[Objem s Črne celine] Kako sem odšla iskat žuborenje
Če bi ti rekla, da sem pustila čisto solidno varno službo in sredi najbolj napihnjenega stanovanjskega balona odpovedala svojo ugodno malo garsonjero blizu centra Ljubljane, zato da grem za tri mesece v Ugando, ne da bi imela kakršen koli načrt za naprej, in če bi ti zraven še navrgla, da že dolgo nisem več najstnica ali študentka, ampak sem lansko leto zakoličila tridesetico, kakšen pogled bi mi poslala?
A) Ti-si-zmešana pogled ali
B) punca-ti-maš-pa-jajca pogled?
To sta bila namreč edina dva odziva, ki sem ju dobila od ljudi. Nič vmesnega, izključno in samo to dvoje.
A ni zanimivo, kako gledamo na ljudi, ki izstopijo iz rutine, v katero smo vsi po vrsti tako boleče vpeti? Kot norce na eni strani ali polbogove na drugi strani. Kot da ta izstop iz začaranega kroga ni na voljo čisto vsakemu izmed nas.
Odločitev, da moram nekaj ukreniti, je padla, ko sem nekega ponedeljka hodila v službo ob isti uri in po isti poti kot v petek. Počutila sem se isto kot v petek. In enako nujno sem potrebovala kavo kot v petek. In kot v četrtek. Pa v sredo. Pa vsak delovni dan prej.
Razmišljala sem, da bom čez tri minute stala na semaforju in čakala zeleno, da bom čez pet minut čakala dvigalo in se jezila, ker toliko časa ne pride, da bom čez sedem minut že naredila “biiip” s svojo službeno kartico in potem osem ur preživela v istem prostoru kot v petek s približno istim resigniranim občutkom v prsih kot v petek.
Takrat sem se zavedla, da nisem nič boljša kot kak dobro sprogramiran robot.
In vendar nisem robot.
Človek sem, živ človek z reko krvi, ki prodira skozi njegove vene, s stotinami celic, ki se delijo in množijo, s srcem, ki utripa v pričakovanju nečesa novega, vznemirljivega.
Vse v meni živi in deluje … zakaj? Zato da bi kot robot vsak dan znova počela nekaj, kar mi drugi pravijo, da je normalno, da je treba?
Ne, ne. Že dolgo nazaj sem si obljubila, da bom živa. Dokler bom hodila po tem svetu, bom čutila žuborenje življenja v sebi in vsakič znova ukrepala, ko bom ugotovila, da počasi ugaša.
In zato je spoznanje, da se obnašam kot robot, prineslo odločitev, da korenito zarežem v svojo vsakodnevno rutino. Da zarežem v vse, kar poznam, v vse, kar je »še kar okej«, ampak zares samo »še kar okej«. Da zaživim, zamenjam fokus. In ugotovim, kaj bi bilo lahko zame več kot »še kar okej«.
Prijavila sem se na razpis Voluntariata, dobila štipendijo – nato pa pustila vse, stanovanje, službo, odnose, da bi poiskala svoje žuborenje in žar v očeh.
In zdaj sem tu, v tisočkrat prenatrpani Kampali, kjer se ulice kar šibijo od življenja. Iz vseh kotov in lukenj se sliši glasba, na cestah je kar črno od 50.000 moto-taksijev, imenovanih boda boda, po ulicah se brez prestanka vijejo reke ljudi, otroci se podijo za zračnicami, ki so, tako je videti, neznansko popularna igrača, ali pa v gručah tekajo za mano in se me skušajo dotakniti, ker sem bele barve, tako kot ljudje, ki jih včasih vidijo po televiziji.
In potem so tu njihovi starši in bratje in sestre, ki se trudijo preživeti in prodajajo vse mogoče, vsepovsod, na ulici, na cesti v prometnih zamaških, na velikem parkirišču taksijev. Z vseh strani stegujejo roke k meni in mi vpijejo: »Sister, sister! Welcome customer! Hello muzungu, how are you, muzungu? Good price for you muzungu!«
Hotela sem življenje, in zdaj ga imam. Pomešanega s prahom, izpušnimi plini in revščino. V središču tega kaosa se obračam vase, se znova spoznavam s seboj in iščem način, kako delček tega žuborenja za vedno ohraniti v svojem srcu.
Vprašanje zate: Ali obstaja področje tvojega življenja, na katerem se ti počutiš kot robot – in ti to ni všeč? Odgovori sebi, ne meni 😊
*
Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »
Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏