»Tehnološko napredujete tako hitro, toda družbeno nazadujete. Gradite zidove, vsiljujete meje, človeški predsodki so hujši kot kdaj koli prej.«

~ Iz serije Razkrivanje čarovnic

Pred kratkim sem na HBO odkrila fantazijsko serijo Razkrivanje čarovnic in dobesedno na mah pogledala obe sezoni. Ko je eden izmed skoraj večno živečih vampirjev človeško vrsto komentiral z zgornjo izjavo, je vse v meni reklo: »Ampak res.«

Včasih se bojim, da sem edina, ki misli, da je svet skupaj z ljudmi postal nekaj čudnega. Ampak vedno znova, ko vas izzovem k debati in vas prosim za vaše mnenje, ugotovim, da nas je veliko takih, ki mislimo podobno. Da v bistvu nikomur ni zares vseeno, da nas vse po malem skrbi, kam gremo. V nedavni anketi, ki sem jo izvedla na Instagramu (najdeš jo pod zavihkom Debate na mojem profilu), ste kot pereče probleme navajali rasizem, seksizem, individualizem, pohlep, elite in dejstvo, da nimamo vsi ljudje enakih možnosti.

Vendar pa vas ne skrbijo le težave vsega sveta, ampak tudi težave posameznikov, ki so se tako razmnožile, da se počasi spreminjajo v težave vse družbe. Ljudje, ki mislijo samo nase, trpijo za pomanjkanjem empatije in osnovnih človeških vrednot, pa mladi, ki so depresivni, namesto da bi pokali od veselja do življenja …

*

Vse imamo, pa vendar nimamo žara

Nekje sem prebrala, da je samo 17 odstotkov svetovnega prebivalstva rojenega v razvitih državah. Se pravi, da smo imeli že pri sami loteriji rojstev velikansko srečo, da smo se rodili ravno tukaj, v razvitem, neskončno privilegiranem delu sveta, čeprav je bilo več kot štirikrat bolj verjetno, da se bomo rodili v kateri izmed držav v razvoju. In že samo zato, ker smo rojeni, kjer smo, imamo možnosti, o katerih lahko mladenič iz kakšne revne afriške države samo sanja.

Vse imamo, pa vendar nimamo žara, nimamo veselja do življenja. Vse imamo – pa nam še vedno nekaj manjka. V sebi se počutimo prazne. Nimamo kompasa, nimamo nečesa, k čemur bi se vračali. Vrednote vse bolj izginjajo, vedno bolj smo individualistični, ne sprašujemo se o tem, kako bodo naša dejanja vplivala na drugega človeka. Ne vem, ali je tako zaradi naprav, s katerimi se obdajamo in ki nam služijo za filter naših odnosov, ampak včasih se mi zdi, da človek kar nekako izginja.

Kot da prodajalka, ki nam nekaj zaračuna na blagajni, ni človek, in je ni treba pogledati v oči, se ji nasmehniti. Mimo nje gremo kot mimo robota. Pozdravimo ali pa ne, ampak človeka tako redko opazimo.

Celo osebne odnose, ki smo jih v veliki meri prenesli na družbena omrežja, je tako preprosto prekiniti. Utihneš pač, ne odpišeš več, ker veš, da ti nikoli ne bo treba razložiti, zakaj si to storil. Ker veš, da te varuje neprebojni ščit tvoje elektronske naprave, skozi katero te nihče ne more postaviti pred zid in te prisiliti, da obrazložiš, ponudiš zaključek, ki si ga čisto vsak zasluži.

Kako je tak manever izpeljal nekdo pred 50 leti, ki je na človeka, s katerim je hotel prekiniti stik, še vedno naletel v lokalnem baru, na zabavi, v skupni družbi? Ga je kar ugasnil? Se pretvarjal, da ga ni in da ga ne sliši, ko ga nekaj sprašuje? Se je lahko izognil soočenju? Malo dvomim.

*

Strah je močnejši od ljubezni, to je naša težava

Danes pa je to nekaj najbolj običajnega. Nič več ti ni treba razlagati. Pravzaprav ti niti v sebi ni treba ugotoviti, kaj te moti, kaj je narobe. Ni se treba pogovarjati. Ampak utihneš. Prekineš stik. Greš dalje nekam drugam, kjer te bo na neki točki spet nekaj zmotilo, pa spet ne boš vedel točno, kaj, in potem boš naredil isto. Nikoli se ne boš zakopal v globino. Ne boš se zakopal vase in porušil hladnih zidov v svojem srcu, zaradi katerih se ne moreš v vsej polnosti povezati z drugimi.

Kot votle lutke hodimo po svetu in iščemo, kaj bi nam za hip pričaralo nasmeh na obraz. Namesto da bi napolnili sebe, s stvarmi polnimo prostor okoli sebe. In mislimo, da je to tisto, kar nam manjka. Najboljši avto, najboljši telefon, največ všečkov, največ sledilcev, največ ogledov, čim več različnih partnerjev, nova služba, nov šef, novo potovanje, alkohol, droge, kar koli, samo da se za hip zamotimo. Da za hip pogledamo stran od tiste praznine v naših prsih.

Vse te stvari zagotovo delujejo, za nekaj časa. Ampak če si prazen v sebi, potem v nobeni izmed njih ne moreš uživati dolgo. Zares ne. Da bi dobro, močno pogledali vase in se zavezali temu, da napolnimo tisto, kar je prazno v nas, z ljubeznijo in toplino, tega nas je pa strah. Ker – to je delo, dolgotrajno, težaško delo, to je soočanje z demoni, to je cela grozljivka, pred katero že ves čas bežimo. Strah je močnejši od ljubezni, to je naša težava. In ko bo ljubezen močnejša od strahu, takrat bomo rešeni.

*

Ker smo sami ranjeni, zadajamo rane drugim

Nad nikogar se ne postavljam, ker sama nisem nič boljša. Strah me hromi vedno znova. Navzven ni videti, ampak tudi jaz se bojim zlomljenega srca. Bojim se biti res jaz, ker nočem biti preveč. Bojim se biti ranljiva, ker nočem, da me napadejo, raztrgajo, razkosajo. Ker sem bila nekoč preveč naivna in odprta, sem danes preveč cinična in zaprta. In mnogo nas je takih.

Ker smo sami ranjeni, zadajamo rane drugim. Vedno znova in znova, da se širijo kot virus med našimi srci. Namesto mostov postavljamo zidove. Sami sebe zazidamo mednje in nikogar ne spustimo blizu. Ampak med temi štirimi zidovi pa smo osamljeni. Nesrečni. Zagrenjeni. Pogrešamo stik. Pogrešamo ljubezen. Pogrešamo polnost. In vendar se oklepamo praznine.

Bomo to spremenili? Vsak pri sebi? Morda bomo, morda ne. Ampak ravno v odgovoru na to vprašanje se skriva odgovor o prihodnosti našega planeta. Se bomo spremenili v družbo praznih pogledov ali pa bomo znova našli tisti svoj notranji žar, ki vsakega posameznika – ter na koncu vso družbo – žene k temu, da zaviha rokave in začne aktivno graditi boljši svet?

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏