Ko sem se odločila, mi je življenje kar samo začelo na pot prinašati ljudi in situacije, ki so me v moji odločitvi podpirali. Zbližala sem se z zanimivim človekom, malo boemskim popotnikom odprte glave in duha, ki je tisočkrat prevprašal vse moje strahove. Vsakokrat, ko sem se tik pred skokom v neznano hotela umakniti nazaj v udobno rutino, je bil tam on, napol strogo in napol začudeno je privzdignil obrvi, v njegovih očeh pa sem že videla vprašanje: Res greš nazaj tja? In mi je bilo jasno. Ne, seveda ne grem. Naprej moram, odločila sem se. In sem šla. Na tak način – z njegovimi privzdignjenimi obrvmi v mislih – sem se preselila, šla na prvi tečaj salse in začela potovati. Ene stvari pa me nikoli ni nehal spraševati. Ker sem mu čisto na začetku najinega poznanstva povedala, kam si naj-naj-najbolj želim iti, me je skoraj ob vsakem srečanju vprašal: »No, a že imaš karto za Kubo?« Saj sem iskala ljudi, ki bi lahko šli z menoj, res sem jih – pa so se mi kar nekako izmikali. »Pa pojdi sama,« mi je rekel. Zanj je bilo vse tako preprosto. »Sama? Ah, daj no … Sama? Nehaj, no …« Joj, kako me je bilo strah, ko sem samo pomislila na to, da bi šla sama. Nekoč sem mu kar na glas priznala, da sem polna strahov. »Ah, saj smo vsi,« me je brž potolažil. Kot kak očka me je izzival, da sem na plan privlekla najboljšo možno sebe, kadar koli pa sem padla na tla in priznala, da sem šibka, me je dvignil ter mi dal moč, da sem lahko šla naprej. A niso to tiste vrste prijatelji, ki jih v življenju najbolj potrebujemo? In potem sem mu nekoč, ko me je spet vprašal, če že imam karto za Kubo, rekla: »Ne, jo imam pa za New York.« New York je bil na mojem seznamu, vendar zagotovo ne pred Kubo. Zdaj pa sem vse prihranke vložila vanj. Preprosto zato, ker se je ena izmed mojih popotniških prijateljic odločila iti v New York – in me je povabila zraven, na moje prvo potovanje čez ocean. Naslednjič, ko sva se videla po dolgem času, sem že postala popotnica. Kak mesec po New Yorku me je navdušenje še vedno držalo in ko sem govorila o potovanju, sem žarela kot namizna svetilka. Pa me je spet vprašal: »Kaj pa Kuba?« »Ja, Kuba … No, torej … v bistvu grem zdaj na Japonsko.« Kar pobuljil je. »Od kod pa zdaj ta Japonska?« Še sama nisem vedela. Pravzaprav sem se z nekim drugim prijateljem dogovorila, da greva na Kubo. Medtem ko sem prežala na ugodne vozovnice, sem nekaj dni po povratku iz ZDA še pod vplivom popotovalne depresije zagledala najbolj noro ugodne karte za Tokio. Kar sama sem predlagala, ali ne bi šla raje na Japonsko – bil je za in čez eno uro sva kupila letalske karte. Tako je Kuba spet šla … Khm, da ne rečem kam. Ko sem se vrnila z Japonskega in se spraševala, kam pa zdaj – je bil tam spet moj boemski prijatelj, že skoraj nadležen s predlogom: »Ja, kam, na Kubo, ne?« Tudi če bi hotela pozabiti, da si želim na Kubo, ne bi mogla. Ob njem že ne. In zato sem se takrat trdno odločila, da bo to moja naslednja destinacija. Začela sem iskati sopotnike. Prijateljica, s katero sva šli v New York, ne more. Najdem drugo žrtev, ki se mi kar nekako izmika. Rada bi šla, vendar ko je treba kupiti vozovnice, se potuhne. Dvakrat. Nazadnje mi pove, da mogoče raje ne bi šla. Jočem! Razočarana se odločim, da bom šla sama. Doma PONORIJO. Na pladnju dobim celo paniko in seznam stvari, ki se mi lahko zgodijo, če grem sama na Kubo. Pa je moje potovanje še bolj zapackano s slabo energijo. Skoraj obupam – in se najde prijateljica, ki se sama javi, da bo šla z mano. Navdušena je, uči se špansko, bere vodnik po Kubi. Kupiva error fare karte, a naslednji dan razočarani ugotoviva, da so jih preklicali. Ampak je že dobro, zdaj imam sopotnico. Ne za dolgo. Prijateljica dobi službo. Ne upa prositi za dopust. Zaenkrat bi Kubo prestavila. Spet sem sama. Bila sem nesrečna, prijatelj pa me je še vedno ob vsaki priložnosti vprašal: »Kdaj bo Kuba?« Ampak zdaj sem je imela že polno kapo. Dovolj. Basta. Pač ne bom šla. Ni mi usojena. In kaj potem? Prav en k. me briga, če je nikoli ne vidim. Sama sebe sem osupnila, ker sem mislila tako resno. Na Kubo sem počasi pozabila in začela samo uživati, še vedno pa sem imela nekje v ozadju možganov spravljeno idejo, da bi bilo lepo kam iti, tako enkrat od januarja do marca 2017. Kar nekam. Na toplo recimo, ne prav na Kubo. Ampak nekam. Naenkrat sem bila odprta. Nisem več iskala sopotnikov. Nisem iskala destinacij. Sprostila sem se. In kaj se je zgodilo? Moja draga sopotnica iz New Yorka me je poklicala, da se morava resno pogovoriti. Da ima marca dopust in da hoče nekam z mano. In da bi najraje šla … Uganeš, kam? Ja, NA KUBO! Madonca, jaz pa sem že skoraj pozabila nanjo 🙂 Ko sva kupovali karte in ni bilo nobene omembe vredne akcije, sem jo celo prepričevala, ali ne bi šli raje kam drugam. JAZ! Jaz, ki sem bila še pol leta nazaj obsedena z idejo o Kubi, ki sem jo skoraj blazno zasledovala in iztočila vse solze vsakič, ko ni šlo po mojih načrtih. Jaz, ki bi za otok salse nekoč dala svojo ledvico, sem ji zdaj rekla, ali ne bi šli raje recimo v Indijo, ker so ugodne karte, ali pa na Tajsko, kjer je strašno fino in poceni. Še sama nisem mogla verjeti, ko sem poslušala svoj glas. Ampak zdaj je bila ona razočarana: »Ah, ne, Sabina … jaz bi šla rada PRAV na Kubo!« In to je bil trenutek, ko sem vedela, da je želja uresničena. Nisem več zasledovala, vseeno mi je bilo, ali grem ali ne. Nekaj od zunaj pa mi je nakazovalo, da bom tokrat pač morala iti. Prepustila sem se – in Kuba me je našla sama od sebe. Če si že kdaj v življenju zasledoval/-a kakšno gorečo željo, ki se ti je nenehno izmikala, si verjetno lahko predstavljaš, kako je. Nečesa si tako zelo želiš, da bi šel/-la z glavo skozi zid, samo da bi to dobil/-a. Pa to nikoli ne deluje. Ne moreš delati na silo, tako kot mačke ne moreš prisiliti, da se bo pustila božati, ko boš tako hotel/-a ti. Šele ko jo boš izpustil/-a, ko boš na točki, kjer ti je skoraj vseeno, ali pride ali ne, kjer si odprt/-a za vse možnosti, takrat te bo sama poiskala in se lenobno zleknila v tvoje naročje. Življenje je pravzaprav ena taka velika, nevidna mačka. Lahko si želiš in trdo delaš, da nekaj dobiš, pa se ti bo to le izmikalo in ti vedno znova, ko boš že mislil/-a, da ti je uspelo, kot spolzka riba zdrsnilo iz rok. V trenutku, ko se želje nehaš trmasto oklepati, ko razkleneš roke in jo izpustiš – pa se zgodi čarovnija. Kar naenkrat se sprosti prostor okrog tebe, podre se neviden zid in želeno je pri tebi. Ko sem tistemu prijatelju povedala, da sem rezervirala letalsko karto za Kubo, je bil navdušen, skoraj poskočil je in me spraševal, ali se veselim. Pomislila sem. Saj sem bila vesela, ja, ampak nikakor ne navdušeno, ekstatično, tako vesela, da bi skakala v zrak. Kuba naenkrat ni bila več nedosegljiv ideal iz drugega vesolja, ki je prišla k meni kot kakšno neverjetno presenečenje. Dokler je to bila, je preprosto nisem mogla imeti. Zdaj pa je postala del mene, ne da bi sploh vedela, sem se zrasla skupaj z njo – in zato se mi ni zdelo čisto nič nenavadnega, da se je spremenila v realnost. Bila sem zadovoljna, ja. Nikakor pa ne poskakujoče navdušena. In ta umirjena sreča v meni traja še danes, pa čeprav me od odhoda loči le še dobrega pol dneva. Srečna sem. Samo srečna. Kuba, prihajam. Kako me boš pozdravila? —- Mimogrede: Kuba je omenjena tudi v romanu Hotel Lavanda! (Kako čudno, kaj?)

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏