Ampak verjetno je moja duša sklenila kak pakt z bogsigavedi kom in se zaobljubila k rasti. Verjetno je rekla: Klinc gleda ta njen prestrašeni ego, jaz sem tu šef. In odločila sem se, da bom rasla. Jaz sem se, draga moja, nekoč počutila tako majhno. Tako mini mičkeno. Tako neznatno, neopazno. Zakrivala sem svoj žar, tako sem ga zakrivala. Mislila sem, da je slab. Da ne smem žareti. Da ne smem čutiti stvari, ki jih čutim, da moram biti čiiiiim manjša, ker če bom majhna, potem bodo ljudje okrog mene lahko sproščeni, ker jih ne bom preraščala, ker jih ne bom slepila s svojo lučjo, ampak bom ena taka majhna, neopazna kepica ničesar. Nekdo, ki ne bo štrlel iz povprečja, nekdo, ki se bo zlil s povprečjem, nekdo, ki bo imel svoj glas vedno nastavljen na MUTE. A veš, kaj je bil največji hec? Res sem mislila, da je tako prav. Da je tako prav za vse okrog mene, ker se bodo zaradi mojega zaviranja same sebe počutili toliko boljše. Da me bodo imeli rajši. Da me bodo bolj sprejemali. Pa mi povej, kako naj me sprejme nekdo, ki sploh nikoli ni videl prave mene, ki je videl le mojo pomanjšano, zakrito, zatrto verzijo? Tisto z zadimljeno lučjo? Kako neki? Kakor koli, tisti decembrski dan me je vrgel še bolj na dno, veš. Ko mi je moški, za katerega sem mislila, da bom ostala z njim – tako, za vedno –, rekel: “Prevaral sem te,” takrat me je zabilo v tla. Že prej sem se počutila majhno, po tistem pa sem bila samo še neznatna pikica. Nihala sem med odtenki grdosti, neprivlačnosti, neumnosti, in predvsem – za vse sem bila kriva jaz. Ker sem bila premalo. Premalo lepa, premalo seksi, premalo sem se trudila. Seveda, zato pa si je poiskal drugo. Ker nisem dovolj. Jaz nisem dovolj. Seveda ni bilo lepo, seveda je bolelo, seveda sem se trgala na dvoje. Ampak vse to se je moralo zgoditi. Življenje ima en tak veličastno krut, a hkrati čarobno lep način, da te prisili v rast. Če se predolgo upiraš, te potisne na tla. Vse poruši in požge, da lahko na pogorišču spet začneš tam, kjer je najbolje začeti – na začetku. Tistih tednov se spominjam kot ene same teme. Nisem imela apetita – niti za čokolado! –, v službi sem hodila na stranišče jokat, božič sem preležala z odejo čez glavo, za novo leto pa sem “napila” vso družbo prijateljev in nato zabavo zapustila kmalu po polnoči. Ne me vprašati, zakaj, ker ne vem. Potem sem se bolj na silo kot kaj drugega vpisala na tečaj zumbe, pa mimogrede srečala nekoga novega, drugačnega od vsega, kar sem poznala dotlej. Hotela sem ga že zavreči, kot sem že leta zavračala nove, drugačne, nenavadne reči. Saj veš, ker so štrlele iz povprečja in ker sem se bala, da bi potem tudi jaz začela štrleti ven. Nekako sem životarila in se bolj na silo prebujala v vsak nov dan, si vedno znova in znova govorila, da moram dalje, da moram zdržati, da bo bolje. Da bo nekoč res bolje. In potem se mi je zgodilo nekaj, pri čemer še vedno mislim, da je imelo prste vmes nekaj večjega, nekaj božanskega. Vozila sem se v avtu, cesta je bila spolzka in nova. Tisočkrat sem se vozila po njej, ampak ravnokar so jo malo prenovili in morda nisem bila več tako gotova vanjo. Ovinek je bil malo drugačen, deževalo je in res je nekako … drselo. Nenadoma me je na vsem lepem zaneslo, nekaj trenutkov sva bila skupaj z avtomobilom namenjena naravnost proti že zviti ograji, skozi katero bi naju z lahkoto odneslo preko odrezanega skalnatega pobočja v reko, ki je drla takoj spodaj. Videla sem se že v njej. V tistem trenutku sem doživela nekaj, kar bi lahko opisala kot instantno vedenje, odgovor, jasnost – da jaz nočem tja noter. In potem se je zgodilo, pojma nimam, kako, da se je avto obrnil okrog svoje osi, šinil preko nasprotnega pasu, kjer prav v tistem trenutku ni bilo nobenega vozila, in se ustavil na bankini ob cesti, obrnjen v smer, od koder sem prišla. V preteklost, ki sem se je še vedno oklepala in je nisem želela izpustiti. Opozorilo, v hipu sem vedela. Nič mi ni bilo, avto je ostal popolnoma nepoškodovan, dva nasproti vozeča avtomobila sta se v isti sekundi ustavila za menoj, v petih minutah je nekdo šel po bližnjega kmeta, ki me je izkopal iz nasutega peska – in že sem se vozila na zmenek s prijateljico, na katerega sem prispela TOČNO. Točno! Kakšna je verjetnost, da skoraj pristaneš v Savi, se z avtom zakoplješ v pesek in potem TOČNO prispeš na dogovorjeni kraj? Sploh če si jaz, ki ne slovim ravno po svoji točnosti? Razumela sem, to je bilo samo opozorilo. Pojdi naprej, Sabina. Pozabi na preteklost in pojdi dalje. Rasti. Počni stvari, ki jih prej ne bi počela. Uči se. In obrni se NAPREJ. Izkoristi že te preklete ruševine, ki smo ti jih tako mojstrsko pripravili. Verjemi, tega nismo storili zato, da bi ležala na njih in se smilila sami sebi. Naslednji dan, draga moja, sem naredila prvo stvar, ki je prej ne bi nikoli. In potem še eno in še eno. In takrat se je začela moja velika življenjska pustolovščina, takrat sem sedla na svoj mali vrtiljak, ki je včasih res super naporen, ampak nikoli, res NIKOLI dolgočasen. Moj vlakec življenja, ki mi toliko daje, na katerem sem se toliko naučila, spoznala toliko čudovitih, neverjetnih, globokih in navdihujočih ljudi, doživela toliko neverjetnih “naključij”, da nikoli nočem dol z njega. Saj pridejo trenutki, ob katerih mi je slabo in sem vsa zelena od strahu, ampak nekje v sebi vedno vem, da me tisti hip, ko bom strah sprejela, na drugi strani njega čaka nova dogodivščina. Verjetno boljša in lepša od vsega, kar sem doživela prej. Danes sem tisočkrat večja in tisočkrat svetlejša, kot sem bila tedaj. In vem, da bom čez dve leti še tisočkrat večja, kot sem danes. Tistega dne v tistem avtomobilu je moj ego za trenutek izpustil nadzor – in moja duša, prefriganka mala, je to izkoristila, da me prisili v rast. Veš, kaj danes razumem? Razumem, da nisem nikomur delala usluge, ko sem bila senca sebe, ko sem se zavirala in ostajala majhna. Razumem, da je tista luč, ki je tako v meni kot v tebi, tam z razlogom. Razumem, da ji morava pustiti zasijati, ker ko zasijem jaz, vidiš, da je to v redu – in potem zasiješ še sama. Ko to storiš, te vidi tvoja prijateljica, razume, da ni nič narobe, če neha biti majhna – in zasije še ona. A vidiš, kaj to pomeni? Ko zasiješ, sprožiš verigo močnih, raznobarvnih lučk vseh velikosti in oblik, kot so tiste na kičasto lepem božičnem drevescu, in vsaka nova luč, ki si dovoli žareti, pomeni korak bliže temu, da bo nekoč zasijal ves svet. Ves svet, in to s tvojo pomočjo! To je pa že pravo poslanstvo, kajne?

*

Prijavi se na prejemanje brezplačnih poglavij moje Sive dame »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏