Hotel Lavanda

Na zalogi

12,90

Valentina ima vse: popolnega moškega, lepo stanovanje in službo, v kateri uživa. V tednu dni pa se ji življenje sesuje kot hišica iz kart – kar naenkrat je samska, brezposelna in spet živi pri mami. Še dobro, da se je pred kratkim na njenih vratih pojavil smešni francoski odvetnik in jo skušal prepričati, da je od neznanca podedovala hotel v Provansi. Odloči se, da bo preverila, ali je kaj na tem, zato se s puntom odpelje v Francijo, največji pustolovščini svojega življenja naproti. Pa je pripravljena na vse, kar bo tam izvedela?

Tudi ti rada knjige povohaš pred nakupom? 🙈 ‘Povohaj’ Hotel Lavanda tukaj »

Količina

Opis

Roman se ne samo odlično bere, temveč tudi nagovarja in spodbuja k temu, da sem in tja kakšne sanje začnemo tudi uresničevati! Urška Krišelj Grubar, revija Zarja

Lahka poletna zgodba te prevzame, nepredvideni dogodki in zapleti ti je ne pustijo odložiti iz rok, stil pisanja in vpogled v razmišljanje glavne junakinje pa ti daje vedeti, da ni Valentina prav nič drugačna od tebe in da lahko tako kot ona tudi ti zbereš pogum ter slediš svojim sanjam. Bralka Sonja

 

Še nisi prepričana? Predstavljaj si, da si knjigo otipala in – mmm! – povohala, nato pa jo odprla na prvi strani.

Tole boš prebrala ↓

Driiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiing! je zazvonilo pri vratih, ravno ko sem stopila izpod svoje vsakodnevne poslužbene prhe.
Driiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiing! Driiiiiiing driiiiiiing!
»Ja, ja, že grem, že grem!«
Pograbila sem svoj najljubši in hkrati najgrši rožasti kopalni plašč, ki mi ga je za štirinajsti rojstni dan poklonila babica. Ovila sem se vanj in kot vedno zapredla ob njegovi mehkobi.
Kako je lahko nekaj tako mehkega hkrati tako – grdo?
Na njegovem rožnatem ozadju so bili posuti cvetovi vseh barv, kar si jih lahko zamislite – rdeče, modre, vijolične, rumene, oranžne …, skratka, umetnik ni kaj dosti razmišljal o barvnem ujemanju.
Pogledala sem navzdol po plašču. Čakaj malo, to pa prvič vidim. Je tam pri žepu celo cvet rjave barve? Ali pa gre za spominček na tisti kos čokolade, ki sem ga zadnjič pozabila v njem? Skomignila sem z rameni.
Driiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiing!
»Oh, pa saj že prihajam! Kdo za vraga je tako siten?« sem bentila sama pri sebi, medtem ko sem si na hitro otirala mokre lase.
Zares, kdo neki bi lahko stal pred vrati sredi popoldneva? Je David pozabil ključ? Ob tej misli sem se nasmejala. Ni bila smešna možnost, da bi pozabil ključ, temveč misel na to, da bi bil moj fant doma že ob štirih. Hmm, le kdaj se je to zgodilo nazadnje? Morda pred letom in pol, ko se je zastrupil s hrano v menzi in ni hotel, da bi ga slišali prdeti na službenem stranišču?
Znova sem se namuznila in kar bosa stekla čez vežo do vhodnih vrat. Pogledala sem skozi kukalo in pred vrati uzrla lik, ki bi prav lahko ušel iz kakšne risanke.
Bil je majhen, debelušen možic z debelimi okroglimi očali na ogromnem krompirjastem nosu. Okrog glave je imel venček sivih las, lica pa rdeča in dobro zalita. Nenadoma je levo roko odločno iztegnil k zvoncu, da se je po veži spet razlegel rezek driiiiiiiiiiiiiiiiiing, zato sem brž odklenila vrata in ga očitajoče pogledala.
»Uničili mi boste zvonec!«
Še enkrat sem premerila možica od glave do pet. Če ni ušel iz risanke, je pa iz preteklosti, sem sklenila ob pogledu na dvajset let staro sivo obleko s še bolj staromodno kravato. Ne le obleka, tudi on je bil videti kar precej star; tako na pogled bi mu prisodila dobrih sedemdeset let.
»Eeee, bonjour mademoiselle!« me je nato vrgel iz tira.
Na široko sem odprla oči in ga debelo gledala. Seveda sem razumela, da je bil to pozdrav, kaj dlje od tod pa moje znanje francoščine ni seglo. Upala sem, da bo nadaljeval v kakšnem bolj razumljivem jeziku.
»Eee, jaz odvetnik Nicolasa Duponta, vi dobite hotel!« se je trudil razlagati v polomljeni angleščini in se ob tem obilno znojil po čelu. Oči so se mi še za nekaj milimetrov bolj razširile, za novi posebni učinek pa je zdaj poskrbela še moja razprta čeljust, skozi katero pa še vedno nisem izdavila ne bu ne mu.
Odvetnik je pokazal name in odločno ponovil: »Vi podedujete hotel! Vaš phijatelj Nicolas vam da hotel!«
»Jaz nimam nobenega prijatelja Nicolasa,« sem mu naposled vendarle pojasnila po angleško, »verjetno ste se zmotili in zvonite pri napačnem stanovanju …«
»No, no! Hotel de monsieur Dupont je zdaj vaš!« Pred nosom mi je vneto mahal s šopom listov.
»Glejte, nobenega monsieur-duponta ne poznam, poskusite pri sosedu. Hvala in lep pozdrav!«
Nejevoljno sem zaloputnila vrata in pustila, da je čudni mož s pestmi tolkel po njih.
Nisem se odmaknila od vrat, le namrščila sem čelo in razmišljala, kakšna potegavščina bi to lahko bila. So ga poslale prijateljice? David? A čemu neki bi to naredili? Nimam rojstnega dneva niti nisem nikoli sanjala o kakšnem hotelu v Franciji. Ne, ne, to je bila prav gotovo nekakšna pomota!
A še preden sem naredila prvi korak v smeri kopalnice, sem z druge strani vrat zaslišala: »Eeee, mademoiselle … Vi-vi-vi … Vi ste Valentina Kovač?«
Okeeej … Od kod ta neznanec pozna moje ime? Ustavila sem se in prisluhnila.
»Monsieur Dupont umhe in hoče, da imate vi hotel. Hotel v Provansi, Gordes. Jaz pustim vizitka phed vhata.«
Skozi vrata sem se mu prav po tiho spačila: »Bla bla, ti pustiš vizitka pred vrata. Bla bla bla. Kakšen norec.«

Iz romana Sabine Štrubelj Hotel Lavanda

Dodatne informacije

ISBN

9789612882006

Format

12,5 x 19 cm

Število strani

328

Založba

Sabina Štrubelj s. p.

Leto izdaje

2019

Natis

drugi, izboljšan

Drugi natisi

prvi natis: 2015, eBesede

Vezava

Mehka vezava

Mnenja

Zaenkrat še ni mnenj.

Bodi prvi ocenjevalec “Hotel Lavanda”
Nazaj na vrh
Nakupovalna košarica
Zapri

Košarica je prazna

Obvestilo o piškotkih

Na naši spletni strani uporabljamo piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo. Z nadaljevanjem uporabe spletne strani se strinjate z uporabo piškotkov.