A veš, tisti občutek, ko stojiš v vrsti za najbolj strašljiv vlakec smrti v Gardalandu, ko si še vedno tam, kjer bi se lahko obrnila in stekla proč, ampak veš, da tega ne boš storila, ker si tam prav zaradi tega, da premagaš strah, da greš naprej, da sedeš na tisti bavbav od vlakca, zamižiš in rečeš: Kar bo, pa bo?
No, tako nekako se počutim. Vse v meni ve, da sem na pravi poti in je vse dobro, a hkrati obstaja impulz, ki me hoče odvrniti, ki me hoče pomanjšati. Ki mi tečnari, da naj igram na varne karte.
Siva dama, draga moja, je čudovita. To vem v sebi in hvaležna sem muzi, da si je izbrala ravno mene in mi prišepnila to zgodbo. Ne skrbi me, da ti knjiga ne bi bila všeč, sploh ne. Ne samo, da ti bo všeč, dala ti bo točno tisto, kar potrebuješ. Siva dama je nastala kot preblisk, že davno tega, potem pa je na tem preblisku nehote, kar sama od sebe rasla zgodba, ki uči, navdihuje in je polna naukov, takšnih, povsem nenamernih in nenačrtovanih. Zato tako ljubim pisanje, ker je neizmerna pustolovščina. Ko začneš z novo zgodbo, se ti še sanja ne, kam te bo ponesla. Oblikuješ like, jim vdahneš življenje, in ko to enkrat storiš – pozor! –, iz njih kar naenkrat nastanejo živi ljudje z lastno voljo. Trmarijo, ker jim ni všeč ime (Lana je bila najprej Jasmina, pa to ni hotela biti!), nočejo iti po poti, po kateri jih želiš speljati, in ti ves čas kažejo drugo, narediti hočeš nekaj zabavnega, a na koncu nastane zgodba, ob kateri lahko izjočeš vse solze, ki so v tebi, nameravaš pisati lahkotno, pa se sporočila kar sama vpletajo vmes … Čarovnija je to, čista čarovnija. Zato me ni strah, da v Sivi dami tudi ti ne bi našla nečesa zase. Ampak veš, česa me je v resnici strah? Da bom kaj naredila narobe, da bom premalo noter, da ne bom dosegla vseh, ki si jih želim doseči, da bom v zrak pognala to svojo veliko priložnost, da živim svoje sanje, sledim svoji strasti in opravljam svoje poslanstvo. Verjamem v to, veš. Verjamem, da sem se rodila prav za to, za pisanje. Ne vem, ali veš, ampak niti male tiskane abecede še nisem poznala, ko sem že pisala, ustvarjala. To je prišlo z mano sem. Seveda sem vadila, vse življenje sem bila tako ali drugače povezana s pisanjem, ampak RODILA SEM SE S TEM. Če bi znala pisati prej, bi verjetno pisala že prej, tako pa so moje prve pesmi nastale »šele« pri šestih letih. Kot da sem ves čas nekako komaj čakala, da se naučim pisati, da bom končno lahko počela tisto, zaradi česar sem prišla. Verjetno ni naključje, da je bila v otroštvu moja najljubša igra šola, v kateri me je sestrična Nuša zelo učinkovito naučila pisati. Pravim ti, prav neučakana sem bila, da začnem. In zdaj sem tu, na prelomnici. Prvič grem v to sama, prvič grem v to cela, na glavo. Verjamem v to, močno močno verjamem. In vem, da verjameš tudi ti, pa čisto vsak, ki je kdaj prebral kaj mojega. Ampak preklemansko strah me je. Strah me je stopiti v neznano, strah me je stopiti naprej v večjo sebe, strah me je zapustiti ta varni mehurček, v katerem sem, in iti v večjega, boljšega, lepšega. V mojega pravega. Na, pa sem ti povedala, kako je s tem. Takšna sem, vidiš. Prekleto preplašena in neznansko negotova. To je moj ego, ki ne mara, da sem velika. Moj ego, ki me vleče nazaj v varnost. Slišim ga in razumem. Ampak veš, kaj bom zdaj naredila? Rekla mu bom, da ni on glavni. Potem bom dvignila glavo, ramena potisnila nazaj, globoko vdihnila, se z eno roko oklenila Zaupanja in z drugo Vere – potem pa stopila dalje. Stopila v meglo, kjer ne vidim niti metra pred seboj. Pojma nimam, kako se bo izšlo. Ampak naredila bom ta korak, in potem še enega, in toliko korakov, kolikor je potrebnih, da se megla razkadi. Niti sanja se mi ne, kaj bom videla na drugi strani, vem le, kdo bom postala. Še boljša in še veličastnejša verzija sebe. Tista, ki je spet premagala Strah. Se mi boš pridružila?
Nedolgo tega sem imela enega svojih strastnih govorov ob kavi, ko sem končala, pa sem presenečena opazila, da ima mami – takrat moja edina poslušalka – solzne oči. Kar šokirana sem bila, in skoraj prestrašena, saj se nisem niti zavedala, da je v meni takšna strast do ene sicer tako osovraženih tem, kot je prodaja.
Ja, točno tako, o prodaji sem govorila – in jo spravila v jok. Mojo mami, ki ji dol visi za prodajo. Moram priznati, da mi je vse skupaj dalo misliti in zato sem cel teden skupaj zlagala tale zapis, da svoje misli prelijem na računalniški zaslon in jih delim še s teboj.
Veš, globoko v sebi, v kosteh, v drobovju, v vsaki celici sebe ČUTIM, da je čas prodaje, ki se je zgodila med enim in drugim bančnim računom, nepreklicno, zagotovo in za vedno minil. Čutim, da je čas za drugačno prodajo, takšno, ki poteka od enega srca k drugemu srcu. Seveda sta posredi tudi bančna računa, ampak glavno, prvo in najpomembnejše je SRCE. Ja, madonca, prav prepričana sem, da je tako.
Ne morem ti povedati, kako neskončno veliko mi pomeni, če te lahko pogledam v oči, ti (pro)dam knjigo, ki je del mojega srca, del mene, in ti iz dna duše rečem: Želim si, da bi ti bila všeč. Želim si, da bi zate nekaj spremenila. Želim si, da bi uživala v vsaki sekundi, ki jo prebiješ z njo. Stvar je v tem, da to, kar počnem, počnem s srcem. Skoraj prepričana sem, da si to že opazila in je razlaga pravzaprav nepotrebna. Ampak v vsaki drobni črki je del mene, a veš? V knjigah se ti dam celo in to mislim, da bi moral početi čisto vsak. Celega sebe bi moral zapakirati v popravilo avtomobila, v svoj izdelek, v hamburger (ok, to zadnje se res napačno sliši, ampak saj razumeš!) ali v kar koli, s čimer se pač ukvarja. Tu smo zato, da se izrazimo. Res verjamem v to. Tu smo zato, da sebe delimo s svetom. Nekateri samo s tremi ali štirimi ljudmi v lastni družini, drugi z nekaj deset ljudmi v podjetju, spet tretji pa s celim svetom. Ampak izraziti se MORAMO, ker to je naše darilo svetu – in hkrati samim sebi. To je tisto bistvo, smisel, če hočeš. In če v svojem poslu, pa naj bo kakršen koli že, lahko si kuharica ali čistilka ali direktorica ali pa glasbenica, res izraziš sebe, potem bo tudi tvoja prodaja čisto, iskreno, nesebično dejanje ljubezni. Nekaj, za kar ti osebno misliš, da je krasno, boš v nekem dejanju izmenjave prenesla k nekomu drugemu, nekomu, za kogar verjameš, da mu bo tvoje delo polepšalo življenje. Zakaj bi sicer to počela, če misliš, da ti bo zgolj prineslo denar? Čisto možno, da sem malo čudaška in posebna, ampak meni to res ni prav nič logično. In zato, draga moja, ker mi res veliko pomeniš in vem, da to tudi čutiš, ker čutiš, kaj je iskreno, in neiskrene prodajalce tako kot jaz zelo hitro izločiš iz izbora, ti res želim dati največ, kot lahko. S Sivo damo se bom stvari lotila popolnoma drugače, kot sem to počela s Hotelom Lavando. Za 100 %, ne, za 200 % drugače. V prvi vrsti zato, ker bom Sivo damo prodajala čisto sama. Brez posrednikov. Med teboj in menoj ne bo nobene založbe, nobene knjigarne, nobene prepreke. Tu sem jaz, človek, ženska iz mesa in krvi, ki je svoje srce dala v zgodbo, v roman, in takoj nasproti mene si ti, ki si ga želiš prebrati, začutiti, ga imeti. Iz mojih rok v tvoje roke. Iz mojega srca v tvoje srce. Veš, zelo sem hvaležna za založbo, v kateri sem delala in se neznansko veliko naučila, hvaležna sem za priložnost, ki so mi jo dali, in zaupanje, ki so mi ga izkazali, ko so izdali moj prvenec. Super je bilo in ne bi želela, da bi vse skupaj potekalo kakor koli drugače. Naučila sem se … huh! … ogromno. Med drugim tudi tega, kako stvari delujejo pri nas. Tega, da ima knjiga v knjigarni sicer priložnost, vendar se moraš kar hudičevo potruditi, da jo res izkoristiš. Nihče te ne bo izpostavljal, če se sam ne boš. In če se ne boš … se kar pripravi, da se bodo knjige hitro vrnile nazaj k tebi. Ker nimajo prostora. Nekateri žal tudi volje ne 😉 Tisto, kar pa se proda – no, pri tem moraš pristati na 40 % popust. Dobi ga knjigarna (govorim o verigi knjigarn, ki jo vsi dobro poznamo, ne o manjših knjigarnarjih, ki se prav tako komaj prebijajo!), ker ti je velikodušno odstopila prostor na polici. 40 %. Za to, da se na knjigi, v kateri je tvoje SRCE, nabira prah in da nad njo »obupajo« po treh mesecih, ker nimajo prostora zanjo. Okej, res je, kriva sem, priznam. Lahko bi se veliiiiko bolj potrudila s promocijo, kar se – roko na srce – pri Lavandi res nisem. Nisem čisto natančno vedela, kaj bi lahko delala z njo, kaj bi lahko naredila, da se bo prodala. Pa se je vseeno! In to ZARADI TEBE. Res samo in zgolj zaradi tebe. Jaz sem bila lena. Ti pa si jo prebrala in zanjo povedala prijateljici in mami in fantovi mami. In one so povedale dalje. Objavila si komentar na mojem Facebook zidu, zame povedala knjižničarki. Knjižničarka je postala pozorna, prebrala je Lavando in všeč ji je bila. Začela jo je priporočati. Lavanda, ljuba moja bralka, se je prodajala in brala in šla od ust do ust, iz rok v roke, od srca do srca, SAMO IN ZGOLJ ZARADI TEBE. Zdaj pa mi povej, kje je tu logika. Ti si naredila vse, da se je moja knjiga dejansko PRODAJALA, medtem ko ji je knjigarna zgolj ponudila polico (eno takšno v ozadju, seveda) – in nazadnje si ti za knjigo plačala 15 evrov, od katerih jih je šest! dobila knjigarna. Zakaj že? Koliko truda je knjigarna vložila v to prodajo? Lahko me stane, kar koli hoče (in zavedam se tveganja, da me bo morda dejansko stalo veliko), ampak jaz knjigarni ne dam več teh šestih evrov. Res ne. Niti slučajno, niti pod razno. Rajši jih vložim v marketing, večino, veliko večino pa poklonim tebi. Ker si ta denar milijonkrat bolj zaslužiš. In veš, ko to pišem, imam kurjo polt in solzice se mi hočejo nabrati na očeh, ker čutim, tako globoko čutim, da je to toliko bolj pravično in toliko bolj pošteno. Do tebe, do mene, do vseh. To bom storila zate, ker te želim počastiti in se ti zahvaliti za vso tvojo čudovito podporo. Ker bi bila jaz brez tebe nič in nihče, ker sem ti hvaležna, da podpiraš mojo pristnost in mojo strast. In ker računam nate, da boš, če bom kdaj zašla s poti in ne bom več zvesta sebi, prva, ki me bo opozorila na to. To bom storila tudi zase, ker ne maram tega sistema, pravzaprav sem celo zelo zelo jezna nanj, in ker se, ko ga podpiram, počutim kot izdajalka svoje lastne resnice. Razumem Darwinovo tezo, da močnejši preživi in šibkejši potone, do neke mere jo tudi sprejemam, vendar se mi zdi popolnoma nepošteno in odvratno, da kot nekdo, ki je »velik«, ne pustiš niti osnovnega sobivanja »malim«, ki se že tako komaj prebijajo na trgu. Kaj ne bi, če bi bil zares Velik, ravno ti moral malim omogočati prostor, namesto da jih počasi, ampak vztrajno ješ in uničuješ? Srce se mi para, ko gledam, kako se večina »malih« samo uklanja sistemu, kakršen je, se tu in tam pritoži, nazadnje pa vendarle grize dalje – čeprav komaj komaj. Zato bom to storila tudi zanje, ker jim želim pokazati, da morda, samo morda ni vse izgubljeno. Da morda ni treba po cankarjansko reči: Tako pač je, in trpeti dalje. Da morda lahko narediš nekaj drugače. No, jaz sem zagotovo ena izmed teh »malih«. Mala sem po bančnem računu. Mala po velikosti premoženja. Mala po velikosti podjetja. Mala po številu izdanih knjig. Mala sem po starosti, verjetno tudi po izkušnjah. Celo fizično gledano nisem prav velika. Mala mala mala drobčkena pikica sem – navzven. Ampak, če me poznaš ali pa me vsaj približno spremljaš, ti zelo dobro veš, da sem vse prej kot mala. Po srcu in po duhu sem naravnost gromozanska, prav tako, kot sumim, da si tudi ti. In – ne bova se več pustili, a je prav? Zato Sive dame, vsaj mehko vezane, ne bo v knjigarnah. Siva dama bo moja in tvoja. Lahko jo boš dobila pri meni, na moji spletni strani, na dogodkih, kjer bom prisotna, in čisto nikjer drugje. Morda boš kje naletela na trdo vezano, ki bo dražja, ampak mehka bo do nadaljnjega izključno in samo NAJINA. Na voljo bo po 9,90 evra in v njej bo delček mojega srca, ZATE. Rada te imam. Hvala, ker si. Več o Sivi dami in o tem, kako priti do nje, najdeš tukaj >>
