Ne, ne boš, Sabina, ne boš se skrčila. Ti se boš zdaj razširila, je to jasno? Prišla si na točko konca, ki je hkrati točka začetka. Točka nič, kjer je nenadoma vse mogoče. Pravim ti: VSE. In zato boš ti zdaj izbrala razširitev, sva zmenjeni? Stvar je taka, da je ravno takrat, ko se najbolj na svetu želiš skrčiti, daleč najboljši trenutek, da narediš ravno obratno – se razširiš. Okej, sem zato rekla glasu v sebi. Okej, bom. Razširila se bom. In sem stisnjenih zob plačala najemnino za nov mesec, ne da bi lastnici kakor koli omenila svojo situacijo. Potem sem plačala položnice takoj, ko sem jih prejela, šla na plesno zabavo in za njo še na eno in še na eno ter si privoščila nova oblačila. Plačala sem si tečaj Facebook oglaševanja in si sploh privoščila veliko več kot običajno, vse to kar tako, ker sem si želela dati jasen znak, da se jaz tukaj širim, ne pa krčim. Da bo to jasno vesolju, vsem okrog mene, najbolj pa prav meni sami. Sprva sem v strahu stiskala zobe, potem pa sem vedno bolj zaupala. Saj bo v redu, sem si ponavljala – in verjela. Vse bo v redu, zame je poskrbljeno. Ne vem kako, ne vem kdaj, ampak vse, kar bom kdaj koli potrebovala, bo prišlo k meni, vem, da bo. To sem si prigovarjala in vedno močneje tudi čutila v sebi. Zaupala sem življenju. Nikar me ne razumi napak. Čutila sem strah, ves ta čas sem ga čutila, in še ga čutim, včasih me še vedno preplavi od glave do peta. Kljub temu pa si tokrat nisem rekla, da me ni strah, ko pa sem ta občutek v resnici tako jasno čutila v sebi. Nekoč sem to počela; vedela sem, da me strah zaustavlja in zato sem si lagala: Ni me strah, ni me strah, ni me strah, kot pokvarjen radio. Pa me je bilo, in zatiskanje oči pri tem ni prav nič pomagalo. Zdaj pa sem nekaj storila drugače. Strah sem preprosto sprejela in si ga vedno znova dovolila začutiti, zraven pa sem si po navadi kar na glas priznala: Tresem se od strahu, ja – ampak to ničesar ne spremeni. Čeprav me je strah, vem, da bo v redu. Vem, da BOM v redu. Počasi sem ponotranjila te občutke novih dimenzij in razsežnosti. Naredila sem ohlapen načrt – šla bom na svoje, kot sem si vedno želela. Siva dama bo kmalu tu, jaz pa bom imela toliko več časa za pisanje in bom končno lahko pisala hitreje ter romane izdajala bolj pogosto. Končno bom počela tisto, ob čemer mi najbolj igra srce. Iskreno sem se začela veseliti novega časa, novega obdobja neskončnih možnosti. Iskreno sem z vsem srcem čutila, da je vse v redu, da me življenje čuva. In to, draga moja, to je sprožilo val čudežev. Mobiliziralo je angele, prave človeške angele z vseh koncev in krajev, kot da se je svet zganil v želji, da mi priskrbi vse, kar potrebujem za rast, za širitev. Ne da bi jih za trenutek iskala, so k meni prišli glasovi o službah, priporočila čudovitih ljudi, ponudbe za pomoč pri postavljanju na lastne noge, sporočila podpore, izjemne ideje, neverjetni navdihi, čudovito novo znanje. Neverjetno, res. Morda si bila med mojimi angeli tudi ti – HVALA TI. Skratka, vse se je zganilo in potrdilo tisto, kar sem od nekdaj vedela: Življenje je čarovnija. In vse je dobro, vedno.

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏