Temačna sobica, prav na koncu ene izmed slepih ulic največjega kampalskega sluma Kisenyi, tako nesrečno postavljena prav v kotu, izven dosega žarkov pripekajočega sonca.

A začuda vzdušje v njej ni prav nič temačno, temveč na prijeten način dinamično. Ljudje prihajajo in odhajajo, nekdo sedi na mizi, ki delno zakriva vhod, in brenka na kitaro. Nekdo drug nama s prijateljico želi pokazati, kako dela jogo (ampak prej morava vstati, ker sediva na njegovi joga blazini).

Zdi se, da so tam dobrodošli vsi, čeprav je res, da opažam večinoma moške različnih starosti – od mladeničev, ki so v večini, do starejšega, prav nič sramežljivega gospoda, ki naju prosi, da se slikava z njim. Ker hoče imeti fotografijo z belkama, seveda.

Ena stena je v celoti polepljena z obledelimi fotografijami obrazov vseh starosti, barv in oblik, druga je okrašena z barvitimi maskami iz papirja. Vse to je delo Overdosa, očeta Street Voica, varnega prostora za mladino sluma, za otroke glasnih in prašnih ulic v prestolnici Ugande. Fotograf je, umetnik, glasbenik. In vzdevek Overdose je dobil, ko se je nekega dne zaradi naivnosti in nepoznavanja drog skoraj predoziral s tabletami, ki jih je dobil od nekega Američana.

»Ljudje ne potrebujemo veliko. Včasih je dovolj že preprost stisk roke,« je rekel tistega dne, ko sem ga prvič srečala. In s tem me je zadel. Samo stisk roke?

Temačen, a dinamičen dom Street Voica omogoča mladini, da tam ustvarja glasbo. Pleše. Se ukvarja z umetnostjo. Vadi jogo, če hoče. Kar koli, samo da mladi ne počnejo neumnosti. Da se ne zapletajo v kriminal in droge. Mnogi nimajo družin, ki bi jih skrbelo zanje – Kisenyi je slum z največ otroki ulice v Kampali –, Street Voice je njihova družina. Kolegi v Street Voicu opazijo, če se nekdo zvečer ni vrnil, se pozanimajo, kje je, kaj se je zgodilo.

In to jim je dovolj. Varen prostor. Svoboda ustvarjanja. Stisk roke. »Ne potrebujemo veliko.«

In kaj potrebujemo mi? Kaj potrebujeva jaz in ti?

Bi nama bil stisk roke dovolj?

V svetu, ki nam na vsakem koraku sporoča, da še nimamo dovolj? Da mi sami še nismo dovolj. Vedno obstaja še nekaj, kar »potrebujemo«, ker nam tako narekujejo mediji, oglasi, družbena omrežja. To kremo, ono znamko oblačil, tisto maskaro, tisti avto … Samo še to, in bomo popolni.

Pa bomo res?

In … ali to res hočemo biti?

Ali ni tisočkrat bolje, kot se pehati za popolnostjo, preprosto uživati v tem trenutku in v majhnih čarobnostih, ki nam jih prinaša življenje?

Drobna pozornost, nasmeh neznanca, prijazna beseda, stisk roke. Stisk roke!

Koliko je v resnici vreden stisk roke? Koliko je vredno priznanje, da si v redu, prav takšen, kot si? Pa čeprav si drugačen od mene in sem jaz drugačna od tebe. Pa čeprav so tvoje cunje stare in ponošene. Čeprav je tvoja koža drugačne barve. Čeprav je inštrument, na katerega igraš, izrabljen in potolčen. In čeprav ne uporabljaš dnevne in nočne kreme iz oglasa.

V redu si.

Nisi popoln.

Ampak si v redu, zares.

Takšen, kot si.

Čeprav sva si tako različna, sva v bistvu enaka.

Ljubezen potrebujeva. Potrditev. Zavedanje, da naju nekdo priznava.

Vse tisto drugo, kar mi pravijo, da potrebujem, je tako zelo nepomembno. Lahko živim brez kreme iz oglasa. Ne potrebujem najboljšega avta. In če moja stegna niso videti kot stegna moje najljubše Instagram zvezdnice, me tudi ne bo konec.

Prijatelja potrebujem. Ljubezen. Priznanje.

Moram vedeti, da sem v redu.

Ker sem. V redu sem, tako kot si ti.

Vprašanji za razmislek: Kdaj si nazadnje nekomu dala vedeti, kako čudovit in pomemben je? Kdaj si nazadnje to dala vedeti sebi?