Kategorija: Navdih

Ampak verjetno je moja duša sklenila kak pakt z bogsigavedi kom in se zaobljubila k rasti. Verjetno je rekla: Klinc gleda ta njen prestrašeni ego, jaz sem tu šef. In odločila sem se, da bom rasla. Jaz sem se, draga moja, nekoč počutila tako majhno. Tako mini mičkeno. Tako neznatno, neopazno. Zakrivala sem svoj žar, tako sem ga zakrivala. Mislila sem, da je slab. Da ne smem žareti. Da ne smem čutiti stvari, ki jih čutim, da moram biti čiiiiim manjša, ker če bom majhna, potem bodo ljudje okrog mene lahko sproščeni, ker jih ne bom preraščala, ker jih ne bom slepila s svojo lučjo, ampak bom ena taka majhna, neopazna kepica ničesar. Nekdo, ki ne bo štrlel iz povprečja, nekdo, ki se bo zlil s povprečjem, nekdo, ki bo imel svoj glas vedno nastavljen na MUTE. A veš, kaj je bil največji hec? Res sem mislila, da je tako prav. Da je tako prav za vse okrog mene, ker se bodo zaradi mojega zaviranja same sebe počutili toliko boljše. Da me bodo imeli rajši. Da me bodo bolj sprejemali. Pa mi povej, kako naj me sprejme nekdo, ki sploh nikoli ni videl prave mene, ki je videl le mojo pomanjšano, zakrito, zatrto verzijo? Tisto z zadimljeno lučjo? Kako neki? Kakor koli, tisti decembrski dan me je vrgel še bolj na dno, veš. Ko mi je moški, za katerega sem mislila, da bom ostala z njim – tako, za vedno –, rekel: “Prevaral sem te,” takrat me je zabilo v tla. Že prej sem se počutila majhno, po tistem pa sem bila samo še neznatna pikica. Nihala sem med odtenki grdosti, neprivlačnosti, neumnosti, in predvsem – za vse sem bila kriva jaz. Ker sem bila premalo. Premalo lepa, premalo seksi, premalo sem se trudila. Seveda, zato pa si je poiskal drugo. Ker nisem dovolj. Jaz nisem dovolj. Seveda ni bilo lepo, seveda je bolelo, seveda sem se trgala na dvoje. Ampak vse to se je moralo zgoditi. Življenje ima en tak veličastno krut, a hkrati čarobno lep način, da te prisili v rast. Če se predolgo upiraš, te potisne na tla. Vse poruši in požge, da lahko na pogorišču spet začneš tam, kjer je najbolje začeti – na začetku. Tistih tednov se spominjam kot ene same teme. Nisem imela apetita – niti za čokolado! –, v službi sem hodila na stranišče jokat, božič sem preležala z odejo čez glavo, za novo leto pa sem “napila” vso družbo prijateljev in nato zabavo zapustila kmalu po polnoči. Ne me vprašati, zakaj, ker ne vem. Potem sem se bolj na silo kot kaj drugega vpisala na tečaj zumbe, pa mimogrede srečala nekoga novega, drugačnega od vsega, kar sem poznala dotlej. Hotela sem ga že zavreči, kot sem že leta zavračala nove, drugačne, nenavadne reči. Saj veš, ker so štrlele iz povprečja in ker sem se bala, da bi potem tudi jaz začela štrleti ven. Nekako sem životarila in se bolj na silo prebujala v vsak nov dan, si vedno znova in znova govorila, da moram dalje, da moram zdržati, da bo bolje. Da bo nekoč res bolje. In potem se mi je zgodilo nekaj, pri čemer še vedno mislim, da je imelo prste vmes nekaj večjega, nekaj božanskega. Vozila sem se v avtu, cesta je bila spolzka in nova. Tisočkrat sem se vozila po njej, ampak ravnokar so jo malo prenovili in morda nisem bila več tako gotova vanjo. Ovinek je bil malo drugačen, deževalo je in res je nekako … drselo. Nenadoma me je na vsem lepem zaneslo, nekaj trenutkov sva bila skupaj z avtomobilom namenjena naravnost proti že zviti ograji, skozi katero bi naju z lahkoto odneslo preko odrezanega skalnatega pobočja v reko, ki je drla takoj spodaj. Videla sem se že v njej. V tistem trenutku sem doživela nekaj, kar bi lahko opisala kot instantno vedenje, odgovor, jasnost – da jaz nočem tja noter. In potem se je zgodilo, pojma nimam, kako, da se je avto obrnil okrog svoje osi, šinil preko nasprotnega pasu, kjer prav v tistem trenutku ni bilo nobenega vozila, in se ustavil na bankini ob cesti, obrnjen v smer, od koder sem prišla. V preteklost, ki sem se je še vedno oklepala in je nisem želela izpustiti. Opozorilo, v hipu sem vedela. Nič mi ni bilo, avto je ostal popolnoma nepoškodovan, dva nasproti vozeča avtomobila sta se v isti sekundi ustavila za menoj, v petih minutah je nekdo šel po bližnjega kmeta, ki me je izkopal iz nasutega peska – in že sem se vozila na zmenek s prijateljico, na katerega sem prispela TOČNO. Točno! Kakšna je verjetnost, da skoraj pristaneš v Savi, se z avtom zakoplješ v pesek in potem TOČNO prispeš na dogovorjeni kraj? Sploh če si jaz, ki ne slovim ravno po svoji točnosti? Razumela sem, to je bilo samo opozorilo. Pojdi naprej, Sabina. Pozabi na preteklost in pojdi dalje. Rasti. Počni stvari, ki jih prej ne bi počela. Uči se. In obrni se NAPREJ. Izkoristi že te preklete ruševine, ki smo ti jih tako mojstrsko pripravili. Verjemi, tega nismo storili zato, da bi ležala na njih in se smilila sami sebi. Naslednji dan, draga moja, sem naredila prvo stvar, ki je prej ne bi nikoli. In potem še eno in še eno. In takrat se je začela moja velika življenjska pustolovščina, takrat sem sedla na svoj mali vrtiljak, ki je včasih res super naporen, ampak nikoli, res NIKOLI dolgočasen. Moj vlakec življenja, ki mi toliko daje, na katerem sem se toliko naučila, spoznala toliko čudovitih, neverjetnih, globokih in navdihujočih ljudi, doživela toliko neverjetnih “naključij”, da nikoli nočem dol z njega. Saj pridejo trenutki, ob katerih mi je slabo in sem vsa zelena od strahu, ampak nekje v sebi vedno vem, da me tisti hip, ko bom strah sprejela, na drugi strani njega čaka nova dogodivščina. Verjetno boljša in lepša od vsega, kar sem doživela prej. Danes sem tisočkrat večja in tisočkrat svetlejša, kot sem bila tedaj. In vem, da bom čez dve leti še tisočkrat večja, kot sem danes. Tistega dne v tistem avtomobilu je moj ego za trenutek izpustil nadzor – in moja duša, prefriganka mala, je to izkoristila, da me prisili v rast. Veš, kaj danes razumem? Razumem, da nisem nikomur delala usluge, ko sem bila senca sebe, ko sem se zavirala in ostajala majhna. Razumem, da je tista luč, ki je tako v meni kot v tebi, tam z razlogom. Razumem, da ji morava pustiti zasijati, ker ko zasijem jaz, vidiš, da je to v redu – in potem zasiješ še sama. Ko to storiš, te vidi tvoja prijateljica, razume, da ni nič narobe, če neha biti majhna – in zasije še ona. A vidiš, kaj to pomeni? Ko zasiješ, sprožiš verigo močnih, raznobarvnih lučk vseh velikosti in oblik, kot so tiste na kičasto lepem božičnem drevescu, in vsaka nova luč, ki si dovoli žareti, pomeni korak bliže temu, da bo nekoč zasijal ves svet. Ves svet, in to s tvojo pomočjo! To je pa že pravo poslanstvo, kajne?

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Ne, ne boš, Sabina, ne boš se skrčila. Ti se boš zdaj razširila, je to jasno? Prišla si na točko konca, ki je hkrati točka začetka. Točka nič, kjer je nenadoma vse mogoče. Pravim ti: VSE. In zato boš ti zdaj izbrala razširitev, sva zmenjeni? Stvar je taka, da je ravno takrat, ko se najbolj na svetu želiš skrčiti, daleč najboljši trenutek, da narediš ravno obratno – se razširiš. Okej, sem zato rekla glasu v sebi. Okej, bom. Razširila se bom. In sem stisnjenih zob plačala najemnino za nov mesec, ne da bi lastnici kakor koli omenila svojo situacijo. Potem sem plačala položnice takoj, ko sem jih prejela, šla na plesno zabavo in za njo še na eno in še na eno ter si privoščila nova oblačila. Plačala sem si tečaj Facebook oglaševanja in si sploh privoščila veliko več kot običajno, vse to kar tako, ker sem si želela dati jasen znak, da se jaz tukaj širim, ne pa krčim. Da bo to jasno vesolju, vsem okrog mene, najbolj pa prav meni sami. Sprva sem v strahu stiskala zobe, potem pa sem vedno bolj zaupala. Saj bo v redu, sem si ponavljala – in verjela. Vse bo v redu, zame je poskrbljeno. Ne vem kako, ne vem kdaj, ampak vse, kar bom kdaj koli potrebovala, bo prišlo k meni, vem, da bo. To sem si prigovarjala in vedno močneje tudi čutila v sebi. Zaupala sem življenju. Nikar me ne razumi napak. Čutila sem strah, ves ta čas sem ga čutila, in še ga čutim, včasih me še vedno preplavi od glave do peta. Kljub temu pa si tokrat nisem rekla, da me ni strah, ko pa sem ta občutek v resnici tako jasno čutila v sebi. Nekoč sem to počela; vedela sem, da me strah zaustavlja in zato sem si lagala: Ni me strah, ni me strah, ni me strah, kot pokvarjen radio. Pa me je bilo, in zatiskanje oči pri tem ni prav nič pomagalo. Zdaj pa sem nekaj storila drugače. Strah sem preprosto sprejela in si ga vedno znova dovolila začutiti, zraven pa sem si po navadi kar na glas priznala: Tresem se od strahu, ja – ampak to ničesar ne spremeni. Čeprav me je strah, vem, da bo v redu. Vem, da BOM v redu. Počasi sem ponotranjila te občutke novih dimenzij in razsežnosti. Naredila sem ohlapen načrt – šla bom na svoje, kot sem si vedno želela. Siva dama bo kmalu tu, jaz pa bom imela toliko več časa za pisanje in bom končno lahko pisala hitreje ter romane izdajala bolj pogosto. Končno bom počela tisto, ob čemer mi najbolj igra srce. Iskreno sem se začela veseliti novega časa, novega obdobja neskončnih možnosti. Iskreno sem z vsem srcem čutila, da je vse v redu, da me življenje čuva. In to, draga moja, to je sprožilo val čudežev. Mobiliziralo je angele, prave človeške angele z vseh koncev in krajev, kot da se je svet zganil v želji, da mi priskrbi vse, kar potrebujem za rast, za širitev. Ne da bi jih za trenutek iskala, so k meni prišli glasovi o službah, priporočila čudovitih ljudi, ponudbe za pomoč pri postavljanju na lastne noge, sporočila podpore, izjemne ideje, neverjetni navdihi, čudovito novo znanje. Neverjetno, res. Morda si bila med mojimi angeli tudi ti – HVALA TI. Skratka, vse se je zganilo in potrdilo tisto, kar sem od nekdaj vedela: Življenje je čarovnija. In vse je dobro, vedno.

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Draga mlada dama, nehaj že. NEHAJ se ves čas truditi za pozornost. NEHAJ garati, da bi bila nekomu všeč. NEHAJ se prilagajati, da bi te nekdo vzljubil. Kajti, ljuba moja, noben trud, nobeno delo ti ne bo prineslo ljubezni – če je ni v tebi. Zato nehaj tako obsedeno in brezglavo zasledovati ta občutek, ki si ga tako želiš. Ustavi se. Samo ustavi se. Poglej vase in začuti, da si ljubljena. Takšna, kot si. SAMO ZATO, KER SI. Ker obstajaš, si vredna ljubezni. Pika. Konec. Amen. Kdor koli od tebe zahteva, da mu kuhaš kavo ali likaš srajce, ker te bo le tako lahko ljubil, te v resnici ne bo NIKOLI ljubil, pa čeprav bi mu kuhala kavo, boljšo od italijanske, in mu vsak dan natančno zlikala 1000 srajc. Ne bo te ljubil, pa ne zato, ker nisi vredna ljubezni, temveč zato ker v njem NI ljubezni. In dokler je ne bo, te ne bo mogel ljubiti. Ti, draga moja princeska, pa ne moreš nič. Tako kot ne moreš prižgati sveče brez stenja, pa čeprav imaš najboljši vžigalnik na svetu, tako ne moreš prižgati ljubezni, ki je ni. Žal mi je, ampak nič ne moreš. Ta tvoj fant je odgovoren zase in šele ko bo sam pripravljen, bo začel v sebi iskati ljubezen, ki jo bo nekoč dal ženski. Ne moreš ga prisiliti, to ni ne tvoja pravica ne tvoja dolžnost. Vem, da se sliši grozno, sploh ker praviš, da ga imaš tako zelo rada, da nočeš in ne znaš živeti brez njega. Ampak to boš preprosto morala sprejeti. Veš, nekaj pa vendarle lahko narediš. Ustavi se, res se ustavi, takoj zdaj. Prisluhni sebi. Poglej vase. Začuti vse, kar si. In nato VZLJUBI VSE TO. Tako globoko in strastno se zaljubi vase, da ne boš nikdar več pomislila, da si kriva ti in da bi morala narediti še čisto malo več, še čisto malo drugače. Tako noro se zaljubi vase, da boš naslednjič, ko boš stala pred fantom, lahko rekla: To sem jaz. Lahko me sprejmeš in ljubiš tako, kot sem – ali pa me zavrneš. V vsakem primeru bom ostala trdna, ker vem, kdo sem, in vem, da sem ljubljena. Vem, da sem nekoga že obrnila in obsedla, da sem nekoga že prevzela z vsem, kar sem. Nekoga najpomembnejšega: SEBE SAMO. Tako preprosto je to, najdražja moja, a tako čudežno. Če je ljubezen do sebe edina stvar, ki se je boš v življenju naučila, je to več kot samo dovolj. To je vse, kar potrebuješ. Rada te imam, samo zato ker si, Sabina Te je branje navdihnilo? Preberi še roman Hotel Lavanda ali pa preveri, kaj pripravljam –> pojdi na www.sabina-strubelj.com in vpiši svoj e-naslov za BREZPLAČNI ODLOMEK romana, ki še nastaja!

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Sabina 1.0 je bila žrtev. Živela je v egu, gojila je zamere, ni znala ljubiti. Niti sebe niti koga drugega. Veliko je dosegla, to že. Ampak vso svojo srečo, vso svojo vrednost je črpala iz teh dosežkov. Srečo je iskala zunaj sebe. Ni se znala sprostiti in prepustiti. Ni si upala biti to, kar je. Ni si upala biti ženska. Ni si upala ljubiti. Še več, mislila je, da si sama ljubezni ne zasluži. Mislila je, da ni dovolj dobra. Živela je v iluziji, prastari iluziji, zgodbici za otroke, ki si jo je sama pripovedovala kot majhna deklica – in je še vedno verjela vanjo. Živela je po pravilih, ki si jih ni izmislila sama, a prikrojiti si jih ni dovolila. Oklepala se jih je. Mislila je, da je ljubezen nekaj, kar izvira zunaj nje. Mislila je, da ne moreš ljubiti, če ti ljubezen ni vrnjena. Mislila je, da imajo ljudje, ki jih ljubimo, do nas svoje dolžnosti. Ni vedela, kako lepo je, če se preprosto odpreš – in samo čutiš, čutiš vse, kar je v tebi. Čutiš bolečino, ja, ampak tudi ljubezen. In jima dovoliš, da tečeta skozi tebe, ne da bi zahtevala od kogar koli, da v zvezi s tvojimi čustvi kar koli naredi. KAR KOLI. Sabina 2.0 se zaveda, kakšno neskončno darilo iz nebes so občutki. Zaveda se, koliko ji lahko da bolečina, koliko je lahko nauči. Zaveda se, kako pomembno se je odpreti, če hočeš ZARES čutiti, če hočeš zares ljubiti. Zaveda se tudi, da je prestrašena. In zaveda se, da je samo človek. Zaveda se, da bo takrat, ko se bo zares odprla ljubezni, upoštevala rek: Čuti strah, ampak vseeno stori to! Sabina 2.0 v bistvu nima veliko povedati, ker je letos bolj kot ne izpuščala stare stvari. Formatirala se je kot star računalnik, izbrisala je vsa pričakovanja, izbrisala vse sodbe, izbrisala pravila, svoj pogled na svet in na odnose, kakršni bi »morali« biti. Zdaj je prečiščena in odprta. Sabina 1.0 je mislila, da ima vse pod nadzorom. Sabina 2.0 se zaveda, da nima ničesar pod nadzorom – in si nadzora niti ne želi več. Sabina 1.0 je mislila, da je pripravljena. Sabina 2.0 ve, da ni pripravljena in da nikoli ne bo. Sabina 1.0 je rekla: »Jaz imam stvari razčiščene.« Sabina 2.0 pravi: »Ne vem, če imam že vse razčiščeno.« Sabina 2.0 na ves glas priznava, da ni popolna in si to niti ne želi biti. Vse, kar si želi, je biti resnična. Resnična in iskrena, kadar ljubi. Resnična in iskrena, kadar je na tleh. Resnična in iskrena, ko je srečna. Resnična in iskrena, ko je žalostna. Sabina 2.0 ve, da je vse to zelo naravno, hkrati pa ne vedno tako preprosto. A za razliko od verzije 1.0 ve, da se bo lahko spopadla z vsem, kar ji bo prekrižalo pot, da ima pogum, da ima moč in predvsem trdno zaupa vase. Ve, da delo na sebi ni nikoli končano, in to sprejema. Sabina 2.0 se danes počuti kot bojevnica po neizprosni bitki, ki je ni opazil nihče, ker je vsak zase živel svoje življenje in bíl lastne boje. Malo je utrujena, to že, a že čuti, kako se počasi vanjo vračajo moči, kako je vsak dan krepkejša, tako kot zimsko sonce v dneh po solsticiju. Ni pripravljena na leto novih začetkov, še zdaleč ne. Ampak saj ni bila pripravljena niti na vse, kar se ji je dogajalo v letu zaključkov, in vendarle je vse nekako premagala, ni tako? Ve, da novo leto zanjo skriva na tisoče malih in velikih darov, ve, da jo bodo številni med njimi prestrašili do kosti, in vendar si zaupa, da bo šla preko strahu in sprejela vse. Dobro se zaveda tega, da bo še tisočkrat padla, ampak se bo tisočkrat tudi pobrala. Vsakič še močnejša, vsakič še modrejša. Hvala, 2016. Hvala, Bolečina. Hvala, Ljubezen. Hvala, Učitelji. In neskončno hvala tebi, Sabina 1.0, ker si bila pripravljena umreti za svojo novo verzijo. Te je branje navdihnilo? Preberi še roman Hotel Lavanda ali pa preveri, kaj pripravljam –> pojdi na www.sabina-strubelj.com in vpiši svoj e-naslov za BREZPLAČNI ODLOMEK romana, ki še nastaja!

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Moji ubogi živci, kaj vse morajo danes prenašati. Vpila bi, tepla bi se, metala bi stvari z balkona. O, bog, še sama sebe se bojim. Jasno mi je kot beli dan – spet sem nekaj potlačila, in zdaj hoče ven. Ne morem več. Tlačim. Tlačim. Tlačim, dokler ni vsega preveč in potem se odzovem takole. Agresivno. Jezno. Nenadzorovano. Ampak kaj sem potlačila? Topotanje z nogami, glasno glasbo, majhno kuhinjo, ki jo imam sicer prav rada (in – roko na srce – raje bi cel dan preživela na seji državnega zbora kot pa kuhala veliko pojedino). Napišem seznam vsega. Na živce mi gre to, na živce mi gre ono … Začne se z neumnostmi, potem pa gre globlje. In globlje. Na živce mi gre, da se oklepam enih in istih ljudi, enih in istih stvari. No, to je pa že nekaj. Na živce mi gredo vse teorije in modrosti, ki jih berem in vpijam vase, ki jih imam za svete – nazadnje pa sploh niti najmanj in niti približno ne delujejo! Zame že ne! Na živce mi gre ta prekleta rutina. Tako na živce! Na živce mi gre, da mi prav nič ne prebudi mojega žara in strasti. Na živce mi gre moja otopelost. Na živce mi gre, da vedno, vedno, vedno, ko se ustavim, spet začutim tisto grenkobo, ki se skriva nekje v meni in ki jo tako uspešno maskiram z nasmehom. Tako uspešno, da si še sama verjamem! Na živce mi gre, da moram vedno divjati, od enega projekta do drugega, od ene službe do druge, od ene dejavnosti do druge, od enega moškega do drugega, da se vmes slučajno ne bi samo za trenutek ustavila in se vprašala, kaj je tisto, kar me v srcu tako duši. Kaj je tisto, zaradi česar moram tako brezglavo noreti? Nekaj mi zbudi zanimanje, z vsem srcem grem noter, popolnoma se predam in potem – Puf! – se naveličam. Mine me. Tako kot se je začelo, se tudi konča. In že iščem nekaj novega, nov kraj, novo službo, nove ljudi. Ker je novo vedno boljše kot staro in ker se tako zamotim, da mi ni treba čutiti tiste žalostne praznine. Vse življenje že to počnem, in še ponosna sem na to. Ker meni pa res nikoli ni dolgčas, saj vendar vedno počnem kaj novega. Vau, to je pa res nekaj! A pozabljam, koliko stvari ne dokončam. Pozabljam, kolikokrat me mine, preden se nečesa sploh zares lotim. Pozabljam, kolikokrat se sredi zanimivih ljudi počutim tako neznosno samo. In že jočem. Kot jesenski dež solze udrihajo po papirju, ko še kar pišem. Na živce, na živce, na živce … TO mi gre na živce. Ta praznina mi gre na živce. In najbolj od vsega mi gre na živce to, da jo tlačim in ignoriram, da tekam naokrog, da bi le lahko zanikala njen obstoj. To je tisto, na tem moram delati. Če bi moja sreča res izvirala iz mene, kar je ključno, kot rada vsakomur povem, bi morala biti srečna tudi, ko se ustavim. Čeprav zunaj ne bi bilo nobenega izziva, bi bila preprosto srečna. Sama s sabo, sama v sebi – zgolj obstajala bi in se smehljala brez pravega razloga. Če bi pri meni delovale vse teorije, potem bi tudi bilo tako, kajne? Ampak ni. Ne zato, ker teorije ne delujejo, ampak zato, ker je tu še en hudiček, ki me straši in ga doslej še nisem želela videti. Zdaj ga vidim in sprejemam. Morda sem se pripravljena spoprijeti z njim. Morda pa ne. Ne vem. Vem le to, da ne vem ničesar. Da sem tako kot vsak izmed vas samo še ena učenka Življenja. Nekdo, ki se mora še toliko naučiti. Ko že mislim, da sem tam, se pojavi nova lekcija. Za njo pa še ena in še ena in še ena, dokler … Hm, ne vem, do kdaj. Se sploh konča? Te je branje navdihnilo?

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏