Vse, kar si želim za božič, si v bistvu … še vedno ti.

Ti z vsem, kar si. Ti z brazgotino, zarezano vzdolž tvojega velikega srca. Ti z vso toplino in nežnostjo, s katerima me božaš, ko se približaš, in z vsem hladom, ki zaveje od tebe, ko se oddaljiš.

Biti preblizu se ti zdi nevarno. Ko se približaš, se v tvoji brazgotini nekaj zgane, pekoča bolečina te spomni, kako je, ko ti nož zareže v živo meso. Tega občutka iz daljne preteklosti, ki se še vedno zdi mnogo preblizu, nočeš čutiti nikoli več. Zato se ne odpreš. Pokažeš se, pa skriješ. Pokažeš, pa skriješ.

A jaz vem, da si tam.

Dovolj je bilo, da sem ti enkrat pogledala v oči, in že sem vedela, da si tam, za tistim zabavnim nastopom za občinstvo, pravzaprav – ti. In da si mi všeč točno takšen, kot si, tam zadaj, za masko, za ogrado.

Dovolj je bilo, da sem samo enkrat začutila tvoj dotik, in že sem vedela, da v tebi tli ljubezen, globoka in nežna, veličastna in divja. In da hoče ven, na svobodo. Le da ji ne pustiš, vsakič znova jo potisneš navzdol, vsakič znova zategneš vrvi, s katerimi si jo zvezal. Takrat, davno že.

V redu je. V redu si, samo to si želim, da veš. Razumem te. Takšna sem kot ti. Takšen si kot jaz. Ista sva. Dve telesi, ena duša, razumeva se.

Globoko v sebi bom upala, veš. Upala, da zbereš pogum. Morda ga ne boš nikoli, pa nič hudega. Jaz bom še vedno upala.

Nekje v globinah, tam doli pod svojimi ranami in brazgotinami bom čutila tisto ljubezen, ki jo čutiš tudi ti, tam nekje v jedru sebe, pod vsem, kar je bilo, pod vsem, kar se bojiš, da še bo.

Čutila jo bom in upala, da premagaš strah. Da ga premagam jaz.

Da spet zaupaš. Da spet zaupam.

Da odpreš srce. Da ga odprem jaz.

Upala bom za naju. Upala bom za ves svet.

In nekega dne, veš, se bo to zgodilo. Odprli se bomo drug drugemu, pokazali si bomo, kdo zares smo – čudovite lučke, zmožne čarobnih reči. Pokazali bomo svoje rane, pokazali bomo svoja srca, nežna, skeleča in hrepeneča. Drug drugemu bomo odkrili svoje strahove, objeli jih bomo, jih ozdravili.

Cel svet bomo objeli s svojo ljubeznijo, z vsem, kar smo.

In takrat bo lepo, varno bo ljubiti, ognjevito, odkrito, neustrašno. Varno bo razkriti vse barve in odtenke sebe. Ampak najprej mora ta korak narediti vsak zase. Ti ga moraš narediti zase, jaz ga moram narediti zase.

Ljubezni morava pustiti, da se osvobodi. Da pride na plano. Da straši. Da boli. Da iz naju dela bedaka. Da nama meša glavo. Da nama prižiga ogenj v srcu.

Ta ljubezen si ti, veš to? Ne, nisi popoln. Ne, nisi husband of the year. Ne. Ampak si TI. Čudoviti čarobni neponovljivi TI. Točno takšen si mi všeč. In točno takšnega si te želim pod smrečico.

Morda prideš letos, morda naslednje leto, morda … morda pa sploh nikoli. In četudi ne boš prišel nikoli, bo to upanje ostalo.

V meni bo tlelo skozi pomlad, preko poletja pa vse do jeseni, do belih las in do zgubanih lic, in še naprej bom upala, da boš nekoč, nekje … dovolil na plano vsemu, kar si.

In zraven bom upala, da bom enako storila tudi jaz. Nekoč, nekje.