Pred kratkim sem se odločila, da začnem obiskovati terapijo. Ne vem, ali si kdaj šla skozi to, niti ne vem, ali je občutek ob tem za vsakogar malo drugačen, ampak meni je bilo zelo težko sprejeti, da nisem popolna in da ne morem vseh težav vedno rešiti sama. Da sem samo človek in nisem nekakšen vsemogočni vseznalec, ki ga rada igram v takšnih in drugačnih življenjskih situacijah. Še vedno mi je težko, ker je to moja maska in ker sem z njo mnoge ljudi v svojem življenju precej uspešno preslepila. Ker živim življenje nekoga, ki ima na videz vse poštimano. Ampak tako je res samo na videz.

*

Po prvem srečanju s terapevtko sem bila nekoliko podrta, ker je kar takoj našla malo morje stvari, na katerih moram še delati. Ne vem, mogoče sem do zadnjega trenutka upala, da bo rekla: »V bistvu si okej, ti me sploh ne potrebuješ.« Neumno, saj vem, ampak upanje je obstajalo, dokler nisem sedela na tistem zloglasnem kavču. Na plan so prihajale stvari, ki so glasno kričale, da nisem popolna, in to me je spravilo iz tira.

Nekako sem si v glavo vbila, da moram biti popolna, ker če nisem popolna, potem nisem okej. Tako kot nisem okej, če nimam popolne postave, popolne frizure, popolnih zob. Šele ko bom uredila vse to, kar me moti, bom v redu. Ti je to kaj znano? Toliko dela, toliko stroškov, toliko skrbi, samo zato, da bi se enkrat počutila v redu. Medtem pa življenje teče mimo tebe.

Moramo res biti vedno tako popolne, tako lepe, tako dobre, tako uspešne, moramo vedno imeti vse v življenju pogruntano, da se počutimo – dobre? Vredne? Moraš biti res brez napak, da si lahko rečeš »preprosto čudovita«? In če to drži, ali je potem sploh kdo na tem svetu preprosto čudovit?

Saj veš, da je odgovor ne. In vendar veš tudi, da ti je bil nekoč nekdo tako všeč ravno zato, ker ni bil popoln. Ker je imel razmak med zobmi ali brazgotino čez prsi ali pa je imel tisto čudaško navado, ki je bila po svoje tečna, po svoje pa tako lepa, ker je bila prav njegova.

Celo življenje se pehamo za popolnostjo, da bomo videti popolno, da bo naše življenje popolno, da bo vse, česar se dotaknemo, popolno. Ker se bomo šele takrat počutile, da smo vredne, da smo dovolj.

Vendar – kaj pa, če popolnosti ni? Ali to pomeni, da ne bomo nikoli vredne, da se bomo vedno počutile manj kot dovolj?

Se tebi ljubi prenašati ta občutek do konca življenja – ali bi raje enkrat za vselej rekla popolnosti adijo? Ji rekla, da je ne potrebuješ, ker se lahko, tako kot si se nekoč v nekoga zaljubila prav zaradi razmaka med zobmi, zdaj vase zaljubiš prav zaradi vsega, kar te dela drugačno in zaradi česar nisi »popolna«?

Kaj pa, če sploh ni fora v tem, da se trudimo biti popolne? Kaj pa, če je fora v tem, da se učimo ljubiti vse, kar smo, in še prav posebej vse tisto, kar nas dela drugačne, nepopolne? Kaj pa, če je to tista prava pot naše rasti?

Napredujemo, ko se sprejemamo, košček po košček. Ko vsakemu koščku sebe posebej rečemo, da je lep, da je naš, da je pomemben.

Prej ali slej si bomo morale priznati, da lepota ni v popolnosti. Lepota ni v tem, da smo vse enake in usklajene z nekimi namišljenimi merili. Lepota je v tem, da se sprejmemo. Da vidimo lepo v svojem drugačnem. Da se osvobodimo vseh norm, pričakovanj, strogih meril kvazi popolnosti. Da se nehamo pehati za nečim, česar ni, da se ustavimo tukaj, kjer smo zdaj, takšne, kot smo zdaj, in da se sprejmemo natanko na tej točki, na sredi poti, v tem istem trenutku, še preden nam uspe shujšati, si popraviti zobe in rešiti težave v svojem zasebnem življenju.

To sem jaz, tukaj in zdaj, v tem trenutku. To si ti, tukaj in zdaj, v tem trenutku. In točno na tej točki svojega življenja sva preprosto čudoviti. Jaz in ti, vsaka s svojimi »napakami in pomanjkljivostmi«, ki naju delajo takšni, kot sva. Nekdo naju ima rad prav zaradi njih. Zakaj sami sebe ne bi mogli imeti?

Dajva, pozabiva na popolnost. Vrniva se sem, v ta trenutek, in se objemiva. Natanko takšni, kot sva. Trudiva se in rasteva. Nisva »dokončani« – morda nikoli ne bova –, in vendar sva lepi. Tukaj in zdaj sva enako lepi in enako čudoviti, kot bova takrat, ko bova rešili vse svoje probleme.

Tukaj in zdaj, draga moja, sva preprosto čudoviti.

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏