledam, na reklamnih panojih in naslovnicah ženskih revij,« sem se zasmejala, on pa je pogledal v tla, kot bi mu bilo nerodno.

Vedela sem, da mu ni. Vajen je bil pozornosti in se je v njej dobro znašel, čeprav mu je najbrž včasih šla tudi na živce. Predvidevala sem, da si je prav iz tega razloga kot kakšen hollywoodski zvezdnik visokega kalibra za kavo v Kopru ponovno nataknil sončna očala in kapo s senčnikom.

Pomignila sem natakarici, ki je ravno takrat prišla mimo mize. Iz torbice sem povlekla denarnico in se vprašujoče zazrla vanjo, da bi mi povedala, koliko ji dolgujem.

»C-c-c,« je neodobravajoče zasikal Bor. Zdaj se je tudi v njegovih rokah znašla denarnica, natakarica, ki je na svojem prenosnem tiskalniku ravnokar natisnila račun, pa je vprašujoče pogledovala od enega k drugemu. Ni mi ušlo, da je pogled precej dlje zadrževala na Boru. Kdo ve, ali ji je bil samo všeč, ali pa ga je prepoznala?

»Tokrat plačam jaz,« je rekel Bor in iztegnil roko proti računu. »Na naslednjem boš lahko plačala ti.«

»Pha!« sem prhnila. »Naslednjega ne bo!«

Zahvalil se je natakarici in me pogledal izpod čela: »Res? Kako si lahko že zdaj tako prepričana?«

»Bor, prosim, ne izzivaj,« sem pobrala svoje stvari, jih zložila v torbico in počasi vstala. »Dobro veš, kako sva se dogovorila in pod kakšnimi pogoji sem danes tukaj.«

»Ja, ja, ja,« je naveličano zavzdihnil in potisnil svoj stol nazaj k mizi. »Malo te zafrkavam. Upam, da ne boš ves dan tako nataknjena.«

Pokazala sem mu jezik, on pa se je odobravajoče nasmehnil, kot bi hotel reči: To je že boljše.

»Pridi, prevoz naju že čaka,« sem stopila hitreje v smeri proti pomolu in ga pustila za seboj.

No, v resnici naju ni čakal. Sprehodila sem se od začetka do konca pomola in si ogledovala vsako plovilo posebej. Niti eno ni spadalo v kategorijo »manjši čoln z okroglo modro oznako in starejšim gospodom na krovu«. Tako so mi ga namreč opisali v agenciji, kjer sem rezervirala izlet. Dogovorila sem se, da na pot odrinemo ob dvanajstih. Zdaj je bila ura natanko dvanajst, na pomolu pa z izjemo naju in mlajšega para, ki se je že vkrcaval na izletniško ladjico, ni bilo nikogar.

Z roko sem si zasenčila oči in pogledala v daljavo. Morska gladina se je svetlikala v soncu, na njej pa ni bilo opaziti nobenega majhnega čolna, kakršnega sem naročila, le ogromna tovorna ladja se je v ozadju bližala luki.

Sonce je pripekalo, zato sem si končno nadela slamnik, ki sem ga doslej nosila v roki. Začutila sem kapljico potu, ki mi je spolzela po hrbtu navzdol.

»Kje točno naj bi se torej nahajal ta najin prevoz?« je previdno vprašal Bor, ki mi je sledil do konca pomola.

»To bi tudi jaz rada vedela,« sem nagubala čelo. »Moral bi biti tu, dogovorila sem se za dvanajsto.«

»Mogoče samo malo zamuja?« je poskusil Bor.

»Hmmm,« je bilo vse, kar sem rekla na to.

V resnici me je preplavljal precej slab občutek. Bor je sedel na belo betonsko klop in me opazoval, kako se živčno prestopam na mestu, stopam na prste in z očmi prečesavam morje, če se nama morda vendarle kdo približuje v manjšem belem plovilu. Ko sem v rokah že držala mobitel, da bi poklicala agencijo, se mi je zazdelo, da v daljavi vidim majhen čoln, zato sem se odločila, da še malo počakam.

 »Medtem ko čakava, bi mi res lahko vsaj malo namignila, kaj si si zamislila za danes,« je pripomnil Bor.

Presneto, je res moralo iti takole? Zdaj bi morala že sedeti na čolnu in se sproščeno prepuščati vetru, ki nama kuštra frizuri. Midva pa se cvreva na tem betonskem pomolu, ne da bi sploh zagotovo vedela, ali bo najin prevoz prišel. Če ga ne bo, je mogoče bolje, da mu vsaj malo namignem, sicer si bo še mislil, da je bilo brezdelno čakanje na pomolu v bistvu moja ideja popolnega zmenka.

Približala sem se mu in vprašala: »Se spominjaš tistega dne, ko sva šla prvič skupaj šnorkljat z blazino?«

»Kako se ne bi?« se je nasmehnil.

»Se spomniš tudi, kaj sva videla zvečer, ko sva se vračala?« sem skrivnostno nadaljevala.

Oči so se mu zasvetile, ko se je domislil, na kaj ciljam. »Delfine!«

Pomežiknila sem mu, nato pa se obrnila nazaj proti morju in spet iskala tisti čolnič, za katerega se mi je malo prej zdelo, da se nama približuje. Nič več se nama ni približeval, temveč je nadaljeval pot vzdolž po obali proti Italiji.

Zarobantila sem in ob kontaktu agencije že stisnila gumb Kliči.

Ob mojem opisu celotne situacije s podtonom zadrževanega besa je bila gospodična na drugi strani telefonske linije iskreno začudena, da naju še ni nihče pobral na dogovorjenem mestu.

Preverila je, kaj se dogaja, in mi že čez minuto sporočila, da se gospod globoko opravičuje in da je že čisto blizu, da pride takoj.

Čakala sva ga še debelo uro.

Ko je prispel, sem bila že dodobra razdražena, medtem ko se je Boru vse skupaj zdelo smešno.

»Ti je že kdo rekel, da pogosteje utripaš s trepalnicami, kadar si jezna?« mi je zafrkljivo šepnil na uho, jaz pa sem ga samo grdo pogledala.

Imel je srečo, da je bil objekt moje jeze že na vidiku, sicer bi jo brez vsakega varčevanja v celoti izlila naravnost na njegovo glavo.

»Dogovorjeni smo bili ob dvanajstih!« sem med stopanjem na čoln očitajoče rekla starejšemu zagorelemu gospodu, ki se mi je v odgovor le trapasto nasmehnil.

Usedla sem se na del čolna, ki je bil od njega najbolj oddaljen, in trmasto prekrižala roke. On se je še naprej smehljal in sploh ni rekel nobene. Jaz pa sem lahko razmišljala samo o tem, kako zanič gre ta prvi zmenek, ki sem ga po dolgem času organizirala sama.

Skrivaj sem pogledala Bora, ko se mi je pridružil na sprednjem delu čolna. Ni bilo videti, da bi se imel slabo, če bi morala ugibati, bi pravzaprav rekla celo, da se neznansko zabava.

»Kako se imaš na svojem prvem zmenku s Srečnim koncem?« sem ga vprašala čez nekaj minut, ko smo se že začeli oddaljevati od pomola, moji živci pa so se tudi že rahlo pomirili. Nisem se zavedala, kako je zvenel stavek, ki sem ga izrekla.

Privzdignil je obrvi. »Hej! Ravnokar si mi vse pokvarila, ker si mi izdala konec!«

Vprašujoče sem nagubala obrvi, nato pa sem nenadoma dojela, na kaj je ciljal. Prhnila sem v smehu. »Mislila sem na Srečen konec z veliko začetnico!«

»O moj bog!« si je vzneseno zamašil ušesa. »Še ne boš nehala?!«

Nisem si mogla kaj, da se ne bi zasmejala.

Zdaj smo se že nekaj minut vozili po gladini morja in prav prijal mi je rahel vetrič, ki je hladil moja lica. Le motor je rohnel tako glasno, da sem Bora komaj slišala. Zagoreli gospod pa se nama je še naprej samo bebavo smehljal.

»Misliš, da sploh govori?« sem med rohnenjem motorja vprašala Bora.

»Kaj?« je nakazal, da me ne sliši.

»On,« sem z glavo pomignila proti najinemu vozniku, »misliš, da govori?«

»V tem trenutku gotovo ne!« se je zarežal.

»No, vsaj na morju sva,« sem se nazadnje nasmehnila. »Boljše, kot da bi se še naprej kuhala na pomolu.«

Iz torbice sem povlekla mobilnik, se pogledala v kamero in si osvežila šminko na ustnicah. Pospravila sem šminko, roko s telefonom pa iztegnila, da bi posnela selfie z morjem in Koprom v ozadju.

»Uuuu, a se slikava?« se je Bor brž stisnil k meni in se skremžil v telefon. Ker sem ga nagonsko rahlo odrinila, je nastala nekoliko zamegljena slika s spačenim Borom in ogorčeno Tiso. Ob pogledu na svoj nič kaj instagramičen obraz sem se nejevoljno namrščila.

»Sama se bom slikala, to bo za instagram,« sem mu resno pojasnila in spet pozirala.

»Okeeej, če misliš, da sem premalo kul za tvoj instagram …« se je Bor odmaknil malo bolj, kot bi bilo treba, se užaljeno našobil, stisnil komolce ob telo, dlani pa usmeril stran od njega, kot bi imitiral kakšno fino damo.

»Ne premalo, preveč kul si,« sem se hitro znašla. »Ne bi rada, da mi eksplodira – nimam asistentke, ki bi odgovarjala na sporočila namesto mene.«

Nisem mu nameravala pojasnjevati, da sva na skrivnem zmenku, za katerega nočem, da izve kdo od mojih sodelavcev.

Ko sem svojo našobljeno fotografijo objavila na instagram story in jo pospremila s hitro pripombo, ki naj bi v mojih sledilcih zbudila občudovanje, ali pa – še raje – zavist, smo bili že precej oddaljeni od obale, zagoreli voznik pa se nama je še kar zamaknjeno nasmihal.

»Je še daleč do delfinov?« sem ga vprašala.

»Hmm?« Brado je potisnil naprej, napel oči in mi z roko ob ušesu nakazal, da me ne sliši dobro.

»KOLIKO ČASA SE BOMO ŠE VOZILI DO DELFINOV?« sem zavpila.

Namrščil se je in končno izrekel svojo prvo celo besedo. Bila je vprašanje. »Delfinov?«

Zgroženo sem pogledala Bora, ki si je z dlanjo pokril usta, da bi prikril smeh. Kot da ne bi bilo očitno.

Svoj ogorčen pogled sem spet usmerila proti kapitanu.

»Ja, delfinov! Zato sva vendar tukaj. Rekli so mi, da boste ves čas na radijski zvezi z društvom, ki jih raziskuje, in da boste imeli natančne informacije o tem, kje se trenutno nahajajo.«

»Povsod so,« je z roko nedoločno pokazal na morje. Nato se je zresnil: »Ampak prav notri, globoko.«

Nejeverno sem gledala zdaj njega, potem Bora, ki se sploh ni več trudil skrivati svojega hehetanja, pa spet kapitana – in pomislila, da ta zmenek res ne gre po načrtu.

»Daj, no, ne sekiraj se,« me je Bor dregnil pod rebra. »Jaz se prav zabavam.«

»Jaz pa ne,« sem mrko odsekala. Bili smo daleč na morju, brez posebnega cilja, glavni odgovorni za najin izlet pa se je trapasto smehljal. Kako naj se ob tem zabavam?

Ko sem svoj nejevoljni pogled ponovno usmerila h kapitanu, sem z grozo opazila, da so mu veke padle sumljivo nizko.

Sunkovito sem se dvignila – kolikor sem se pač lahko, saj se je ob vsakem premiku ves čoln zamajal –, se pomaknila proti njemu in ga stresla za rame.

»Hej, gospod!«

V hipu je široko razprl oči in se opravičujoče nasmehnil.

»Eh, škuža!« je rekel in takrat sem iz njegovih ust zavohala odvraten vonj po alkoholu.

Zajela sem sapo. S tem zadahom je vse skupaj dobilo povsem nove razsežnosti. Daleč na morju, brez cilja, kapitan z večnim nasmeškom, ki je nažgan kot kanta.

Opotekaje sem se vrnila k Boru.

»Bor,« sem šepnila, čeprav ne vem, zakaj, ker me ob vsem ropotu in njegovem stanju najin kapitan gotovo ne bi mogel slišati. »Bojim se … bojim se, da je ta človek … da je .. pijan.«

Zdaj se je Bor končno zresnil. »Čakaj malo, misliš resno?«

»Ja … iz ust mu smrdi po alkoholu.«

Namrščil se je in se za kratek čas zagledal v morsko gladino. Nato se je, naslonjen na rob čolna, podal proti kapitanu.

»Menjava,« je pomignil proti krmilu. Kapitan je nekaj časa zmedeno mežikal vanj, nato pa se je ubogljivo umaknil.

In jaz? No, jaz pa sem vse skupaj opazovala in ob tem razmišljala, da bi morda kar oblečena skočila v morje in odplavala proti obali. Kdo ve, morda bi tako srečala več delfinov kot na tem izletu z naslovom »Opazovanje delfinov«.

Bor je sedel poleg kapitana, ki je na novo pridobljeni prosti čas brž izkoristil za lepotni spanec, spretno obrnil čoln in ga usmeril nazaj proti obali.

»Imaš … imaš izpit za to?« sem zavpila proti njemu.

»Ne,« je bilo vse, kar je rekel.

Debelo sem pogoltnila in se poskušala spomniti kakšne molitvice, ki so me je naučili stari starši. Brez uspeha.

Ampak Boru je šlo tudi brez molitvice kar dobro.

»Barba me je malo naučil,« je zavpil proti meni v hrup motorja in vetra, »tisto leto, ko vas potem ni bilo več na morju! Izpita pa nisem nikoli naredil, zato žal ne gremo gledat delfinov, ampak kar nazaj k obali!«

Ne znam opisati, kako močno sem si oddahnila.

Briga me za delfine. Briga me za cel zmenek. Samo da preživim.

*

Ti je bilo poglavje všeč?

Več kot 200 bralk BralNadaljevanke že nestrpno pričakuje odkrivanje novih ljubezenskih zapletov in skrivnosti.

👉 Klikni tukaj za prijavo »

Vsak ponedeljek boš v svoj inbox prejela novo poglavje — popolnoma brezplačno!

Se beremo kmalu 📩

Sabina