Nazadnje je ta občutek čutila pred dobrim tednom, ko že toliko časa ni dobila plačila za svoje delo, ko je že toliko časa prestavljala plačilo najemnine in toliko časa ostajala zadolžena pri starših, da jo je sredi ulice, na poti na novinarsko konferenco, premagal jok. Kar tako, iz golega občutka majhnosti in nemoči in predvsem – ponižanja. * Čeprav sem istega dne plačilo prejela, je občutek ostal in treba ga je bilo začutiti, zato sem takrat odpovedala vse načrte in ga preprosto predelovala. Moje mnenje je, da ga ni občutka, ki bi v telo prišel brez razloga, in da se bo vedno znova vračal, dokler si ga ne boš dovolil/-a v polnosti občutiti. Zato to raje storim prej kot pozneje. Zanimivo, da mi je prav na ta dan pod roke prišla knjiga Slavenke Drakulić Mileva Einstein, teorija žalosti. Kot bi mi vesolje hotelo sporočiti – glej, Sabina, nisi sama. Mileva je čutila ponižanje, ko je od svojega moža Alberta Einsteina prejela pogoje, ki jih mora izpolnjevati, če naj še naprej živita skupaj, kljub temu da je on zdaj zaljubljen v drugo. Prati mu mora in likati, a pozabiti na vsakršno intimnost ali sploh odnos z njim. Po treh otrocih, ki mu jih je rodila, in po mnogih letih skupnega življenja je to izjemno žensko, ki je svojo znanstveno kariero pustila zavoljo njega, ob tem pa mu menda precej pomagala pri izračunih za njegovo relativnostno teorijo, jo je kruto spremenil v navadno tujko. Auč, boli. In ne samo Mileva, na milijone žensk v zgodovini je trpelo številna ponižanja. Ženske, ki so bile nezveste, opravljive ali kvazi-čarovnice, so v srednjem in novem veku doživljale še posebej huda mučenja. Sufražetke, ki so se borile za volilno pravico, je v zaporih pričakalo brutalno ravnanje oblasti. Kdo ve, kolikokrat se je morala Rosa Parks ponižati in odstopiti stol belcu na avtobusu, preden ji je prekipelo in se je uprla. Malala Jusafzaj je zaradi svojega gorečega zagovarjanja izobraževanja deklic doživela strelski napad. V kampanji #metoo se je po vsem svetu razkrilo na stotine žensk, ki so in še trpijo ponižanja v sodobnem času. Vidiš, po vsem tem preprosto ne morem drugače, kot da sem iskreno hvaležna, da sem ženska in da sem rojena prav v tem času, prav v tem delu sveta, kjer mi zares ni tako slabo. Počutim se ponižano? Ja, tudi to se zgodi. Ampak vidiš, jaz lahko vstanem in odkorakam, v tem trenutku zdaj lahko rečem, da mi je dovolj in da ne dovolim več poniževanja. Imam to možnost. Mnoge ženske tega sveta je nimajo. Številne ženske, ki so bile tu pred menoj, je prav tako niso imele. Nekatere so se borile, da bi se poniževanje končalo – in bile za kazen še bolj ponižane. Kot denimo sufražetke, ki so jih stlačili v zapore in jih tam nasilno hranili, ker so gladovno stavkale. Te ženske so trpele ponižanja, da bi jih prihranile meni. In prav zato se čutim še posebej dolžna VSTATI IN ODKORAKATI. Dolžna sem sebi. Dolžna svojim pogumnim prednicam, ki so se postavljale zase, kolikor je čas dopuščal. Dolžna ženskam, ki na ta svet pridejo za mano. In ne nazadnje, dolžna sem to tudi številnim pogumnim moškim tega sveta, ki znajo tako lepo paziti na nas, ki nam dajejo prostor in moč, da se izpostavimo, kot se nikoli v zgodovini nismo mogle. Kot se mnoge ženske v mnogih krajih na tem svetu še danes ne morejo. Neskončno hvaležna sem, da sem ženska, tukaj in zdaj, in da mi okoliščine danes omogočajo dvignjene glave reči: DOVOLJ. Srečen in pogumen osmi marec ti želim!

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏