Meni

Leto: 2019

Domov 2019

Leto: 2019

2019 – »Naredi z mano, kar hočeš«

30.12.2019
Avtor
Kategorije: Blog, Navdih, Osebna rast
V življenju sem imela veliko zanimivih let. Nekoč sem zmagala na natečaju Onina zgodba, izdala sem roman Hotel Lavanda, pa roman Siva dama, diplomirala, magistrirala in se veselila tudi mnogih drugih dosežkov. Ampak nobeno leto ni bilo tako veliko kot 2019. Kajti 2019 je leto, ko sem se začela SPOŠTOVATI.
Vau. Tako velikega še ni bilo, zares.

Sprva nikakor ni kazalo, da bom decembra pisala tale sestavek. Začelo se je namreč bolj klavrno, z globokim razočaranjem – ne toliko nad drugimi kot nad samo seboj, nad dejstvom, da se po vsem tem času, po vsem, kar sem dosegla, po vsem, kar sem naredila na sebi, še vedno tako malo cenim.
Izkazalo se je, da sem potrebovala ravno to, tisti DOVOLJ, tisto kapljo čez rob. Tisti zadnji korak od roba, kjer se mi lahko zmeša.
Po bolečini, trpljenju, po tolčenju z glavo v zid tako nisem imela več druge, kot da se samo predam. Povsem, stoodstotno, absolutno predam. Ne grem se več. »Tukaj me imaš, tvoja sem. Naredi z mano, kar hočeš. Lahko me tudi ubiješ,« sem nekega večera iz grozljive bolečine, ki je nisem mogla več prenašati, rekla bogu*.
In bog mi je čez natanko pet minut poslal SMS: »Si se prijavila za Ugando? Če se še nisi, to hitro stori! Nič hudega, če že malo zamujaš rok.«
Čeprav nisem vedela, ali je to morda njegov načrt, da me ubije, sem upoštevala namig in se prijavila – seveda nisem bila preveč presenečena, ko sem bila sprejeta. Saj sem rekla: Naredi z mano, kar hočeš. Resno sem mislila.
Ko sem ljudem oznanjala, kaj bom storila, so me večinoma gledali s takim ali drugačnim šokom. Samo ena oseba je bila vesela, Dobra vila – Maja. Ker poslovno sodelujeva, sem ji med načrtovanjem bodočih projektov morala omeniti, da bom nekaj mesecev odsotna, ker grem v Ugando.
Bila je prva, ki je odreagirala totalno navdušeno, in nekega dne mi je po telefonu rekla: »Prav moram ti povedati. Začutila sem, da je ta Uganda zate ful pomembna, da moraš iti. Ker po tem se ti bo vse začelo odpirati.«
Te besede sem vzela za potrditev, da sem na pravi poti, nosila sem jih s seboj vedno, ko sem bila negotova. Ko sem v službi oznanila, da ne želim podaljšati pogodbe. Ko sem odpovedala svoje ljubo stanovanjce. Ko sem čutila nerazumevanje v družini. Ko sem se soočala s ti-si-zmešana-pogledi. Ko so mi zaradi ebole odpovedali projekt in sem morala izbrati drugega.
Pa ne le Majine, tudi svoje besede sem nosila s seboj: Naredi z mano, kar hočeš. Ko se predaš, se predaš. Ni obotavljanja, ni poti nazaj. Kar si rekla, si rekla.
In na koncu dobiš nagrado. Najlepši del tega, da se popolnoma predaš, je ta, da se ti niti sanja ne, kakšna bo nagrada. Vedno je presenečenje. In jaz obožujem presenečenja!
Presenečenje, ki mi ga je življenje tokrat pripravilo, je bilo spoštovanje do sebe. Sploh ne vem, kako sem se ga naučila, kje sem ga pobrala, a nekako sem ga.
Res je, da sem vse leto tako ali drugače delala na sebi in si za cilj postavljala, da nekoč nekje neham biti odvisna od stvari, ki so zunaj mene. Da postanem cela. In da privlačim cele ljudi. In čeprav so se stvari izboljševale, sem se še vedno ukvarjala z muhami drugih, še vedno sem svojo energijo dajala oh-mnogo-preslabo-filtriranim odnosom.
Potem je končno prišla na vrsto Uganda, in ko gledam nazaj, vidim, kako sem bila na začetku svojega bivanja v Kampali še vedno v svoji stari, preplašeni energiji. Moje prvo tamkajšnje poznanstvo je bil človek, ki se je strahotno obremenjeval s tem, kako je videti navzven. Drugo pomembnejše poznanstvo? Prav tako. Moji dve ogledalci.
In na koncu? Na koncu sem se znašla sredi mičkenega, a srčnega plemena pogumnih ljudi, ki so si upali biti natanko to, kar so. Ne le, da so si upali. Sploh se niso spraševali, kaj si drugi mislijo o njih. Samo uživali so, povsem sproščeni v svoji koži. Niti sanja se mi ne, kdaj so se moja ogledala tako močno spremenila na bolje, ampak so se.
Ker sem se spremenila jaz. Ne vem, zakaj, ne vem, kako, ampak potrebovala sem ta čas, potrebovala sem ta umik. In kot je rekla Maja, odkar sem prišla nazaj, je zares vse drugače.
Nenadoma ne toleriram več muhastih egotripov, ni mi treba za vsako ceno obdržati nekoga, okoli kogar moram nenehno hoditi po prstih. Ni mi treba vzdrževati odnosov, ki samo jemljejo. Zakaj že? Ko pa je toliko čudovitih duš, s katerimi izmenjava poteka na obeh straneh v povsem enaki meri? Zakaj bi ljudem pustila, da me vlečejo dol?
Ni se mi treba ukvarjati s tem, sem v nekem trenutku presenečena spoznala.
Več sem vredna. Več lahko dobim. Spoštujem se. Hudiča, SPOŠTUJEM SE?!
Vau. Zato pravim, draga moja, da je bilo to leto veliko leto. Našla sem tisto, kar sem iskala vse življenje – spoštovanje do sebe, in z njim spoštovanje do drugih. Ne veliko, bahavo spoštovanje, ampak povsem nežno, umirjeno cenjenje tega, kar sem. Ne »spoštovanje«, ki ga izkazuješ dragi, delikatni porcelanasti vazi, s katero moraš delati kot v rokavicah. Ne. Spoštovanje, ki ga čutim, je podobno tistemu, ki ga nameniš drevesu, mogočni lipi, ki je tiho, umirjeno usidrana v to, kar je, moč, modrost, trdnost – in del neskončne matere Zemlje.
V novem letu to želim tudi tebi. Da se umirjeno ceniš, da umirjeno rečeš ne, ko čutiš ne, da umirjeno stojiš v svoji moči in se zavedaš, kdo si. Ja, tega ti želim, ker občutek je … ah, izjemen.

*

* Z besedo bog imenujem silo, ki je večja od mene, ampak je hkrati znotraj mene. Lahko bi ji rekla tudi narava ali življenje ali vesolje ali prasila. Lahko bi ji rekla Alah ali Bog ali Jahve ali Ištar ali boginja ali The Boss. Vsekakor nima nobene povezave z nikakršno religijo ali cerkvijo, ampak je izključno povezana s tem, kar čutim v sebi. Kajti čeprav sem katoliško vzgojena, nisem nikoli verjela, da si boga lahko kdor koli lasti, še najmanj pa cerkev. Verjamem, da je bog od vseh in da mu je popolnoma vseeno, kakšno ime mu kdo da.

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

[ONINA ZGODBA 2013] Zakaj sva vztrajala?

24.11.2019
Avtor
Kategorije: Blog, Zgodbe
Narava se prebuja. Ptički ščebetajo in se igrivo lovijo med krošnjami, drevesa so posuta s popki, ki se bodo zdaj zdaj razcveteli v najrazličnejših odtenkih rožnate in bele. Tam na travi v parku, sredi žareče rumenih trobentic, pa leživa midva. Hrani me z jagodami in me ljubeče gladi po glavi, pri tem pa se niti za trenutek ne ozre po ljudeh, ki hodijo mimo. Jaz pa opazim. Opazim, da naju gledajo, nekateri posmehljivo, drugi začudeno in tretji z občudovanjem. Teh tretjih je kar precej. Verjetno si mislijo: »Glej ju, tako stara, pa še vedno tako zaljubljena.«

Res je, jaz in moj Tone nisva več najstnika. Imava jih šestdeset in še nekaj čez. In nisva sveže zaljubljena, še zdaleč ne. Ko sva lani praznovala štirideseto obletnico poroke, nisva šla na izlet, niti na sprehod v park. Otroci so nama prinesli rože in vino, češ da je to velik praznik, midva pa sva le skomignila z rameni. Še en dan, ki ga bova preživela eden mimo drugega, sva si mislila. In sva ga res.
Medtem ko sem prala perilo in čistila po hiši, je Tone posedal v vaški gostilni. Človek bi si mislil, da me bo to jezilo, pa me ni. Še vesela sem bila, da imam mir pred njim. Če sva bila predolgo skupaj, sva se hitro sporekla zaradi te ali one neumnosti. Res, niti najmanj me ni motilo, da spet sedi v gostilni. Ko se je tistega večera vrnil domov, sem že spala. Čeprav me je prebudil, mu tega nisem pokazala, negibno sem ležala na svoji strani postelje, s hrbtom obrnjena proti njemu. Legel je na drugo stran, kar se da proč od mene, in zasmrčal. Tako je bilo takrat, na najino obletnico. Enako kot vsako noč poprej.
Ljubezen je pač taka. Najprej kar prekipevaš od sreče, nato pridejo otroci, pa skrbi, dolgovi in hipoteke. Med bojem za preživetje je ljubezen v zadnjem planu. Ko se zaveš, da je med vama zrasel ledeno hladen zid, je običajno že prepozno. Najprej ti je hudo, jeziš se na poželjive poglede, ki jih namenja drugim, navadno mlajšim ženskam, potem pa ti nenadoma postane vseeno. Da ti le da mir, čim več miru.
In midva sva si ga dala, drug drugemu sva dala veliko miru. Čez dan sva si izmenjala kakih deset besed, razen kadar sva se sporekla. Takrat je bilo bolj pestro. A se ni zgodilo pogosto, ker se nikomur ni ljubilo prepirati. Delovala sva kot nekakšno podjetje: jaz sem opravila svoje delo, on svoje, odnos med nama pa je bil strogo posloven. Če si je zaželel družbe, je šel v gostilno, če sem si je zaželela jaz, sem šla v cerkev.
Če bi kak mlad par prišel do točke, kjer sva bila midva, bi se pri priči ločil. Tudi sama sem se včasih vprašala, kako zdržim, zakaj sem še vedno tu. Ampak jaz sem iz drugih časov, iz časov, ko nisi kar tako obupal nad zakonom. No, obupal si že, a si vztrajal. »Zakaj?« me je vprašala hčerka. »Zakaj vztrajaš, čeprav nisi srečna?« Ker sem obljubila, sem ji odvrnila in pogovora je bilo zame konec.
Tako kot jaz je obljubil tudi on. In obljubo je držal. »V dobrem in slabem, v obilju in revščini, v bolezni in zdravju, od tega dne naprej, dokler vaju smrt ne loči,« sem jasno, kot bi bilo včeraj, v glavi slišala duhovnikove besede, ko sem v stanju med zavestjo in nezavestjo čutila, da me je s svojimi od zemlje umazanimi rokami pobral s kuhinjskih tal.
Odnesel me je v avto in – jokal? »Prosim te, zbudi se,« je hlipal in v njegovem glasu je bilo čutiti obup. Hotela sem mu reči: saj sem dobro, slišim te, vse je v redu, pa nisem imela moči. Tako mlahavo se še nisem počutila. Šele v bolnišnici so me za silo pokrpali, in on je bil tam, ves čas. Noč in dan je sedel ob moji bolniški postelji in čakal, da pridem k sebi.
Čez nekaj dni sem se počutila toliko bolje, da sem začela zdravnika nadlegovati z vprašanji o tem, kdaj bom šla domov. Vztrajno je odkimaval, a je ostajal skrivnosten. Včeraj pa je le izrekel tisto grozljivo besedo: rak. V zadnjem stadiju. Srce mi je obstalo in čutila sem, da je otrpnil tudi moj mož, ki je sedel na stolu poleg postelje. »Koliko časa imam?« sem naposled le uspela izdaviti. Ni vedel. Morda mesec, morda dva. Morda, če bom zelo močna, celo pol leta.
Ko je doktor zapustil sobo, je moj mož legel k meni v posteljo in me prvič po dvajsetih letih tesno privil k sebi. Brez besed me je gladil po tankih sivih laseh, dokler nisem zaspala, in zraven ihtel kot majhen fantek. »Ljubim te, vedno sem te ljubil,« je zašepetal, tik preden sem zatisnila oči.
Danes zjutraj, ko so me prebudili prvi pomladni žarki, me je že čakal. Oblečen je bil pražnje, v svojo najlepšo obleko, okrog vratu pa si je zavezal metuljčka, ki ga je nazadnje nosil na poroki. Elegantno, a v kombinaciji z veliko modro hladilno torbo, ki mu je visela čez desno ramo, skrajno nenavadno.
»Zbudila se je … moja princeska,« je dejal, ko se mu je čez obraz zarisal nasmeh. Z rokami sem se dvignila pokonci in se skušala spomniti, kdaj sem bila nazadnje njegova princeska. Dolgo je bilo tega. »Pridi, greva na izlet,« mi je pomežiknil. Dvignil me je iz postelje in me odnesel iz bolniške sobe.
Ko uro zatem v razvlečeni črtasti pižami še vedno ležim v njegovem objemu sredi cvetočega travnika, se končno zavem, zakaj sem vztrajala. Zakaj sva oba vztrajala. V resnici najina ljubezen nikoli ni umrla, le potopila se je v globok sen, ki mu ni bilo videti konca. Midva pa sva vedela, da se bo nekoč prebudila – in se je. Tik pred zdajci, a prebudila se je, močnejša kot kdaj koli. Vedela sem, da bo polepšala moj zadnji mesec ali dva, morda pa mi bo vlila moči, da jih doživim še šest. Šest najlepših mesecev v mojem življenju.
Zmagovalna Onina zgodba, ki mi je leta 2013 prinesla Onino pero.

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 01

[Objem s Črne celine] Ne pozabi, od kod prihajaš

20.10.2019
Avtor
Kategorije: Blog, Navdih, Zgodbe
»Veš, zakaj smo Afričani posebni?« mi reče prijatelj, rojen Ugandec, ki že mnogo let živi in dela v Evropi. »Ker vedno pridemo nazaj. To je v nas. Čutimo se povezane z zemljo naših prednikov. Ko imamo težave v življenju, vemo, kaj nam je storiti. Nazaj moramo, tja, kjer smo se rodili. Da dihamo zrak, ki so ga dihali naši predniki. Njihova energija je še vedno tam, v domači zemlji, domačih gorah in zraku. In tam so tudi vsi odgovori.«
Ajajaj, kako močno sporočilo.

Kaj pa jaz? Ali kdaj pomislim na prednike, ko imam težavo? Ali kdaj prosim za nasvet starše, stare starše? Ali se kdaj vprašam, kaj bi v moji situaciji naredili ljudje, ki so bili tukaj pred mano, ki jih mogoče sploh nisem nikoli poznala? Ali se sploh kdaj spomnim na ljudi, katerih kri se pretaka po mojih žilah, pa morda sploh ne vem, kdo so bili?
Pri nas na »razvitem zahodu« je samostojnost tako cenjena. In zagotovo je prav, da v nekem trenutku prerežemo vezi z družino in najdemo svojo pot v tem svetu. Treba je odleteti iz gnezda in se znajti po svoje, se naučiti poskrbeti zase.
Vendar mi ne gre iz glave vprašanje: Ali je način, kako prerežemo vezi pri nas, res pravi?
Kolikokrat se pritožujemo nad kom od svojih ožjih družinskih članov, češ kako lepo mu je v življenju, ker da je bil obravnavan drugače, ker da je imel srečo.
Ampak – kaj ni on del mene? Ista kri teče po njegovih žilah kot po mojih. Če je njemu lepo v življenju … a ni isto, kot da je lepo meni? Mu ne morem preprosto – privoščiti?
Se tako reže vezi? Z ostrim nožem gneva in ljubosumja?
Vsak ima svojo pot, prej ali slej se razkropimo, to je neizogibno, to je zdravo. Vendar ali je še vedno zdravo, da vedno redkeje najdemo čas za svoje še živeče prednike?
Odhajamo vsak po svojih »pomembnejših« poteh. Tako pogosto se vrnemo šele takrat, ko je že prepozno. In kaj se zgodi potem? Prepir za dediščino. Z brati, sestrami, z ljudmi, ki so tvoji.
Na koncu svoje prednike skrčimo na nekaj tako banalnega, kot je kos zemlje. Ali kup denarja.
Prednike, ki so nam dali vse, kar mi smo. Po svojih močeh so poskrbeli, da nam ni nič manjkalo, ampak dali so nam še toliko več! Naučili so nas, kaj je svet. Kdo smo mi. Kaj je zares nekaj vredno. Dali so nam vse tisto, kar nosimo v srcu. Vrednote. Moralo. Ljubezen. Zgodbe. Izkušnje. Podporo.
In namesto da bi prihajali nazaj domov po še več modrosti, po še več vsega, kar je iz nas izklesalo te čudovite samostojne posameznike, ki navdihujemo druge, nimamo časa. Imamo svoje stvari. Imamo svoje ljudi. In poleg tega smo druga generacija, zato oni naših težav ne bi razumeli.
Kaj pa vsi tisti ljudje, ki v svojih starših niso našli ljubezni in podpore – ampak samo sovraštvo? Kajti tudi to je včasih družina. Družina je lahko trpljenje, lahko so leta bojev za eno samo potrditev, en sam stavek, ki bi povedal, da z nami ni nič narobe. Naši predniki nas ne nazadnje lahko vodijo skozi težke preizkušnje – ki so iz nas prav tako naredile to, kar smo danes. Naj se vračamo po še več tega?
Verjetno imamo skoraj vsi med svojimi predniki tistega nekoga, ki je zloben in poln sovraštva ter grenkobe, ki mogoče počne same grde stvari. In najlažje ga je sovražiti. Se ga sramovati.
Ampak kaj ne vidiš, da je on ti? Iz istega testa sta, njegova kri teče po tvojih žilah. Če sovražiš njega, sovražiš sebe. Če se sramuješ njega, se sramuješ sebe. Lahko si zatiskaš oči. Lahko si lažeš, da nimaš nobene povezave z njim. Lahko se pretvarjaš, da ni nikoli obstajal. Ampak on je ti. Če odpustiš njemu, odpustiš sebi.
In ne glede na to, kakšen je naš razlog, da se ne vračamo – ali je to sovraštvo, sram, ali preprosto ignoranca … Najbolj žalosten del je ta, da bomo na koncu vendarle prišli.
Kot jastrebi nad mrhovino se bomo spustili nad vsem materialnim, kar je ostalo za našimi predniki. Ker to je tisto, kar šteje, kajne?
Zares, »razviti svet«, kam si zašel?

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

[Objem s Črne celine] Je stisk roke res dovolj za srečo?

02.10.2019
Avtor
Kategorije: Blog, Navdih, Zgodbe
Temačna sobica, prav na koncu ene izmed slepih ulic največjega kampalskega sluma Kisenyi, tako nesrečno postavljena prav v kotu, izven dosega žarkov pripekajočega sonca.
A začuda vzdušje v njej ni prav nič temačno, temveč na prijeten način dinamično. Ljudje prihajajo in odhajajo, nekdo sedi na mizi, ki delno zakriva vhod, in brenka na kitaro. Nekdo drug nama s prijateljico želi pokazati, kako dela jogo (ampak prej morava vstati, ker sediva na njegovi joga blazini).

Zdi se, da so tam dobrodošli vsi, čeprav je res, da opažam večinoma moške različnih starosti – od mladeničev, ki so v večini, do starejšega, prav nič sramežljivega gospoda, ki naju prosi, da se slikava z njim. Ker hoče imeti fotografijo z belkama, seveda.
Ena stena je v celoti polepljena z obledelimi fotografijami obrazov vseh starosti, barv in oblik, druga je okrašena z barvitimi maskami iz papirja. Vse to je delo Overdosa, očeta Street Voica, varnega prostora za mladino sluma, za otroke glasnih in prašnih ulic v prestolnici Ugande. Fotograf je, umetnik, glasbenik. In vzdevek Overdose je dobil, ko se je nekega dne zaradi naivnosti in nepoznavanja drog skoraj predoziral s tabletami, ki jih je dobil od nekega Američana.
»Ljudje ne potrebujemo veliko. Včasih je dovolj že preprost stisk roke,« je rekel tistega dne, ko sem ga prvič srečala. In s tem me je zadel. Samo stisk roke?
Temačen, a dinamičen dom Street Voica omogoča mladini, da tam ustvarja glasbo. Pleše. Se ukvarja z umetnostjo. Vadi jogo, če hoče. Kar koli, samo da mladi ne počnejo neumnosti. Da se ne zapletajo v kriminal in droge. Mnogi nimajo družin, ki bi jih skrbelo zanje – Kisenyi je slum z največ otroki ulice v Kampali –, Street Voice je njihova družina. Kolegi v Street Voicu opazijo, če se nekdo zvečer ni vrnil, se pozanimajo, kje je, kaj se je zgodilo.
In to jim je dovolj. Varen prostor. Svoboda ustvarjanja. Stisk roke. »Ne potrebujemo veliko.«
In kaj potrebujemo mi? Kaj potrebujeva jaz in ti?
Bi nama bil stisk roke dovolj?
V svetu, ki nam na vsakem koraku sporoča, da še nimamo dovolj? Da mi sami še nismo dovolj. Vedno obstaja še nekaj, kar »potrebujemo«, ker nam tako narekujejo mediji, oglasi, družbena omrežja. To kremo, ono znamko oblačil, tisto maskaro, tisti avto … Samo še to, in bomo popolni.
Pa bomo res?
In … ali to res hočemo biti?
Ali ni tisočkrat bolje, kot se pehati za popolnostjo, preprosto uživati v tem trenutku in v majhnih čarobnostih, ki nam jih prinaša življenje?
Drobna pozornost, nasmeh neznanca, prijazna beseda, stisk roke. Stisk roke!
Koliko je v resnici vreden stisk roke? Koliko je vredno priznanje, da si v redu, prav takšen, kot si? Pa čeprav si drugačen od mene in sem jaz drugačna od tebe. Pa čeprav so tvoje cunje stare in ponošene. Čeprav je tvoja koža drugačne barve. Čeprav je inštrument, na katerega igraš, izrabljen in potolčen. In čeprav ne uporabljaš dnevne in nočne kreme iz oglasa.
V redu si.
Nisi popoln.
Ampak si v redu, zares.
Takšen, kot si.
Čeprav sva si tako različna, sva v bistvu enaka.
Ljubezen potrebujeva. Potrditev. Zavedanje, da naju nekdo priznava.
Vse tisto drugo, kar mi pravijo, da potrebujem, je tako zelo nepomembno. Lahko živim brez kreme iz oglasa. Ne potrebujem najboljšega avta. In če moja stegna niso videti kot stegna moje najljubše Instagram zvezdnice, me tudi ne bo konec.
Prijatelja potrebujem. Ljubezen. Priznanje.
Moram vedeti, da sem v redu.
Ker sem. V redu sem, tako kot si ti.
Vprašanji za razmislek: Kdaj si nazadnje nekomu dala vedeti, kako čudovit in pomemben je? Kdaj si nazadnje to dala vedeti sebi?

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

[Objem s Črne celine] Kako sem odšla iskat žuborenje

17.09.2019
Avtor
Kategorije: Blog, Navdih, Zgodbe
Če bi ti rekla, da sem pustila čisto solidno varno službo in sredi najbolj napihnjenega stanovanjskega balona odpovedala svojo ugodno malo garsonjero blizu centra Ljubljane, zato da grem za tri mesece v Ugando, ne da bi imela kakršen koli načrt za naprej, in če bi ti zraven še navrgla, da že dolgo nisem več najstnica ali študentka, ampak sem lansko leto zakoličila tridesetico, kakšen pogled bi mi poslala?
A) Ti-si-zmešana pogled ali
B) punca-ti-maš-pa-jajca pogled?

To sta bila namreč edina dva odziva, ki sem ju dobila od ljudi. Nič vmesnega, izključno in samo to dvoje.
A ni zanimivo, kako gledamo na ljudi, ki izstopijo iz rutine, v katero smo vsi po vrsti tako boleče vpeti? Kot norce na eni strani ali polbogove na drugi strani. Kot da ta izstop iz začaranega kroga ni na voljo čisto vsakemu izmed nas.
Odločitev, da moram nekaj ukreniti, je padla, ko sem nekega ponedeljka hodila v službo ob isti uri in po isti poti kot v petek. Počutila sem se isto kot v petek. In enako nujno sem potrebovala kavo kot v petek. In kot v četrtek. Pa v sredo. Pa vsak delovni dan prej.
Razmišljala sem, da bom čez tri minute stala na semaforju in čakala zeleno, da bom čez pet minut čakala dvigalo in se jezila, ker toliko časa ne pride, da bom čez sedem minut že naredila “biiip” s svojo službeno kartico in potem osem ur preživela v istem prostoru kot v petek s približno istim resigniranim občutkom v prsih kot v petek.
Takrat sem se zavedla, da nisem nič boljša kot kak dobro sprogramiran robot.
In vendar nisem robot.
Človek sem, živ človek z reko krvi, ki prodira skozi njegove vene, s stotinami celic, ki se delijo in množijo, s srcem, ki utripa v pričakovanju nečesa novega, vznemirljivega.
Vse v meni živi in deluje … zakaj? Zato da bi kot robot vsak dan znova počela nekaj, kar mi drugi pravijo, da je normalno, da je treba?
Ne, ne. Že dolgo nazaj sem si obljubila, da bom živa. Dokler bom hodila po tem svetu, bom čutila žuborenje življenja v sebi in vsakič znova ukrepala, ko bom ugotovila, da počasi ugaša.
In zato je spoznanje, da se obnašam kot robot, prineslo odločitev, da korenito zarežem v svojo vsakodnevno rutino. Da zarežem v vse, kar poznam, v vse, kar je »še kar okej«, ampak zares samo »še kar okej«. Da zaživim, zamenjam fokus. In ugotovim, kaj bi bilo lahko zame več kot »še kar okej«.
Prijavila sem se na razpis Voluntariata, dobila štipendijo – nato pa pustila vse, stanovanje, službo, odnose, da bi poiskala svoje žuborenje in žar v očeh.
In zdaj sem tu, v tisočkrat prenatrpani Kampali, kjer se ulice kar šibijo od življenja. Iz vseh kotov in lukenj se sliši glasba, na cestah je kar črno od 50.000 moto-taksijev, imenovanih boda boda, po ulicah se brez prestanka vijejo reke ljudi, otroci se podijo za zračnicami, ki so, tako je videti, neznansko popularna igrača, ali pa v gručah tekajo za mano in se me skušajo dotakniti, ker sem bele barve, tako kot ljudje, ki jih včasih vidijo po televiziji.
In potem so tu njihovi starši in bratje in sestre, ki se trudijo preživeti in prodajajo vse mogoče, vsepovsod, na ulici, na cesti v prometnih zamaških, na velikem parkirišču taksijev. Z vseh strani stegujejo roke k meni in mi vpijejo: »Sister, sister! Welcome customer! Hello muzungu, how are you, muzungu? Good price for you muzungu!«
Hotela sem življenje, in zdaj ga imam. Pomešanega s prahom, izpušnimi plini in revščino. V središču tega kaosa se obračam vase, se znova spoznavam s seboj in iščem način, kako delček tega žuborenja za vedno ohraniti v svojem srcu.
Vprašanje zate: Ali obstaja področje tvojega življenja, na katerem se ti počutiš kot robot – in ti to ni všeč? Odgovori sebi, ne meni 😊

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

Na robu prepada, kjer rastejo krila

10.08.2019
Avtor
Kategorije: Blog, Navdih, Osebna rast
Globoka voda, lebdim v njej, ne vem, kam me bo odneslo. Vem, da je veliko, da je globoko, da je več, kot sem kdaj koli doživela, preživela. Lahko je vse. Lahko je neskončno lepo, lahko je neskončno boleče. Lahko je oboje.

Vem da je veliko, vem da je drugače, a ne vem, kaj je. Vem, da je pomembno, in vem, da ne bo lahko. Ampak lebdim tu, do vratu v tej globini nečesa močnega, nečesa nepredstavljivega, nečesa veličastnega, nečesa čarobnega.
In čakam.
Čakam, da vidim, kam me odnese.
Čakam, da prejmem navodila.
Čakam, da izvem, kaj storiti, če sploh kaj.
Čakam, da vidim, kaj je to, zakaj sem tu, zakaj se tako počutim.
Na robu spremembe.
Na robu preobrazbe.
Na robu prepada, kjer ti zrastejo krila.
Ne vem, kaj je to, ne znam pojasniti občutkov. Vem pa, da so tu. Ne vem, zakaj ne potrebujem nobenega odgovora, ampak samo čakanje, da se zjasni. Ne vem, zakaj se mi zdi, da se bo to zgodilo samo od sebe. Da bo prišel nek trenutek nekje v prihodnosti, ko mi bo jasen vsak droben korak na moji poti. Ko mi bo jasen vsak občutek, ki sem ga kdaj koli občutila.
Ko bo tu, bom vedela, kaj sem čakala.
Kot da je vse prav, točno tako, kot je zdajle.
Kot da vse to vodi k temu trenutku, ki je nekje na dosegu roke, pa vendar se mi ne zdi potrebno, da jo iztegnem proti njemu. Ker razumem, da se bo zgodilo samo, v nekem trenutku, v nekem času, v neki situaciji. Takrat bo čas pravi in vse to, kar lebdi ob meni v tej globoki temi in kar je tukaj čisto blizu okoli mene, bo postalo eno z menoj in s to gmoto, ki ji ne vem imena, le to vem, da mi daje občutek breztežnosti. Razsvetljeno bo v zlati svetlobi nečesa, za kar sem se rodila, nečesa, za kar bi lahko tudi umrla. Nečesa, kar je pomembno. Ne samo zame. Za svet. Za ljudi. Za zavest. Za bitja. Za planet.
In Ti si tu ob meni.
Samo še ena izmed čarovnij, za katerimi se le iztegnem, in so moje.
A če se v tem trenutku iztegnem za Teboj, bo tok odplavil nekaj drugega. Če se iztegnem za neko drugo čarovnijo, bo odplavil Tebe. Če počakam, če diham, če pustim, je ta trenutek že tu, v meni. Trenutek alkimije. Trenutek, ko se tema spremeni v zlato. Trenutek, ki je moj. In je Tvoj. In je naš. Trenutek, ko sem eno s Tabo, s svetom, z vsem, kar je. Sveti trenutek.
Ne, za ničemer se mi ni treba pehati.
Samo dihati moram.
👉 Vprašanje zate: Kje imaš občutek, da se bojuješ in bojuješ, pa je vedno slabše? Kako bi bilo, če bi preprosto – izpustila?

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

Je tudi tvoja pot malo »čudna«?

01.07.2019
Avtor
Kategorije: Blog, Navdih, Osebna rast
Daj, usedi se z mano v časovni stroj. Na armaturni plošči bova pritisnili minus pet let.
👉 Kako si je pet let mlajša ti predstavljala svoje življenje danes? Je takšno, kot je mislila, da bo?
Moje – niti slučajno. Pet let nazaj sem bila v približno okej zvezi in sem tudi na splošno živela približno okej. Pričakovala sem, da bo moja pot takšna, kot so vse »običajne« poti, saj veš – služba, kredit, stanovanje, mož, pes, otrok …
Pa ni tako. »Bum! Tresk! Stop!« mi je reklo življenje, in dodalo: »Sabina, to ni tvoja pot.«
O, bog, kako težko je bilo Sabini to priznati, še težje sprejeti.
Ker čeprav veš, da tvoja pot ni napačna, da je unikatna in zate edina prava, ker te vodi na tisto mesto, ki si si ga od nekdaj želela, na tisti epski kraj, kjer štima vse tisto, kar ti je pomembno, in čeprav veš, da je vsak padec na tej poti, vsak podaljšek in ovinek nujen, ker te vodi na tisti tvoj kraj s tistimi tvojimi ljudmi, ja prekleto, da je vseeno težko sprejeti, da se boš tolikim zdela čudna, včasih celo tistim, ki so ti blizu in te imajo v resnici neskončno radi.

Čudna se jim boš zdela, ker tvoje načrtovanje sega ravno do pojutrišnjem, razen če gre za potovanje, potem ga lahko načrtuješ tudi za leto vnaprej. Čudna se jim boš zdela, ker se ne najdeš v nobeni službi, ne ker si lena, ampak ker te tisto, kar počneš doma do polnoči in še čez, tisočkrat bolj polni in tisočkrat bolj osrečuje. Ker veš, da ne smeš delati proti sebi, ker ti denar ni prvi, ker se tisočkrat bolj kot varno in umirjeno hočeš počutiti ŽIVO. Ker jočeš, ko vidiš, kam gre svet. Ker jočeš, ko vidiš, kakšen je človek do človeka. Ker za cel mesec padeš v depresijo, samo zato, ker se ti zdi neumno, da si se sploh rodila, če ničesar od tega ne moreš spremeniti. Ker nimaš ničesar zares svojega in v bistvu lahko kadar koli spakiraš in greš na neko drugo mesto. V drugo državo. Na drugo celino. Tudi če jih imaš 30 ali 40 ali še več.
Saj, ne razumejo, ker jih je strah. Tako kot je tebe. Saj te je. čeprav veš da je pot prava, te včasih pogloda črviček dvoma, ki ti reče: Kaj ne bi bilo boljše biti takšna, kot so vsi ostali? Kaj ne bi bilo to lažje?
Ampak potem veš, kaj bi to zate to pomenilo.
Pristati bi morala na nekaj srednjega. Nekaj približno okej. Imela si približno okej. In približno okej ni bilo v redu. To si potrebovala, da si videla, da to niti slučajno ni zate. nekaj drugega je, nekaj, kar požene kri po žilah. Nimaš pojma, kaj. Ampak to iščeš, to si si zaželela. Morda še preden si prišla na ta svet.
Zaželela si si EPSKO.
In zdaj delaš, padaš, se pobiraš. Zidaš temelje za to svoje EPSKO. Ker nič epskega ne more nastati na trhlih temeljih. Nič epskega ne more nastati iz nečesa, kar te ne prebuja, kar te ne oživlja.
Morda se ti včasih tako kot meni zdi, da se po svoji poti voziš »v rikverc«.
Na vseh področjih se je zame po navadi začelo solidno, saj veš – tako, nekaj srednjega –, potem pa je bilo vedno slabše. Kot bi mi življenje pokazalo, kaj lahko imam s tistim zavedanjem takrat, ampak ker mi ni bilo všeč, ker sem hotela več, nekaj drugega, nekaj, za kar se mi kar nekako zdi, da sem tukaj, pa naj se to sliši še tako klišejsko, in ker sem življenju rekla, da hočem epsko, mi je življenje odvrnilo: “Če hočeš EPSKO, boš morala delati. Najprej greš na dno, da lahko potem gradiš iz nič.”
In sem šla na dno, kar dobro sem ga spoznala, in še bolj sem tam spoznala sebe.
Šele na dnu lahko zares ugotoviš, kdo si, ker tam si sama, nihče ne bo šel za tabo. Ko se res dobro spoznaš sama s seboj ter z načini, kako se dvigniti s tal, takrat postaneš nepremagljiva.
Zato zdaj, ko se po polžje vzpenjam ven z dna svoje luknje, zdaj vem, da za sabo puščam trdne temelje. Vem, ker padem vsakič, ko nekaj čisto malo ne štima. Vem, ker vsakič znova popravljam svoj zid in nisem zadovoljna z nečim srednjim. Vem, da morajo temelji trdno stati, da bom lahko na njih ostala vzravnana.
In čeprav morda res vozim v rikverc, hkrati vem, da se bom na svoj unikaten rikverc način pripeljala na pravljičen kraj, kjer se bodo stvari čarobno zložile. Najlepši vrt bom zgradila na svojem pogorišču vsega.
Ptice bodo pele, in voda bo nežno žuborela, in vse čudovite duše, ki bodo tam z menoj, ne bodo niti slutile, da sedijo na pogorišču. Jaz pa se bom ob vsakem pogledu na bujno cvetje in visoke šelesteče trave spomnila na pepel, ki jih je pognojil, da zdaj tako lepo krasijo moj svet.
In veš, kaj bom rekla?
Bogu hvala. Bogu hvala za to mojo čudno pot.

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

Edina oseba, ki je ne smeš pustiti na cedilu

13.06.2019
Avtor
Kategorije: Blog, Navdih
Imaš tudi ti kdaj že vnaprej slabo vest, ko veš, da boš nekoga pustil/-a na cedilu?
Jaz sem bila v takem obdobju zadnje tedne. Ne morem ti povedati, kako zelo sem se bala povedati, kaj nameravam!
Ampak potem sem se spomnila …
… da sem prav zato, da ne bi koga pustila na cedilu, pravzaprav – tako paradoksalno! – že vse življenje puščala na cedilu nekoga res pomembnega.

👉 Samo sebe.
Puščala sem se na cedilu, ko nisem povedala, kaj si želim. Ker sem mislila, da moje mnenje ne šteje, da moje želje niso pomembne, da sem najmanj škodljiva, če sem mala, tiha, prilagodljiva miška.
Puščala sem se na cedilu, ko sem mislila, da moram za partnerja narediti vse. Ko sem mislila, da je žrtvovanje enako ljubezni. Da je njegova sreča pomembnejša od moje.
Puščala sem se na cedilu, ko sem živela, kot drugi pravijo, da je treba živeti. Ko sem čutila, da nekaj ni prav, pa sem šla naprej, ker »tako mora biti«, ker bo sicer nekdo prizadet, ker me bodo ljudje grdo gledali in bodo moji domači nesrečni.
Puščala sem se na cedilu, ko sem ostajala na drugem mestu, čeprav sem si želela biti na prvem. Ko sem pristajala na kompromise, ker sem mislila, da je to edini način, da dobim vsaj nekaj. Ko sem si želela epsko, a sem sprejela še manj kot povprečno.
Puščala sem se na cedilu, ko nisem počela, kar sem čutila, da moram. Ko sem sprejela službo, o kateri sem že vnaprej čutila, da z njo nekaj ni prav. Ko sem vztrajala v službi, v kateri nisem bila več srečna. Ko sem se oklepala ljudi, ki so me že dolgo dušili. Ne zato, ker brez njih ne bi mogla živeti, ampak zato, ker sem se jih bala prizadeti.
Dolgo dolgo nisem razumela, da sem vse te ljudi, ki sem jih tako vztrajno »reševala«; v resnici najbolj prizadela prav s tem, ko nisem bila iskrena. Mislila sem, da jih s tem, ko puščam stvari takšne, kot so od nekdaj bile, ščitim pred bolečino.
Da kot mama mačka sovražno piham proti spremembam in jih, uboge nedolžne mucke, držim v varnem objemu vsega že znanega. Da jaz malo potrpim v zameno za to, da bodo vsi ti ljudje ostali srečni, zadovoljni.

Nisem razumela, da ljudje, ki so mi blizu, ne morejo biti srečni, če nisem srečna jaz. Nisem razumela, da s tem, ko manjšam sebe, manjšam tudi druge. S tem, ko zapiram usta sebi, zapiram usta tudi drugim. S tem, ko se odpovedujem svojemu žaru, jemljem moč vsem, ki me opazujejo.
Mislila sem, da sem velika in pogumna, ker sem tako dobra žrtev. Da malo stisnem zobe in potrpim, za vse druge, da jih ne pustim na cedilu.
Ampak – a vidiš, kaj sem počela s tem, ko sem nase prevzemala odgovornost za njihovo srečo?
Jemala sem jim možnost, da sami poskrbijo zanjo.
Nisem bila rešiteljica, bila sem pokroviteljica. Nisem verjela, da lahko sami poskrbijo zase. Verjela sem, da me tako zelo potrebujejo. Da sem tako zelo pomembna zanje. Da brez mene ne morejo.
Kot kaka superženska sem se postavljala nadnje.
In se opekla, vedno znova in znova in znova.

Vidiš, morala sem doživeti trideset let in še čez, preden sem dojela, da odrasli ljudje lahko poskrbijo zase. Da njihova moč vstati in narediti, kar je prav za njih same, presega vse meje, vse zgodbe, vse značaje.
In dojela sem še nekaj.
Da tudi jaz lahko poskrbim zase.
Da v sebi rjovim od moči, ki me je zmožna postaviti na noge vedno, ko padem. Mi pokazati pot, ko se izgubim. Me povečati, ko se počutim majhno. Mi pomagati, da stopim iz cone udobja, in če je treba, pustim na cedilu vse, razen sebe.
Ker je natanko tako na koncu – čudežno! – za vse najbolj prav.

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 01

Tebi, ki si jo obiskal pred menoj

14.03.2019
Avtor
Kategorije: Blog, Zgodbe
Prijatelj dragi,
položil si jo, bravo.
In misliš, da si veliko dosegel?
Čestitam, res dosežek.
Prava trofeja.

Škoda,
ker je tvoja polica
premajhna zanjo.
Škoda,
ker se ti še sanja ne,
kdo ona je.
Škoda,
ker z njo nisi šel
v globine.
Škoda,
ker nisi nikdar spoznal,
kako strastna je, ko ljubi,
kako seksi, ko se preda,
kako lepa, ko se prepusti.
Res škoda, ker misliš,
da je dosežek, če jo položiš.
Škoda, ker ne veš, kar vem jaz.
Da je dosežek,
če te ljubi.
Če te izbere.
Vsak dan znova.
Tebe. Takega, kot si.
Dosežek je, če smeš biti ob njej.
Če se s teboj čuti varno,
da ljubi.
Da zaspi v tvojem naročju
in se ti prepusti,
ti zaupa, da je ne boš izpustil,
čeprav so mnogi
z njo naredili prav to.
Ti da srce,
tisočkrat zlomljeno,
tisočkrat zakrpano,
in ti zaupa,
da ga ne boš raztrgal,
kot so ga tisočkrat prej,
ampak ga s poljubi zdravil,
košček za koščkom,
razpoko za razpoko.
Da boš z njo ravnal
tako lepo,
tako nežno,
tako skrbno,
da boš za vselej zabrisal sledi
razbojniških bratov,
ki so jo obiskali
pred teboj.
Dosežek je,
če ti tako zaupa,
da se odpre,
nežno kakor cvet.
Cela,
takšna, kot je –
prelepa
božanska
princesa.
Če ti da videti
globoke rane,
upe in hotenja,
najdrznejše sanje,
vse, kar ona je.
Če te ovije
v svojo ljubezen,
čisto kakor rosa,
nežno kakor breza
in močno kakor hrast.
Ljubezen,
ki je čudež.
Je navdih.
Vir moči.
Ljubezen,
ki gre s teboj,
kamor koli se nameniš.
Ljubezen,
zaradi katere
nikoli ne izgubiš.
To ti da Ona,
če je s tabo,
če je tvoja.
In ti misliš,
da si veliko dobil.
Da si zmagal.
Verjemi, če ti pomaga.
Ampak v sebi veš,
da sem zmagal jaz.
Škoda, ker nisi vedel,
kaj se skriva tam čez.
Škoda zate.
Sreča zame.
Ker me ljubi.
Ona me –
LJUBI.
 
– Tisti, ki je prišel za teboj

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0

Glejte nas, gole plešemo pod zvezdami

06.02.2019
Avtor
Kategorije: Blog, Navdih, Zgodbe
Moj januar je bil letos … ufff, naporen, zelo zelo naporen. V nekem trenutku, ko je bilo najhuje, sem razmišljala o tem, zakaj neki je moja duša sploh prišla sem, na ta planet. A je trapasta ali kaj? Zakaj za vraga je izbrala to izkušnjo življenja, to boleče pokanje po šivih in rast v neskončnost, te občutke, ki so tako močni in ki jim ni videti konca – namesto da bi preprosto ostala tam, kjer je čutiti neskončen mir, spokojnost, neskončno umirjeno srečo?

Zaželela sem si, da bi se vrnila tja, veš. Zdelo se mi je, da ne bom več zmogla.
A manj kot teden dni po teh občutkih sem že sedela v dvorani, polni žensk, in opazovala, kako so druga za drugo hodile na oder, takšne kot jaz, nepopolne, ranjene, anonimne, v življenjski izkušnji, ki se zdi tako unikatna, pa vendar smo si v njej tako podobne. Vse nas boli.
Poslušala sem žensko, ki je govorila o zlorabah, grdih, nikoli ubesedenih, pa žensko, ki je celo življenje zadrževala svojo divjost, ker ni bila sprejeta, ker ni bila takšna, kot bi morala biti, pa žensko, ki še nikoli ni čutila, da je dovolj. Žensko, ki je vedno premalo. Ne za svet, zase je premalo. Premalo lepa, premalo pametna, premalo sposobna, preslaba mati. O, bog, kako sem jo čutila. In o bog, kako neskončno pogumna se mi je zdela! Nikoli dovolj, pa vendar stoji tam gor pred vsemi nami in s tresočim glasom govori v mikrofon o vsem, kar jo boli.
Nenadoma me je preplavilo občudovanje. Kako pogumne so! Svoje golo srce so nam pokazale na dlani, ga na milost in nemilost izpostavile nam, neznankam, ki bi ga prav lahko raztrgale kot ptice ujede. Pa ga nismo. Čutile smo z njimi. Čutile smo njihovo moč, njihov pogum. Čutile smo svojo moč, svoj pogum.
Kako prekleto velike smo! Kakšne so naše duše! Kaj vse prenesejo in kaj vse pozdravijo. Pravi čudež smo in brez vsakega zadržka se lahko vsako jutro znova priklonimo same sebi v ogledalu. Ne samo zato ker zdržimo, kot so nekoč zdržale naše trpeče babice, ampak ker se zdravimo, ker zdravimo cele rodove za naprej in za nazaj, ker smo čarobne alkimistke, ki svojo bolečino pretvarjamo v čisto zlato, ker druga drugi ustvarjamo varen prostor, kjer se lahko pozdravimo, ker smo potrpežljive, nežne, ranljive, in vse to dopuščamo tudi drugim, ženskam in moškim.
Tudi vas gledam, dragi moški. Gledam, kako čudoviti ste, kako močni in pogumni v svoji ranjenosti. In se sprašujem, kako da sami ne vidite. Kako ne vidite, da ste toliko več od telesa, da lahko sebi in nam daste toliko več?
In – kako ne vidite, da smo me več od telesa? Zakaj mislite, da se boste počutili močnejše, če nas skrčite samo na telo? Kaj res ne vidite, da tako postajate šibkejši? Ko vi čuvate našo veličino, vam me dajemo moč. Močnejše kot smo, močnejši ste vi!
Nismo več ženske, ki bi se podrejale, ki bi sprejemale vlogo šibkega. Pogumne smo, poglejte nas, kako prekleto pogumne smo postale. Gole plešemo pod zvezdami in v sebi čutimo vse vesolje. Tega ne počnemo zato, da bi se vi počutili šibke! Ne. To počnemo ravno zato, da tudi vi zasijete v tem, kar ste; ranjeni levi, ki imajo v sebi moč, da vstanejo, da zarjovejo in se dvignejo v svoji čudovitosti in veličastju.
Pogumni ste, dragi moški, zelo pogumni. In tudi če sami tega ne vidite, jaz vidim! Če bi samo za trenutek lahko nase pogledali skozi moje oči, bi se od ganjenosti zjokali. Videli bi pogumne bojevnike, ki nas varujejo in nudijo prostor našemu neskončnemu nihanju. Držijo nas na tleh, nas ohranjajo stabilne. Trudijo se. Za nas, ženske, po najboljših močeh se trudijo. Včasih čutijo, da se trudijo zaman. In včasih obupajo, ker so se vedno trudili zaman. Včasih jih tako boli, da se niti truditi ne morejo več. Ampak v njih je še vedno moč.
Moč, ki premika gore. Moč, ki rešuje princese. Moč, ki varuje kraljice.
Pravim vam, moč kraljev je v vas. Opazite, prosim vas, opazite tudi vi.
Kajti kraljice smo vstale. Želimo si kraljev. Svet si jih želi.

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Preberi več 0
Domov
Košarica (0)
Prijava
Nazaj na vrh
Nakupovalna košarica
Zapri

Košarica je prazna

Obvestilo o piškotkih

Na naši spletni strani uporabljamo piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo. Z nadaljevanjem uporabe spletne strani se strinjate z uporabo piškotkov.

Da, sprejemam