Po dolgem času sem si spet privoščila razvajanje pri moji dragi prijateljici Ivki, energijski terapevtki, ki je zame naredila že tooooliko dobrega. Poleg tega, da njene roke delajo čudeže, vedno ve, kaj mora reči, kaj moram slišati. Vedno.
In včeraj je rekla: A veš, tisti občutek, ko bi se rada samo resetirala?
Resetirala 🙂 To ni ravno tipičen izraz v njenem besednjaku. Ampak ja! Klik! V trenutku sem ga doživela in beseda mi ne gre iz glave že cel dan. Resetirati, to je to, ja, resetirati se moram.
Veš, včasih se mi zdi, da v moji glavi kar kriči na tisoče glasov, pa sploh ne morem ugotoviti, kateri izmed njih je res moj. Mogoče se tudi tebi to kdaj dogaja. Glasovi, ki kar tekmujejo med seboj, kateri bo glasnejši, kateri me bo prepričal, kateri bo vplival name. Najrajši bi jim v odgovor kar zakričala. Veš, kaj? Res bom to storila. Zakričala bom: »RESEEEEEEET!« Nekdanje in prihodnje morda-pa-ljubezni. RESET. Na vsak način mi mora uspeti. RESET. Služba in želja, da bi se v njej počutila izpolnjeno – ter obupovanje, ker se ne. RESET. Če si ženska, sta partner in otrok nujna, če ju nimaš, pa si ju moraš NORO ŽELETI, vsaj pri teh letih. RESET. Strah, da ni mogoče imeti obojega hkrati – izpolnjujoče kariere in krasnega partnerja. RESET. Facebook, Instagram, mail, telefon, nenehna povezanost, a hkrati neskončna oddaljenost. RESET. Nujno, nujno, nujno moram biti všeč vsem. RESET. … RESET! RESET! RESET! Vse, čisto vse nameravam izklopiti, saj veš, tako kot izklopiš računalnik, ko se začne nenavadno obnašati. Tako zdaj jaz izklapljam sebe. Za dan, dva, tri … ali več … grem vase. Ko se bom potem postopoma spet prižigala, vem, da bodo posvetile prave stvari, moje stvari. Napačne bodo ostale izklopljene, morda za vedno. Hočem točko nič. Točko, iz katere lahko umirjeno in postopoma znova gradim. RESET.
A veš, tisti občutek, ko stojiš v vrsti za najbolj strašljiv vlakec smrti v Gardalandu, ko si še vedno tam, kjer bi se lahko obrnila in stekla proč, ampak veš, da tega ne boš storila, ker si tam prav zaradi tega, da premagaš strah, da greš naprej, da sedeš na tisti bavbav od vlakca, zamižiš in rečeš: Kar bo, pa bo?
No, tako nekako se počutim. Vse v meni ve, da sem na pravi poti in je vse dobro, a hkrati obstaja impulz, ki me hoče odvrniti, ki me hoče pomanjšati. Ki mi tečnari, da naj igram na varne karte.
Siva dama, draga moja, je čudovita. To vem v sebi in hvaležna sem muzi, da si je izbrala ravno mene in mi prišepnila to zgodbo. Ne skrbi me, da ti knjiga ne bi bila všeč, sploh ne. Ne samo, da ti bo všeč, dala ti bo točno tisto, kar potrebuješ. Siva dama je nastala kot preblisk, že davno tega, potem pa je na tem preblisku nehote, kar sama od sebe rasla zgodba, ki uči, navdihuje in je polna naukov, takšnih, povsem nenamernih in nenačrtovanih. Zato tako ljubim pisanje, ker je neizmerna pustolovščina. Ko začneš z novo zgodbo, se ti še sanja ne, kam te bo ponesla. Oblikuješ like, jim vdahneš življenje, in ko to enkrat storiš – pozor! –, iz njih kar naenkrat nastanejo živi ljudje z lastno voljo. Trmarijo, ker jim ni všeč ime (Lana je bila najprej Jasmina, pa to ni hotela biti!), nočejo iti po poti, po kateri jih želiš speljati, in ti ves čas kažejo drugo, narediti hočeš nekaj zabavnega, a na koncu nastane zgodba, ob kateri lahko izjočeš vse solze, ki so v tebi, nameravaš pisati lahkotno, pa se sporočila kar sama vpletajo vmes … Čarovnija je to, čista čarovnija. Zato me ni strah, da v Sivi dami tudi ti ne bi našla nečesa zase. Ampak veš, česa me je v resnici strah? Da bom kaj naredila narobe, da bom premalo noter, da ne bom dosegla vseh, ki si jih želim doseči, da bom v zrak pognala to svojo veliko priložnost, da živim svoje sanje, sledim svoji strasti in opravljam svoje poslanstvo. Verjamem v to, veš. Verjamem, da sem se rodila prav za to, za pisanje. Ne vem, ali veš, ampak niti male tiskane abecede še nisem poznala, ko sem že pisala, ustvarjala. To je prišlo z mano sem. Seveda sem vadila, vse življenje sem bila tako ali drugače povezana s pisanjem, ampak RODILA SEM SE S TEM. Če bi znala pisati prej, bi verjetno pisala že prej, tako pa so moje prve pesmi nastale »šele« pri šestih letih. Kot da sem ves čas nekako komaj čakala, da se naučim pisati, da bom končno lahko počela tisto, zaradi česar sem prišla. Verjetno ni naključje, da je bila v otroštvu moja najljubša igra šola, v kateri me je sestrična Nuša zelo učinkovito naučila pisati. Pravim ti, prav neučakana sem bila, da začnem. In zdaj sem tu, na prelomnici. Prvič grem v to sama, prvič grem v to cela, na glavo. Verjamem v to, močno močno verjamem. In vem, da verjameš tudi ti, pa čisto vsak, ki je kdaj prebral kaj mojega. Ampak preklemansko strah me je. Strah me je stopiti v neznano, strah me je stopiti naprej v večjo sebe, strah me je zapustiti ta varni mehurček, v katerem sem, in iti v večjega, boljšega, lepšega. V mojega pravega. Na, pa sem ti povedala, kako je s tem. Takšna sem, vidiš. Prekleto preplašena in neznansko negotova. To je moj ego, ki ne mara, da sem velika. Moj ego, ki me vleče nazaj v varnost. Slišim ga in razumem. Ampak veš, kaj bom zdaj naredila? Rekla mu bom, da ni on glavni. Potem bom dvignila glavo, ramena potisnila nazaj, globoko vdihnila, se z eno roko oklenila Zaupanja in z drugo Vere – potem pa stopila dalje. Stopila v meglo, kjer ne vidim niti metra pred seboj. Pojma nimam, kako se bo izšlo. Ampak naredila bom ta korak, in potem še enega, in toliko korakov, kolikor je potrebnih, da se megla razkadi. Niti sanja se mi ne, kaj bom videla na drugi strani, vem le, kdo bom postala. Še boljša in še veličastnejša verzija sebe. Tista, ki je spet premagala Strah. Se mi boš pridružila?
Včasih sem povsem ganjena nad tem, kje sem danes in kaj sem postala. Veš, če bi me spoznala nekaj let nazaj, ne bi mogla verjeti, da sem ista oseba. Ne bi mogla verjeti, da sem to jaz. Mislim, da me ne bi niti opazila.
Koliko se mi je zgodilo v zadnjih letih! Včasih se prav zahvaljujem bogu ali boginji ali vesolju ali kdor koli je že tisti, ki nam piše te čudne življenjske scenarije, da me je tistega decembrskega dne moj takratni fant obvestil: “Bil sem z drugo.”
Če tega ne bi storil, ne bi šla proč. Ostala bi tam, v odnosu, v katerem ni bilo več niti centimetrčka prostora za rast. Ne za mojo in ne za njegovo. Tam bi bila in počasi hirala, korak za korakom stopala nazaj namesto naprej.
Ampak verjetno je moja duša sklenila kak pakt z bogsigavedi kom in se zaobljubila k rasti. Verjetno je rekla: Klinc gleda ta njen prestrašeni ego, jaz sem tu šef. In odločila sem se, da bom rasla. Jaz sem se, draga moja, nekoč počutila tako majhno. Tako mini mičkeno. Tako neznatno, neopazno. Zakrivala sem svoj žar, tako sem ga zakrivala. Mislila sem, da je slab. Da ne smem žareti. Da ne smem čutiti stvari, ki jih čutim, da moram biti čiiiiim manjša, ker če bom majhna, potem bodo ljudje okrog mene lahko sproščeni, ker jih ne bom preraščala, ker jih ne bom slepila s svojo lučjo, ampak bom ena taka majhna, neopazna kepica ničesar. Nekdo, ki ne bo štrlel iz povprečja, nekdo, ki se bo zlil s povprečjem, nekdo, ki bo imel svoj glas vedno nastavljen na MUTE. A veš, kaj je bil največji hec? Res sem mislila, da je tako prav. Da je tako prav za vse okrog mene, ker se bodo zaradi mojega zaviranja same sebe počutili toliko boljše. Da me bodo imeli rajši. Da me bodo bolj sprejemali. Pa mi povej, kako naj me sprejme nekdo, ki sploh nikoli ni videl prave mene, ki je videl le mojo pomanjšano, zakrito, zatrto verzijo? Tisto z zadimljeno lučjo? Kako neki? Kakor koli, tisti decembrski dan me je vrgel še bolj na dno, veš. Ko mi je moški, za katerega sem mislila, da bom ostala z njim – tako, za vedno –, rekel: “Prevaral sem te,” takrat me je zabilo v tla. Že prej sem se počutila majhno, po tistem pa sem bila samo še neznatna pikica. Nihala sem med odtenki grdosti, neprivlačnosti, neumnosti, in predvsem – za vse sem bila kriva jaz. Ker sem bila premalo. Premalo lepa, premalo seksi, premalo sem se trudila. Seveda, zato pa si je poiskal drugo. Ker nisem dovolj. Jaz nisem dovolj. Seveda ni bilo lepo, seveda je bolelo, seveda sem se trgala na dvoje. Ampak vse to se je moralo zgoditi. Življenje ima en tak veličastno krut, a hkrati čarobno lep način, da te prisili v rast. Če se predolgo upiraš, te potisne na tla. Vse poruši in požge, da lahko na pogorišču spet začneš tam, kjer je najbolje začeti – na začetku. Tistih tednov se spominjam kot ene same teme. Nisem imela apetita – niti za čokolado! –, v službi sem hodila na stranišče jokat, božič sem preležala z odejo čez glavo, za novo leto pa sem “napila” vso družbo prijateljev in nato zabavo zapustila kmalu po polnoči. Ne me vprašati, zakaj, ker ne vem. Potem sem se bolj na silo kot kaj drugega vpisala na tečaj zumbe, pa mimogrede srečala nekoga novega, drugačnega od vsega, kar sem poznala dotlej. Hotela sem ga že zavreči, kot sem že leta zavračala nove, drugačne, nenavadne reči. Saj veš, ker so štrlele iz povprečja in ker sem se bala, da bi potem tudi jaz začela štrleti ven. Nekako sem životarila in se bolj na silo prebujala v vsak nov dan, si vedno znova in znova govorila, da moram dalje, da moram zdržati, da bo bolje. Da bo nekoč res bolje. In potem se mi je zgodilo nekaj, pri čemer še vedno mislim, da je imelo prste vmes nekaj večjega, nekaj božanskega. Vozila sem se v avtu, cesta je bila spolzka in nova. Tisočkrat sem se vozila po njej, ampak ravnokar so jo malo prenovili in morda nisem bila več tako gotova vanjo. Ovinek je bil malo drugačen, deževalo je in res je nekako … drselo. Nenadoma me je na vsem lepem zaneslo, nekaj trenutkov sva bila skupaj z avtomobilom namenjena naravnost proti že zviti ograji, skozi katero bi naju z lahkoto odneslo preko odrezanega skalnatega pobočja v reko, ki je drla takoj spodaj. Videla sem se že v njej. V tistem trenutku sem doživela nekaj, kar bi lahko opisala kot instantno vedenje, odgovor, jasnost – da jaz nočem tja noter. In potem se je zgodilo, pojma nimam, kako, da se je avto obrnil okrog svoje osi, šinil preko nasprotnega pasu, kjer prav v tistem trenutku ni bilo nobenega vozila, in se ustavil na bankini ob cesti, obrnjen v smer, od koder sem prišla. V preteklost, ki sem se je še vedno oklepala in je nisem želela izpustiti. Opozorilo, v hipu sem vedela. Nič mi ni bilo, avto je ostal popolnoma nepoškodovan, dva nasproti vozeča avtomobila sta se v isti sekundi ustavila za menoj, v petih minutah je nekdo šel po bližnjega kmeta, ki me je izkopal iz nasutega peska – in že sem se vozila na zmenek s prijateljico, na katerega sem prispela TOČNO. Točno! Kakšna je verjetnost, da skoraj pristaneš v Savi, se z avtom zakoplješ v pesek in potem TOČNO prispeš na dogovorjeni kraj? Sploh če si jaz, ki ne slovim ravno po svoji točnosti? Razumela sem, to je bilo samo opozorilo. Pojdi naprej, Sabina. Pozabi na preteklost in pojdi dalje. Rasti. Počni stvari, ki jih prej ne bi počela. Uči se. In obrni se NAPREJ. Izkoristi že te preklete ruševine, ki smo ti jih tako mojstrsko pripravili. Verjemi, tega nismo storili zato, da bi ležala na njih in se smilila sami sebi. Naslednji dan, draga moja, sem naredila prvo stvar, ki je prej ne bi nikoli. In potem še eno in še eno. In takrat se je začela moja velika življenjska pustolovščina, takrat sem sedla na svoj mali vrtiljak, ki je včasih res super naporen, ampak nikoli, res NIKOLI dolgočasen. Moj vlakec življenja, ki mi toliko daje, na katerem sem se toliko naučila, spoznala toliko čudovitih, neverjetnih, globokih in navdihujočih ljudi, doživela toliko neverjetnih “naključij”, da nikoli nočem dol z njega. Saj pridejo trenutki, ob katerih mi je slabo in sem vsa zelena od strahu, ampak nekje v sebi vedno vem, da me tisti hip, ko bom strah sprejela, na drugi strani njega čaka nova dogodivščina. Verjetno boljša in lepša od vsega, kar sem doživela prej. Danes sem tisočkrat večja in tisočkrat svetlejša, kot sem bila tedaj. In vem, da bom čez dve leti še tisočkrat večja, kot sem danes. Tistega dne v tistem avtomobilu je moj ego za trenutek izpustil nadzor – in moja duša, prefriganka mala, je to izkoristila, da me prisili v rast. Veš, kaj danes razumem? Razumem, da nisem nikomur delala usluge, ko sem bila senca sebe, ko sem se zavirala in ostajala majhna. Razumem, da je tista luč, ki je tako v meni kot v tebi, tam z razlogom. Razumem, da ji morava pustiti zasijati, ker ko zasijem jaz, vidiš, da je to v redu – in potem zasiješ še sama. Ko to storiš, te vidi tvoja prijateljica, razume, da ni nič narobe, če neha biti majhna – in zasije še ona. A vidiš, kaj to pomeni? Ko zasiješ, sprožiš verigo močnih, raznobarvnih lučk vseh velikosti in oblik, kot so tiste na kičasto lepem božičnem drevescu, in vsaka nova luč, ki si dovoli žareti, pomeni korak bliže temu, da bo nekoč zasijal ves svet. Ves svet, in to s tvojo pomočjo! To je pa že pravo poslanstvo, kajne?
Kot veš, sem nedavno tega ostala brez službe. To je bil ključni trenutek zame, res.
Lahko bi se pomanjšala – in sem sprva tudi se. Kar nekaj časa sem si dovolila predajati se strahu, čutila sem ga v trebuhu kot kako zvijajočo se kačo klopotačo, zvijala se je ona in zvijala sem se jaz, v joku, nekje na tleh svoje sobe.
Povem ti, v tistih dneh sem tako močno čutila refleks, da bi se skrčila, da bi postala manjša, čisto drobčkeno drobčkena pikica sebe. Razmišljala sem vse mogoče. Da bi odpovedala stanovanje in se preselila nazaj k staršem. Hotela sem odpovedati plesni tečaj in »malo prihraniti za hude čase«. Želela sem preklicati vse pijače in kosila s prijatelji ter se do nadaljnjega zapreti med štiri stene.
Potem pa je nekaj v meni zakričalo: NE!
Ne, ne boš, Sabina, ne boš se skrčila. Ti se boš zdaj razširila, je to jasno? Prišla si na točko konca, ki je hkrati točka začetka. Točka nič, kjer je nenadoma vse mogoče. Pravim ti: VSE. In zato boš ti zdaj izbrala razširitev, sva zmenjeni? Stvar je taka, da je ravno takrat, ko se najbolj na svetu želiš skrčiti, daleč najboljši trenutek, da narediš ravno obratno – se razširiš. Okej, sem zato rekla glasu v sebi. Okej, bom. Razširila se bom. In sem stisnjenih zob plačala najemnino za nov mesec, ne da bi lastnici kakor koli omenila svojo situacijo. Potem sem plačala položnice takoj, ko sem jih prejela, šla na plesno zabavo in za njo še na eno in še na eno ter si privoščila nova oblačila. Plačala sem si tečaj Facebook oglaševanja in si sploh privoščila veliko več kot običajno, vse to kar tako, ker sem si želela dati jasen znak, da se jaz tukaj širim, ne pa krčim. Da bo to jasno vesolju, vsem okrog mene, najbolj pa prav meni sami. Sprva sem v strahu stiskala zobe, potem pa sem vedno bolj zaupala. Saj bo v redu, sem si ponavljala – in verjela. Vse bo v redu, zame je poskrbljeno. Ne vem kako, ne vem kdaj, ampak vse, kar bom kdaj koli potrebovala, bo prišlo k meni, vem, da bo. To sem si prigovarjala in vedno močneje tudi čutila v sebi. Zaupala sem življenju. Nikar me ne razumi napak. Čutila sem strah, ves ta čas sem ga čutila, in še ga čutim, včasih me še vedno preplavi od glave do peta. Kljub temu pa si tokrat nisem rekla, da me ni strah, ko pa sem ta občutek v resnici tako jasno čutila v sebi. Nekoč sem to počela; vedela sem, da me strah zaustavlja in zato sem si lagala: Ni me strah, ni me strah, ni me strah, kot pokvarjen radio. Pa me je bilo, in zatiskanje oči pri tem ni prav nič pomagalo. Zdaj pa sem nekaj storila drugače. Strah sem preprosto sprejela in si ga vedno znova dovolila začutiti, zraven pa sem si po navadi kar na glas priznala: Tresem se od strahu, ja – ampak to ničesar ne spremeni. Čeprav me je strah, vem, da bo v redu. Vem, da BOM v redu. Počasi sem ponotranjila te občutke novih dimenzij in razsežnosti. Naredila sem ohlapen načrt – šla bom na svoje, kot sem si vedno želela. Siva dama bo kmalu tu, jaz pa bom imela toliko več časa za pisanje in bom končno lahko pisala hitreje ter romane izdajala bolj pogosto. Končno bom počela tisto, ob čemer mi najbolj igra srce. Iskreno sem se začela veseliti novega časa, novega obdobja neskončnih možnosti. Iskreno sem z vsem srcem čutila, da je vse v redu, da me življenje čuva. In to, draga moja, to je sprožilo val čudežev. Mobiliziralo je angele, prave človeške angele z vseh koncev in krajev, kot da se je svet zganil v želji, da mi priskrbi vse, kar potrebujem za rast, za širitev. Ne da bi jih za trenutek iskala, so k meni prišli glasovi o službah, priporočila čudovitih ljudi, ponudbe za pomoč pri postavljanju na lastne noge, sporočila podpore, izjemne ideje, neverjetni navdihi, čudovito novo znanje. Neverjetno, res. Morda si bila med mojimi angeli tudi ti – HVALA TI. Skratka, vse se je zganilo in potrdilo tisto, kar sem od nekdaj vedela: Življenje je čarovnija. In vse je dobro, vedno.
Ja, tako je, nimam je več. Novica je prišla tik pred prazniki. Nimam več službe, draga moja. Dva meseca še – in potem ne vem, kaj bom sama s seboj.
Veš, v resnici sem si tega želela. Že lep čas nisem bila srečna, želela sem si narediti rez, vedela sem, da stagniram in neskončno trpela v majhni škatlici, v katero sem se zaprla. Neskončno, neskončno, neskončno sem trpela.
Ponoči so me zaradi tega tlačile more! Sanjala sem, da so me živo zaprli v krsto – in ko sem se zjutraj zbudila, sem natanko vedela, na kateri občutek v mojem življenju se te ponavljajoče se sanje nanašajo. A nisem imela moči narediti konca. Nisem imela moči reči: Stop. Nisem, res ne. A me razumeš?
Sram me je tega, priznam. Sram me je, ker zelo dobro vem, da sem predolgo čakala. In ker zelo, zelo dobro poznam delovanje življenja. Vem, da ti da nešteto priložnosti, da sam zapustiš odnose, službe, situacije, ki ti ne pustijo rasti. Priložnost za priložnostjo imaš … ampak enkrat se iztečejo in potem velika roka tam nekje v ozadju reče: Zdaj pa dovolj. In te prime in te vrže iz tira in potem boli, boli, boli. Veliko bolj, kot bi bolelo, če bi konec naredila sama. A veš, kako se počutim? Nezaželeno. Tako, ja. Nezaželeno. Saj vem, v sebi najbolj zagotovo in najbolj prepričljivo vem, da to ni res in da je ta dogodek, to pivo, ob katerem so mi povedali: Tvoje delovno mesto se ukinja, največji blagoslov v mojem življenju. In vem, da bom že čez eno leto ali pa še prej hvalila bogove in vse, ki so mi to omogočili, ker sem končno lahko spet začela rasti in se razvijati … a vendar … v tem trenutku se počutim točno tako: nezaželeno, kar se mi nenadoma izraža v vseh odnosih v življenju. Halo? Nikoli nisem bila nezaželena – a zdaj pa kar naenkrat? Prav vidim lahko, kako mi moja lastna psiha ustvarja celega hudiča. In poleg tega sem prestrašena, prekleto prestrašena. Dobila sem priložnost, da zaživim svoje sanje, da se posvetim temu, kar najbolj ljubim. Jaz pa sem prestrašena in se kot majhen kuža prvi dan v novi družini stiskam v kotu ter od tam opazujem nove obraze, ki mi hočejo le dobro. Negotova sem in majhna. A poznaš ta občutek? Saj vem, da ga. Tako kot jaz si bila tudi ti neštetokrat tam. Morda si izgubila moškega, ki si ga ljubila, in nisi vedela, kako boš šla preko tega. Pa si šla. Morda si se preselila na svoje, ne da bi točno vedela, od kod ti bo denar za položnice. Pa si se fantastično znašla. Morda si odprla svoje podjetje, ne da bi vedela, v kaj se podajaš. Pa si iz tega naredila nekaj velikega. A veš, ta občutek, ki je strašljiv in čudovit hkrati? Ta občutek, ko prideš na nov teritorij, ki ga ne poznaš, in te zato tako plaši, ampak te hkrati navdaja z navdušenjem, ker so možnosti kar naenkrat – neskončne? A vidiš, to je ta občutek, iz katerega se rojevajo čudovite stvari. Vedno, brez izjeme. Občuti strah – in pojdi dalje. A me slišiš, Sabina?
Ko sem v srednji šoli prvič gledala film Dirty Dancing: Havana Nights, sem se v trenutku nesmrtno zaljubila v glavnega igralca in hkrati na listo želja v svoji glavi dodala točko: obiskati Kubo. (Ja, ja, saj vem, da Diego Luna ne živi zares tam!)
Želela sem si, a nikoli šla.
Vse življenje sem namreč nenehno dopuščala, da me strah pred neznanim drži nazaj ali, bolje rečeno, doma. Še v trgovino si skoraj nisem upala iti sama, kaj šele kam potovat. Izgovor, da ni nikogar, ki bi šel z mano, pa se je zdel prav prikladen za to, da sem ostajala »uboga žrtev razmer«.
Saj si želim, samo … Kako? S kom? S katerim denarjem?
»Jah, ljubica moja,« bi si rekla danes, »čisto preprosto. Kupiš karto, spakiraš kufre in GREŠ.« Prav nobene znanosti ni v tem. Pravzaprav je skoraj preprostejše in predvsem bolj prijetno, kot ostajati doma na kavču in se smiliti sama sebi.
Brco v rit mi je pred dvema letoma zadal razhod s fantom, ko sem si prvič priznala, da sem nesrečna, in se obenem vprašala, kaj hudiča sploh hočem v življenju. Potovati, je bilo prvo, kar mi je padlo na pamet, ob tem pa so se mi očke zasvetile kot sraki ob pogledu na zlato.
Ko sem se odločila, mi je življenje kar samo začelo na pot prinašati ljudi in situacije, ki so me v moji odločitvi podpirali. Zbližala sem se z zanimivim človekom, malo boemskim popotnikom odprte glave in duha, ki je tisočkrat prevprašal vse moje strahove. Vsakokrat, ko sem se tik pred skokom v neznano hotela umakniti nazaj v udobno rutino, je bil tam on, napol strogo in napol začudeno je privzdignil obrvi, v njegovih očeh pa sem že videla vprašanje: Res greš nazaj tja? In mi je bilo jasno. Ne, seveda ne grem. Naprej moram, odločila sem se. In sem šla. Na tak način – z njegovimi privzdignjenimi obrvmi v mislih – sem se preselila, šla na prvi tečaj salse in začela potovati. Ene stvari pa me nikoli ni nehal spraševati. Ker sem mu čisto na začetku najinega poznanstva povedala, kam si naj-naj-najbolj želim iti, me je skoraj ob vsakem srečanju vprašal: »No, a že imaš karto za Kubo?« Saj sem iskala ljudi, ki bi lahko šli z menoj, res sem jih – pa so se mi kar nekako izmikali. »Pa pojdi sama,« mi je rekel. Zanj je bilo vse tako preprosto. »Sama? Ah, daj no … Sama? Nehaj, no …« Joj, kako me je bilo strah, ko sem samo pomislila na to, da bi šla sama. Nekoč sem mu kar na glas priznala, da sem polna strahov. »Ah, saj smo vsi,« me je brž potolažil. Kot kak očka me je izzival, da sem na plan privlekla najboljšo možno sebe, kadar koli pa sem padla na tla in priznala, da sem šibka, me je dvignil ter mi dal moč, da sem lahko šla naprej. A niso to tiste vrste prijatelji, ki jih v življenju najbolj potrebujemo? In potem sem mu nekoč, ko me je spet vprašal, če že imam karto za Kubo, rekla: »Ne, jo imam pa za New York.« New York je bil na mojem seznamu, vendar zagotovo ne pred Kubo. Zdaj pa sem vse prihranke vložila vanj. Preprosto zato, ker se je ena izmed mojih popotniških prijateljic odločila iti v New York – in me je povabila zraven, na moje prvo potovanje čez ocean. Naslednjič, ko sva se videla po dolgem času, sem že postala popotnica. Kak mesec po New Yorku me je navdušenje še vedno držalo in ko sem govorila o potovanju, sem žarela kot namizna svetilka. Pa me je spet vprašal: »Kaj pa Kuba?« »Ja, Kuba … No, torej … v bistvu grem zdaj na Japonsko.« Kar pobuljil je. »Od kod pa zdaj ta Japonska?« Še sama nisem vedela. Pravzaprav sem se z nekim drugim prijateljem dogovorila, da greva na Kubo. Medtem ko sem prežala na ugodne vozovnice, sem nekaj dni po povratku iz ZDA še pod vplivom popotovalne depresije zagledala najbolj noro ugodne karte za Tokio. Kar sama sem predlagala, ali ne bi šla raje na Japonsko – bil je za in čez eno uro sva kupila letalske karte. Tako je Kuba spet šla … Khm, da ne rečem kam. Ko sem se vrnila z Japonskega in se spraševala, kam pa zdaj – je bil tam spet moj boemski prijatelj, že skoraj nadležen s predlogom: »Ja, kam, na Kubo, ne?« Tudi če bi hotela pozabiti, da si želim na Kubo, ne bi mogla. Ob njem že ne. In zato sem se takrat trdno odločila, da bo to moja naslednja destinacija. Začela sem iskati sopotnike. Prijateljica, s katero sva šli v New York, ne more. Najdem drugo žrtev, ki se mi kar nekako izmika. Rada bi šla, vendar ko je treba kupiti vozovnice, se potuhne. Dvakrat. Nazadnje mi pove, da mogoče raje ne bi šla. Jočem! Razočarana se odločim, da bom šla sama. Doma PONORIJO. Na pladnju dobim celo paniko in seznam stvari, ki se mi lahko zgodijo, če grem sama na Kubo. Pa je moje potovanje še bolj zapackano s slabo energijo. Skoraj obupam – in se najde prijateljica, ki se sama javi, da bo šla z mano. Navdušena je, uči se špansko, bere vodnik po Kubi. Kupiva error fare karte, a naslednji dan razočarani ugotoviva, da so jih preklicali. Ampak je že dobro, zdaj imam sopotnico. Ne za dolgo. Prijateljica dobi službo. Ne upa prositi za dopust. Zaenkrat bi Kubo prestavila. Spet sem sama. Bila sem nesrečna, prijatelj pa me je še vedno ob vsaki priložnosti vprašal: »Kdaj bo Kuba?« Ampak zdaj sem je imela že polno kapo. Dovolj. Basta. Pač ne bom šla. Ni mi usojena. In kaj potem? Prav en k. me briga, če je nikoli ne vidim. Sama sebe sem osupnila, ker sem mislila tako resno. Na Kubo sem počasi pozabila in začela samo uživati, še vedno pa sem imela nekje v ozadju možganov spravljeno idejo, da bi bilo lepo kam iti, tako enkrat od januarja do marca 2017. Kar nekam. Na toplo recimo, ne prav na Kubo. Ampak nekam. Naenkrat sem bila odprta. Nisem več iskala sopotnikov. Nisem iskala destinacij. Sprostila sem se. In kaj se je zgodilo? Moja draga sopotnica iz New Yorka me je poklicala, da se morava resno pogovoriti. Da ima marca dopust in da hoče nekam z mano. In da bi najraje šla … Uganeš, kam? Ja, NA KUBO! Madonca, jaz pa sem že skoraj pozabila nanjo 🙂 Ko sva kupovali karte in ni bilo nobene omembe vredne akcije, sem jo celo prepričevala, ali ne bi šli raje kam drugam. JAZ! Jaz, ki sem bila še pol leta nazaj obsedena z idejo o Kubi, ki sem jo skoraj blazno zasledovala in iztočila vse solze vsakič, ko ni šlo po mojih načrtih. Jaz, ki bi za otok salse nekoč dala svojo ledvico, sem ji zdaj rekla, ali ne bi šli raje recimo v Indijo, ker so ugodne karte, ali pa na Tajsko, kjer je strašno fino in poceni. Še sama nisem mogla verjeti, ko sem poslušala svoj glas. Ampak zdaj je bila ona razočarana: »Ah, ne, Sabina … jaz bi šla rada PRAV na Kubo!« In to je bil trenutek, ko sem vedela, da je želja uresničena. Nisem več zasledovala, vseeno mi je bilo, ali grem ali ne. Nekaj od zunaj pa mi je nakazovalo, da bom tokrat pač morala iti. Prepustila sem se – in Kuba me je našla sama od sebe. Če si že kdaj v življenju zasledoval/-a kakšno gorečo željo, ki se ti je nenehno izmikala, si verjetno lahko predstavljaš, kako je. Nečesa si tako zelo želiš, da bi šel/-la z glavo skozi zid, samo da bi to dobil/-a. Pa to nikoli ne deluje. Ne moreš delati na silo, tako kot mačke ne moreš prisiliti, da se bo pustila božati, ko boš tako hotel/-a ti. Šele ko jo boš izpustil/-a, ko boš na točki, kjer ti je skoraj vseeno, ali pride ali ne, kjer si odprt/-a za vse možnosti, takrat te bo sama poiskala in se lenobno zleknila v tvoje naročje. Življenje je pravzaprav ena taka velika, nevidna mačka. Lahko si želiš in trdo delaš, da nekaj dobiš, pa se ti bo to le izmikalo in ti vedno znova, ko boš že mislil/-a, da ti je uspelo, kot spolzka riba zdrsnilo iz rok. V trenutku, ko se želje nehaš trmasto oklepati, ko razkleneš roke in jo izpustiš – pa se zgodi čarovnija. Kar naenkrat se sprosti prostor okrog tebe, podre se neviden zid in želeno je pri tebi. Ko sem tistemu prijatelju povedala, da sem rezervirala letalsko karto za Kubo, je bil navdušen, skoraj poskočil je in me spraševal, ali se veselim. Pomislila sem. Saj sem bila vesela, ja, ampak nikakor ne navdušeno, ekstatično, tako vesela, da bi skakala v zrak. Kuba naenkrat ni bila več nedosegljiv ideal iz drugega vesolja, ki je prišla k meni kot kakšno neverjetno presenečenje. Dokler je to bila, je preprosto nisem mogla imeti. Zdaj pa je postala del mene, ne da bi sploh vedela, sem se zrasla skupaj z njo – in zato se mi ni zdelo čisto nič nenavadnega, da se je spremenila v realnost. Bila sem zadovoljna, ja. Nikakor pa ne poskakujoče navdušena. In ta umirjena sreča v meni traja še danes, pa čeprav me od odhoda loči le še dobrega pol dneva. Srečna sem. Samo srečna. Kuba, prihajam. Kako me boš pozdravila? —- Mimogrede: Kuba je omenjena tudi v romanu Hotel Lavanda! (Kako čudno, kaj?)
Velika dvorana, slavnostna in bleščeča, glamurozna in polna ljudi. Vsi nosijo draga oblačila, polna bleščic in diamantov, vsi se smehljajo in se med seboj prijazno trepljajo po ramah.
Smehljajo se – oni ali njihove maske?
Ker jih nosijo. Čisto vsak obraz v dvorani, na vhodu katere stojim, je zakrit z masko. Ni pravega izraza, samo kos trde plastike, ki se smeji ali na videz navdušeno vzklika. Ampak pod smejočo se masko se morda skriva objokan obraz. Pod navdušeno je obraz morda zdolgočasen.
Kaj pa moja maska? Tudi jaz jo nosim, se zavem, ko roko ponesem k obrazu.
O, pa še kako jo nosim. Trdo in okorno masko pridne punčke, prijazne in vedno pripravljene pomagati. Pozitivne in vedno nasmejane. Osebe brez svojih lastnih težav, a z neskončno velikim srcem, ki daje in daje in daje. Za vse je dovolj prostora, dovolj modrih besed v srcu te pridne, zamaskirane deklice.
Japanese mask in snow
Šele zvečer, ko pade tema, ko dvakrat obrne ključ v ključavnici, ko naoknice spusti prav do dna, da skoznje ne pronica niti kanček svetlobe, maska odleti. Pridna punčka si želi nečesa, česar si ne sme želeti. Ker ni prav, ker ni lepo, ker bo nekdo prizadet. Nekdo pač, morda ona. Prijazna in širokosrčna ženska si želi jemati, jemati, jemati in nikoli ničesar več dati. Ker se čuti izčrpano. Ker čuti, da je dala preveč, da si je pustila odgrizniti del sebe. Oseba brez težav se počuti izgubljeno, kot da tava po temni sobi brez izhoda, kot da se zaletava v stene – in nima lučke, ki bi ji osvetlila pot. Pozitivno, vedno nasmejano dekle zdaj joče. Leži na tleh in joče. Ker se ji je tako zahotelo – in predvsem zato, ker je nihče ne more videti. Ko bo imela dovolj, bo vstala, kot feniks iz pepela bo vstala s tal, globoko bo vdihnila v zavedanju, da si bo zjutraj spet nadela masko za svet. Ampak zakaj? Je svet res tako krut, da ne zna sprejeti vsega, kar smo? Vseh naših občutij, nihanj, naših mnenj in težav? Bi nas svet izobčil, če bi pokazali svoj pravi obraz? Kaj pa ti? Me boš preziral/-a, če ne bom prečrtala tiste sporne besede v zgodbi? Če jo bom zanalašč pustila, ker je moja, ker je resnična, ker je kruta in ker sem z njo želela nekaj sporočiti? Sem tu zato, da bom vsem všeč – ali zato, da bi bila jaz? Nepopolna, včasih prekleto zajedljiva, a hkrati pristna, surova, napol divja jaz? Bi zabava v maskah res postala klavrna in brez blišča, če bi vsi pokazali svoje prave barve? Ali bi bilo obratno – bolj živo, bolj pristno, bolj sproščeno? Nimam odgovora, morda ga imaš ti. A vem, da ne bom nehala z občudovanjem zreti tja gor k tistim, ki ne nosijo mask, ki imajo pogum biti to, kar v resnici so. Nekoč nameravam prav tako kot oni odvreči vse, kar nisem jaz, in s ponosom stati gola pred vsem svetom. Se mi pridružiš? Te je branje navdihnilo in se ti zdi, da bi lahko še koga? Vesela bom, če boš delil/-a s prijatelji 🙂 Preberi še roman Hotel Lavanda ali pa preveri, kaj pripravljam –> vpiši svoj e-naslov za BREZPLAČEN ODLOMEK romana, ki še nastaja!
Zadnjič sem brskala po računalniku in naletela na mapico Break up, ki je nastala po razhodu z zadnjim fantom. Srce se mi je krčilo od bolečine, ko sem brala datoteko z naslovom Kaj sem se naučila.
V njej je pisalo, kako se bom naslednjič bolj trudila, da bo zveza funkcionirala, kako se bom spremenila in ne bom trmarila, ne bom obsedena z nadzorom in še posebej ne bom ljubosumna, kako bom naslednjič moškemu (ne pa sebi!) pustila več časa za prijatelje, takrat, ko bova skupaj, pa bom z vso glavo, srcem in telesom pri njem.
Še dolgo bi lahko naštevala, na koliko načinov sem SAMA SEBE krivila za konec zveze, končane na grd način, ki si ga nisem niti najmanj zaslužila, pa čeprav sem bila res velikokrat ljubosumna, pa nadzorniška, pa tečna, pa kar je še takega, »nepopolnega«.
Kljub temu sem brez pomisleka prevzela vso krivdo nase. Za vse sem bila kriva jaz, ker se nisem dovolj trudila. In zato bom naslednjič boljša. Bolj razumevajoča. Bolj uvidevna. Manj ljubosumna. Več se bom ukvarjala z moškim. Delala bom, trdo bom delala, da bo uspelo.
Ko sem brala, sem tako močno čutila neznansko bolečino dekleta, ki je pisalo ta seznam. Čutila sem njeno strto srce, čutila njeno nemoč, čutila trda, mrzla tla, s katerih je njena duša kričala Na pomoč. Vendar potem … Potem se je vsa ta stara bolečina nekega dekleta spremenila v ogorčenje ženske, ki zdaj to bere, dve leti kasneje.
Zato naj gre spodnje pismo dekletu, ki sem nekoč bila, dekletu, ki je bilo le senca sebe. Naj gre v svet vsem mladim ženskam, ki se borijo in se krivijo za čisto vse, kar je narobe v zvezi. Naj gre vsem dekletom, ki še nimajo teh težav, pa vendar jim nihče nikoli ni povedal, da res niso krive za vse.
Kdo ve, morda bom to pismo nekoč lahko predala svoji hčerki kot eno najpomembnejših sporočil, ki jih ženska sploh lahko prejme. Morda 🙂
Draga mlada dama, nehaj že. NEHAJ se ves čas truditi za pozornost. NEHAJ garati, da bi bila nekomu všeč. NEHAJ se prilagajati, da bi te nekdo vzljubil. Kajti, ljuba moja, noben trud, nobeno delo ti ne bo prineslo ljubezni – če je ni v tebi. Zato nehaj tako obsedeno in brezglavo zasledovati ta občutek, ki si ga tako želiš. Ustavi se. Samo ustavi se. Poglej vase in začuti, da si ljubljena. Takšna, kot si. SAMO ZATO, KER SI. Ker obstajaš, si vredna ljubezni. Pika. Konec. Amen. Kdor koli od tebe zahteva, da mu kuhaš kavo ali likaš srajce, ker te bo le tako lahko ljubil, te v resnici ne bo NIKOLI ljubil, pa čeprav bi mu kuhala kavo, boljšo od italijanske, in mu vsak dan natančno zlikala 1000 srajc. Ne bo te ljubil, pa ne zato, ker nisi vredna ljubezni, temveč zato ker v njem NI ljubezni. In dokler je ne bo, te ne bo mogel ljubiti. Ti, draga moja princeska, pa ne moreš nič. Tako kot ne moreš prižgati sveče brez stenja, pa čeprav imaš najboljši vžigalnik na svetu, tako ne moreš prižgati ljubezni, ki je ni. Žal mi je, ampak nič ne moreš. Ta tvoj fant je odgovoren zase in šele ko bo sam pripravljen, bo začel v sebi iskati ljubezen, ki jo bo nekoč dal ženski. Ne moreš ga prisiliti, to ni ne tvoja pravica ne tvoja dolžnost. Vem, da se sliši grozno, sploh ker praviš, da ga imaš tako zelo rada, da nočeš in ne znaš živeti brez njega. Ampak to boš preprosto morala sprejeti. Veš, nekaj pa vendarle lahko narediš. Ustavi se, res se ustavi, takoj zdaj. Prisluhni sebi. Poglej vase. Začuti vse, kar si. In nato VZLJUBI VSE TO. Tako globoko in strastno se zaljubi vase, da ne boš nikdar več pomislila, da si kriva ti in da bi morala narediti še čisto malo več, še čisto malo drugače. Tako noro se zaljubi vase, da boš naslednjič, ko boš stala pred fantom, lahko rekla: To sem jaz. Lahko me sprejmeš in ljubiš tako, kot sem – ali pa me zavrneš. V vsakem primeru bom ostala trdna, ker vem, kdo sem, in vem, da sem ljubljena. Vem, da sem nekoga že obrnila in obsedla, da sem nekoga že prevzela z vsem, kar sem. Nekoga najpomembnejšega: SEBE SAMO. Tako preprosto je to, najdražja moja, a tako čudežno. Če je ljubezen do sebe edina stvar, ki se je boš v življenju naučila, je to več kot samo dovolj. To je vse, kar potrebuješ. Rada te imam, samo zato ker si, Sabina Te je branje navdihnilo? Preberi še roman Hotel Lavanda ali pa preveri, kaj pripravljam –> pojdi na www.sabina-strubelj.com in vpiši svoj e-naslov za BREZPLAČNI ODLOMEK romana, ki še nastaja!
Isn’t it funny how day by day nothing changes, but when you look back everything is different. ~C.S. Lewis
Spominjam se, lani takle čas sem delala rekapitulacijo leta 2015 in si mislila, da je bilo tisto leto intenzivno. Saj je bilo, navzven, medtem ko se znotraj mene ni veliko spremenilo. Letošnje dogajanje je bilo prav obratno – navzven se je spremenilo le malo, znotraj mene pa VSE.
Soočala sem se s starimi vzorci, starimi ranami. Gospa učiteljica Bolečina mi je vse leto dihala za ovratnik. Ko sem že mislila, da je šla, da sem opravila lekcijo, je prišla nazaj z novo ali s ponovitvijo stare. Nikoli ni obupala, do konca me je preizkušala in me spraševala: A si res šla preko tega? In tega? Kaj pa preko onega? In tako bo z njeno pomočjo Sabina 1.0, ki je vstopila v 2016, v leto 2017 zakorakala kot Sabina 2.0.
Sabina 1.0 je bila žrtev. Živela je v egu, gojila je zamere, ni znala ljubiti. Niti sebe niti koga drugega. Veliko je dosegla, to že. Ampak vso svojo srečo, vso svojo vrednost je črpala iz teh dosežkov. Srečo je iskala zunaj sebe. Ni se znala sprostiti in prepustiti. Ni si upala biti to, kar je. Ni si upala biti ženska. Ni si upala ljubiti. Še več, mislila je, da si sama ljubezni ne zasluži. Mislila je, da ni dovolj dobra. Živela je v iluziji, prastari iluziji, zgodbici za otroke, ki si jo je sama pripovedovala kot majhna deklica – in je še vedno verjela vanjo. Živela je po pravilih, ki si jih ni izmislila sama, a prikrojiti si jih ni dovolila. Oklepala se jih je. Mislila je, da je ljubezen nekaj, kar izvira zunaj nje. Mislila je, da ne moreš ljubiti, če ti ljubezen ni vrnjena. Mislila je, da imajo ljudje, ki jih ljubimo, do nas svoje dolžnosti. Ni vedela, kako lepo je, če se preprosto odpreš – in samo čutiš, čutiš vse, kar je v tebi. Čutiš bolečino, ja, ampak tudi ljubezen. In jima dovoliš, da tečeta skozi tebe, ne da bi zahtevala od kogar koli, da v zvezi s tvojimi čustvi kar koli naredi. KAR KOLI. Sabina 2.0 se zaveda, kakšno neskončno darilo iz nebes so občutki. Zaveda se, koliko ji lahko da bolečina, koliko je lahko nauči. Zaveda se, kako pomembno se je odpreti, če hočeš ZARES čutiti, če hočeš zares ljubiti. Zaveda se tudi, da je prestrašena. In zaveda se, da je samo človek. Zaveda se, da bo takrat, ko se bo zares odprla ljubezni, upoštevala rek: Čuti strah, ampak vseeno stori to! Sabina 2.0 v bistvu nima veliko povedati, ker je letos bolj kot ne izpuščala stare stvari. Formatirala se je kot star računalnik, izbrisala je vsa pričakovanja, izbrisala vse sodbe, izbrisala pravila, svoj pogled na svet in na odnose, kakršni bi »morali« biti. Zdaj je prečiščena in odprta. Sabina 1.0 je mislila, da ima vse pod nadzorom. Sabina 2.0 se zaveda, da nima ničesar pod nadzorom – in si nadzora niti ne želi več. Sabina 1.0 je mislila, da je pripravljena. Sabina 2.0 ve, da ni pripravljena in da nikoli ne bo. Sabina 1.0 je rekla: »Jaz imam stvari razčiščene.« Sabina 2.0 pravi: »Ne vem, če imam že vse razčiščeno.« Sabina 2.0 na ves glas priznava, da ni popolna in si to niti ne želi biti. Vse, kar si želi, je biti resnična. Resnična in iskrena, kadar ljubi. Resnična in iskrena, kadar je na tleh. Resnična in iskrena, ko je srečna. Resnična in iskrena, ko je žalostna. Sabina 2.0 ve, da je vse to zelo naravno, hkrati pa ne vedno tako preprosto. A za razliko od verzije 1.0 ve, da se bo lahko spopadla z vsem, kar ji bo prekrižalo pot, da ima pogum, da ima moč in predvsem trdno zaupa vase. Ve, da delo na sebi ni nikoli končano, in to sprejema. Sabina 2.0 se danes počuti kot bojevnica po neizprosni bitki, ki je ni opazil nihče, ker je vsak zase živel svoje življenje in bíl lastne boje. Malo je utrujena, to že, a že čuti, kako se počasi vanjo vračajo moči, kako je vsak dan krepkejša, tako kot zimsko sonce v dneh po solsticiju. Ni pripravljena na leto novih začetkov, še zdaleč ne. Ampak saj ni bila pripravljena niti na vse, kar se ji je dogajalo v letu zaključkov, in vendarle je vse nekako premagala, ni tako? Ve, da novo leto zanjo skriva na tisoče malih in velikih darov, ve, da jo bodo številni med njimi prestrašili do kosti, in vendar si zaupa, da bo šla preko strahu in sprejela vse. Dobro se zaveda tega, da bo še tisočkrat padla, ampak se bo tisočkrat tudi pobrala. Vsakič še močnejša, vsakič še modrejša. Hvala, 2016. Hvala, Bolečina. Hvala, Ljubezen. Hvala, Učitelji. In neskončno hvala tebi, Sabina 1.0, ker si bila pripravljena umreti za svojo novo verzijo. Te je branje navdihnilo? Preberi še roman Hotel Lavanda ali pa preveri, kaj pripravljam –> pojdi na www.sabina-strubelj.com in vpiši svoj e-naslov za BREZPLAČNI ODLOMEK romana, ki še nastaja!
This heart of mine has just two settings: nothing at all or too much. There is no in between. ~Beau Taplin
Eden izmed tistih dnevov je, ko bi lahko iz rokava stresla 300 stavkov tipa Na živce mi gre.
Na živce mi gre sodelavčevo topotanje z nogami. Na živce mi gre glasna glasba. Na živce mi gre prodajalkin opomin, da sem košarico položila na napačno mesto. Na živce mi gre moje malo stanovanje, ker si v njem ne morem nič normalnega skuhati. Na živce mi gre, da se z bratoma ne moremo dogovoriti, kdaj se dobimo. Na živce, na živce, na živce!
Moji ubogi živci, kaj vse morajo danes prenašati. Vpila bi, tepla bi se, metala bi stvari z balkona. O, bog, še sama sebe se bojim. Jasno mi je kot beli dan – spet sem nekaj potlačila, in zdaj hoče ven. Ne morem več. Tlačim. Tlačim. Tlačim, dokler ni vsega preveč in potem se odzovem takole. Agresivno. Jezno. Nenadzorovano. Ampak kaj sem potlačila? Topotanje z nogami, glasno glasbo, majhno kuhinjo, ki jo imam sicer prav rada (in – roko na srce – raje bi cel dan preživela na seji državnega zbora kot pa kuhala veliko pojedino). Napišem seznam vsega. Na živce mi gre to, na živce mi gre ono … Začne se z neumnostmi, potem pa gre globlje. In globlje. Na živce mi gre, da se oklepam enih in istih ljudi, enih in istih stvari. No, to je pa že nekaj. Na živce mi gredo vse teorije in modrosti, ki jih berem in vpijam vase, ki jih imam za svete – nazadnje pa sploh niti najmanj in niti približno ne delujejo! Zame že ne! Na živce mi gre ta prekleta rutina. Tako na živce! Na živce mi gre, da mi prav nič ne prebudi mojega žara in strasti. Na živce mi gre moja otopelost. Na živce mi gre, da vedno, vedno, vedno, ko se ustavim, spet začutim tisto grenkobo, ki se skriva nekje v meni in ki jo tako uspešno maskiram z nasmehom. Tako uspešno, da si še sama verjamem! Na živce mi gre, da moram vedno divjati, od enega projekta do drugega, od ene službe do druge, od ene dejavnosti do druge, od enega moškega do drugega, da se vmes slučajno ne bi samo za trenutek ustavila in se vprašala, kaj je tisto, kar me v srcu tako duši. Kaj je tisto, zaradi česar moram tako brezglavo noreti? Nekaj mi zbudi zanimanje, z vsem srcem grem noter, popolnoma se predam in potem – Puf! – se naveličam. Mine me. Tako kot se je začelo, se tudi konča. In že iščem nekaj novega, nov kraj, novo službo, nove ljudi. Ker je novo vedno boljše kot staro in ker se tako zamotim, da mi ni treba čutiti tiste žalostne praznine. Vse življenje že to počnem, in še ponosna sem na to. Ker meni pa res nikoli ni dolgčas, saj vendar vedno počnem kaj novega. Vau, to je pa res nekaj! A pozabljam, koliko stvari ne dokončam. Pozabljam, kolikokrat me mine, preden se nečesa sploh zares lotim. Pozabljam, kolikokrat se sredi zanimivih ljudi počutim tako neznosno samo. In že jočem. Kot jesenski dež solze udrihajo po papirju, ko še kar pišem. Na živce, na živce, na živce … TO mi gre na živce. Ta praznina mi gre na živce. In najbolj od vsega mi gre na živce to, da jo tlačim in ignoriram, da tekam naokrog, da bi le lahko zanikala njen obstoj. To je tisto, na tem moram delati. Če bi moja sreča res izvirala iz mene, kar je ključno, kot rada vsakomur povem, bi morala biti srečna tudi, ko se ustavim. Čeprav zunaj ne bi bilo nobenega izziva, bi bila preprosto srečna. Sama s sabo, sama v sebi – zgolj obstajala bi in se smehljala brez pravega razloga. Če bi pri meni delovale vse teorije, potem bi tudi bilo tako, kajne? Ampak ni. Ne zato, ker teorije ne delujejo, ampak zato, ker je tu še en hudiček, ki me straši in ga doslej še nisem želela videti. Zdaj ga vidim in sprejemam. Morda sem se pripravljena spoprijeti z njim. Morda pa ne. Ne vem. Vem le to, da ne vem ničesar. Da sem tako kot vsak izmed vas samo še ena učenka Življenja. Nekdo, ki se mora še toliko naučiti. Ko že mislim, da sem tam, se pojavi nova lekcija. Za njo pa še ena in še ena in še ena, dokler … Hm, ne vem, do kdaj. Se sploh konča? Te je branje navdihnilo?
