Meni

Kategorija: Navdih

Domov Navdih (Stran 3)

Kategorija: Navdih

Kako preživeti v površinskem svetu, če si doma v globinah?

28.11.2018
Avtor
Kategorije: Blog, Navdih
A si tudi ti kdaj razočaran/-a nad tem svetom? Si kdaj žalosten/žalostna, ko opazuješ ljudi, njihov površinski pogled na odnose in na svet? Si kdaj želiš, da bi se rodil/-a na drugačnem planetu?
Veš, kolikokrat si tega zaželim jaz! Prav boli me, ko znova in znova slišim, kako se ljudje ne morejo predati, ker »ne morejo vedeti, da ne bo kasneje mimo prišel kdo boljši«, se ne morejo odločiti, ker »se bojijo, da se bodo odločili narobe«. Žalosti me, ker vem, da s takim pogledom ne bodo nikoli občutili vseh odtenkov in intenzivnosti čustev, ki jih je zmožno človeško srce.

Ne morem reči, da jih ne razumem. Zelo jih razumem. V svetu, v katerem se zavrže vse, kar ni popolno, v katerem ima vsak izdelek tisoč in eno različico, med katerimi se je komaj mogoče odločiti, in še ko se odločiš, v naslednji trgovini najdeš boljšega in cenejšega, v svetu, v katerem ti ves čas z vseh strani govorijo, da nisi dovolj dober, da je še nekaj, kar bi moral spremeniti pri sebi, da bi bil »popoln«, v svetu, v katerem si bombardiran z narejenimi nasmeški, idealiziranimi odnosi, prelepimi Instagram-družinicami, nezažganimi zrezki in sploh z vsem popolnim, je res težko verjeti … da pravzaprav nič ni popolno. In da niti ne more biti.
Težko je to verjeti, še teže sprejeti. Da ne glede na to, kako se boš trudil, ne boš popoln. Da ne glede na to, kako vztrajno boš iskal, ne boš našel popolne osebe ali popolnega odnosa, takšnega, kateremu bi se bilo »vredno predati«.
In zato se ne predaš. Bezljaš od ene trgovine do druge, od ene osebe do druge, povsod potipaš po površini in ker je površina precej standardna, si prepričan, da je nekje še nekaj boljšega zate. Ne ustaviš se. Ne odločiš se. Ne predaš se. Greš dalje – in do konca življenja tipaš po površini. Znova in znova si razočaran, ker tam ni nič posebnega.
In tako nikoli ne izveš, da je lepota v globini. Da je lepota v nepopolnosti. Da so lepe brazgotine, ki jih je vsakemu izmed nas pustilo življenje, pa jih ne nosimo na površju, le najbližjim jih pokažemo. Lepi smo zaradi njih, ker nas one delajo unikatne, takšne, kot zares smo. Lepi smo zaradi občutkov, ki so v nas in nas delajo človeške, občutkov, ki niso vedno lepi, ki so včasih še kako strašljivi, ampak so tudi – resnični. Nepopolnost nas dela unikatne. Lepe. Prekleto seksi.
In množice ljudi, ki hodijo po tem svetu, tega nikoli ne bodo izvedele, ker se nimajo časa ustaviti, ker se ne upajo predati, odpreti, pogledati v oči in raziskati globine človeka, ki jim stoji nasproti. Sorodnika. Sodelavca. Prijatelja. Soseda. Ljubimca. Kogar koli pač.
Ampak ne ti, kajne? Tebe že ni strah globine, sicer me ne bi spremljal/-a.
Kako torej preživeti v tem površinskem svetu, če je tvoj pravi dom v globinah?
Ceni. Ceni tiste globoke odnose, ki jih maš. Ceni prijateljico, ki te ima tako rada, da je zanjo prasec vsak, ki prizadene tebe (in tukaj je debate konec). Ceni družino. Ceni vsak odnos, ki ti srce obda s toplino.
Ljubi. Ljubi tiste, ki ljubijo tebe. In še bolj ljubi tiste, ki te ne. Ljubi naključne ljudi na ulici. Ljubi namrščene obraze. Ljubi ljudi, ki so tako zmedeni, tako nesrečni, da ne znajo, ne upajo izbrati. Ker je izbira prevelika, ker je iti dlje od površine nevarno. Ljubi jih. A kje piše, da ne moreš biti ti tisti/tista, ki ljubi prvi/prva?
In ja, joči. Če te nekaj prizadene, joči. Pokaži. Povej. Pokaži jim, kako je biti čuteče bitje, kako lepo je biti človek v vseh odtenkih sebe, človek, ki si drzne potopiti se v globine, ki ga ni strah svoje sence, ki živi in čuti z vsem svojim bitjem.
Pokaži jim, potrebujejo nekoga, da jim pokaže. Potrebujejo tebe, prav tebe.

*

Prijavi se na prejemanje brezplačnih poglavij moje Sive dame »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

Cepetanje med vrati ali Lekcija iz potrpežljivosti

06.10.2018
Avtor
Kategorije: Blog, Navdih, Osebna rast
Nečesa mi je od nekdaj manjkalo – potrpežljivosti. Ko sem kuhala, sem ogenj vedno privila do konca. Ko sem se zaljubila, sem vedno hotela vse, naenkrat in takoj zdaj. Cela sem skočila noter in enako pričakovala na drugi strani. Ko ni bilo odziva, sem se naveličala.
»Dolgočasno se mi zdi,« sem rekla, se obrnila na petah in odšla.

Neštetokrat sem odšla. Pet minut sem stala med vrati, pocepetala z nogami, ker se ni takoj zgodilo, kar koli sem že hotela, da bi se, in – namesto da bi vstopila, mirno dihala in dovolila času, da naredi svoje – obupala ter odšla.
Navlekla sem se tega hitrega življenja sodobnega sveta, tega instant vsega.
Kolikokrat se je to kazalo tudi pri moji rasti! Rasla sem in rasla, dokler nisem naletela na oviro. Ko se je to zgodilo, sem se ujezila. Na koga? Nase, seveda.
Zakaj še ne razumem? Zakaj še vedno počnem isto? Zakaj še nisem šla naprej?
Si predstavljaš, da bi mama otroku, ki se uči hoditi, govorila: “Zakaj še vedno ne znaš? Zakaj si spet padel? Kolikokrat ti moram še pokazati?”
Tega seveda ne stori, kajne? In tudi otrok poskuša znova in znova. Včasih mu uspe večkrat zaporedoma, pa potem naslednjič zopet čmokne na tazadnjo. Potrpežljiv je in si ne misli, da se nikoli ne bo naučil. Ker ve, da se bo. In na koncu se.
A meni se mudi, tako se mi mudi.
Ampak kam? Kam se mi tako mudi?
Kam hočem tako hitro priti, da življenju ne dam priložnosti? Kje moram nujno biti, pa hitro, tako nujno, da v vse stopim le napol, le toliko, da preverim temperaturo, v naslednjem hipu pa že drvim dalje?
Kaj je tako pomembnega, da se ne ustavim in ne dam časa tisti eni in edini osebi, ki je zares pomembna, sama sebi?
Kam tečem tako hitro? Kaj mislim, da me čaka tam na koncu?
V bistvu se nikamor ne mudi. V bistvu lahko tečem in tečem, pa ne bom ničemur zbežala. V bistvu se lahko neštetokrat obrnem na petah med vrati, pa bom spet prišla med nova vrata, v novo situacijo, ki ji bom dala natanko pet minut, preden se bom spet … ja, uganila si, obrnila na petah, in tekla dalje.
“Hitro živiš, Sabina,” mi je nekoč rekel oči. “Zelo hitro, prehitro za nas.”
Nisem ga slišala, ker sem spet morala teči dalje.
Danes ga slišim, glasno in razločno. Prehitro. Preveč površno. Preveč nestrpno.
Ampak ker sem zdaj spoznala nekaj novega, sem sklenila, da se ne bom jezila.
Ne bom se gnala in si govorila, da moram brž osvojiti to lekcijo.
Ker sploh ni treba, da to naredim takoj, čas imam, lahko si ga vzamem.
Lahko sem potrpežljiva, lahko sem nežna, nežna s seboj.
In zato danes lahko samo … diham.

*

Prijavi se na prejemanje brezplačnih poglavij moje Sive dame »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

Hitro javljanje med guncanjem na prelomnici

26.09.2018
Avtor
Kategorije: Blog, Navdih, Osebna rast
A se sprašuješ, kaj je z mano, da sem tako tiho?
Te razumem, še marsikdo bi se, to res ni najobičajnejša situacija 😄
Veš, kje se nahajam? Na eni veliki prelomnici. Tukaj se guncam malo naprej in malo nazaj, lovim ravnotežje in se sprašujem, ali bom padla vznak, skočila naprej, ali pa padla v luknjo, ki je na sredi.
Saj razumeš, da v taki situaciji ne morem v rokah držati še prenosnika in ti pisati, ker bi me samo oviral, kajne?

Kot si že navajena, spet dramatiziram, ampak čisto zares se mi dogajajo velike stvari, zunaj in znotraj, ker je pač vse povezano. Zamenjala sem službo, kjer pridobivam toliko novega znanja in veščin, da se mi kar smeji, hkrati pa sem še tako zelo negotova, da sem zraven še malo pod stresom. Poleg tega me čaka okrogla obletnica rojstva (kako je možno, da se jaz še vedno počutim, kot da jih imam 21???).
Rojstni dan je zame že tako velik dogodek, ko se sprašujem, kje sem in kam grem, s čim sem zadovoljna, kje bi se dalo kaj izboljšati (več najdeš v Tvojem osebnem koledarju zavestnega življenja, ki si ga preneseš tukaj). Tokrat pa se mi zdi številka 30 tako grozeča in prelomna, da hočem biti zares temeljita. In zato si izpolnjujem želje, ki jih imam že leta, skrbim zase, kot sem si že leta želela (in obljubljala), da bom. Skrbim za svoje telo, tako pridno jogiram, kot še nisem nikoli, skrbim za svojo dušo, delam na sebi navzven in navznoter.
Sploh ne tako mimogrede, kot to omenjam na tem mestu, je na plano prišla prastara krivda, krivda, ki so jo generacije pred mano prenašale druga na drugo, krivda, ki sem jo kot tri, štiriletna punčka dobila servirano od odrasle osebe. Ker je sama ni zmogla predelati, jo je predala meni, da sem se z njo “družila” dobrih 25 let. Toliko težav mi je povzročala! Zaradi nje sem se počutila, da nisem vredna ljubezni, da si je ne zaslužim, ker sem kriva.
A ti je to kaj znano? Je, kajne?
Pa ne samo iz Sive dame, kamor sem čisto nezavedno vpletla prav to svojo krivdo (in zadnjič začudena ostrmela nad tem spoznanjem, ko sem knjigo ponovno brala in urejala v eni čisto novi verziji), znano ti je iz svojega življenja, kajne da ti je? Toliko krivde nosimo v sebi mi, sodobni ljudje.
V knjigi afriškega šamana Malidome Patrica Someja O vodi in duhu sem prebrala citat, ki je tako resničen, da zdaj hoče biti spet naveden:
»Ko ljudje iz moje kulture pogledajo potomce Zahodnjakov, ki so jih okupirali, vidijo ljudi, ki se sramujejo svojih prednikov, ker so bili ti morilci in plenilci v preobleki prinašalcev napredka. Dejstvo, da je kultura teh ljudi bolna, ni zanje nobeno presenečenje.«
Vidiš? Saj ni čudno, da se ves čas počutimo krive, krive za generacije pred nami, krive zase. Krivimo svoje hrbte in svoje glave skrivamo med rameni, prepuščamo mesta in sijaj komur koli drugemu, pristajamo na kompromise, pristajamo na mlačne in neizrazite zgodbe, čeprav v resnici hrepenimo po preboju, po epski ljubezni, po tem, da na svetu pustimo svoj pečat. Hrepenimo po tem, da postanemo VELIKI MI.
Hrepenimo, a nimamo občutka, da si to zaslužimo biti, ker nas nekaj teži. Nekaj nam pravi, da to ni za nas, ker je vse, kar si zaslužimo biti, samo – kaznovani.

*

Prijavi se na prejemanje brezplačnih poglavij moje Sive dame »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

Velika zgodba o malem črvu

29.08.2018
Avtor
Kategorije: Navdih
Ne dolgo tega sem prijatelju naštevala živali, po vrsti, kot so mi padle na pamet.
Prva, konj, je bila žival, kakršna hočem biti.
Druga, veverica, je bila žival, kakršno me vidijo drugi.
Tretja je bila žival, kakršna v resnici sem.
In veš, katera je bila?
ČRV! Videla sem se kot črva, ki se valja po tleh, ki je hinavski in zahrbten, ki o sebi nima najboljšega mnenja. In o moj bog, kako sem govorila o tem črvu! S polno mero gnusa in sovraštva.
Veš, pravzaprav sem se prav zares tako počutila. Na tleh. Kot hinavka. Takoj ti povem, zakaj.

Imam tak sloves, da znam poslušati in deliti modre nasvete. Saj sama vidiš, ko me bereš, da ne skoparim z njimi. Delim in modrujem in se postavljam nad neke situacije v življenjih drugih ljudi, kot da sem jaz sama to že zdavnaj dala skozi. Saj sem, vsaj mislila sem tako.
No, potem pa – šok! En droben, malodane brezvezen sprožilec, in stvari, za katere sem mislila, da so preteklost, da sem jih že zdavnaj prerasla, predelala, ker sem zdaj močnejša in večja, se – VRNEJO! Mislim, tako – zares, v vsej svoji veličini, kot da v resnici nikoli niso odšle.
In nenadoma se slišim, kako sem še pred kratkim nekoga spraševala: »Zakaj se delaš tako majhno?«, le da mi je zdaj jasno, da sem to pravzaprav spraševala sebe. Ker sem se tudi jaz delala majhno!
Slišim se, kako sem govorila: »Ceni se, zaslužiš si več! Kdaj boš imela dovolj?«, le da zdaj tako dobro vidim, da tudi sama očitno še nisem imela dovolj.
In analizirala sem: »Krivdo vidim v tebi, toliko krivde! Zakaj se ves čas počutiš krivo?« Ja, saj zdaj že veš, v resnici sem se tudi jaz počutila krivo! Prijateljičina krivda je nagovarjala mojo krivdo, in jaz je sploh nisem opazila. Jaz sem se pretvarjala, da sem vse to že zdaaaaavnaj prerasla.
Vidiš? Hinavka mala.
To sem potrebovala, vse te težave sem morala postaviti pod luč, da sem jih videla pri sebi, da sem stopila korak nazaj in priznala, da se včasih obnašam kot trapica, da sem včasih malo hinavska, in da čeprav se mnogim zdim tako »razsvetljena«, v resnici nisem niti r od razsvetljenosti.
Človek sem, tako nepopoln, tako poln napak kot vsak drug. Tako ranljiv in poln bolečine. Včasih se zanalašč potegnem vase in se pomanjšam in ljudem pokažem, kako morajo ravnati z mano. Kot z nečim drugorazrednim. Kot z nekom, ki sklepa kompromise. Kot z nekom, ki ni vreden.
Nič boljša in nič slabša nisem od kogar koli na tem svetu. Toliko imam za ozdraviti!
In vendar je nekaj čudovito osvobajajočega v tem, ko si nekaj takšnega osvetliš in priznaš. Ko se zagledaš v podobi smrdljivega, hinavskega črva, ki se valja po tleh.
Ko si tako, pod lučjo, pogledaš v oči, stopiš korak nazaj in si priznaš resnico, nazadnje opaziš, da sploh nisi črv. Opaziš, da se po tleh v resnici plazi lepa, zelena in mehka – gosenica.
Ko to spoznaš, takrat si si pravzaprav priznala svoj potencial.
Saj veš, ko pride njen čas, takrat gosenica na krilih metulja poleti v nebo!
Enako boš storila tudi ti, a prej moraš opraviti še nekaj nalog. Začutiti moraš svojo vrednost, svojo moč, svojo veličastnost, začutiti, kdo v resnici si in kaj lahko daš temu svetu. Začutiti vse to in si priznati, kje v življenju si sprejemala kompromise, ko si se počutila majhno.
In potem … potem moraš te kompromise vzeti nazaj.
Ker jih lahko, veš? V vsakem trenutku življenja lahko začneš znova.
Veš to, Sabina? Tebi govorim, vedno govorim tebi.

*

Prijavi se na prejemanje brezplačnih poglavij moje Sive dame »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

O punci, ki je mislila, da pozna najboljši scenarij, a se je motila

08.08.2018
Avtor
Kategorije: Navdih, Osebna rast
Ne vem, kako je pri tebi, ampak tema zadnjega tedna je zame izpuščanje.
Pri nas doma smo se morali posloviti od čudovitega bitja, ki nas je osrečevalo celih 10 let. Prižgala sem svečko na grobu nekoga, ki je bil nekoč del mojega življenja, se poslovila in sprejela, da ga več ni. Odločila sem se in izpustila nekatere ljudi, odnose, v katerih ni prihodnosti, ki me vlečejo navzdol. Spet druge sem v mislih na novo definirala in zacementirala meje, ki so bile prej preveč ohlapne.
In prav za vsako od teh dejanj sem na drugi strani dobila nagrado, nekaj lepega, nekaj razveseljivega, nekaj, s čimer me je vesolje potrepljalo po rami in mi sporočilo: Bravo, Sabina, super ti gre, izvoli sladkorček. Kot da bi s tem, ko sem se od nečesa poslovila, pa čeprav samo v mislih, zavrgla polomljen kos pohištva in na njegovem mestu naredila prostor za bleščeč zaklad.

Veliko poletno čiščenje se dogaja, ob katerem niham od žalosti ob poslavljanju do neskončnega veselja ob sladkorčkih, ki mi jih v zameno prinaša življenje.
In tako mi je jasno, da je prav, kar počnem. Da je prav, da sprejemam odločitve. Včasih je pač treba reči tudi adijo in izpustiti vse, kar ti v naslednjem obdobju življenja ne bo več služilo. Treba je odvreči vse, kar te vleče navzdol.
Veš, ne ti ne jaz nisva prišli sem zato, da bi pod težo vseh bremen ležali dol spodaj, na tleh. Prišli sva, da dihava na vsa pljuča, da razpreva krila in poletiva. In če hočeva leteti s čarobnim vetrom življenja, potem morava odvreči vse skale, ki naju vlečejo proti tlom.
Šele ko bova to storili, bova poleteli, ti in jaz.
Ne vem, kam, veš. Ne vem, kaj je tam za ovinkom. In včasih me to plaši.
Na koncu mi je najtežje izpustiti prav to, nadzor. Včasih bi dala vse, da bi izvedela, da bi mi nekdo povedal, kako točno bo, kaj natanko lahko pričakujem, da bi poznala korake, da bi poznala postaje, cel scenarij. Da bi vedela, da bo v redu.
Potem pa se spomnim zgodbice.
Živela je punca, ki je bila v nekoga neskončno zaljubljena. Brala je romane, gledala romantične filme in si natanko zamislila, kakšna bi morala biti zgodba med njima. A ni dobila tega. Od moškega je pričakovala nekaj, česar ji ta ni mogel dati.
Upirala se je, in jezila, in se smilila sama sebi. Ni znala sprejeti, da ima mogoče življenje zanjo, za njiju v načrtu še nekaj lepšega, kot je bilo tisto, kar si je zamislila ona.
Skozi svoje človeške plašnice ni zmogla videti vseh možnosti, ki obstajajo. Vesolje pa jih je videlo, in imelo je načrt. V trenutku, ko je obupala in se hkrati prepustila, ko je razširila roke in oči obrnila k nebu ter rekla: Naredi, kar hočeš, se je zgodil čudež.
Njun odnos ni postal nič takšnega, kot si je zamislila. Postal je nekaj BOLJŠEGA. Postal je odnos, v katerem se dva človeka počutita povsem svobodna, da sta to, kar sta, da rasteta v to, v kar morata zrasti, da se izzivata in drug drugega učita, hkrati pa sta tukaj in zdaj, vsa prisotna v trenutku, ki bo morda minil takoj, morda pa nikoli. Namesto moža, dveh otrok in zlatega prinašalca je dobila Prijatelja, nalašč z veliko začetnico.
Ta punca se danes smeji svojim scenarijem in oklepanjem in vsem mogočim idejam, ki jih je imela toliko let nazaj, ker je mislila, da pozna najboljši možni način za razvoj njune zgodbe. Smeji se tudi zato, ker danes vidi, da s tem moškim ne bi bila nikoli srečna, če bi šle stvari po poti, kakršno si je zamislila. Vesolje je to vedelo, in zato se je vse razvilo, kot se je. Najboljše zanjo.
To ni pravljica, veš, ta zgodba je povsem resnična.
S seboj jo nosim te dni, ko se spet sprašujem, kaj bo, kako bo, ko spet hočem nadzirati svojo pot in ji govoriti, kje točno naj zavije, ko me je strah, da se nekaj ne bo razvilo, kot sem si zamislila, da bo čisto drugače in tako zelo »napačno« …
Zaradi te zgodbe vem:
Vse je prav in na koncu bo vse dobro. Vedno je vse dobro, najboljše zame. Kakor koli se že obrne.

*

Prijavi se na prejemanje brezplačnih poglavij moje Sive dame »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

»Ne morem ga ljubiti takšnega, kot ni,« saj je logično, ali pa niti ne?

22.07.2018
Avtor
Kategorije: Navdih, Zgodbe
A veš, ko včasih ponovno prebereš knjigo in se te dotaknejo čisto druge stvari, kot so se te dotaknile prvič? Ali pa ko ponovno pogledaš film in s tabo ostane čisto nekaj drugega, kot je ostalo prvič?
Tako sem si sama pred kratkim znova ogledala film Frida (2002) in se zdaj kar ne morem znebiti stavka, ki ga v njem izreče Frida Kahlo:
»Ljubim ga takšnega, kot je, ne morem ga ljubiti takšnega, kot ni.«
Saj je logično, kajne?
Tako preprost, tako običajen, tako naraven je ta stavek, da se skoraj vprašaš, zakaj bi ga bilo treba izrekati naglas, ko pa je to vendar čisto normalna stvar.
Seveda nikogar ne moreš ljubiti takšnega, kot ni. Halo?
Pa vendar, moja draga bralka, moj dragi bralec, kolikor koli se to sliši logično in osnovno, nenehno padamo prav na tem izpitu iz prvega razreda.

Ljudi kar naprej »ljubimo« takšne, kot niso.
V glavi nosimo podobo, kakšen bi moral biti naš partner, prijatelj, naš bližnji … in ga oblečemo vanjo. Zaljubimo se v nekoga, ki je preoblečen v tisto, v kar sami verjamemo že od otroštva, v tisto, kar mi sami mislimo, da bi nekdo moral biti. Zaljubimo se v nekoga, ki smo ga ustvarili v svoji glavi. V nekoga, ki sploh ne obstaja.
Namesto da bi človeku dovolili biti to, kar v resnici je, ga zasujemo in zadušimo s svojimi pričakovanji. Namesto da bi ga spoznali in ugotovili, ali ga lahko ljubimo kot čudoviti unikat, kakršen je, vnaprej določimo, kakšen mora biti.
»Ljubimo« ga, dokler izpolnjuje naša pričakovanja. »Ljubimo« ga, dokler igra po našem scenariju. »Ljubimo« ga, dokler mu v življenju gre dobro. »Ljubimo« ga, dokler ne dela napak. »Ljubimo« ga, dokler dobro izgleda. »Ljubimo« ga, dokler smo edino središče njegovega sveta. »Ljubimo« ga, dokler ……. (dopolni po želji).
In za konec še moja najljubša, »ljubimo« ga, samo če nas ljubi nazaj. Vidiš, kakšen nesmisel je to? Kot da je ljubezen, ki jo čutim jaz, odvisna od ljubezni, ki jo čuti nekdo drug. Do ljubezni se obnašamo povsem potrošniško, pogojujemo jo, kot da je navadno tržno blago!
Morda te bo to zbodlo, ampak tam, kjer se začne pogojevanje, tam se ljubezen v resnici konča. Pogoji in ljubezen preprosto ne morejo obstajati v istem filmu. To ne gre.
Nisem mama in res ne vem, kaj matere čutite do svojih otrok, sem pa hčerka in čutim, kaj moji starši čutijo do mene. Vem, da lahko na tem svetu naredim kar koli, ampak res dobesedno kar koli, pa me bosta imela še vedno rada. Morda bosta razočarana in jezna, morda bosta marsikaj, a imela me bosta rada, ne glede na vse, vedno. Takšno, kot sem.
Po mojem je to tisto, kar je zares LJUBEZEN. To, kar čutiš do svojega otroka. To, česar nič ne more spremeniti, ker enostavno je tam, v tvojem srcu, in vedno bo, ne glede na vse.
To ne pomeni, da ne postavljaš mej, da ljudem dovoliš hoditi po tebi. To ne pomeni, da ne prekineš odnosa, če je zate škodljiv, to pomeni le, da tudi ko ga prekineš, bo ljubezen še vedno tam, ker ljubezen, če je prava, ne more izginiti.
Ljubezen, če je prava, se ne more zmanjšati. Ljubezen, če je prava, lahko samo raste in se množi. Ljubezen, če je prava, ne veže, ampak OSVOBAJA. Nekaj takega je želelo biti sporočeno tudi skozi Sivo damo. Je uspelo? Ne vem, ti povej 😉
Ljudje v življenju in odnosih toliko kompliciramo, toliko se ukvarjamo s tem, kakšen bi moral biti odnos, kako bi se morali v njem počutiti, kako bi se moral obnašati naš partner … a v resnici … v resnici bi se morali naučiti le tega, kako ZARES LJUBITI.
Nekaj, kar je izjemna Frida Kahlo po mojem zelo dobro znala. Ljubila je in dopuščala svobodo biti to, kar si, a je hkrati jasno postavljala meje in jih ni dovolila prestopiti. In vendar … je naposled znala tudi odpuščati.
Iz srca ti priporočam, da si ogledaš film Frida (2002) z odlično Salmo Hayek v glavni vlogi. Oči in srce odpirajoč je!

*

Prijavi se na prejemanje brezplačnih poglavij moje Sive dame »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

Zakaj sem srečna, da sem ženska – tukaj in zdaj

04.03.2018
Avtor
Kategorije: Navdih
Ponižanje. Beseda, ki že sama po sebi globoko zareže in zaboli.
V spomin se mi prikrade dogodek v mojih najstniških letih, ko sem na stranišču tako zelo hitela, da sem si pulover po nesreči zatlačila kar za žabe, te pa potegnila visoko, visoko. In sem se vrnila v razred, nič hudega sluteča, ter izzvala krohot sošolcev – ta pa rdečico na mojih licih.
Nič takšnega, bi rekla današnja Sabina, z današnjo samozavestjo, ki se samo na glas zasmeji, ko ji na Celovški zračnik dvigne krilo, vedoč, da bo njena zadnja plat v spominu mimoidočih ostala še največ naslednjih pet minut.
Pa vendar je tudi današnja Sabina včasih ponižana.
sabina-strubelj-pisateljica-blog-

Nazadnje je ta občutek čutila pred dobrim tednom, ko že toliko časa ni dobila plačila za svoje delo, ko je že toliko časa prestavljala plačilo najemnine in toliko časa ostajala zadolžena pri starših, da jo je sredi ulice, na poti na novinarsko konferenco, premagal jok. Kar tako, iz golega občutka majhnosti in nemoči in predvsem – ponižanja. * Čeprav sem istega dne plačilo prejela, je občutek ostal in treba ga je bilo začutiti, zato sem takrat odpovedala vse načrte in ga preprosto predelovala. Moje mnenje je, da ga ni občutka, ki bi v telo prišel brez razloga, in da se bo vedno znova vračal, dokler si ga ne boš dovolil/-a v polnosti občutiti. Zato to raje storim prej kot pozneje. Zanimivo, da mi je prav na ta dan pod roke prišla knjiga Slavenke Drakulić Mileva Einstein, teorija žalosti. Kot bi mi vesolje hotelo sporočiti – glej, Sabina, nisi sama. Mileva je čutila ponižanje, ko je od svojega moža Alberta Einsteina prejela pogoje, ki jih mora izpolnjevati, če naj še naprej živita skupaj, kljub temu da je on zdaj zaljubljen v drugo. Prati mu mora in likati, a pozabiti na vsakršno intimnost ali sploh odnos z njim. Po treh otrocih, ki mu jih je rodila, in po mnogih letih skupnega življenja je to izjemno žensko, ki je svojo znanstveno kariero pustila zavoljo njega, ob tem pa mu menda precej pomagala pri izračunih za njegovo relativnostno teorijo, jo je kruto spremenil v navadno tujko. Auč, boli. In ne samo Mileva, na milijone žensk v zgodovini je trpelo številna ponižanja. Ženske, ki so bile nezveste, opravljive ali kvazi-čarovnice, so v srednjem in novem veku doživljale še posebej huda mučenja. Sufražetke, ki so se borile za volilno pravico, je v zaporih pričakalo brutalno ravnanje oblasti. Kdo ve, kolikokrat se je morala Rosa Parks ponižati in odstopiti stol belcu na avtobusu, preden ji je prekipelo in se je uprla. Malala Jusafzaj je zaradi svojega gorečega zagovarjanja izobraževanja deklic doživela strelski napad. V kampanji #metoo se je po vsem svetu razkrilo na stotine žensk, ki so in še trpijo ponižanja v sodobnem času. Vidiš, po vsem tem preprosto ne morem drugače, kot da sem iskreno hvaležna, da sem ženska in da sem rojena prav v tem času, prav v tem delu sveta, kjer mi zares ni tako slabo. Počutim se ponižano? Ja, tudi to se zgodi. Ampak vidiš, jaz lahko vstanem in odkorakam, v tem trenutku zdaj lahko rečem, da mi je dovolj in da ne dovolim več poniževanja. Imam to možnost. Mnoge ženske tega sveta je nimajo. Številne ženske, ki so bile tu pred menoj, je prav tako niso imele. Nekatere so se borile, da bi se poniževanje končalo – in bile za kazen še bolj ponižane. Kot denimo sufražetke, ki so jih stlačili v zapore in jih tam nasilno hranili, ker so gladovno stavkale. Te ženske so trpele ponižanja, da bi jih prihranile meni. In prav zato se čutim še posebej dolžna VSTATI IN ODKORAKATI. Dolžna sem sebi. Dolžna svojim pogumnim prednicam, ki so se postavljale zase, kolikor je čas dopuščal. Dolžna ženskam, ki na ta svet pridejo za mano. In ne nazadnje, dolžna sem to tudi številnim pogumnim moškim tega sveta, ki znajo tako lepo paziti na nas, ki nam dajejo prostor in moč, da se izpostavimo, kot se nikoli v zgodovini nismo mogle. Kot se mnoge ženske v mnogih krajih na tem svetu še danes ne morejo. Neskončno hvaležna sem, da sem ženska, tukaj in zdaj, in da mi okoliščine danes omogočajo dvignjene glave reči: DOVOLJ. Srečen in pogumen osmi marec ti želim!

*

Prijavi se na prejemanje brezplačnih poglavij moje Sive dame »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

Obliznil me je ogenj

17.02.2018
Avtor
Kategorije: Navdih, Osebna rast, Zgodbe
Ogenj.
Strašljiv zna biti, o, pa še kako strašljiv. Verjemi mi, bom že vedela, ko pa je ogenj eden izmed mojih prvih spominov. Iskra, vžig, panika, potem pa: “Sabina, pojdi stran, teci po mamo!”
Težek, debel dim se vali proti nama, ko se vračava s škafom vode, ki se zdaj nenadoma zdi tako neznaten.
sabina-strubelj-pisateljica-blog-ogenj

In potem požar, ogromen, zame, triletno deklico, naravnost veličasten. Sem se ga bala? Ne vem, če bi lahko temu tako rekla. Bali so se ga vsi ostali, tega sem se zavedala, in imel je grde posledice, požrl je cel hlev, moja babica pa je bila tako opečena, da je komaj preživela. Pa vendar se ga nisem bala. Prej bi rekla, da sem ga opazovala z radovednostjo … in spoštovanjem. Kot bi vedela, da bom nekoč ogenj prav pogrešala. V ljudeh, v sebi, v življenju. Da ga bom izgubila … in ga nato obsedeno iskala. Leto, dve, tri. Da ga bom že našla, pa bo spet potihnil, zamrl. In da bom zaradi tega nesrečna, nepotešena, in ga bom iskala dalje. Mogoče me je tisti ogenj takrat obliznil in v meni pustil tako močan pečat, da brez njega sploh več ne znam biti srečna. Da se brez njega počutim prazno. Če ne gorim vsa za nekaj, za nekoga, se počutim mrtvo. Mlahavo. Kot ovenel cvet, poginula riba na obali. Potrebujem to žarenje, pokljanje, plapolanje, potrebujem to življenje v sebi. Zdaj sem se tega že naučila. In veš, česa se še učim? Da ogenj vedno zamre. Vedno potihne. Ne glede na to, kako močan je na začetku, kako pravi se zdi in kako noro veličasten, je v nekem trenutku pogašen in jaz utrujena obležim na njegovem pogorišču. Če me prižiga delo, ki me veseli, se ga naveličam. Če me prižiga moški, sčasoma postane dolgočasen. Če me prižiga hobi, izgubi žar po nekaj mesecih. Če vžigalno nitko iščem zunaj sebe, potem je scenarij vedno isti. Vnamem se – in izgorim. Kot list tankega papirja, ko na njem zanetiš ogenj. Huššš! zagori na vso moč – in že ga več ni. Tako dolgo sem iskala ta ogenj, vidiš, nazadnje pa ugotovila, da sem ga ves čas nosila v sebi. Da je moj, ta žar je moj, prekleto! Nihče in nič ga ne more prižgati, če ga ne zanetim sama. Sama zase, za življenje, za rast. Samo na tipko pritisnem – in gorim. Gorim v ljubezni, v hvaležnosti, v sreči, da sem tu, da sem živa, da sem jaz jaz. Gorim in lebdim nekje nad tlemi, kjer se napajam z nečim, kar je večje od mene in je hkrati jaz, kar je neskončno in vseobsegajoče, nekaj, čemur ne vem imena, in vendar vem, da tako ne bom nikdar izgorela. Da bo vedno več vsega, vedno več ljubezni, vedno več hvaležnosti, vedno več miru zame in za vse, ki jim ga lahko razdajam. Šele ko zagorim, takrat prikličem tisto, kar sem od nekdaj mislila, da me prižiga. Ni res, se zavem, vrstni red ni bil nikoli tak. Te reči me niso prižigale. Sama sem se vnela, zato so prišle. Kakšno spoznanje!

*

Prijavi se na prejemanje brezplačnih poglavij moje Sive dame »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

Moje 2017? Ne, ni bilo popolno, AMPAK …

31.12.2017
Avtor
Kategorije: Navdih, Osebna rast
Zadnjič sem vzela v roke svinčnik, da bi napisala refleksijo leta 2017. Pričakovala sem, da bodo iz mene bruhnila razočaranja, napake, slabe stvari. Ne nazadnje je bilo to vendarle leto, ko sem ostala brez službe, ko se nisem (in se še vedno ne) niti približno zavedala, kaj sploh hočem, leto, ko sem cincala, oklevala, ali naj sprejmem ponujene priložnosti ali ne …
Pa veš, kaj se je zgodilo, ko sem začela pisati? Čarovnija.
sabina-strubelj-pisateljica-blog-2017

Ponosna sem nase, sem zapisala. Ponosna, da sem sledila srcu, da sem premagala strah. Ponosna, da sem začela uresničevati svoje sanje. Da sem dokončala Sivo damo. Da sem jo izdala. Sama. Da sem izkoristila vse znanje, ki sem ga pridobila v zadnjih letih, in ga vložila v nekaj ČISTO SVOJEGA. Ponosna, da sem si uresničila dolgoletno željo. 2017 je bilo namreč leto, ko sem končno videla Kubo. Ponosna, da lahko končno ČISTO ZARES, brez olepševanja in laganja sami sebi, rečem, da sem srečna sama s seboj. Da sem zadovoljna s tem, kar sem, da sem sama sebi perfektna družba. To je leto, ko sem se začela počutiti celo. Kolikokrat prej sem rekla, sebi in drugim: V redu sem sama, dobro se počutim sama, najlepše mi je biti sama. Ja, ja, rada sem sama, že od nekdaj. Pa vendar … če sem zdaj čisto čisto iskrena … sem te besede izrekala bolj zato, da bi sama sebe prepričala, da sem v redu – ker v resnici nisem bila. Danes pa je drugače. V bistvu mi jih ni treba več izrekati. In jih tudi ne bom. Rekla ti bom samo, da sem ponosna nase, ker sem se res spremenila. Že spet, ja! Kar naprej rastem, in tega sem tako vesela. Letos sem se sprejela, se začela čutiti celo. Ponosna sem na to, srečna zaradi tega. Delala sem napake, ja. Ampak veš kaj ti bom rekla? Da sem ponosna tudi nanje. Ker me je čisto vsaka ponesla naprej, še višje. Iz vsake sem se nečesa naučila, spoznala nekaj o sebi. Vsaka me je ponesla še globlje v celost. In moje življenje v tem trenutku ni kakšna pravljica. Kje pa, daleč od tega je! Še vedno imam kup težav. Marsikaj me mori in zaposluje moje misli. In vendar sem kak teden nazaj, sredi plesa na božični zabavi globoko v sebi začutila hvaležnost. Hvaležnost za svojo zgodbo, takšno kot je. Hvaležnost, da sem, kjer sem. Da sem jaz jaz. Na tem svetu, v tej državi, na tem mestu. Točno ta trenutek. Začutila sem, da je vse popolno, da je ta zgodba popolna. Ker samo tako grem lahko tja, kamor moram, kamor želim. Ta zgodba, ki sem jo včasih tako prekleto sovražila in se ji upirala in ji na silo iskala drugačen izid … ta zgodba je v bistvu nekaj najlepšega, kar se mi je lahko zgodilo. Ker … A vidiš? Zdaj sem tule. Cela. Živa. JAZ. SABINA. Taka, kot sem se rodila, prečiščena, polna napak, ja, ampak tudi sprejemanja. Sprejemanja teh napak, sprejemanja sebe. Sprejemanja svoje zgodbe. Ne počutim se ekstatično, nisem vzhičena ali polna navdušenja. Samo mirna sem. Srečna. Hvaležna. Točno to želim tudi tebi. Da bi danes, na zadnji dan leta, in jutri in vse naslednje dneve znala stopiti v to stanje preproste hvaležnosti za vse, kar je. Za svoj obstoj. Za svojo zgodbo. Za vse, kar imaš v življenju lepega, in tudi za tisto, kar ni tako lepo. Da bi sprejemala in iz čisto vsake stvari, ki ti pride na pot, naredila fantastično zgodbo. Ker jo lahko narediš, veš to? Zmoreš. In znaš. Hvala, ker si ob meni.

*

Prijavi se na prejemanje brezplačnih poglavij moje Sive dame »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

Letos kupujem darila, ki trikrat osrečijo!

14.12.2017
Avtor
Kategorije: Navdih, Zavestno
Božič. Zame je božič tisti čas v letu, ko ti je toplo, čeprav je zunaj mraz. Toplo pri srčku. To je čas, ki si ga želim preživeti z ljudmi, ki jih imam najrajši, s tistimi najnajnajbližjimi – z družino. Pa ne zato, ker se tako spodobi, ampak preprosto, ker tako hočem – biti z njimi.
sabina-strubelj-pisateljica-blog-darila-ki-trikrat-osrecijo

Enako bi moralo biti z darili, podarjati bi jih morali samo in izključno zato, ker tako hočemo, ne ker se to od nas pričakuje. Pa se pogosto zgodi – tudi meni, brez skrbi –, da »moraš« nekaj kupiti in potem pristaneš v trgovini v zadnjem trenutku in kupiš nekaj, kar ni všeč niti tebi, pojma nimaš, ali bo všeč obdarovancu, važno, da nekaj imaš in da nekaj daš. Bljah, kakšen grd priokus ima takšno darilo. Zadnjič sem po naključju po radiu ujela praznični nasvet Ženske leta 2017, Mirele Čorić, ki je rekla nekaj takega kot: »Ne obremenjujte se z darili. Čez deset, petnajst let nihče več ne bo vedel, kaj je dobil za božično darilo leta 2017.« In kako res je to! Pojma nimam, kaj sem dobila za darilo pred desetimi leti. Hudirja, še za lansko leto se ne spominjam! Še kako dobro pa se spomnim, kako sem se počutila skoraj na čisto vsak božični večer, odkar sem živa. Še kako imam v spominu toplino in ljubezen, ki sem jo vedno znova čutila v krogu družine. Še zdajle vonjam vonj po kadilu in v kosteh čutim tisti občutek tradicije, ki pripada generacijam daleč pred mojo. Čutim objem in stisk roke od vsakega posebej, in čutim vznemirjenje tik pred razkritjem, kdo od družinskih članov bo letos moj »skrivnostni Božiček«. Vse to je tisto, zaradi česar se vsako leto znova veselim božiča in zaradi česar že v začetku decembra navijam božične pesmi ter gledam Pravzaprav ljubezen. Ne zaradi daril, lepo vas prosim. Ampak! Nisem proti obdarovanju, oh ne, kje pa. Pravzaprav verjamem, da tudi darila lahko prav simpatično pripomorejo k toplini pod božičnim drevescem, ampak ne vsa. Rada imam darila, ki so ovita v ljubezen. rada imam drobne pozornosti, ki se ne bahajo, ki niso povračilo in ne pričakujejo povračila. Rada imam darilo z namenom, darilo, ki je bilo 200-odstotno kupljeno (ali narejeno!) z mislijo NAME, ne na budget, ne na priložnost, ne na to, da slučajno ne bi prišel praznih rok. Čeprav vem, da tudi sama velikokrat kupim darilo prav zaradi tega zadnjega. Ne, nisem imuna na družbena pričakovanja. Vendarle pa sem se za letos odločila, da bom poskusila čisto vsa svoja darila oviti v ljubezen! Kako? Tako, da bom z njimi vsaj trikrat osrečila. Letos kupujem izdelke majhnih domačih ustvarjalcev. Letos kupujem od oseb, ne od trgovcev. Kupujem od tistih, ki jih osrečim z nakupom pri njih. Potem osrečim sebe, ker lahko nekaj podarim iz srca in ne nazadnje osrečim tudi tistega, ki mu je darilo namenjeno. Ker se čuti, da je v njem ljubezen. In če ne kupujem od ustvarjalcev, potem kupujem knjige, če se le da, tiste v slovenščini. Tukaj sem malo sebična, priznam, ker kar dvakrat osrečim sebe. Najprej sebe, ker prispevam k višjemu cilju – k obstoju slovenske knjige (ki ni tako samoumeven, kot mislijo mnogi) –, nato spet sebe, ker lahko nekaj dam iz srca, in nazadnje seveda svojega obdarovanca. Trikrat sreča v enem darilu, kaj pa to? Upam, da mi uspe, in upam, da bodo moji obdarovanci pod to objavo že kmalu začeli objavljati srčke, hihi 🙂 Do takrat pa naj vam služi moj mini seznamček slovenskih ustvarjalcev, od katerih sem kaj kupila ali pa so se vsaj uvrstili v ožji izbor. Vabljeni, da v komentarju objavite tudi svoje trgovinice in svoje ideje. Bi podarila drobne uhančke, narejene z ljubeznijo in natančnostjo? Obišči Brlogarko. Ne boš verjela, kakšnih oblik se je domislila, nekateri so celo v obliki piškotov Domaćica 😀 (Hvala Klari za priporočilo!) Imaš mogoče rajši kaj personaliziranega? Karin (Madebykaky.si) ti domiselno poslika skodelico, flaško ali otroški bodi! Bi mogoče nekaj navdihujoče barvitega? Obišči Stankino trgovino Lady Art Talk na Etsyju. Ni pomembno, za kaj se odločiš, za prelep nakit ali čudovito sliko, čisto vse je tako polno barv in sporočil! Si morda za kaj sešitega ali pa bi napisala personalizirano ročno izdelano voščilnico? Obišči trgovino Sandre in njene prijateljice Unikatni izdelki Kiss. Če si za knjige, obišči spletno trgovino B. L. Pride – avtorici (Slovenki!) sta pred kratkim izdali predelano pravljico, ki je kot nalašč za praznično darilo. Res lepo darilo je tudi rokovnik. Našla sem kar nekaj Slovenk, ki se ukvarjajo s tem, vendar bom izpostavila samo Ustvarjam sanjsko leto Aneje Štrukelj. Zakaj? Ker jo spremljam že več let, in predvsem ker je rokovnik napisan v slovenščini. Včasih me prav zaboli, ko mi kdo reče, da je vajen brati v angleščini in da mu slovenščina preprosto ne teče lepo. Kako ne, ko pa je slovenščina jezik pesnikov?

*

Prijavi se na prejemanje brezplačnih poglavij moje Sive dame »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0
Domov
Košarica (0)
Prijava
Nazaj na vrh
Nakupovalna košarica
Zapri

Košarica je prazna

Obvestilo o piškotkih

Na naši spletni strani uporabljamo piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo. Z nadaljevanjem uporabe spletne strani se strinjate z uporabo piškotkov.

Da, sprejemam