A veš, ko včasih ponovno prebereš knjigo in se te dotaknejo čisto druge stvari, kot so se te dotaknile prvič? Ali pa ko ponovno pogledaš film in s tabo ostane čisto nekaj drugega, kot je ostalo prvič?

Tako sem si sama pred kratkim znova ogledala film Frida (2002) in se zdaj kar ne morem znebiti stavka, ki ga v njem izreče Frida Kahlo:

»Ljubim ga takšnega, kot je, ne morem ga ljubiti takšnega, kot ni.«

Saj je logično, kajne?

Tako preprost, tako običajen, tako naraven je ta stavek, da se skoraj vprašaš, zakaj bi ga bilo treba izrekati naglas, ko pa je to vendar čisto normalna stvar.

Seveda nikogar ne moreš ljubiti takšnega, kot ni. Halo?

Pa vendar, moja draga bralka, moj dragi bralec, kolikor koli se to sliši logično in osnovno, nenehno padamo prav na tem izpitu iz prvega razreda.

Ljudi kar naprej »ljubimo« takšne, kot niso.

V glavi nosimo podobo, kakšen bi moral biti naš partner, prijatelj, naš bližnji … in ga oblečemo vanjo. Zaljubimo se v nekoga, ki je preoblečen v tisto, v kar sami verjamemo že od otroštva, v tisto, kar mi sami mislimo, da bi nekdo moral biti. Zaljubimo se v nekoga, ki smo ga ustvarili v svoji glavi. V nekoga, ki sploh ne obstaja.

Namesto da bi človeku dovolili biti to, kar v resnici je, ga zasujemo in zadušimo s svojimi pričakovanji. Namesto da bi ga spoznali in ugotovili, ali ga lahko ljubimo kot čudoviti unikat, kakršen je, vnaprej določimo, kakšen mora biti.

»Ljubimo« ga, dokler izpolnjuje naša pričakovanja. »Ljubimo« ga, dokler igra po našem scenariju. »Ljubimo« ga, dokler mu v življenju gre dobro. »Ljubimo« ga, dokler ne dela napak. »Ljubimo« ga, dokler dobro izgleda. »Ljubimo« ga, dokler smo edino središče njegovega sveta. »Ljubimo« ga, dokler ……. (dopolni po želji).

In za konec še moja najljubša, »ljubimo« ga, samo če nas ljubi nazaj. Vidiš, kakšen nesmisel je to? Kot da je ljubezen, ki jo čutim jaz, odvisna od ljubezni, ki jo čuti nekdo drug. Do ljubezni se obnašamo povsem potrošniško, pogojujemo jo, kot da je navadno tržno blago!

Morda te bo to zbodlo, ampak tam, kjer se začne pogojevanje, tam se ljubezen v resnici konča. Pogoji in ljubezen preprosto ne morejo obstajati v istem filmu. To ne gre.

Nisem mama in res ne vem, kaj matere čutite do svojih otrok, sem pa hčerka in čutim, kaj moji starši čutijo do mene. Vem, da lahko na tem svetu naredim kar koli, ampak res dobesedno kar koli, pa me bosta imela še vedno rada. Morda bosta razočarana in jezna, morda bosta marsikaj, a imela me bosta rada, ne glede na vse, vedno. Takšno, kot sem.

Po mojem je to tisto, kar je zares LJUBEZEN. To, kar čutiš do svojega otroka. To, česar nič ne more spremeniti, ker enostavno je tam, v tvojem srcu, in vedno bo, ne glede na vse.

To ne pomeni, da ne postavljaš mej, da ljudem dovoliš hoditi po tebi. To ne pomeni, da ne prekineš odnosa, če je zate škodljiv, to pomeni le, da tudi ko ga prekineš, bo ljubezen še vedno tam, ker ljubezen, če je prava, ne more izginiti.

Ljubezen, če je prava, se ne more zmanjšati. Ljubezen, če je prava, lahko samo raste in se množi. Ljubezen, če je prava, ne veže, ampak OSVOBAJA. Nekaj takega je želelo biti sporočeno tudi skozi Sivo damo. Je uspelo? Ne vem, ti povej 😉

Ljudje v življenju in odnosih toliko kompliciramo, toliko se ukvarjamo s tem, kakšen bi moral biti odnos, kako bi se morali v njem počutiti, kako bi se moral obnašati naš partner … a v resnici … v resnici bi se morali naučiti le tega, kako ZARES LJUBITI.

Nekaj, kar je izjemna Frida Kahlo po mojem zelo dobro znala. Ljubila je in dopuščala svobodo biti to, kar si, a je hkrati jasno postavljala meje in jih ni dovolila prestopiti. In vendar … je naposled znala tudi odpuščati.

Iz srca ti priporočam, da si ogledaš film Frida (2002) z odlično Salmo Hayek v glavni vlogi. Oči in srce odpirajoč je!