6.

Glas z druge strani

Biti mrtev sploh ni tako slabo. Pred teboj se prikazujejo slike in prizori iz tvojega življenja in življenj drugih, med katerimi lahko preklapljaš kot med različnimi kanali na televizorju.

Kar naenkrat lahko živiš na stotine življenj! Ampak mene ne zanima na stotine življenj. Samo življenje drage Tise me zanima.

Zato vam bom zdaj povedal zgodbo.

To bo zgodba o ljubezni, tako nedolžni, kot je lahko nedolžna le prva ljubezen.

Petnajstletna fant in dekle sta se med poletjem družila že vse od otroštva. Njuni mami sta bili sodelavki in dobri prijateljici, zato sta družini vsako poletje tri tedne skupaj dopustovali na Lošinju, v apartmaju fantove družine.

Rojena sta bila skoraj istočasno, zato sta kot malčka kmalu postala neločljiva. Njuni mami pa sta se pogosto šalili, da bosta nekoč postala par in tako združila dve družini v eno.

A kot se rado zgodi, je tudi ta deček v nekem obdobju postal nagajiv, zaradi česar se je deklici zazdel popolnoma nadležen. Raje kot njega se je začela držati svoje mlajše sestre, njihove počitnice pa so postale bojno polje, na katerem sta imeli premoč dekleti.

Do tistega poletja pred natanko petnajstimi leti, ko se je nekaj spremenilo.

Takoj ko sta se družini pozdravili, je deklica opazila, da je fant drugačen. Njegov glas se je poglobil, ni bil več tako suh, zdel se je resnejši in bolj prijazen. Naenkrat ji ni šel več na živce fant, ampak to, da so ji v njegovi bližini ves čas žarela lica.

Začela se je obnašati čudno, celo neprijazno. Držala se je stran od fanta. Kadar jo je ogovoril, je zardela, se namrščila in mu le na kratko odgovorila. In če se je po naključju dotaknil njene kože? Takrat jo je raketni pogon odnesel tako daleč stran, kot je bilo le mogoče.

Ni vedela, kaj se z njo dogaja, in ravno to je bilo nekaj najlepšega.

Vendar fanta in občutkov ni mogla v nedogled ignorirati.

»Tisa, a si gluha?« jo je oče vprašal nekega dne na plaži. »Bor te je vprašal, če mu lahko pomagaš napihniti blazino.«

Nejevoljna je odložila eno izmed svojih knjig, ki jih je takrat še brala, in pomagala fantu z blazino.

Medtem ko je pritiskala na tlačilko, je gospodič ravnal blazino, da se je lepše polnila, vmes pa skrivaj pogledoval k dekletu v rdečih kopalkah.

Koža se ji je svetlikala od mešanice potu in sončne kreme, njeni dolgi temni lasje pa so bili štrenasti od morske vode. Zdela se mu je božansko lepa, tisočkrat lepša kot prejšnje poletje.

»Greš z mano?« je s tal pobral plavutke, masko in dihalko ter z glavo nakazal proti morju.

Dolgo ga je napeto gledala izpod čela in razmišljujoče šobila ustnice. Prepričan je bil, da ga bo zavrnila.

A na njegovo presenečenje je rekla: »Okej.«

In sta odrinila, vsak na svoji strani blazine sta zamahovala s plavutkami, se trudila, da se ne bi dotikala in pri tem glavi, opremljeni z masko in dihalko, vztrajno tiščala v vodo, da se ne bi bilo treba pogovarjati.

Gospodična je puhajoč skozi dihalko poslušala pljuskanje morja ob plastiko in, namesto da bi opazovala morsko dno, mrzlično razmišljala, kaj za božjo voljo jo je pičilo, da je šla z njim.

Nameravala se mu je izogibati. Zdaj pa je tu, daleč od obale, sama z njim.

Nenadoma je na svoji levi nadlakti začutila dotik mokre kože, ki ni bila njena. Vsa se je stresla, izstrelila glavo iz vode in se pognala bliže k robu blazine.

Fant se je na drugem robu glasno zakrohotal, da se je blazina močno zatresla.

»Kaj si pa tako prestrašena?« je rekel, ko je prišel do sape.

»Saj … nisem.« Najrajši bi se potopila čisto na dno morja in tam ostala vsaj kakšne pol ure.

»Glej, tam je pomol,« je takoj zamenjal temo. »A greva skakat?«

Ne da bi čakal na njen odgovor, je zamahujoč s plavutkami plastično ladjo že obrnil proti sosednjemu zalivu.

Zaliv je bil skrit pred očmi njunih družin. V njem je bilo par visokih belih hiš, pred njimi pa plaža s peščico ljudi.

Bel pomol pa je bil prazen, rezerviran samo zanju.

Nanj sta zvlekla blazino in začela skakati v vodo. Fant je skočil na glavo in z varne razdalje opazoval dekle, ko si je zatisnilo nos in skočilo na bombico. Nato sta skupaj odplavala ven in stvar ponovila še najmanj petnajstkrat.

»Zakaj nikoli ne skočiš na glavo?« jo je končno vprašal mladenič, ko sta se z glavama naslanjala na blazino in gledala obzorje.

Deklica je skomignila z rameni. »Ker ne znam.«

»Kako ne? Saj se samo odrineš in skočiš z glavo naprej.«

»Kako pa se pri tem držiš za nos?«

»Se ne!« se je zarežal fant in pri tem nejeverno zmajeval z glavo.

»Ja, kako pa potem preprečiš, da ti voda zalije nos?« je razširila oči.

Fant jo je pogledal. »Ne vdihneš je?«

Namrščila se je in nezaupljivo merila njegov obraz.

»Veš, kaj, enkrat te bom naučil,« je pokroviteljsko rekel fant. »Ampak ne zdaj, ker sem lačen.«

Zamišljeno se je našobila in prikimala. »Jaz tudi. Dolgo sva že tu.«

Sonce se je zdaj že prevešalo proti zahodu in počasi barvalo morje v odtenke oranžne. Fant se je še enkrat považil s skokom na glavo, medtem ko je deklica vrgla blazino v vodo in po lestvi previdno zdrsnila v morje.

Na poti nazaj nista več tiščala glav v vodo, temveč sta med mirnim jadranjem tiho opazovala sončni zahod.

Naenkrat se je nekaj deset metrov pred njima sredi oranžne gladine nekaj zganilo.

Fant je otrpnil. »Si videla to?«

Zadržala je dih in v hipu pozabila na meje. Po blazini se je pridrsala tako blizu k njemu, da ga je čutila po celi dolžini svojega telesa.

»Glej, spet!« je napeto vzkliknil fant.

»O, ne, Bor! Plavut! Plavut sem videla!«

Dobro je vedela, kaj je pomenilo, ko so v filmih zagledali plavut, ki je drsela po gladini morja. Morski pes!

Zgrabila ga je za roko, vanjo zakopala svoj obraz in na vso moč zamižala. Če jo bo požrl morski pes, naj se zgodi hitro.

Nenadoma je pod rebri začutila njegov komolec. »Hej! Tisa! Glej to! To moraš videti!«

Dvignila je glavo in zajela sapo. Obsijan z zlato svetlobo je iz vode v velikem loku skočil delfin, nato še eden nekaj metrov naprej in še eden malo za njima.

»Uau,« je dahnila.

V tišini sta opazovala, kako je jata delfinov odplavala proč.

»Si kdaj videla kaj tako lepega?« je po več minutah tiho vprašal fant.

»Nikoli,« je brez pomisleka priznala in ga v nasprotju z vsem, kar jo je odvračalo od njega, pogledala naravnost v njegove temno modre oči, po katerih so plesale drobne svetle pikice.

Še nikoli si ni bila tako blizu z nobenim fantom.

Dolgo jo je gledal, nato pa tako izrazito pogoltnil slino, da mu je grlo zavalovilo kot morje.

Kot na ukaz sta oba skočila na varno, vsak na svoj konec blazine, in tiho odplavutkala nazaj v zaliv, kjer sta se sončili njuni družini.

Tisti dan se je med njima nekaj spremenilo. Tako kot nekoč sta spet postala neločljiva.

*

Ti je bilo poglavje všeč?

Več kot 200 bralk BralNadaljevanke že nestrpno pričakuje odkrivanje novih ljubezenskih zapletov in skrivnosti.

👉 Klikni tukaj za prijavo »

Vsak ponedeljek boš v svoj inbox prejela novo poglavje — popolnoma brezplačno!

Se beremo kmalu 📩

Sabina