Zadnjič sem vzela v roke svinčnik, da bi napisala refleksijo leta 2017. Pričakovala sem, da bodo iz mene bruhnila razočaranja, napake, slabe stvari. Ne nazadnje je bilo to vendarle leto, ko sem ostala brez službe, ko se nisem (in se še vedno ne) niti približno zavedala, kaj sploh hočem, leto, ko sem cincala, oklevala, ali naj sprejmem ponujene priložnosti ali ne …
Pa veš, kaj se je zgodilo, ko sem začela pisati? Čarovnija.
Ponosna sem nase, sem zapisala. Ponosna, da sem sledila srcu, da sem premagala strah. Ponosna, da sem začela uresničevati svoje sanje. Da sem dokončala Sivo damo. Da sem jo izdala. Sama. Da sem izkoristila vse znanje, ki sem ga pridobila v zadnjih letih, in ga vložila v nekaj ČISTO SVOJEGA. Ponosna, da sem si uresničila dolgoletno željo. 2017 je bilo namreč leto, ko sem končno videla Kubo. Ponosna, da lahko končno ČISTO ZARES, brez olepševanja in laganja sami sebi, rečem, da sem srečna sama s seboj. Da sem zadovoljna s tem, kar sem, da sem sama sebi perfektna družba. To je leto, ko sem se začela počutiti celo. Kolikokrat prej sem rekla, sebi in drugim: V redu sem sama, dobro se počutim sama, najlepše mi je biti sama. Ja, ja, rada sem sama, že od nekdaj. Pa vendar … če sem zdaj čisto čisto iskrena … sem te besede izrekala bolj zato, da bi sama sebe prepričala, da sem v redu – ker v resnici nisem bila. Danes pa je drugače. V bistvu mi jih ni treba več izrekati. In jih tudi ne bom. Rekla ti bom samo, da sem ponosna nase, ker sem se res spremenila. Že spet, ja! Kar naprej rastem, in tega sem tako vesela. Letos sem se sprejela, se začela čutiti celo. Ponosna sem na to, srečna zaradi tega. Delala sem napake, ja. Ampak veš kaj ti bom rekla? Da sem ponosna tudi nanje. Ker me je čisto vsaka ponesla naprej, še višje. Iz vsake sem se nečesa naučila, spoznala nekaj o sebi. Vsaka me je ponesla še globlje v celost. In moje življenje v tem trenutku ni kakšna pravljica. Kje pa, daleč od tega je! Še vedno imam kup težav. Marsikaj me mori in zaposluje moje misli. In vendar sem kak teden nazaj, sredi plesa na božični zabavi globoko v sebi začutila hvaležnost. Hvaležnost za svojo zgodbo, takšno kot je. Hvaležnost, da sem, kjer sem. Da sem jaz jaz. Na tem svetu, v tej državi, na tem mestu. Točno ta trenutek. Začutila sem, da je vse popolno, da je ta zgodba popolna. Ker samo tako grem lahko tja, kamor moram, kamor želim. Ta zgodba, ki sem jo včasih tako prekleto sovražila in se ji upirala in ji na silo iskala drugačen izid … ta zgodba je v bistvu nekaj najlepšega, kar se mi je lahko zgodilo. Ker … A vidiš? Zdaj sem tule. Cela. Živa. JAZ. SABINA. Taka, kot sem se rodila, prečiščena, polna napak, ja, ampak tudi sprejemanja. Sprejemanja teh napak, sprejemanja sebe. Sprejemanja svoje zgodbe. Ne počutim se ekstatično, nisem vzhičena ali polna navdušenja. Samo mirna sem. Srečna. Hvaležna. Točno to želim tudi tebi. Da bi danes, na zadnji dan leta, in jutri in vse naslednje dneve znala stopiti v to stanje preproste hvaležnosti za vse, kar je. Za svoj obstoj. Za svojo zgodbo. Za vse, kar imaš v življenju lepega, in tudi za tisto, kar ni tako lepo. Da bi sprejemala in iz čisto vsake stvari, ki ti pride na pot, naredila fantastično zgodbo. Ker jo lahko narediš, veš to? Zmoreš. In znaš. Hvala, ker si ob meni.
Božič. Zame je božič tisti čas v letu, ko ti je toplo, čeprav je zunaj mraz. Toplo pri srčku. To je čas, ki si ga želim preživeti z ljudmi, ki jih imam najrajši, s tistimi najnajnajbližjimi – z družino. Pa ne zato, ker se tako spodobi, ampak preprosto, ker tako hočem – biti z njimi.
Enako bi moralo biti z darili, podarjati bi jih morali samo in izključno zato, ker tako hočemo, ne ker se to od nas pričakuje. Pa se pogosto zgodi – tudi meni, brez skrbi –, da »moraš« nekaj kupiti in potem pristaneš v trgovini v zadnjem trenutku in kupiš nekaj, kar ni všeč niti tebi, pojma nimaš, ali bo všeč obdarovancu, važno, da nekaj imaš in da nekaj daš. Bljah, kakšen grd priokus ima takšno darilo. Zadnjič sem po naključju po radiu ujela praznični nasvet Ženske leta 2017, Mirele Čorić, ki je rekla nekaj takega kot: »Ne obremenjujte se z darili. Čez deset, petnajst let nihče več ne bo vedel, kaj je dobil za božično darilo leta 2017.« In kako res je to! Pojma nimam, kaj sem dobila za darilo pred desetimi leti. Hudirja, še za lansko leto se ne spominjam! Še kako dobro pa se spomnim, kako sem se počutila skoraj na čisto vsak božični večer, odkar sem živa. Še kako imam v spominu toplino in ljubezen, ki sem jo vedno znova čutila v krogu družine. Še zdajle vonjam vonj po kadilu in v kosteh čutim tisti občutek tradicije, ki pripada generacijam daleč pred mojo. Čutim objem in stisk roke od vsakega posebej, in čutim vznemirjenje tik pred razkritjem, kdo od družinskih članov bo letos moj »skrivnostni Božiček«. Vse to je tisto, zaradi česar se vsako leto znova veselim božiča in zaradi česar že v začetku decembra navijam božične pesmi ter gledam Pravzaprav ljubezen. Ne zaradi daril, lepo vas prosim. Ampak! Nisem proti obdarovanju, oh ne, kje pa. Pravzaprav verjamem, da tudi darila lahko prav simpatično pripomorejo k toplini pod božičnim drevescem, ampak ne vsa. Rada imam darila, ki so ovita v ljubezen. rada imam drobne pozornosti, ki se ne bahajo, ki niso povračilo in ne pričakujejo povračila. Rada imam darilo z namenom, darilo, ki je bilo 200-odstotno kupljeno (ali narejeno!) z mislijo NAME, ne na budget, ne na priložnost, ne na to, da slučajno ne bi prišel praznih rok. Čeprav vem, da tudi sama velikokrat kupim darilo prav zaradi tega zadnjega. Ne, nisem imuna na družbena pričakovanja. Vendarle pa sem se za letos odločila, da bom poskusila čisto vsa svoja darila oviti v ljubezen! Kako? Tako, da bom z njimi vsaj trikrat osrečila. Letos kupujem izdelke majhnih domačih ustvarjalcev. Letos kupujem od oseb, ne od trgovcev. Kupujem od tistih, ki jih osrečim z nakupom pri njih. Potem osrečim sebe, ker lahko nekaj podarim iz srca in ne nazadnje osrečim tudi tistega, ki mu je darilo namenjeno. Ker se čuti, da je v njem ljubezen. In če ne kupujem od ustvarjalcev, potem kupujem knjige, če se le da, tiste v slovenščini. Tukaj sem malo sebična, priznam, ker kar dvakrat osrečim sebe. Najprej sebe, ker prispevam k višjemu cilju – k obstoju slovenske knjige (ki ni tako samoumeven, kot mislijo mnogi) –, nato spet sebe, ker lahko nekaj dam iz srca, in nazadnje seveda svojega obdarovanca. Trikrat sreča v enem darilu, kaj pa to? Upam, da mi uspe, in upam, da bodo moji obdarovanci pod to objavo že kmalu začeli objavljati srčke, hihi 🙂 Do takrat pa naj vam služi moj mini seznamček slovenskih ustvarjalcev, od katerih sem kaj kupila ali pa so se vsaj uvrstili v ožji izbor. Vabljeni, da v komentarju objavite tudi svoje trgovinice in svoje ideje. Bi podarila drobne uhančke, narejene z ljubeznijo in natančnostjo? Obišči Brlogarko. Ne boš verjela, kakšnih oblik se je domislila, nekateri so celo v obliki piškotov Domaćica 😀 (Hvala Klari za priporočilo!) Imaš mogoče rajši kaj personaliziranega? Karin (Madebykaky.si) ti domiselno poslika skodelico, flaško ali otroški bodi! Bi mogoče nekaj navdihujoče barvitega? Obišči Stankino trgovino Lady Art Talk na Etsyju. Ni pomembno, za kaj se odločiš, za prelep nakit ali čudovito sliko, čisto vse je tako polno barv in sporočil! Si morda za kaj sešitega ali pa bi napisala personalizirano ročno izdelano voščilnico? Obišči trgovino Sandre in njene prijateljice Unikatni izdelki Kiss. Če si za knjige, obišči spletno trgovino B. L. Pride – avtorici (Slovenki!) sta pred kratkim izdali predelano pravljico, ki je kot nalašč za praznično darilo. Res lepo darilo je tudi rokovnik. Našla sem kar nekaj Slovenk, ki se ukvarjajo s tem, vendar bom izpostavila samo Ustvarjam sanjsko leto Aneje Štrukelj. Zakaj? Ker jo spremljam že več let, in predvsem ker je rokovnik napisan v slovenščini. Včasih me prav zaboli, ko mi kdo reče, da je vajen brati v angleščini in da mu slovenščina preprosto ne teče lepo. Kako ne, ko pa je slovenščina jezik pesnikov?
V vsakem trenutku imamo dve možnosti: narediti korak naprej v RAST ali korak nazaj v VARNOST. ~Abraham Maslow
Opažam, da so zadnja leta moj prvi in glavni hobi izleti izven cone udobja. Ko poskusiš enkrat, dvakrat, trikrat … te kar malo zasvoji.
V teh dneh minevajo natanko tri leta, odkar sem se razšla z dolgoletnim fantom. Kmalu po tem sem se nekega večera pogledala v ogledalo in se vprašala, kdo je dekle, ki mi vrača pogled. Kdo je – in kaj je naredilo z mano?
Takrat se je začelo.
Prva stvar, ki sem se je lotila, je bil ples. V srednji šoli mi je profesor športne vzgoje povedal, da nimam ritma in da mi zato – ne glede na to, kako se trudim – plesa ne more oceniti z več kot štiri. S soplesalcem sva četvorko na maturantskem plesu malodane odplesala v napačno smer (ja, tudi meni se zdi smešno, da je to sploh možno). Fant mi je nekoč povedal, da se z mano sploh ne da plesati. Potem sem na fakulteti kot eno izmed obveznih športnih vsebin izbrala zumbo in se pri njej lomila kot bobi palčka. Zamujala sem pri ritmu, koraki so bili napačni, koreografije si pa SPLOH nisem mogla zapomniti, niti slučajno. Nazadnje sem dobila oceno osem, ki je bila najslabša od vseh, in ko sem vaditeljici razložila, da nisem prav talentirana za ples, je preprosto in pomenljivo potrdila z besedami: »Sem opazila.« Hlod. Tako sem se označevala tiste dni. Verjela sem v to, da sem navaden HLOD za ples. Ko sem končala tisto dolgo zvezo, sem si tako rekla: Naj stane, kar hoče, naučila se bom plesati. Premagala bom to. Začela sem z zumbo, ker mi tisti prekleti »Sem opazila« ni in ni dal miru. No, ampak že po kakih dveh mesecih se mi je zumba zdela premalo. Dajmo, naučimo se čisto zares plesati, sem si zamislila. In šla na salso. Sama. Če misliš, da me ni bilo strah, se motiš, ker me je bilo. Čudno mi je bilo iti nekam sama, še posebej plesat ples v paru in še posebej tedaj, ko sem bila tako nesamozavestna, da bi se raje skrila pod mizo ali pa si čez glavo poveznila škrnicelj, kot pa dopustila, da me kdo vidi med plesom. Zbrala sem ves svoj pogum, oblečena v razvlečen puli ter zbledele hlače sem šla na prvi tečaj in … stopila v nov svet. Mhm, po začetni zadregi sem se vsak teden še malo bolj razcvetela. In ko sem začela dobivati pohvale (ja, POHVALE!) za svoj ples, najprej nisem mogla verjeti. Ko je učitelj plesal z mano in mi rekel: »Nimam pripomb,« sem ga gledala debelo kot kakšno tele. Kako ne? Ko pa nimam ritma? Ko pa je z mano grozno plesati? Ko pa sem tak hlod? No … takrat enkrat sem ugotovila, da sem uspešno opravila level 1, saj veš, kot pri Super Mariu. No, moj ples se je potem od linijske salse razširil na kizombo, v katero sem se zaljubila na prvi pogled in najina ljubezen še kar traja, ter na kubansko salso, pa delno tudi na bachato. Navsezadnje mi je postala všeč celo polka, kdo bi si mislil! Ampak, saj veš, čas je bil za level 2. Potovati. Potovati hočem, je odzvanjalo v meni. Ampak kaj, ko me je bilo tako neskončno strah! Nikoli še nisem šla iz Evrope, pravzaprav sem z letalom potovala natančno enkrat (čeprav sem naokrog govorila, da dvakrat – saj nihče ni vedel, da imam v mislih pot v Grčijo in nazaj). Na srečo sem se takrat še bolj zbližala z mojo drago Nino, ki je rojena popotnica. Če ne bi bilo nje, bi cincanje verjetno trajalo še dlje. Kupili sva mojo prvo zaresno letalsko karto in poleteli preko oceana. New York. Prvič na drugi celini. Prvič sem preživela turbulence, ki so nas metale tam nekje nad Islandijo in jim ni bilo videti konca. Noro. Level 2 uspešno opravljen. In level 3? Kaj pa, če bi šla zdaj nekam sama? Če bi kar kupila tisto letalsko vozovnico in se preprosto odpravila nekam čisto sama? No, pa dajmo! Ni bilo tako preprosto, o, ne. Takooooo strah me je bilo. Verjetno bolj kot kdaj koli prej v življenju. Čeprav sem se odpravljala »samo« na Kreto. Finta je v tem, da zame to ni bila »samo Kreta«, bil je cel kvantni preskok. Ne pozabi, da sem si še dobro leto pred tem komaj upala sama na plesni tečaj. Teden pred odhodom sem sanjala, da sem ugrabljena in zaprta v kovinskem zaboju. Ko je enako o meni sanjal še brat, sem si zamislila, da so sanje preroške in se že skoraj poslovila od sveta. V noči pred odhodom sem čutila celo potres! Znak za znakom, da bo nekaj ZAGOTOVO narobe! Ja, pa ja de. Tisti trenutek, ko sem si oprtala nahrbtnik, zaklenila stanovanje in se odpravila na pot, sem se prestavila v nekakšno drugačno stanje – čutila sem, da sta me ovili varnost in svoboda, neskončna neskončna svoboda. In – o, bog – teden dni pozneje, ko sem se vračala polna novih izkušenj ter novih poznanstev, sem to stanje čutila še tisoč milijonkrat bolj. Mislim, da sem tedaj kar preskočila level 4. Zato je bil čas za level 5. Kakšno nalogo sem dobila? Nekaj v meni mi je reklo: Daj, vloži svoj denar in izdaj drugi roman v samozaložbi. Pravzaprav, ne vlagaj svojega denarja, ker ga itak nimaš, ampak zaupaj, da bo denar že prišel. Izpelji zadevo. Ljubi bog. V igri so bile vsote, s kakršnimi še nisem operirala in ki so konkretno presegale stanje na mojem bančnem računu. Prvič sem šla skozi cel postopek. Dogovor za tisk, jaiks!Potrjujem naklado 1.300 izvodov, sem zapisovala tresočih rok in stisnila Pošlji. Priprava datotek. Hitela sem, vedela sem, da so ostale napake, in vendar – sem potrdila. Dan, ko sem prevzela natisnjene knjige – no, če rečem, da sem tisto noč slabo spala, je to malo premilo rečeno. Kaj, če sem vse zasrala? Kaj, če bo knjiga cel polom? Kaj, če me čaka šok pri tiskarju? No, pa je šlo. Vsi trije stresi so bili premagani, za dokončanje levela je bil potreben le še zadnji: Sem se uštela pri računanju ali bo zadeva pokrita? Bom lahko prodala dovolj, da vsaj pokrijem svoje stroške? Oh, prekleto, da bom! sem se kar malo ujezila sama nase. Veš, včasih imam celo jaz dovolj svojega dramatiziranja. In sem, prodala sem DOVOLJ. Draga moja, Level 5 je OPRAVLJEN. Spet sem večja in močnejša, kot sem bila na koncu levela 4. In čakam na level 6. Bog ve, kakšen bo ta? Hmmm … saj se samo pretvarjam, veš. Meni se že precej jasno svetlika, kakšen bo, ampak zaenkrat naj ostane še skrivnost. Vem samo, da sem postala malo zasvojena z izleti izven cone udobja in predvsem z občutkom, ki mi ga ti prinesejo. Saj veš … NEPREMAGLJIVA. NEPREKOSLJIVA. VELIKA, VEČJA, ŠE VEČJA. Super Mario, ne – Super Sabina. Predvsem pa sem danes druga Sabina, kot je bila tista, ki je pred tremi leti vstopila v to video igro. Ta nova Sabina počne stvari, ki jih tista prva verzija še v sanjah ne bi upala početi. Ta nova Sabina cel teden hodi sama naokoli, ker ji tako ustreza. Ne ker nihče ne more z njo, ampak ker nikogar ni povabila. Sama gre plesat. Sama gre na grad. Sama gre na tortico. Sama gre na čaj. Sama gre na predstavo flamenka. Ta nova Sabina ne dela drame, ko mora nastopiti pred občinstvom. Pač nastopi. Ne dela drame, ko ima intervju na radiu. Pač odgovarja na vprašanja. Ne dela drame, ko ima intervju na televiziji. Odgovarja, to je vse. In ko jo vprašajo, ali se ji nek gromozanski dogodek, ki ga mora organizirati, zdi mnogo prevelik in mnogo preveč strašljiv, skomigne z rameni in reče: »Zakaj? Bom že. Še vedno sem zmogla, in bom tudi tokrat. Nekako že.« A veš, kaj je pri tem najboljše? To, da misli povsem resno. Ona bo že. In ko bo, bo večja. Boljša. Močnejša. Ko enkrat razmišljaš tako, ne moreš izgubiti. Ker tudi če izgubiš – zrasteš. In ko zrasteš, si v bistvu zmagala. Res neskončno ti priporočam kak tak izlet. Pojdi in osvajaj svoje levele, enega za drugim. Morda boš začela z izzivi, ki bodo na pogled videti majhni, lažje premagljivi. A verjemi mi, četudi bo tako, ne bo dolgo, ko boš ugotavljala, kako veliki in pomembni so bili v resnici. Ker so te ponesli na pot rasti, ker so ti pokazali, da zmoreš. Čez tri leta boš tako kot jaz spoznala, koliko večja, koliko močnejša si. In tisto, kar je vredno največ: iz ogledala vate ne bo več zrla neznanka, ampak – NAJBOLJŠA PRIJATELJICA. Prijetno pustolovščino ti želim!
Te knjige nisem našla, ONA je našla mene. In sprva sem se ji upirala. Ko mi je plesni prijatelj malodane sredi obrata povedal, da bere eno krasno knjigo o afriškem šamanu in o vodi in o tem, kako misli postanejo resničnost, sem si mislila: »Fino,« kaj dosti pa me ni ganilo. Ko jo je prebral, mi poslal njeno sliko in mi ponudil, da mi jo posodi, sem se še vedno spraševala, ali je to sploh knjiga zame. Še ko mi jo je prinesel, sem bila v sebi malo skeptična. Človek me je skoraj prisilil, da sem jo začela brati – in še danes sem mu hvaležna za to.
Prevrtimo čas za nekaj tednov nazaj. Najprej moja predstavitev, ki se je ni udeležil niti eden od mojih prijateljev. Niti eden. Ena prijateljica je nameravala priti, pa je v zadnjem trenutku vmes posegla višja sila. Nič hudega, potrebovala sem to. Potrebovala sem, da me zadane zavedanje, kako sama sem pravzaprav na svetu, kako sami smo mi vsi, pa čeprav ni videti tako, vsaj ne, če pogledaš na naš Facebook ali Instagram profil. Videti je, da nas je polno, všečki kar letijo. Všečkati ni težko, celo denarja ni težko prispevati, težko pa se je prikazati, težko je nekomu dati svoj čas. Saj sama nisem nič drugačna, in tega sem se morala zavedeti. Del tega sem, in kolikor sem bila najprej prizadeta, tako močno sem pozneje začutila sram, ker sem sama povsem enaka. Nazadnje pa sem se začela spraševati, ali lahko kot posameznica kaj storim, da naredim ta svet lepši. Lahko prispevam k temu, da smo ljudje manj odtujeni drug od drugega? Lahko kaj storim, da nam postane bolj mar? Lahko kaj storim, da postanemo manj ignorantski? Ne samo drug do drugega, do svojih prijateljev, ampak celo širše – do sveta? Osem najbogatejših Zemljanov si lasti enak kapital kot polovica tistih najrevnejših prebivalcev sveta. Polovica! Meni se to ne zdi pravično, pravzaprav se mi zdi prekleto žalostno, in ko to pišem, mi na oči hočejo privreti solze. Kdaj smo tako zabredli? Zakaj smo tako zabredli? In ali sploh še lahko izplavamo iz tega? Tisti teden, ko sem o tem razmišljala, se je moja duša zavlekla v en temen kotiček, in ni bilo videti, da bo kaj kmalu zlezla ven. Celo tako daleč sem prišla, da nisem videla smisla v življenju, če pa na tem svetu ne moreš ničesar spremeniti. Če je vse, kar lahko storiš, to, da pač si in nekako preživiš teh osemdeset let, ob tem pa seveda poskrbiš, da se imaš vsaj ta kratek čas dobro – in da se ti ne zmeša. Solze sem imela na očeh, ko sem ob jutrih hodila proti službi in opazovala ljudi, kako zaverovani v svoje napravice gradijo zid okrog sebe in se še bolj ločujejo od človeštva. In hudo mi je bilo, ko sem se zavedela, da sama nisem nič drugačna. Da sem ignorantska. Da sem zaverovana vase. Da puščam svetu bit tak, kakršen je. In prav takrat mi je že omenjeni prijatelj prinesel na posodo knjigo O vodi in duhu : Resnična izpoved afriškega šamana(Malidoma Patrice Some, DZS, 1998). Dolgočasno in staromodno naslovnico ima, nikakor me ni pritegnila, a vendar sem začela brati – in takoj vedela, zakaj je bil prijatelj tako vztrajen (čeprav ni vedel za moje črne misli) in zakaj je ta knjiga HOTELA PRITI K MENI. Ko sem v uvodu brala o »nemiru sodobnega človeka«, ki ima po prepričanju avtorja korenine v nepravilnem odnosu do prednikov, so se mi dlake postavljale pokonci. »Ko ljudje iz moje kulture pogledajo potomce Zahodnjakov, ki so jih okupirali, vidijo ljudi, ki se sramujejo svojih prednikov, ker so bili ti morilci in plenilci v preobleki prinašalcev napredka. Dejstvo, da je kultura teh ljudi bolna, ni zanje nobeno presenečenje.« Tako nekako Malidoma skozi svojo živo pripoved in s pomočjo kontrasta, ki ga predstavlja domorodska kultura ljudstva Dagarov, slika nas, Zahodnjake. Nič ni obsojajoč, nikakor, saj ima sam sebe za del nas in del Dagarov hkrati. Kot dečka so ga namreč ugrabili jezuiti in ga izšolali, do dvajsetega leta se je sicer naučil brati in pisati, a je tudi doživel ogromno grozot in ob tem nekako – izgubil svojo dušo. Pri dvajsetih pa je, še sam ne ve, kako, pobegnil in se vrnil v svojo vas. Tam ga je čakala nevarna, a čarobna iniciacija, ki jo popiše tako magično, da sem bila ob branju kar odprtih ust. A tisto, kar sem morala spoznati s pomočjo te knjige, je bilo prav to, kako bolna je v resnici naša zahodna družba. Nihče tega ne more prikazati bolje kot nekdo, ki je napol v njej in hkrati napol odmaknjen od nje. »Duh belcev je izjemno nemiren – in močan, ko mora ta nemir ohranjati pri življenju. Kamor koli gre, prinese tja novi red, red nemira. Ohranja ga napetega in vznemirjenega, toda brez tega ne more živeti. Naša skupnost je potrebovala veliko časa, da je to razumela. Beli človek ni močan – prestrašen je.« Res je, prestrašeni smo, tako prekleto prestrašeni. Okrog sebe gradimo zidove, ker se bojimo pokazati, kaj čutimo. Bojimo se čutiti. Bojimo se ljubiti. Bojimo se biti žalostni. Bojimo se biti ranljivi. Ker če smo ranljivi – lahko boli. O, kako lahko boli! In rajši kot da bi tvegali, da bo bolelo, sploh ne čutimo, ugasnemo se. Postane nam vseeno. In potem nikoli ne spoznamo, koliko barv ima lahko življenje. Živimo v črno-belem svetu brez vonjev in zvokov in okusov. Naše življenje je nemi film, ki samo tu in tam zažari v barvah – če sploh kdaj. Naučili smo se živeti ograjeni, naučili smo se misliti samo nase, naučili smo se biti osamljeni, odtujeni in nesrečni. Naučili smo se pozabljati na ljudi, ki nimajo sreče v življenju. Naučili smo se zapuščati ljudi, ki so nas rodili in vzgojili. Naučili smo se brezbrižnosti in nehvaležnosti do narave. Naučili smo se skrbeti zase. Ampak samo zase. Zdaj me pa zanima: Se lahko spet naučimo ljubiti? Se lahko spet naučimo odpuščati? Lahko spet objamemo naravo in zaživimo skupaj z njo? Ji lahko damo priložnost, da skrbi za nas, kot je to od nekdaj počela? Lahko spet zaživimo v prijaznem svetu, polnem barv in čarovnij? Bomo videli, kajne? Vsekakor je knjiga O duhu in vodi vredna branja, poleg tega pa mislim, da je tudi malo čarobna. Ne samo zato, ker me je na tako čudežen način poiskala ob pravem času, temveč tudi zaradi včerajšnjega dogodka. Šla sem mimo antikvariata in pomislila: Hej, kaj ko bi preverila, če jo imajo? Prodajalka je ni poznala, me je pa popeljala k policam z ezoteriko, in prisežem, zagledala sem jo v trenutku, od daleč. Na tisoče knjig, ki so jo obdajale, je izginilo, in pokazala se mi je na polici, kot da je tam samo ona. »Tukaj sem,« je rekla, »tvoja sem.« Kurice sem dobila jaz, in kurice je dobila prodajalka. »Prav na vas je čakala,« je rekla, ko sem jo držala v rokah. In objemala sem jo vso pot do doma.
Včasih pride dan, ko ti gre vse narobe in se ti zdi vse nesmiselno. Včasih pride dan, ko ti nekdo skuša vzeti pogum. Včasih pride dan, ko si pogum jemlješ sam.
In takrat je dobro vedeti, zakaj delaš, kar delaš.
Torej, zakaj to delam? Zakaj pišem, čeprav neštetokrat slišim, da se to ne izplača, da ni vredno?
Poleg tega, da neskončno uživam, ko pišem in ustvarjam in svojo domišljijo bruham na papir (ali pa računalniški zaslon) in poleg tega, da čutim, kako vame nenehno padajo nekakšna sporočila, ki mi ne dajo miru, dokler jih ne delim s svetom, ste tukaj še ve. Zadnjič sem v intervjuju Saši povedala, kako pomembne ste zame bralke, kako me ženete dalje. Res me. Od samega začetka se v pisanju počutim tako podprto z vseh strani, kot se v življenju nisem še nikoli. Kot da bi cel svet samo čakal, da začnem, da nekaj napišem, da nekaj objavim in kot da bi cel svet, ko se je to vendarle zgodilo, dahnil: »Končno.« Podprto sem se počutila, ko ste mojo zgodbo z veliko premočjo izglasovale za najboljšo Onino zgodbo 2013. Podprto sem se počutila, ko je med odločanjem o izdaji Hotela Lavande sodelavčeva žena prva prebrala besedilo in bila tako navdušena, da je navdušila še moža (ki je potem uredil malo višjo naklado, kot so mi jo prvotno namenili ;)). In podprto se počutim zadnje mesece ob rojevanju in predvsem po rojstvu Sive dame. Kot da bi me angelčki z vašimi obrazi in profilnimi slikami na svojih rokah ponesli gor nekam, v nebo. Hvala, ker mi ne pustite pozabiti, zakaj to delam. To delam za tiste, ki imate svoje sanje, pa ne verjamete vedno, da jih je mogoče živeti. Za tiste, ki pravite, da vas navdihujem s svojo srčnostjo. Za tiste, ki potrebujete tak zagon, kot ga ve dajete meni! To delam za tiste, ki me priporočate vsem prijateljicam, ki jim namesto rož za rojstne dneve pri meni kupujete knjige, za tiste, ki me tako goreče priporočate po družbenih omrežjih! To delam za tiste, ki že od osnovnošolske bralne značke naprej niste nobene knjige prebrale do konca, potem ste pa pogoltnile Hotel Lavando, Sivo damo pa še prav posebej. To delam za tiste, ki me spravite v jok s sporočilom: Ne poznam te, Sabina, ampak te spremljam na Facebooku in se mi zdiš res krasna punca, zato te hočem podpreti z nakupom! To delam za tiste, ki niste verjele v slovenske avtorje, in zdaj pravite, kako vesele ste, ker ste mi dale priložnost. To delam za tiste, ki mi tako preprosto in tako ganljivo pravite: Sabina, hvala ker pišeš, zame in za vse nas. To delam za tiste, ki kupite mojo knjigo, potem jo pa poleti vzamete s seboj na morje in mi delate reklamo po celem kampu! To delam za tiste očije, ki hčerkam vzamejo knjigo, jo pogoltnejo, potem jih pa sprašujejo: A bo kaj kmalu še kaj od tiste avtorice? 😀 To delam za tiste, ki delajo v medijih in v knjižnicah in v šolah ter mi dajejo priložnosti, da se predstavljam, predvsem pa da se srečujem z vami! In ne nazadnje, draga moja, to delam zato, ker v to tako prekleto verjamem. Verjamem, da je čas za drugačen svet, verjamem, da je čas za ljudi, ki opravljajo delo svojega srca. In verjamem, da bo počasi treba priznati, kako zelo smo povezani in kako zelo smo si med seboj podobni. Priznati, da ni ločenosti, da ni elit, da smo vsi le dušice, ki iščejo svojo pot, svoje veselje, svojo strast. In verjamem še nekaj … da smo drug drugemu pri tem lahko v navdih in oporo, ne pa v spotiko in oviro. Je še kaj čudno, da sem se odločila del zaslužka nameniti tebi namesto knjigarnam? Hvala, ker si – pa če mi le tiho slediš in me podpiraš v srcu ali pa če si glasna (in si morda prispevala tudi kaj od zgoraj naštetega). HVALA TI. Brez tebe – mene ni.
A se tebi tudi zdi, da je v teh časih Instagrama, Facebooka in nasmejanih selfiejev … naravnost KRIMINAL biti slabe volje? A se ti kdaj zdi, da je s tabo nekaj narobe, ker se ne počutiš top šit najbolj olimpijsko naspidirano?
No, glej, verjameš ali ne, jaz imam pogosto tak občutek.
Verjetno te to čudi, saj si gotovo že opazila, da sem več ali manj zelo pozitivna in nasmejana in oh-in-sploh vedno krasne volje. Prijatelji mi pravijo, da takrat, ko pokličejo mene, vedo, da se bodo razvedrili, ker iz mene kar puhti pozitivna energija. V službi me gledajo pisano in me sprašujejo, ali se jaz vedno tako na široko smejim. Sosedje iz nekdanje službe pogrešajo moj smeh na hodniku.
Ja, očitno sem jaz čisti primer instagram-generacije. Vedno srečna, nasmejana do ušes.
Ja, pa kaj še.
Res se smejim na široko in res znam vedno poiskati pozitivno plat čisto vsake situacije. In res znam biti hvaležna za čisto vsako malenkost v življenju. Ampak veš, pridejo trenutki, ko svojega življenja ne maram. Kakor koli je morda videti popolno … ne živim v pravljici. Tako kot ti ne. Imam težave, milijon težav, večina izmed njih je tistih, ki jih imam sama s sabo. Imam temno plat. Znam biti prekleto tečna in zajedljiva. Znam biti samotarska, tako zelo samotarska, da od sebe odrivam vse, ki jim je mar – in potem se počutim samo še bolj samo, prekleto boleče samo. In se jočem in smilim sama sebi. Ja, ja, smilim se sama sebi, pa kolikokrat. Pustim si to, veš. Včasih ležim na tleh in jočem. Jočem, ker mi je hudo, ker moje življenje ni čisto tako, kot sem si ga zamislila, ker ga ne znam spremeniti v tisto »ta pravo« smer, v tisto smer, kjer bi bila popolnoma srečna, in ker niti nisem prepričana, da bi mi kakršna koli sprememba zares prinesla tisto pravo srečo. Jočem, ker se preprosto počutim ranljivo in samo in polno bolečine. Nekaj je stare, neizjokane, še iz časov, ko si teme nisem dovolila, nekaj je nove, takšne, ki jo iz sebe izjočem sproti. Včasih me vse boli in tišči, noter v prsih, nekaj težkega, nekaj, kar ni lepo, kar definitivno ne sodi na Instagram, nekaj, kar plaši mene in bi verjetno preplašilo 90 odstotkov ljudi, ki mislijo, da me poznajo. Še bolj kot plaši pa me preprosto boli in razjeda in če me nekaj boli, pač jočem. Tako glasno in tako izrazito, kot se smejim, tako znam tudi jokati. Vem, da potrebujem v življenju tudi temo. Luč ne obstaja brez teme in tema ne brez luči. Z roko v roki hodita. In to je nekaj povsem normalnega. Če nimaš moči, da bi svetila, potem se zavij v temo. Dokler potrebuješ, bodi v temi, nabiraj si moči, ker tak je njen namen, veš? Da zlezeš iz temne luknje, potrebuješ prekleto veliko moči. In vsakič znova, ko to storiš, si še večja, še močnejša. Prisežem, da brez teh temnih lukenj ne bi bilo mojega smeha. Ne bi bilo lučk v mojih očeh. Ne bi bilo vsega, kar sem. Tema je del mene, pustim ji to biti, čeprav priznam, da je včasih težko. Težko si je priznati, da kdaj pač potrebuješ dan na off, dan, ki ga preživiš pod kovtrom, objokanih lic. Težko je, ker cel svet kriči, da moraš biti srečen, da je to edini način, na katerega lahko obstajaš. Če nisi srečen, je s tabo nekaj narobe. Edini način, na katerega lahko sodobna ženska obstaja, je ta, da je hkrati fit, nosi številko 36, je popolna mama, ima sijočo kariero, še bolj sijočo kožo, hkrati pa je vedno nasmejana. (Vzdih.) Saj sama veš, da to ne gre skupaj. Nedavno tega sem nekje prebrala zanimivo misel, ki toliko pove: »Najbolj bizarna stvar na svetu so nasmejane punce v reklamah za tampone.« (Žal mi je, ampak pojma nimam, kdo je to napisal, zasledila sem nekje na Facebooku.) A vidiš, no? Povej mi, kako hudiča se boš smejala na vsa usta, če pa ti bo trebuh ravnokar raztrgalo od bolečine? Ali pa tista reklama za protibolečinske tablete, ko ženska reče, da ne more na pijačo, ker ima menstruacijo in jo boli trebuh – nato pa dobi odgovor: »Ja, daj no, ne bodi lena, vzemi tableto in pridi zraven.« Ja, prekleto, no?! Kam bomo pa prišli, če si bomo celo življenje zatiskali oči pred bolečino? Jemali analgetike, se nasmejani slikali za Instagram, in se pretvarjali, da je ni? Ona je tu zato, da jo začutimo, ne zato, da jo ignoriramo. In vidiš, jaz sem 100-odstotno prepričana, da iz natanko te filozofije izvira moja »nenehna sreča«. Zato ker se pristno zjočem, ko to potrebujem, se lahko velik del časa pristno smejim, iz srca. Ampak seveda jočem na samem. Seveda, kaj pa misliš? Na žalost nisem imuna na to družbo, na svet, ki je, kakršen je, ki se boji objokanih ljudi. In ko me v prsih boli in tišči, je zadnja stvar, ki jo hočem slišati od ljudi: »Ne joči, glej pozitivno na stvari.« Halo? Jaz bom zdaj jokala, a je to jasno? In zelo, zelo, zelo bom negativna. Do nadaljnjega. Zato ker tako čutim in ker zaradi tega ni z mano nič narobe, pa čeprav, dragi svet, ti misliš, da je. Nisem popolna, sem pa resnična. In če tako pogledam, se mi zdi resničnost lepa v čisto vseh svojih odtenkih.
Po dolgem času sem si spet privoščila razvajanje pri moji dragi prijateljici Ivki, energijski terapevtki, ki je zame naredila že tooooliko dobrega. Poleg tega, da njene roke delajo čudeže, vedno ve, kaj mora reči, kaj moram slišati. Vedno.
In včeraj je rekla: A veš, tisti občutek, ko bi se rada samo resetirala?
Resetirala 🙂 To ni ravno tipičen izraz v njenem besednjaku. Ampak ja! Klik! V trenutku sem ga doživela in beseda mi ne gre iz glave že cel dan. Resetirati, to je to, ja, resetirati se moram.
Veš, včasih se mi zdi, da v moji glavi kar kriči na tisoče glasov, pa sploh ne morem ugotoviti, kateri izmed njih je res moj. Mogoče se tudi tebi to kdaj dogaja. Glasovi, ki kar tekmujejo med seboj, kateri bo glasnejši, kateri me bo prepričal, kateri bo vplival name. Najrajši bi jim v odgovor kar zakričala. Veš, kaj? Res bom to storila. Zakričala bom: »RESEEEEEEET!« Nekdanje in prihodnje morda-pa-ljubezni. RESET. Na vsak način mi mora uspeti. RESET. Služba in želja, da bi se v njej počutila izpolnjeno – ter obupovanje, ker se ne. RESET. Če si ženska, sta partner in otrok nujna, če ju nimaš, pa si ju moraš NORO ŽELETI, vsaj pri teh letih. RESET. Strah, da ni mogoče imeti obojega hkrati – izpolnjujoče kariere in krasnega partnerja. RESET. Facebook, Instagram, mail, telefon, nenehna povezanost, a hkrati neskončna oddaljenost. RESET. Nujno, nujno, nujno moram biti všeč vsem. RESET. … RESET! RESET! RESET! Vse, čisto vse nameravam izklopiti, saj veš, tako kot izklopiš računalnik, ko se začne nenavadno obnašati. Tako zdaj jaz izklapljam sebe. Za dan, dva, tri … ali več … grem vase. Ko se bom potem postopoma spet prižigala, vem, da bodo posvetile prave stvari, moje stvari. Napačne bodo ostale izklopljene, morda za vedno. Hočem točko nič. Točko, iz katere lahko umirjeno in postopoma znova gradim. RESET.
Oglasila sem se, seveda. A takrat nisem niti pomislila, da je mesece nazaj vsak njen klic v meni vedno znova sprožil dramo. Tokrat pa, ne da bi se tega zavedala, nenadoma v meni ni bilo nikakršnega viharja več.
Samo še mir, čisti mir in hvaležnost.
Objela sem jo, to Preteklost, in ji povedala, kako neskončno srečna sem, da se je zgodila, prav tako, kot se je. Kako mi srce kipi od veselja, ko pomislim, česa vsega me je naučila! Vse tiste drame, ki so danes videti tako oddaljene, so bile nujne, da sem iz njih zrasla Jaz.
Srečna sem, da sem Jaz. In, draga Preteklost, srečna sem, da si ti taka, kot si, in da sva lahko skupaj stopali po poti v Sedanjost. Všeč mi je, kar je nastalo iz mene, všeč mi je, kar danes vidim v ogledalu. Iz lista, pobarvanega s kracami vseh mogočih kompleksov in frustracij, je nastal list, na katerem črke stojijo vsaj približno v vrsti. (Približno, pravim, če bi bile preveč poravnane, bi bile že dolgočasne!) Všeč mi je … veš, kaj mi je najbolj všeč? Všeč mi je, kako žarijo moje oči. Všeč mi je, da se pogledam v ogledalo in vidim, da sem živa. Všeč mi je to žuborenje v meni, ki mi vsak trenutek vsakega dneva daje vedeti, da ŽIVIM. ŽIVIM! Ne samo diham, ampak zares živim! Še posebej, ko se tako jasno spominjam, kot bi bilo včeraj, nekega davnega dne, ko sem se prav tako kot danes pogledala v ogledalo – in se zazrla v oči mrtve ženske. Ledeno so me motrile, s praznim pogledom brez strasti, brez življenja. Še vedno me zmrazi občutek srhljivega hladu, ki sem ga čutila takrat, ob spoznanju, da v mojem telesu ni več mene, da sem se preselila drugam, utrujena, izžeta od življenja, od prilagajanja, od igranja nečesa, kar nisem bila jaz. Danes hladu ni več, zamenjala ga je toplota ognja, ki gori v mojem srcu. Ta lupina mene se je napolnila z vsem, kar v resnici sem, in začela prekipevati srečo, jo deliti z drugimi in jo množiti, množiti, množiti. Brez tebe, draga Preteklost, se to ne bi moglo zgoditi. Morala sem čutiti vse, kar sem čutila ob tebi, morala sem kričati od bolečine, se trgati na dvoje. Vsakič znova in znova in znova. Joj, kolikokrat sem vpila, da imam dovolj, da ne morem več. Kolikokrat. In vendar sem vsakič, prav čisto vsakič, ko sem pobrala svoje kosce, te skupaj zlepila še trdneje, in se s tal dvignila še večja, kot sem bila prej. VSAKIČ. Zdaj pa, ko me spet kličeš, draga Preteklost, ne čutim bolečine, niti ne čutim tiste tipične skušnjave, tistega mika po drami, ki sem ga čutila nekoč. Ne, ne. Čutim, da sem v redu, močno zasidrana v tem, kar sem. Čutim mir. Čisti, neskončni mir. Zdajle stojim na mestu, v nekakšni praznini med enim in drugim vesoljem. V praznini med teboj in Prihodnostjo. Vem, da je ta trenutek tako najbolj prav, da sem natanko tam, kjer moram biti. Niti sanja se mi ne, kakšen bo moj naslednji korak. In vendar sem mirna, mirna in polna zaupanja. Vem, ko bo čas, se bom premaknila. In takrat me bodo noge kar same nesle v pravo smer. Dotlej pa: Hvala, Preteklost, hvala za vse.
A veš, tisti občutek, ko stojiš v vrsti za najbolj strašljiv vlakec smrti v Gardalandu, ko si še vedno tam, kjer bi se lahko obrnila in stekla proč, ampak veš, da tega ne boš storila, ker si tam prav zaradi tega, da premagaš strah, da greš naprej, da sedeš na tisti bavbav od vlakca, zamižiš in rečeš: Kar bo, pa bo?
No, tako nekako se počutim. Vse v meni ve, da sem na pravi poti in je vse dobro, a hkrati obstaja impulz, ki me hoče odvrniti, ki me hoče pomanjšati. Ki mi tečnari, da naj igram na varne karte.
Siva dama, draga moja, je čudovita. To vem v sebi in hvaležna sem muzi, da si je izbrala ravno mene in mi prišepnila to zgodbo. Ne skrbi me, da ti knjiga ne bi bila všeč, sploh ne. Ne samo, da ti bo všeč, dala ti bo točno tisto, kar potrebuješ. Siva dama je nastala kot preblisk, že davno tega, potem pa je na tem preblisku nehote, kar sama od sebe rasla zgodba, ki uči, navdihuje in je polna naukov, takšnih, povsem nenamernih in nenačrtovanih. Zato tako ljubim pisanje, ker je neizmerna pustolovščina. Ko začneš z novo zgodbo, se ti še sanja ne, kam te bo ponesla. Oblikuješ like, jim vdahneš življenje, in ko to enkrat storiš – pozor! –, iz njih kar naenkrat nastanejo živi ljudje z lastno voljo. Trmarijo, ker jim ni všeč ime (Lana je bila najprej Jasmina, pa to ni hotela biti!), nočejo iti po poti, po kateri jih želiš speljati, in ti ves čas kažejo drugo, narediti hočeš nekaj zabavnega, a na koncu nastane zgodba, ob kateri lahko izjočeš vse solze, ki so v tebi, nameravaš pisati lahkotno, pa se sporočila kar sama vpletajo vmes … Čarovnija je to, čista čarovnija. Zato me ni strah, da v Sivi dami tudi ti ne bi našla nečesa zase. Ampak veš, česa me je v resnici strah? Da bom kaj naredila narobe, da bom premalo noter, da ne bom dosegla vseh, ki si jih želim doseči, da bom v zrak pognala to svojo veliko priložnost, da živim svoje sanje, sledim svoji strasti in opravljam svoje poslanstvo. Verjamem v to, veš. Verjamem, da sem se rodila prav za to, za pisanje. Ne vem, ali veš, ampak niti male tiskane abecede še nisem poznala, ko sem že pisala, ustvarjala. To je prišlo z mano sem. Seveda sem vadila, vse življenje sem bila tako ali drugače povezana s pisanjem, ampak RODILA SEM SE S TEM. Če bi znala pisati prej, bi verjetno pisala že prej, tako pa so moje prve pesmi nastale »šele« pri šestih letih. Kot da sem ves čas nekako komaj čakala, da se naučim pisati, da bom končno lahko počela tisto, zaradi česar sem prišla. Verjetno ni naključje, da je bila v otroštvu moja najljubša igra šola, v kateri me je sestrična Nuša zelo učinkovito naučila pisati. Pravim ti, prav neučakana sem bila, da začnem. In zdaj sem tu, na prelomnici. Prvič grem v to sama, prvič grem v to cela, na glavo. Verjamem v to, močno močno verjamem. In vem, da verjameš tudi ti, pa čisto vsak, ki je kdaj prebral kaj mojega. Ampak preklemansko strah me je. Strah me je stopiti v neznano, strah me je stopiti naprej v večjo sebe, strah me je zapustiti ta varni mehurček, v katerem sem, in iti v večjega, boljšega, lepšega. V mojega pravega. Na, pa sem ti povedala, kako je s tem. Takšna sem, vidiš. Prekleto preplašena in neznansko negotova. To je moj ego, ki ne mara, da sem velika. Moj ego, ki me vleče nazaj v varnost. Slišim ga in razumem. Ampak veš, kaj bom zdaj naredila? Rekla mu bom, da ni on glavni. Potem bom dvignila glavo, ramena potisnila nazaj, globoko vdihnila, se z eno roko oklenila Zaupanja in z drugo Vere – potem pa stopila dalje. Stopila v meglo, kjer ne vidim niti metra pred seboj. Pojma nimam, kako se bo izšlo. Ampak naredila bom ta korak, in potem še enega, in toliko korakov, kolikor je potrebnih, da se megla razkadi. Niti sanja se mi ne, kaj bom videla na drugi strani, vem le, kdo bom postala. Še boljša in še veličastnejša verzija sebe. Tista, ki je spet premagala Strah. Se mi boš pridružila?
Včasih sem povsem ganjena nad tem, kje sem danes in kaj sem postala. Veš, če bi me spoznala nekaj let nazaj, ne bi mogla verjeti, da sem ista oseba. Ne bi mogla verjeti, da sem to jaz. Mislim, da me ne bi niti opazila.
Koliko se mi je zgodilo v zadnjih letih! Včasih se prav zahvaljujem bogu ali boginji ali vesolju ali kdor koli je že tisti, ki nam piše te čudne življenjske scenarije, da me je tistega decembrskega dne moj takratni fant obvestil: “Bil sem z drugo.”
Če tega ne bi storil, ne bi šla proč. Ostala bi tam, v odnosu, v katerem ni bilo več niti centimetrčka prostora za rast. Ne za mojo in ne za njegovo. Tam bi bila in počasi hirala, korak za korakom stopala nazaj namesto naprej.
Ampak verjetno je moja duša sklenila kak pakt z bogsigavedi kom in se zaobljubila k rasti. Verjetno je rekla: Klinc gleda ta njen prestrašeni ego, jaz sem tu šef. In odločila sem se, da bom rasla. Jaz sem se, draga moja, nekoč počutila tako majhno. Tako mini mičkeno. Tako neznatno, neopazno. Zakrivala sem svoj žar, tako sem ga zakrivala. Mislila sem, da je slab. Da ne smem žareti. Da ne smem čutiti stvari, ki jih čutim, da moram biti čiiiiim manjša, ker če bom majhna, potem bodo ljudje okrog mene lahko sproščeni, ker jih ne bom preraščala, ker jih ne bom slepila s svojo lučjo, ampak bom ena taka majhna, neopazna kepica ničesar. Nekdo, ki ne bo štrlel iz povprečja, nekdo, ki se bo zlil s povprečjem, nekdo, ki bo imel svoj glas vedno nastavljen na MUTE. A veš, kaj je bil največji hec? Res sem mislila, da je tako prav. Da je tako prav za vse okrog mene, ker se bodo zaradi mojega zaviranja same sebe počutili toliko boljše. Da me bodo imeli rajši. Da me bodo bolj sprejemali. Pa mi povej, kako naj me sprejme nekdo, ki sploh nikoli ni videl prave mene, ki je videl le mojo pomanjšano, zakrito, zatrto verzijo? Tisto z zadimljeno lučjo? Kako neki? Kakor koli, tisti decembrski dan me je vrgel še bolj na dno, veš. Ko mi je moški, za katerega sem mislila, da bom ostala z njim – tako, za vedno –, rekel: “Prevaral sem te,” takrat me je zabilo v tla. Že prej sem se počutila majhno, po tistem pa sem bila samo še neznatna pikica. Nihala sem med odtenki grdosti, neprivlačnosti, neumnosti, in predvsem – za vse sem bila kriva jaz. Ker sem bila premalo. Premalo lepa, premalo seksi, premalo sem se trudila. Seveda, zato pa si je poiskal drugo. Ker nisem dovolj. Jaz nisem dovolj. Seveda ni bilo lepo, seveda je bolelo, seveda sem se trgala na dvoje. Ampak vse to se je moralo zgoditi. Življenje ima en tak veličastno krut, a hkrati čarobno lep način, da te prisili v rast. Če se predolgo upiraš, te potisne na tla. Vse poruši in požge, da lahko na pogorišču spet začneš tam, kjer je najbolje začeti – na začetku. Tistih tednov se spominjam kot ene same teme. Nisem imela apetita – niti za čokolado! –, v službi sem hodila na stranišče jokat, božič sem preležala z odejo čez glavo, za novo leto pa sem “napila” vso družbo prijateljev in nato zabavo zapustila kmalu po polnoči. Ne me vprašati, zakaj, ker ne vem. Potem sem se bolj na silo kot kaj drugega vpisala na tečaj zumbe, pa mimogrede srečala nekoga novega, drugačnega od vsega, kar sem poznala dotlej. Hotela sem ga že zavreči, kot sem že leta zavračala nove, drugačne, nenavadne reči. Saj veš, ker so štrlele iz povprečja in ker sem se bala, da bi potem tudi jaz začela štrleti ven. Nekako sem životarila in se bolj na silo prebujala v vsak nov dan, si vedno znova in znova govorila, da moram dalje, da moram zdržati, da bo bolje. Da bo nekoč res bolje. In potem se mi je zgodilo nekaj, pri čemer še vedno mislim, da je imelo prste vmes nekaj večjega, nekaj božanskega. Vozila sem se v avtu, cesta je bila spolzka in nova. Tisočkrat sem se vozila po njej, ampak ravnokar so jo malo prenovili in morda nisem bila več tako gotova vanjo. Ovinek je bil malo drugačen, deževalo je in res je nekako … drselo. Nenadoma me je na vsem lepem zaneslo, nekaj trenutkov sva bila skupaj z avtomobilom namenjena naravnost proti že zviti ograji, skozi katero bi naju z lahkoto odneslo preko odrezanega skalnatega pobočja v reko, ki je drla takoj spodaj. Videla sem se že v njej. V tistem trenutku sem doživela nekaj, kar bi lahko opisala kot instantno vedenje, odgovor, jasnost – da jaz nočem tja noter. In potem se je zgodilo, pojma nimam, kako, da se je avto obrnil okrog svoje osi, šinil preko nasprotnega pasu, kjer prav v tistem trenutku ni bilo nobenega vozila, in se ustavil na bankini ob cesti, obrnjen v smer, od koder sem prišla. V preteklost, ki sem se je še vedno oklepala in je nisem želela izpustiti. Opozorilo, v hipu sem vedela. Nič mi ni bilo, avto je ostal popolnoma nepoškodovan, dva nasproti vozeča avtomobila sta se v isti sekundi ustavila za menoj, v petih minutah je nekdo šel po bližnjega kmeta, ki me je izkopal iz nasutega peska – in že sem se vozila na zmenek s prijateljico, na katerega sem prispela TOČNO. Točno! Kakšna je verjetnost, da skoraj pristaneš v Savi, se z avtom zakoplješ v pesek in potem TOČNO prispeš na dogovorjeni kraj? Sploh če si jaz, ki ne slovim ravno po svoji točnosti? Razumela sem, to je bilo samo opozorilo. Pojdi naprej, Sabina. Pozabi na preteklost in pojdi dalje. Rasti. Počni stvari, ki jih prej ne bi počela. Uči se. In obrni se NAPREJ. Izkoristi že te preklete ruševine, ki smo ti jih tako mojstrsko pripravili. Verjemi, tega nismo storili zato, da bi ležala na njih in se smilila sami sebi. Naslednji dan, draga moja, sem naredila prvo stvar, ki je prej ne bi nikoli. In potem še eno in še eno. In takrat se je začela moja velika življenjska pustolovščina, takrat sem sedla na svoj mali vrtiljak, ki je včasih res super naporen, ampak nikoli, res NIKOLI dolgočasen. Moj vlakec življenja, ki mi toliko daje, na katerem sem se toliko naučila, spoznala toliko čudovitih, neverjetnih, globokih in navdihujočih ljudi, doživela toliko neverjetnih “naključij”, da nikoli nočem dol z njega. Saj pridejo trenutki, ob katerih mi je slabo in sem vsa zelena od strahu, ampak nekje v sebi vedno vem, da me tisti hip, ko bom strah sprejela, na drugi strani njega čaka nova dogodivščina. Verjetno boljša in lepša od vsega, kar sem doživela prej. Danes sem tisočkrat večja in tisočkrat svetlejša, kot sem bila tedaj. In vem, da bom čez dve leti še tisočkrat večja, kot sem danes. Tistega dne v tistem avtomobilu je moj ego za trenutek izpustil nadzor – in moja duša, prefriganka mala, je to izkoristila, da me prisili v rast. Veš, kaj danes razumem? Razumem, da nisem nikomur delala usluge, ko sem bila senca sebe, ko sem se zavirala in ostajala majhna. Razumem, da je tista luč, ki je tako v meni kot v tebi, tam z razlogom. Razumem, da ji morava pustiti zasijati, ker ko zasijem jaz, vidiš, da je to v redu – in potem zasiješ še sama. Ko to storiš, te vidi tvoja prijateljica, razume, da ni nič narobe, če neha biti majhna – in zasije še ona. A vidiš, kaj to pomeni? Ko zasiješ, sprožiš verigo močnih, raznobarvnih lučk vseh velikosti in oblik, kot so tiste na kičasto lepem božičnem drevescu, in vsaka nova luč, ki si dovoli žareti, pomeni korak bliže temu, da bo nekoč zasijal ves svet. Ves svet, in to s tvojo pomočjo! To je pa že pravo poslanstvo, kajne?