Spomnim se, ko sem v novicah prvič slišala za nek skrivnostni virus na Kitajskem, takrat sem samo skomignila z rameni, češ Kitajska je itak na drugem koncu sveta. Se lahko poistovetiš? Verjetno že. In prav gotovo se tudi ti dobro spomniš, kako hitro je napet scenarij apokaliptičnega trilerja z neznanim koncem postal naš vsakdan. Seveda je na plano izvabil marsikaj.

Če sem bila na začetku navdušena nad tem, kako smo ljudje stopili skupaj (klikni tu), kako smo si začeli pomagati, da bomo vsi čim lažje in čim lepše prebrodili te izredne razmere, danes ob novicah in objavah na družbenih omrežjih vse prevečkrat začutim slabost.

Kje smo torej po letu in pol življenja s korono? Drug drugega zmerjamo z ovcami in kreteni ter si očitamo nizek inteligenčni kvocient in polpismenost, kjer koli in kadar koli pač dobimo priložnost za to. Administratorji morajo onemogočati komentiranje in brisati komentarje. Kdor se malo bolj izpostavi, dobi žaljivke servirane naravnost v svoj inbox.

Ne slepimo se, kultura je šepala že davno pred korono, nizkotno žaljenje, komentiranje teles in sramotenje po družbenih omrežjih so že skoraj naše stalnice.

Ampak, a je res okej, da nam je to postalo normalno? A je res okej, da človek človeku skozi filter elektronske naprave reče, da je grd in da je debel in da je kreten in da je ovca? A je res okej, da si ljudje želijo umreti zaradi nekih anonimnežev, ki jim smetijo po profilu?

Zakaj moramo brisati komentarje in onemogočati komentiranje in javno objavljati nesramna zasebna sporočila in na Tedniku objavljati prispevke o tem, da v bistvu ni kul ljudi zasmehovati in žaliti po internetu (klikni tu), če pa bi za to morala poskrbeti dobra, stara in učinkovita človeška orodja z lepimi imeni EMPATIJA, SPOŠTOVANJE, SPREJEMANJE?

Ah, seveda … Mogoče zato, ker smo ta človeška orodja pozabili nekje v razvoju naše »napredne« civilizacije? Mogoče zato, ker so jih povozili naši egi?

Tako zelo se hočemo počutiti pomembne, da ne pomislimo, kaj s svojimi besedami zadajamo drugim. Tako zelo si želimo imeti prav, da drugi strani niti prisluhnemo ne. Tako zelo si želimo sprejemanja, da ga pozabimo ponuditi človeku, ki nam stoji nasproti.

Saj, potem gledam Dnevnik in slišim premierja, kako arogantno se zagovarja pred preiskovalno komisijo, kako cinično preusmerja pozornost z valjenjem krivde na vse druge, pa drugo stran, kako se zapiči v narobe obrnjeno zastavo na njegovem suknjiču (klikni tukaj), in si rečem: Ljubi bog, kakšen otroški vrtec je to?

Ljudje, ki nam vodijo državo in bi nam morali biti za zgled, se obnašajo kot tisti otroci, ki jih starši še niso naučili osnovnih manir. Kako naj bomo potem mi kaj boljši?

In vendar se mi zdi, da politiki za razdelitev med nami – čeprav ji ta brez dvoma ustreza – skoraj ni bilo treba migniti s prstom. Sami smo se razdelili na »vaše« in »naše«. Ker se ne znamo poslušati. Ker se ne znamo sprejemati. Ker se ne znamo spoštovati. Ker nam je edino pomembno to, da nasitimo svoje lačne ege.

Žal pa je ego tiste vrste žival, ki ni nikoli sita, ne glede na to, kako zelo jo hranimo. Zato lahko to, kar počnemo danes, počnemo v nedogled, vse do neslavnega propada civilizacije, ki je zase mislila, da je velika, da je mogočna, da je napredna.

Ampak če smo res pogumni, potem lahko naredimo nekaj drugače. Lahko se zazremo vase, v svoje rane – ja, prav v tiste, ki nas ženejo, da zadajamo rane tudi drugim – in jih začnemo zdraviti.

Počasi, a vztrajno, in predvsem z veliko EMPATIJE, SPOŠTOVANJA, SPREJEMANJA. Najprej jih moramo dati sebi, da jih potem lahko ponudimo tudi drugim.

Ne bo lahko in ne bo šlo čez noč, bo pa vredno. Jaz še nisem izgubila vsega upanja v ljudi, kaj pa ti?

*

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »