Narava se prebuja. Ptički ščebetajo in se igrivo lovijo med krošnjami, drevesa so posuta s popki, ki se bodo zdaj zdaj razcveteli v najrazličnejših odtenkih rožnate in bele. Tam na travi v parku, sredi žareče rumenih trobentic, pa leživa midva. Hrani me z jagodami in me ljubeče gladi po glavi, pri tem pa se niti za trenutek ne ozre po ljudeh, ki hodijo mimo. Jaz pa opazim. Opazim, da naju gledajo, nekateri posmehljivo, drugi začudeno in tretji z občudovanjem. Teh tretjih je kar precej. Verjetno si mislijo: »Glej ju, tako stara, pa še vedno tako zaljubljena.«

Res je, jaz in moj Tone nisva več najstnika. Imava jih šestdeset in še nekaj čez. In nisva sveže zaljubljena, še zdaleč ne. Ko sva lani praznovala štirideseto obletnico poroke, nisva šla na izlet, niti na sprehod v park. Otroci so nama prinesli rože in vino, češ da je to velik praznik, midva pa sva le skomignila z rameni. Še en dan, ki ga bova preživela eden mimo drugega, sva si mislila. In sva ga res.

Medtem ko sem prala perilo in čistila po hiši, je Tone posedal v vaški gostilni. Človek bi si mislil, da me bo to jezilo, pa me ni. Še vesela sem bila, da imam mir pred njim. Če sva bila predolgo skupaj, sva se hitro sporekla zaradi te ali one neumnosti. Res, niti najmanj me ni motilo, da spet sedi v gostilni. Ko se je tistega večera vrnil domov, sem že spala. Čeprav me je prebudil, mu tega nisem pokazala, negibno sem ležala na svoji strani postelje, s hrbtom obrnjena proti njemu. Legel je na drugo stran, kar se da proč od mene, in zasmrčal. Tako je bilo takrat, na najino obletnico. Enako kot vsako noč poprej.

Ljubezen je pač taka. Najprej kar prekipevaš od sreče, nato pridejo otroci, pa skrbi, dolgovi in hipoteke. Med bojem za preživetje je ljubezen v zadnjem planu. Ko se zaveš, da je med vama zrasel ledeno hladen zid, je običajno že prepozno. Najprej ti je hudo, jeziš se na poželjive poglede, ki jih namenja drugim, navadno mlajšim ženskam, potem pa ti nenadoma postane vseeno. Da ti le da mir, čim več miru.

In midva sva si ga dala, drug drugemu sva dala veliko miru. Čez dan sva si izmenjala kakih deset besed, razen kadar sva se sporekla. Takrat je bilo bolj pestro. A se ni zgodilo pogosto, ker se nikomur ni ljubilo prepirati. Delovala sva kot nekakšno podjetje: jaz sem opravila svoje delo, on svoje, odnos med nama pa je bil strogo posloven. Če si je zaželel družbe, je šel v gostilno, če sem si je zaželela jaz, sem šla v cerkev.

Če bi kak mlad par prišel do točke, kjer sva bila midva, bi se pri priči ločil. Tudi sama sem se včasih vprašala, kako zdržim, zakaj sem še vedno tu. Ampak jaz sem iz drugih časov, iz časov, ko nisi kar tako obupal nad zakonom. No, obupal si že, a si vztrajal. »Zakaj?« me je vprašala hčerka. »Zakaj vztrajaš, čeprav nisi srečna?« Ker sem obljubila, sem ji odvrnila in pogovora je bilo zame konec.

Tako kot jaz je obljubil tudi on. In obljubo je držal. »V dobrem in slabem, v obilju in revščini, v bolezni in zdravju, od tega dne naprej, dokler vaju smrt ne loči,« sem jasno, kot bi bilo včeraj, v glavi slišala duhovnikove besede, ko sem v stanju med zavestjo in nezavestjo čutila, da me je s svojimi od zemlje umazanimi rokami pobral s kuhinjskih tal.

Odnesel me je v avto in – jokal? »Prosim te, zbudi se,« je hlipal in v njegovem glasu je bilo čutiti obup. Hotela sem mu reči: saj sem dobro, slišim te, vse je v redu, pa nisem imela moči. Tako mlahavo se še nisem počutila. Šele v bolnišnici so me za silo pokrpali, in on je bil tam, ves čas. Noč in dan je sedel ob moji bolniški postelji in čakal, da pridem k sebi.

Čez nekaj dni sem se počutila toliko bolje, da sem začela zdravnika nadlegovati z vprašanji o tem, kdaj bom šla domov. Vztrajno je odkimaval, a je ostajal skrivnosten. Včeraj pa je le izrekel tisto grozljivo besedo: rak. V zadnjem stadiju. Srce mi je obstalo in čutila sem, da je otrpnil tudi moj mož, ki je sedel na stolu poleg postelje. »Koliko časa imam?« sem naposled le uspela izdaviti. Ni vedel. Morda mesec, morda dva. Morda, če bom zelo močna, celo pol leta.

Ko je doktor zapustil sobo, je moj mož legel k meni v posteljo in me prvič po dvajsetih letih tesno privil k sebi. Brez besed me je gladil po tankih sivih laseh, dokler nisem zaspala, in zraven ihtel kot majhen fantek. »Ljubim te, vedno sem te ljubil,« je zašepetal, tik preden sem zatisnila oči.

Danes zjutraj, ko so me prebudili prvi pomladni žarki, me je že čakal. Oblečen je bil pražnje, v svojo najlepšo obleko, okrog vratu pa si je zavezal metuljčka, ki ga je nazadnje nosil na poroki. Elegantno, a v kombinaciji z veliko modro hladilno torbo, ki mu je visela čez desno ramo, skrajno nenavadno.

»Zbudila se je … moja princeska,« je dejal, ko se mu je čez obraz zarisal nasmeh. Z rokami sem se dvignila pokonci in se skušala spomniti, kdaj sem bila nazadnje njegova princeska. Dolgo je bilo tega. »Pridi, greva na izlet,« mi je pomežiknil. Dvignil me je iz postelje in me odnesel iz bolniške sobe.

Ko uro zatem v razvlečeni črtasti pižami še vedno ležim v njegovem objemu sredi cvetočega travnika, se končno zavem, zakaj sem vztrajala. Zakaj sva oba vztrajala. V resnici najina ljubezen nikoli ni umrla, le potopila se je v globok sen, ki mu ni bilo videti konca. Midva pa sva vedela, da se bo nekoč prebudila – in se je. Tik pred zdajci, a prebudila se je, močnejša kot kdaj koli. Vedela sem, da bo polepšala moj zadnji mesec ali dva, morda pa mi bo vlila moči, da jih doživim še šest. Šest najlepših mesecev v mojem življenju.

Zmagovalna Onina zgodba, ki mi je leta 2013 prinesla Onino pero.