Kakšen je tvoj odnos do novoletnih zaobljub? Si letos sklenil/-a kakšno? 

Jaz priznam, da zadnja leta ne sprejemam več novoletnih zaobljub, preprosto zato, ker se trudim spremembe uvajati sproti, brez čakanja na novo leto, ponedeljek, rojstni dan ali kak drug pomemben mejnik.

In če že kaj sklenem, temu raje ne rečem zaobljuba, ampak kar cilj. 

Teh pa sem si v pisateljsko-poslovnem smislu za letos postavila kar nekaj. Spomladi bi na primer želela ponuditi brezplačno bralno nadaljevanko (t. i. BralNadaljevanko – če te zanima, nujno spremljaj moje maile), jeseni pa novo tiskano knjigo. 

Ampak cilji niso vredni veliko, dokler so samo nekje v tvoji glavi, pa tudi če ostanejo pozabljeni v kakem starem zvezku, ne.  

Kako se lotiti svojih ciljev, da ne bo (že spet) pri neuresničenih kracah na papirju? 

*

Eden boljših podcastov, kar sem jih poslušala na temo ciljev, je posnela Mel Robbins. Tu je povezava do posnetka: https://www.youtube.com/watch?v=sDmzLZnghcg&ab_channel=MelRobbins 

Če ti angleščina ne gre najbolje ali nimaš ure časa za poslušanje, brez skrbi. Pripravila sem kratek povzetek, korake pa predstavila na primeru pisanja. Ti pa moj primer čim prej zamenjaj s svojim in zadevo spravi v prakso 😊  

Če se ga lotiš prav, uresničevanje ciljev ni prav nič zastrašujoče. Tu so koraki: 

*

Sanje so super, ampak do njihove izpolnitve te bodo pripeljali cilji.

Prav je, da sanjaš na veliko, a do izpolnitve velikih sanj te bodo pripeljali manjši cilji, ki jih boš dosegal/-a na poti do njih. Določi jasne, specifične in dosegljive cilje, ki te vodijo v smer, v katero si želiš. 

Mel Robbins v svojem podcastu poudarja tudi, da mora biti cilj navdihujoč. Svetuje, da si zastaviš vprašanje: Kaj natančno želim doseči in zakaj mi je to pomembno? 

Jaz npr. sanjam o tem, da bi postala pisateljica za polni delovni čas. 

Cilj, ki me vodi v smeri teh sanj, pa je, da dokončam svojo naslednjo knjigo. Zakaj želim doseči ta cilj? Ker vam želim podariti še eno zgodbo, ob kateri se boste sprostili in pozabili na cel svet. 

*

Vsak cilj razkosaj na manjše korake. 

Vsa skrivnost doseganja ciljev je v bistvu v tem, da vse velike stvari razrežeš na manjše kose. Sanje na cilje, cilje pa na posamične, manj strašljive korake oz. naloge. 

Moj cilj je npr. napisati knjigo s 40 poglavji. Za posamezen korak sem izbrala eno poglavje in tako celo knjigo razbila na 40 korakov v obliki veliko manj strašljivega posameznega dokončanega poglavja.  

Ker imam trenutno že dokončanih 22 poglavij, to pomeni, da potrebujem samo še 18 korakov do dokončane knjige. To pa ni več tako grozno, kaj? 

*

Določi časovnico in vnaprej načrtuj realističen urnik. 

Postavi si roke za vsak korak. Mel Robbins v svojem podcastu navaja raziskave, ki so pokazale, da je bolje kot določiti točno število korakov, ki jih boš opravil/-a v določenem obdobju, določiti razpon, znotraj katerega bi želel/-a, da se giblje dosežena številka, torej: v januarju bom opravil/-a od X do Y korakov do svojega cilja. 

Gre za nekakšen psihološki trik, ki naj bi poskrbel, da boš lažje dosegel/dosegla minimalen cilj in ga celo presegel/presegla, morda zato, ker se takšen od-do cilj sliši nekoliko bolj svobodno in manj zadušljivo. Ne vem, če razumeš, kaj mislim, ampak tak občutek imam jaz 😊 

Bodi realističen/realistična, a tudi ambiciozen/ambiciozna – tvoji cilji naj te malo izzovejo! 

Npr. jaz z lahkoto napišem eno poglavje na mesec, dve se mi prav tako zdita dosegljivi, tri mogoče, štiri poglavja pa so že kar malo preveč. Zato sem si za cilj postavila, da vsak mesec napišem 2—3 poglavja. Mimogrede, ta mesec sem že napisala dve! 

Nato vnaprej načrtuj realističen urnik, ki te bo pripeljal do uresničitve ciljev. Dobesedno določi časovne bloke za vsak teden, v katerih se boš ukvarjal/-a s svojimi cilji. 

Če že zdaj vidiš, da te bo pri tem kaj motilo, potem vnaprej poišči rešitev: morda se za dve uri preseliš v knjižnico, se dogovoriš za varstvo otrok ali pa se zakleneš v pisarno – kar koli, kar bo delovalo zate. 

Npr. moji ponedeljki od 17h do 19h so namenjeni pisanju, prav tako sobote dopoldne. Trudim se, da se v tem času ne dogovarjam za druženja, sestanke in se ne naročam h kozmetičarki. Svoj urnik sem sporočila tudi svojemu dragemu, ki ga sveto spoštuje, pogosto pa je celo on tisti, ki me spomni, da takrat ne morem, ker pišem. Joj, kako sem hvaležna za to. 

*

Sproti spremljaj svoj napredek. 

Postavi si točke preverjanja in redno pregleduj, ali si na pravi poti. Če napreduješ v skladu z načrtom, se nagradi: privošči si tortico, kavico v dobri družbi ali pa sproščen večer s knjigo. 

Če zaostajaš, poišči dodatno uro na tedenskem urniku in nadoknadi zamujeno, ampak ne na račun vnaprej določenih časovnih blokov, za katere imaš že splanirane naslednje korake. Ti morajo biti zacementirani. 

Npr. sama bom svoj napredek spremljala na mesečni ravni. Če bom ugotovila, da v določenem mesecu nisem napisala najmanj 2 poglavij, potem bom za naslednji mesec načrtovala (in zacementirala) dodatne ure v mesecu, ko bom to nadoknadila. 

*

Po potrebi sproti prilagajaj svoj načrt. 

Če ugotoviš, da ne bo šlo, da kar naprej zamujaš in si si po vsej verjetnosti zastavil/-a prehud zalogaj za posamezno obdobje, seveda lahko načrt kadar koli prilagodiš. In obratno: če ugotoviš, da zmoreš več – go for it! 

Ni bistvo v tem, da se jeziš sam/-a nase, ker ti nekaj ne uspe. Bistvo je v tem, da stvari dosežeš. In kaj potem, če za to potrebuješ malo več časa, kot si sprva predvidel/-a! Tokrat si ti šef/-ica in zato lahko sam/-a prilagodiš svoj načrt. 

Zapomni si: že samo zato, ker imaš končno plan in ne glede na milijon drugih življenjskih zadolžitev korak za korakom hodiš proti svojemu cilju, si lahko rečeš zmagovalka oz. zmagovalec. 

*

Prijavi se na prejemanje brezplačnih poglavij moje Sive dame »