Kategorija: BralNadaljevanka

Dobrodošla na posebnem bralnem popotovanju – v svetu BralNadaljevanke.

Pred teboj je 1. poglavje mojega novega, še neizdanega romana, v katerem spoznaš Tiso.

Vse ima: uspešno agencijo za zmenke, na tisoče sledilcev in popolno svobodo. Vsak moški v njenem življenju je začasna postaja – dokler se ne pojavi Bor Lukman, najbolj seksi Slovenec in edini, ki pozna njene rane iz preteklosti …

Moje naročnice so to poglavje že prejele v ponedeljek.

Če se jim pridružiš, boš tudi ti vsak teden brezplačno prejemala nova poglavja!

👉 Prijavi se tukaj in ne zamudi nadaljevanja »

Prijetno branje 💌

*

1.

Tisa

»Samo še osem, sedem, šest, ajde, maš to, zdrži!« se je drla vaditeljica z ekrana, medtem ko sem po njenem vzoru v sunkovitih gibih počepala in se dvigala. Pot je tekel od mene, ampak tole bom še zdržala!

»Tri, dva, ena! Super ti gre! Prišla si do konca!« se je drla vaditeljica in začela kazati raztege.

Sledila sem ji. Pred tremi urami sem impulzivno kupila spletni tečaj trebuh-noge-zadnjica, ki naj bi ga delala vsak dan po pol ure, razen ob nedeljah. No, jaz sem od nakupa pa do zdaj zaporedoma naredila vadbe za cel teden.

»O, bog, ne morem več,« sem rekla glasno, ko sem obležala v razteznem položaju na blazini.

Bila je sobota v marcu 2020. Sobot nisem vajena preživljati doma, ampak tokrat v bistvu nisem imela izbire, ker se je zgodilo tako imenovano veliko zaprtje države z namenom zajezitve epidemije kovida. Z malo sreče ga bo konec v dveh tednih, do takrat bom naredila vse zakupljene vadbe, potem pa bom spet lahko čas preživljala v centru Ljubljane oziroma kamor koli me bo pač zaneslo.

V tem trenutku je bil moj največji problem, da nisem mogla niti minute več skakati pred ekranom, hkrati pa nisem imela prav nobene druge ideje, kaj bi še lahko počela. Drugi največji problem je bil, da mi je šla dnevna soba že do konca na živce. Predolgo sem bila tu.

Stokajoč sem se pobrala z blazine. Bolela me je prav vsaka mišica na relaciji trebuh-noge-zadnjica. Moram se spomniti dobro oceniti tečaj. S klubske mizice sem vzela mobilnik in se prestavila za kuhinjsko mizo – nekam, kjer sem sedela le poredko.

Večinoma sem jedla zunaj, če pa sem že jedla doma, potem sem naročila dostavo in hrano pojedla v dnevni sobi pred televizorjem. Restavracije so bile zdaj zaprte, dostava pa je na mojo srečo še delovala. Res se ne bi hotela zastrupiti s čim, kar bi skuhala sama. 

Zagledala sem se v fotografijo božanske plaže na Sejšelih, ki je visela nad mizo. Bog, kako neprimerno boljše bi bilo v tem trenutku biti na Sejšelih! Mogoče tam še nimajo kovida. In če ga že imajo, gotovo bi bilo zaprtje lažje prenašati na peščeni plaži pod palmo, s koktejlom v roki.

To fotografijo sem posnela lani za božič. Zimski čas sem rada preživljala v krajih z več toplote in sonca, zato sem skušala vsaj enkrat, še raje pa dvakrat letno pozimi obiskati kakšne rajske plaže. Lani sem bila na Sejšelih, leto prej na Tajskem in na Karibih, letos načrtujem Maldive. Običajno sem šla potovat sama, ampak z agencijo, da sem lahko v skupini spoznala koga zanimivega in šla z njim na kakšno pijačo ali dve tudi po prihodu nazaj v Slovenijo.

Na Sejšelih lani sicer nisem imela te sreče, saj sem bila edina samska v skupini samih parov. Ampak nič hudega, sem se pa zato toliko več družila s hotelskim natakarjem.

Preletela sem obvestila na telefonskem zaslonu in ugotovila, da po treh urah zavzete telovadbe nimam niti enega sporočila in niti enega neodgovorjenega klica. Namrščila sem se in še enkrat kliknila na aplikacijo za klice, da mi ne bi slučajno kaj ušlo. Nič. Ništa. Nada.

Izi me sploh ni poklical nazaj, čeprav sem ga klicala že zdavnaj! Resda je bil hipi in vedno v oblakih, precej »na izi«, kot je velevalo tudi njegovo ime, pa vendar bi mi kot moj prijatelj in občasni ljubimec lahko vsaj vrnil klic.

Karmen – kolegica, ki sem jo spoznala preko njega in s katero sem sobotne popoldneve pogosto preživljala ob srkanju koktejlov v centru mesta – me je odpravila po minuti pogovora.

Koga sploh še lahko pokličem, da bom imela danes vsaj en kontakt z živim človekom?

Zatopila sem se v telefon, preverila vse aplikacije: instagram, whatsapp, mail, službeni mail. Ker se nikjer ni skrivalo nobeno spregledano sporočilo, sem nekaj minut brezciljno brskala po službenem mailu. Nato sem se nečesa domislila.

Zavrtela sem številko sodelavke Kiki.

»Hej, Tisa,« se je oglasila veliko prijaznejše kot pred nekaj urami Karmen. Seveda, ona mora biti prijazna do mene. Njena šefica sem. »Kaj se dogaja?«

»Oprosti, ker te motim čez vikend,« sem začela, čeprav mi ni bilo kaj dosti žal, »ampak ravno sem se spomnila, da bi morali odpovedati razgovore za prihodnji teden!«

»Aja, ne skrbi,« je mirno rekla. »Že zdavnaj sem jih prestavila na april.«

»Oh, si res? Krasno, hvala ti. Zelo sem se prestrašila.«

»Hm, smešno, sem mislila, da sem ti omenila.«

»Joj, ne vem, ne spomnim se,« sem blefirala. »Glede na situacijo je čisto možno, da sem pozabila. Dela od doma res nisem vajena. Ne znam se prav organizirati.«

»Oh, jaz mislim, da ti gre prav dobro.«

»Res? Kako pa gre tebi? Kaj počneš?«

»Zdajle?« je malo presenečeno vprašala. »Ali misliš v službi?«

»Em, kadar koli?« sem zategnila z nekakšnim cvilečim glasom, ki mi ni bil niti najmanj podoben. V sebi sem kričala. Kaj vendar počneš? Samo smešiš se!

Na drugi strani je sledilo malo tišine, ki jo je prekinjalo nekakšno bučeče hreščanje, kot da bi bila moja sogovornica nekje, kjer je vetrovno.

»No, zdajle sem ravno zunaj, na sprehodu z Lilo,« je naposled odgovorila. »Kaj pa ti?«

»Doma sem. Izmučena sem po treningu.« Nato sem brez razmisleka bleknila: »In čas ne gre nikamor.«

Ob svojih zadnjih besedah sem zaprla oči in stresla z glavo. Utihni, Tisa. Utihni, dokler imaš še kanček dostojanstva.

»Oh …« je rekla Kiki in takoj sem zajela zrak v pričakovanju, da me bo tudi ona odslovila. Ampak potem je rekla: »Kaj pa, če bi šla malo ven, na sprehod? Saj vem, da ne priporočajo ravno, ampak če nosiš masko in se izogibaš gneči … dobro ti bo delo.«

Oh, super, pomilovanje. Pomislila sem, da bi se zavlekla pod mizo in se nikdar več prikazala zunaj. Kaj mi je bilo, da sem sploh zavrtela Kikijino številko?

»Mogoče kdaj drugič, za danes sem se že razgibala. Rajši bom skočila pod tuš, potem pa se spet zakopljem v četrtletno analizo in pripravim še kak predlog za akcijski načrt. Vama dam na mail.«

Vama se je nanašal na moja poslovna partnerja – poleg vrhunske psihologinje Kiki, s katero sem se ravnokar pogovarjala, je bil tu še glavni programer Gogi.

»Ampak, Tisa, ni treba, da to počneš danes. Sobota je, sprosti se.«

»Saj sem sproščena,« sem se kratko posmejala. »Ampak res se počutim polno energije, ki bi jo najraje vložila v četrtletno analizo.«

»Okej, kakor hočeš,« je prijazno rekla. »Dokler ne pričakuješ, da bova tudi midva gledala maile čez vikend …«

»Nikakor!« sem hitro rekla. Nato sem dodala: »In naj te nič ne skrbi, ne bom vama smetila po inboxu. Samo najnujnejše.«

»Super,« je rekla. »No, če je to vse …«

»Ja, to je vse. Lep vikend!«

Prekinila sem zvezo in čelo naslonila na roke. Kako neprijetno. Velika šefica Tisa Koren, tako sama, da si mora izmišljevati razloge, zaradi katerih čez vikend klicari sodelavce. To se ne sme ponoviti.

No, vsaj prijazna je bila z mano, sem pomislila in se za trenutek počutila nekoliko boljše.

Ampak kakšno izbiro pa ima? Do šefice mora biti prijazna. Medtem ko so ljudje, s katerimi sem preživljala največ svojega prostega časa, do mene povsem brezbrižni. Resda sem klicala samo Izija in Karmen, ne pa tudi na primer Jona. Ampak Jona še nikoli nisem klicala, da bi se z njim pogovarjala o čemer koli drugem kot o tem, kdaj bi se dobila za seks.

V tistem trenutku me je prešinilo, da v bistvu nimam prav nikogar, ki bi ga lahko poklicala kar tako, brez razloga, samo zato, ker mi je dolgčas. S kom sem si pa sploh bila nazadnje zares blizu? Z Žakom? Na hitro sem na prste izračunala, da je od Žaka do danes preteklo že celih sedem let.

Ampak vsem je jasno, da sem bila takrat, pred sedmimi leti, druga oseba kot danes. Ne samo revnejša in bolj napeta, bila sem tudi veliko bolj dolgočasna. Nič se mi ni dogajalo.

Medtem ko danes živim svoje sanje – uživam, potujem, vodim uspešno podjetje. Lahko sem srečna in hvaležna za svoje življenje!

Zakaj potem čutim ta čuden pritisk v prsih?

Vstala sem in si natočila kozarec vode. Na dušek sem jo izpila in čakala, da me pomiri, pa moje dihanje ni postalo nič lažje. Pravzaprav sem nujno morala ven iz te zadušljive kuhinje. Gotovo sem v treh urah intenzivne telovadbe porabila ves kisik v stanovanju!

Odložila sem kozarec in s hitrimi koraki prečkala dnevno sobo. Na stežaj sem odprla balkonska vrata in se oprijela ograje na balkonu. Končno, zrak! Globoko sem vdihnila in začutila, da se pritisk manjša.

»Se tudi pri tebi prepirajo?« sem zaslišala tih glas s svoje desne.

Pogledala sem v smeri, od koder je prišel, in zagledala kakšnih dvanajst let staro deklico (zaradi mene jih je lahko imela tudi štirinajst, saj nisem poznala razlike). Sedela je na sosednjem balkonu, z nogami na ograji, in se gugala na stolu. Okoli vratu je imela obešene slušalke, v rokah pa je držala mobilnik.

Poskušala sem se spomniti, ali sem vedela, da pri sosedih živi deklica njene starosti. Nak. Sploh ne vem, kako so videti moji sosedje.

»Ne, ne, jaz živim sama,« sem ji odvrnila.

»Nimaš pojma, kakšno srečo imaš,« je mrko rekla in si nataknila slušalke.

Zagledala sem se v staro stavbo nasproti mojega bloka. Na enem izmed majhnih balkonov je sedel starejši gospod v spodnji majici in bral časopis, kot bi bil ta kvadratni meter na balkonu edino mesto, kjer ima malo miru.

Končno sem se nasmehnila. Zdaj vidiš, Tisa, sem si rekla v mislih, da ti je bolje tako?

*

V naslednjem mesecu sem se večkrat spomnila na tistega moškega s časopisom in frustrirano deklico na balkonu. Nekako sta mi pomagala preživeti.

Oddahnila sem si, ko smo zakorakali globoko v pomlad in se je epidemiološka situacija začela na videz umirjati. Nekega dne je država dovolila vnovično odprtje lokalov in javnega življenja, zaradi česar je četrtkov kolegij spet lahko potekal tako, kot smo bili vajeni – v baru ob Ljubljanici, ob spremljavi vseh naših najljubših koktejlov.

Pred Kiki je spet stal jagodni mojito, pred Gogijem gin tonik, pred menoj pa moja najljubša, margarita.

Vse okrog nas je žuborelo od veselja ljudi, ki so se po več tednih končno spet počutili vsaj malo svobodnejše. Tudi jaz sem se počutila, kot da po dolgem času končno spet lahko diham s polnimi pljuči.

V četrtletno analizo članstva, ki jo je kot vedno pripravil Gogi, sem se iz očitnih razlogov potopila globlje kot kdaj koli prej. Nazadnje sem bila prepričana, da sem odkrila vzorec in končno ugotovila, kje moramo oglaševati, če si želimo pritegniti točno določeno vrsto ljudi.

»Potrebujemo več žensk, ki so naklonjene odprtim razmerjem,« sem tako predstavila poglavitno ugotovitev svojih neskončnih analiz.

Verjamem, da se sliši čudno, če si agencija za zmenke želi strank, ki hočejo odprte odnose. Ampak ravno nekonvencionalnost je glavna prednost Srečnega konca.

Agencija za zmenke Srečen konec je pred devetimi leti nastala kot povsem običajna ženitna posredovalnica s tradicionalističnim pogledom na odnose. K ustanovitvi me je spodbudil moj takratni fant Žak, ko je opazil, kako se zabavam pri iskanju parov med najinimi prijatelji.

Najprej sem se mu smejala, ko je ostal resen in mi celo pomagal napisati poslovni načrt, pa sem bila vedno bolj zagreta za idejo, da bi ljudem prinašala ljubezen. Danes se mi zdi skoraj smešno, kakšen idealist sem bila takrat.

Čez nekaj let sem zaradi dogajanja v zasebnem življenju zašla v nekakšno krizo identitete, s tem pa se je na prelomnici znašlo tudi moje podjetje. Treba se je bilo odločiti, ali bom ženitno posredovalnico zaprla in si poiskala delo, v katerega bom verjela, ali pa bom iz nje naredila nekaj manj konvencionalnega in bolj usklajenega s svojimi spremenjenimi življenjskimi nazori.

Takrat se mi je kot solastnica pridružila psihologinja Kiki, ki je bila nad inovativnim poslovnim načrtom precej navdušena, nekaj let pozneje pa je prišel še tretji solastnik, programer Gogi.

»Tisa, mi potrebujemo več žensk na splošno,« je že nevemkaterič naveličano ponovil Gogi. »Podatki še nikoli niso bili tako zaskrbljujoči, dve tretjini članov je vendar moških!«

»No, saj nekaj med njimi je tudi gejev,« sem po svojih neskončnih zapiskih iskala natančen podatek. »9,36 odstotka, pravzaprav.«

»In približno toliko je med ženskimi članicami lezbijk, ki tudi iščejo žensko partnerko, Tisa,« je zavzdihnila Kiki.

»Kot ves čas govorim, imamo absolutno premalo žensk,« je povzel Gogi, »zato potrebujemo res, ampak res dobro marketinško kampanjo, hočem reči – takšno, ki bi privabila celo poplavo pripadnic vajinega spola.«

»In jaz natanko vem, kakšno,« se nama je vsevedno nasmehnila Kiki iznad ženske revije, ki jo je ravnokar listala.

»No, razsvetli naju, gospa psihologinja,« jo je Gogi dregnil s komolcem.

»No, da se razume, ni mi še uspelo natančno začrtati celotne izvedbe, predvsem mi še ni čisto jasno, kako bi k sodelovanju pritegnili Bora Lukmana …«

Zaletelo se mi je. »Bora Lukmana? Zakaj pa njega?«

Seveda sem vedela, da je Bor Lukman slovenski igralec, ki nastopa v nekakšni super popularni žajfasti nadaljevanki, na žalost pa se mi niti sanjalo ni, koga igra ali kaj se v tem trenutku z njim dogaja. Vedela sem le toliko, kot sem mimogrede zasledila na spletu ali na družbenih omrežjih.

Dvignila je revijo in mi pokazala stran, preko katere se je raztezala fotografija zares – to sem morala priznati – greha vrednega moškega, čez njo pa se je vil naslov članka: Bor Lukman – (tudi uradno) najbolj zaželeni slovenski samec.

Zamežikala sem, Gogi pa se je nejevoljno namrščil. »Kaj to pomeni?« je vprašal.

»To pomeni,« je pomembno začela Kiki, »da so ga Slovenke izglasovale za najbolj zaželenega samca v državi. Predstavljajta si, da bi priredili nagradno akcijo, katere glavna nagrada bi bil zmenek z Borom Lukmanom. Jaz mislim, da bi se prijavile vse ženske v Sloveniji.«

Zvila je revijo, jo zataknila v svojo torbico in samozavestno srknila svoj jagodni mojito.

Odsotno sem na mizo odložila svojo margarito. »Bor Lukman, praviš? Najbolj zaželeni slovenski samec? Ne se hecat.«

»Si ga videla?« je Kiki ponovno segla v torbico po revijo in hlastno listala po njej, da bi našla pravo stran. Spet mi je pokazala isto fotografijo kot prej. »Te globoke temno modre oči, izrazite ličnice in seksi ustnice … seveda je najbolj zaželeni Slovenec.«

»Hej!« je strogo protestiral Gogi. »Nehaj objektivizirati moške! Tudi mi smo ljudje!«

S Kiki sva bušnili v smeh, pri katerem se nama Gogi ni pridružil. Le trmasto je gubal čelo.

»Hmm,« sem zamišljeno rekla, ko sva se zresnili, »mogoče bi celo lahko uredila sodelovanje z Borom Lukmanom.«

Kiki je nejeverno privzdignila obrvi. »Kako ti bo pa to uspelo?«

»Mislim, da ne bi smelo biti pretežko,« sem skrivnostno odvrnila.

Kiki je revijo, ne da bi jo zaprla, zvila in jo zbasala nazaj v torbico.

»Joj, kako me tišči lulat,« je nato vzkliknila in vstala s stola, »kar pa še ne pomeni, da me ne razganja od radovednosti, zakaj se ti zdi, da bi bilo preprosto pridobiti trenutno najbolj vročega moškega v državi.«

S prstom je strogo pokazala najprej name, nato na Gogija, ko je nadaljevala: »Tako da prosim, zadržita se, medtem ko me ni, s temo bomo nadaljevali, ko se vrnem.«

Nadela si je masko in v petah odštorkljala v notranjost lokala.

Pogledala sem Gogija, on pa je s čudnim nasmeškom na obrazu gledal za njo.

»Tale naša Kiki, a?« je zasanjano komentiral.

Namrščila sem se, saj vendar ni rekla drugega, kot da gre lulat.

»Gogi,« sem strogo rekla in zožila oči. »Pazljivo pri tem. Vsi smo se strinjali, da mešanje seksa in službe ne vodi v nič dobrega in da pri Srečnem koncu tega ne bomo tolerirali.«

Široko je razprl oči in usta ter se v defenzivni drži tako hitro nagnil naprej, da je pri tem glasno podrsal s stolom po betonskih tlakovcih. Ogorčeno je zamežikal vame: »O kakšnem seksu vendar govoriš?«

»Daj no, Gogi, videla sem, kako si jo gledal,« sem mirno rekla. »Predlagam, da upoštevaš moje dobronamerno opozorilo, razen če nameravaš v kratkem menjati službo.«

Res je, da je Gogi moj poslovni partner, ampak res je tudi to, da moj delež podjetja presega njegovega in Kikijinega skupaj, tako da sem brez vsakega dvoma njuna nadrejena. Če opazim, da se komu izmed njiju po glavi pletejo neumnosti, imam pravico in dolžnost, da ga na to tudi opozorim.

»A to, da jo gledam prijazno, pomeni da seksam z njo?«

Nisem takoj odgovorila. Srknila sem še en požirek margarite, kozarec počasi odložila na mizo in enako hladno, kot je bila hladna moja pijača, odvrnila: »Nisi je gledal prijazno.«

»Kako pa sem jo gledal, a?« je zalajal kot kak krvoločen rotvajler.

»Kot da seksaš z njo.«

Seveda si nisem mislila, da seksata – saj menda nista tako neumna! –, hotela sem ga le prepričljivo opozoriti, da mi ne bo ušlo, če bi se slučajno zgodilo kaj takega.

Tako dolgo je brez besed nejeverno strmel vame z zakrčeno čeljustjo, da sem si dobesedno oddahnila, ko je njegovo strmenje prekinil Kikijin: »Ojlaaa, sem že nazaj!«

Brez vsakega znaka, da je opazila kakršno koli napetost med nama, se je počila na svoj stol.

»Torej,« se je zazrla naravnost vame in po slamici glasno srknila preostanek tekočine v svojem kozarcu, »sama ušesa so me. Zakaj misliš, da bo preprosto prepričati Bora Lukmana v sodelovanje z nami?«

Ignorirala sem Gogijevo jezno strmenje in odgovorila: »Ker ga na nek način … poznam.«

»Kaaaaj?« je kriknila, Gogi pa se je presedel v stolu. »Kako to misliš – poznaš?«

»Tako, kot se sliši. V bistvu imava neke vrste zgodovino.«

Kiki je pričakujoče razprla oči in zaupno dahnila: »Seksualno?«

»Zgodovina med nama je tako pradavna, da dejansko ni seksualna,« sem skomignila.

»Kakšna pa je potem?«

»Bila sva najstnika in malo sva se spogledovala na plaži. Najini družini sta kar nekaj poletij preživeli skupaj na Lošinju.«

»O, moj bog! Obljubi mi, da ga še danes kontaktiraš.«

»Obljubim.«

»Smo zaključili sestanek?« se je najprej ozrla k čemernemu Gogiju in nato še k meni. »Malo se mi mudi domov, Lila je že cel dan sama. Se vidimo jutri!«

Vstala je in odcokljala proti Prešernovemu trgu, jaz pa sem medtem po mizi iskala račun in po svoji torbici odsotno tipala za denarnico. Gogi je bil ves čas tiho, le s kotičkom očesa sem videla, da se je tudi on začel odpravljati.

»Previdno, Tisa, previdno s tem Borom Lukmanom,« mi je nenadoma grozeče šepnil na uho, da sem se zdrznila. Sploh nisem videla, kdaj je vstal s stola in se mi tako približal. »Saj veš, da ni dobro mešati seksa in službe.«

Nato je brez pozdrava odšel. Roko sem si položila na prsi, da bi umirila hitro razbijanje svojega srca. V redu je, Tisa, sem si rekla opogumljajoče. To je samo dokaz, da si razkrinkala njegove misli.

Nato sem na mizi pustila točen znesek in odšla tudi jaz.

*

Še preden sem vstopila v svoj blok za Bežigradom, sem iz torbice zaslišala zvonjenje telefona. Ustavila sem se in začela brskati po velikem predalu, natlačenem z vsemi mogočimi uporabnimi in neuporabnimi rečmi.

Vedno znova sem ugotavljala, da je moja torbica prevelika, še posebej takrat, kadar sem po njej iskala vibrirajoči mobilnik, ki sem ga po nesreči spet vrgla v veliki predal, namesto da bi ga spravila v manjšega, kamor je sodil.

Med živčnim brskanjem sem zatipala nekaj, kar mi ni bilo prav nič znano. Skupaj s telefonom sem ven potegnila papirnat zvitek in se namrščila. Od kod pa to?

»Tisa!« se je na drugi strani linije zaslišal obupan Kikijin glas. »Se morda spomniš, ali sem pozabila revijo na mizi v lokalu?«

»Ničesar ni bilo na mizi. Ampak saj se spomnim, da si jo spravila v torbo.«

»V torbi je niiii,« se je cmerila. »Sliko Bora Lukmana sem hotela obesiti na hladilnik in revije niiiiiii! Kje sem jo pustila, Tisa?«

»Pojma nimam,« sem odvrnila, nato pa zajela zrak, ko sem s pogledom ošvrknila zvitek v svoji roki. S prsti sem se namreč oklepala v valj oblikovane Kikijine revije, odprte natanko na strani z Borom Lukmanom, ki jo je hotela obesiti na hladilnik.

Živčno sem grizla ustnico in tehtala, ali naj ji povem, da njeno revijo držim v rokah. Ampak le kako bi ji razložila, kako je revija prišla k meni, ko pa še sama ne vem?

»Oh, že v redu, saj bom kupila novo,« je Kiki po dolgi tišini posmrkala v telefon, »samo kontaktiraj ga čim prej. Takoj zdaj!«

Poslovili sva se, jaz pa sem, medtem ko sem s prosto roko odklepala vrata bloka, razmišljala o poteku večera in reviji, ki je zagotovo nisem vzela jaz.

Je bila to spet kakšna izmed Gogijevih veleumnih potegavščin? Ampak Kiki je že odšla, ko se je on premaknil s stola. Revija je morala v mojo torbo priromati prej. Razen če …

Tik preden je odšel, se mi je približal od zadaj. Če bi pravočasno ukradel zvitek iz Kikijine torbe, bi ga takrat načeloma lahko neopazno podtaknil v mojo.

To seveda ni imelo nobenega smisla. Zakaj bi to storil? Da bi dokazal, da sem tatica? Da sem lažnivka, ker vem, kje je Kikijina revija, pa ji tega iz sramu ne upam priznati? Ali pa se je hotel samo malo poigrati z mojim umom, da bi podvomila v svojo lastno prisebnost?

Joooj, zakaj se moram ukvarjati s takšnimi otročarijami?

V dvigalu sem si ponovno ogledala Borovo sliko in pomislila, da je postal samo še bolj čeden, kot je bil nekoč. Poleg tega je v zadnjih petnajstih letih očitno začel precej resno telovaditi.

Desno od njegove celostranske fotografije je bil kratek intervju v obliki asociacij, pri katerem intervjuvancu naštejejo nekaj kratkih besed ali izrazov, on pa odgovori, kar koli mu ob teh besedah najprej pade na pamet.

Preletela sem njegove odgovore in se nasmehnila. Še preden sem v svojem stanovanju zaprla vrata za seboj, sem ga že poiskala na svojem Facebooku in mu poslala sporočilo:

Najbolj seksi moški v Sloveniji, kaj? 🔥

Vidim, da sem precej zamudila.

Imaš v naslednjem tednu kaj časa zame?

*

Ti je bilo poglavje všeč? To je šele začetek! 👀

Več kot 200 bralk BralNadaljevanke že nestrpno pričakuje odkrivanje novih ljubezenskih zapletov in skrivnosti.

👉 Klikni tukaj za prijavo »

Vsak ponedeljek boš v svoj inbox prejela novo poglavje — popolnoma brezplačno!

Se beremo kmalu.

Sabina