Vse, kar si želim za božič, si v bistvu … še vedno ti.
Ti z vsem, kar si. Ti z brazgotino, zarezano vzdolž tvojega velikega srca. Ti z vso toplino in nežnostjo, s katerima me božaš, ko se približaš, in z vsem hladom, ki zaveje od tebe, ko se oddaljiš.
Biti preblizu se ti zdi nevarno. Ko se približaš, se v tvoji brazgotini nekaj zgane, pekoča bolečina te spomni, kako je, ko ti nož zareže v živo meso. Tega občutka iz daljne preteklosti, ki se še vedno zdi mnogo preblizu, nočeš čutiti nikoli več. Zato se ne odpreš. Pokažeš se, pa skriješ. Pokažeš, pa skriješ.
A jaz vem, da si tam.
Dovolj je bilo, da sem ti enkrat pogledala v oči, in že sem vedela, da si tam, za tistim zabavnim nastopom za občinstvo, pravzaprav – ti. In da si mi všeč točno takšen, kot si, tam zadaj, za masko, za ogrado.
Dovolj je bilo, da sem samo enkrat začutila tvoj dotik, in že sem vedela, da v tebi tli ljubezen, globoka in nežna, veličastna in divja. In da hoče ven, na svobodo. Le da ji ne pustiš, vsakič znova jo potisneš navzdol, vsakič znova zategneš vrvi, s katerimi si jo zvezal. Takrat, davno že.
V redu je. V redu si, samo to si želim, da veš. Razumem te. Takšna sem kot ti. Takšen si kot jaz. Ista sva. Dve telesi, ena duša, razumeva se.
Globoko v sebi bom upala, veš. Upala, da zbereš pogum. Morda ga ne boš nikoli, pa nič hudega. Jaz bom še vedno upala.
Nekje v globinah, tam doli pod svojimi ranami in brazgotinami bom čutila tisto ljubezen, ki jo čutiš tudi ti, tam nekje v jedru sebe, pod vsem, kar je bilo, pod vsem, kar se bojiš, da še bo.
Čutila jo bom in upala, da premagaš strah. Da ga premagam jaz.
Da spet zaupaš. Da spet zaupam.
Da odpreš srce. Da ga odprem jaz.
Upala bom za naju. Upala bom za ves svet.
In nekega dne, veš, se bo to zgodilo. Odprli se bomo drug drugemu, pokazali si bomo, kdo zares smo – čudovite lučke, zmožne čarobnih reči. Pokazali bomo svoje rane, pokazali bomo svoja srca, nežna, skeleča in hrepeneča. Drug drugemu bomo odkrili svoje strahove, objeli jih bomo, jih ozdravili.
Cel svet bomo objeli s svojo ljubeznijo, z vsem, kar smo.
In takrat bo lepo, varno bo ljubiti, ognjevito, odkrito, neustrašno. Varno bo razkriti vse barve in odtenke sebe. Ampak najprej mora ta korak narediti vsak zase. Ti ga moraš narediti zase, jaz ga moram narediti zase.
Ljubezni morava pustiti, da se osvobodi. Da pride na plano. Da straši. Da boli. Da iz naju dela bedaka. Da nama meša glavo. Da nama prižiga ogenj v srcu.
Ta ljubezen si ti, veš to? Ne, nisi popoln. Ne, nisi husband of the year. Ne. Ampak si TI. Čudoviti čarobni neponovljivi TI. Točno takšen si mi všeč. In točno takšnega si te želim pod smrečico.
Morda prideš letos, morda naslednje leto, morda … morda pa sploh nikoli. In četudi ne boš prišel nikoli, bo to upanje ostalo.
V meni bo tlelo skozi pomlad, preko poletja pa vse do jeseni, do belih las in do zgubanih lic, in še naprej bom upala, da boš nekoč, nekje … dovolil na plano vsemu, kar si.
In zraven bom upala, da bom enako storila tudi jaz. Nekoč, nekje.
A veš, ko včasih ponovno prebereš knjigo in se te dotaknejo čisto druge stvari, kot so se te dotaknile prvič? Ali pa ko ponovno pogledaš film in s tabo ostane čisto nekaj drugega, kot je ostalo prvič?
Tako sem si sama pred kratkim znova ogledala film Frida (2002) in se zdaj kar ne morem znebiti stavka, ki ga v njem izreče Frida Kahlo:
»Ljubim ga takšnega, kot je, ne morem ga ljubiti takšnega, kot ni.«
Saj je logično, kajne?
Tako preprost, tako običajen, tako naraven je ta stavek, da se skoraj vprašaš, zakaj bi ga bilo treba izrekati naglas, ko pa je to vendar čisto normalna stvar.
Seveda nikogar ne moreš ljubiti takšnega, kot ni. Halo?
Pa vendar, moja draga bralka, moj dragi bralec, kolikor koli se to sliši logično in osnovno, nenehno padamo prav na tem izpitu iz prvega razreda.
Ljudi kar naprej »ljubimo« takšne, kot niso.
V glavi nosimo podobo, kakšen bi moral biti naš partner, prijatelj, naš bližnji … in ga oblečemo vanjo. Zaljubimo se v nekoga, ki je preoblečen v tisto, v kar sami verjamemo že od otroštva, v tisto, kar mi sami mislimo, da bi nekdo moral biti. Zaljubimo se v nekoga, ki smo ga ustvarili v svoji glavi. V nekoga, ki sploh ne obstaja.
Namesto da bi človeku dovolili biti to, kar v resnici je, ga zasujemo in zadušimo s svojimi pričakovanji. Namesto da bi ga spoznali in ugotovili, ali ga lahko ljubimo kot čudoviti unikat, kakršen je, vnaprej določimo, kakšen mora biti.
»Ljubimo« ga, dokler izpolnjuje naša pričakovanja. »Ljubimo« ga, dokler igra po našem scenariju. »Ljubimo« ga, dokler mu v življenju gre dobro. »Ljubimo« ga, dokler ne dela napak. »Ljubimo« ga, dokler dobro izgleda. »Ljubimo« ga, dokler smo edino središče njegovega sveta. »Ljubimo« ga, dokler ……. (dopolni po želji).
In za konec še moja najljubša, »ljubimo« ga, samo če nas ljubi nazaj. Vidiš, kakšen nesmisel je to? Kot da je ljubezen, ki jo čutim jaz, odvisna od ljubezni, ki jo čuti nekdo drug. Do ljubezni se obnašamo povsem potrošniško, pogojujemo jo, kot da je navadno tržno blago!
Morda te bo to zbodlo, ampak tam, kjer se začne pogojevanje, tam se ljubezen v resnici konča. Pogoji in ljubezen preprosto ne morejo obstajati v istem filmu. To ne gre.
Nisem mama in res ne vem, kaj matere čutite do svojih otrok, sem pa hčerka in čutim, kaj moji starši čutijo do mene. Vem, da lahko na tem svetu naredim kar koli, ampak res dobesedno kar koli, pa me bosta imela še vedno rada. Morda bosta razočarana in jezna, morda bosta marsikaj, a imela me bosta rada, ne glede na vse, vedno. Takšno, kot sem.
Po mojem je to tisto, kar je zares LJUBEZEN. To, kar čutiš do svojega otroka. To, česar nič ne more spremeniti, ker enostavno je tam, v tvojem srcu, in vedno bo, ne glede na vse.
To ne pomeni, da ne postavljaš mej, da ljudem dovoliš hoditi po tebi. To ne pomeni, da ne prekineš odnosa, če je zate škodljiv, to pomeni le, da tudi ko ga prekineš, bo ljubezen še vedno tam, ker ljubezen, če je prava, ne more izginiti.
Ljubezen, če je prava, se ne more zmanjšati. Ljubezen, če je prava, lahko samo raste in se množi. Ljubezen, če je prava, ne veže, ampak OSVOBAJA. Nekaj takega je želelo biti sporočeno tudi skozi Sivo damo. Je uspelo? Ne vem, ti povej 😉
Ljudje v življenju in odnosih toliko kompliciramo, toliko se ukvarjamo s tem, kakšen bi moral biti odnos, kako bi se morali v njem počutiti, kako bi se moral obnašati naš partner … a v resnici … v resnici bi se morali naučiti le tega, kako ZARES LJUBITI.
Nekaj, kar je izjemna Frida Kahlo po mojem zelo dobro znala. Ljubila je in dopuščala svobodo biti to, kar si, a je hkrati jasno postavljala meje in jih ni dovolila prestopiti. In vendar … je naposled znala tudi odpuščati.
Iz srca ti priporočam, da si ogledaš film Frida (2002) z odlično Salmo Hayek v glavni vlogi. Oči in srce odpirajoč je!
Strašljiv zna biti, o, pa še kako strašljiv. Verjemi mi, bom že vedela, ko pa je ogenj eden izmed mojih prvih spominov. Iskra, vžig, panika, potem pa: “Sabina, pojdi stran, teci po mamo!”
Težek, debel dim se vali proti nama, ko se vračava s škafom vode, ki se zdaj nenadoma zdi tako neznaten.
In potem požar, ogromen, zame, triletno deklico, naravnost veličasten. Sem se ga bala? Ne vem, če bi lahko temu tako rekla. Bali so se ga vsi ostali, tega sem se zavedala, in imel je grde posledice, požrl je cel hlev, moja babica pa je bila tako opečena, da je komaj preživela. Pa vendar se ga nisem bala. Prej bi rekla, da sem ga opazovala z radovednostjo … in spoštovanjem. Kot bi vedela, da bom nekoč ogenj prav pogrešala. V ljudeh, v sebi, v življenju. Da ga bom izgubila … in ga nato obsedeno iskala. Leto, dve, tri. Da ga bom že našla, pa bo spet potihnil, zamrl. In da bom zaradi tega nesrečna, nepotešena, in ga bom iskala dalje. Mogoče me je tisti ogenj takrat obliznil in v meni pustil tako močan pečat, da brez njega sploh več ne znam biti srečna. Da se brez njega počutim prazno. Če ne gorim vsa za nekaj, za nekoga, se počutim mrtvo. Mlahavo. Kot ovenel cvet, poginula riba na obali. Potrebujem to žarenje, pokljanje, plapolanje, potrebujem to življenje v sebi. Zdaj sem se tega že naučila. In veš, česa se še učim? Da ogenj vedno zamre. Vedno potihne. Ne glede na to, kako močan je na začetku, kako pravi se zdi in kako noro veličasten, je v nekem trenutku pogašen in jaz utrujena obležim na njegovem pogorišču. Če me prižiga delo, ki me veseli, se ga naveličam. Če me prižiga moški, sčasoma postane dolgočasen. Če me prižiga hobi, izgubi žar po nekaj mesecih. Če vžigalno nitko iščem zunaj sebe, potem je scenarij vedno isti. Vnamem se – in izgorim. Kot list tankega papirja, ko na njem zanetiš ogenj. Huššš! zagori na vso moč – in že ga več ni. Tako dolgo sem iskala ta ogenj, vidiš, nazadnje pa ugotovila, da sem ga ves čas nosila v sebi. Da je moj, ta žar je moj, prekleto! Nihče in nič ga ne more prižgati, če ga ne zanetim sama. Sama zase, za življenje, za rast. Samo na tipko pritisnem – in gorim. Gorim v ljubezni, v hvaležnosti, v sreči, da sem tu, da sem živa, da sem jaz jaz. Gorim in lebdim nekje nad tlemi, kjer se napajam z nečim, kar je večje od mene in je hkrati jaz, kar je neskončno in vseobsegajoče, nekaj, čemur ne vem imena, in vendar vem, da tako ne bom nikdar izgorela. Da bo vedno več vsega, vedno več ljubezni, vedno več hvaležnosti, vedno več miru zame in za vse, ki jim ga lahko razdajam. Šele ko zagorim, takrat prikličem tisto, kar sem od nekdaj mislila, da me prižiga. Ni res, se zavem, vrstni red ni bil nikoli tak. Te reči me niso prižigale. Sama sem se vnela, zato so prišle. Kakšno spoznanje!
Tisto pravo, saj veš, sočno, žarečo, plamenečo. Tisto, ki te vsega prevzame, ki prepoji vsako celico tebe. Ki je Dom in je Poželenje in je hkrati še nekaj več, nekaj, kar ni s tega sveta, nekaj, ob čemer čutiš, da lahko letiš.
Tisto, ki iz tebe naredi najbolj trapastega in obenem najmodrejšega človeka na planetu. Tisto, ki boli in hkrati celi rane. Tisto, ki te izziva in te jezi. Tisto, ki ti daje smisel in polet in vate vsadi življenje. Za vedno.
Saj veš, tisto Ljubezen, po kateri nikoli več nisi isti.
Vidiš, to se sprašujem. Sprašujem se, ali že zdaj verjameš vanjo in jo blodeče iščeš po Zemlji tako kot jaz, pa si vsakič znova razočaran, ko vidiš, da spet ni bila prava, da spet nekaj ni štimalo. In potem se pobereš, ker v sebi veš, da obstaja, četudi je še ne vidiš tukaj pred seboj v mesu in krvi, in greš dalje in iščeš naprej.
Ko jo boš zagledal, jo boš v hipu spoznal.
Videti bo nežna in neškodljiva, a v njenih očeh bo nekaj divjega. Nekaj, kar ti bo dalo vedeti, da se ti ne bo pustila. Da bo trmarila na vse pretege. Da ti svoje svobode ne bo dala kar tako. Da bo šla potovat brez tebe, pa če se boš strinjal ali pa ne. Še bolj gotovo bo šla, če se ne boš. Da bo imela velike sanje in jih ne bo zapustila zaradi tebe. A vendar se ti bo po napornem dnevu vsa žareča pridružila v postelji in se ti pustila ukrotiti. Čeprav samo za nekaj ur. Takrat bo druga oseba, takšna, kakršne svet ne pozna. Takrat boš videl njeno »posebno izdajo«, tisto – samo zate. Takšna bo s tabo spala pod zvezdami, takšna bo vsa zažarela, ko ji boš predlagal pustolovščino, in bo sposobna v pol ure spakirati, da bi videla, kaj si ji pripravil. Takšna te bo častila kot boga, a ti ne bo dopuščala drugega, kot da tudi ti njo častiš kot svojo boginjo. Umiral boš od ljubosumja, ko se bo lepo oblekla in se sama odpravila ven, in žarel od ponosa, kadar jo boš spremljal in celemu svetu govoril, da je tvoja. Naporna bo, o, pa kako naporna! Imela bo dneve, ko bo muhasta, in ljubosumna, včasih bo vpila nate in ti boš vpil nanjo nazaj. Seveda se bosta prepirala, seveda bosta neštetokrat jezna drug na drugega. Včasih po pravici, drugič ne. A vedno, vedno se bosta na koncu ljubila, vsa podivjana od besa in strasti, nazadnje pa obležala v objemu, zavedajoč se, da si ti njen in ona tvoja in da nikoli, nikoli ne bi moglo biti nič drugače. Da sodita natanko sem, v ta trenutek, v ta objem. Naporna bo, a nikoli dolgočasna. V enem dnevu se bo sposobna spremeniti iz ošabne dive v krotko deklico, ki potrebuje tvojo zaščito. Vsak dan znova ti bo postavljala izzive in ti jih boš postavljal njej. Drug od drugega se bosta učila, drug drugega navdihovala. Ob njej boš čutil, da ne moreš izgubiti. Dokler imaš njo, si nepremagljiv. Zato te vprašam, vidiš, če verjameš v Ljubezen. Verjameš – ali pa si se ustalil nekje, z nekom, v nekakšnem medlem odnosu, v katerem je en dan enak drugemu, v katerem resda ni pretresov, a vendar ti je včasih kar slabo od dolgčasa. Takrat sanjariš o tej Ljubezni, o strasti, o nepremagljivosti, o vsem, kar si nekoč mislil, da boš lahko čutil do svoje Ženske, pa so ti potem rekli, da ni mogoče, da to ne obstaja. Da zaljubljenost mine … in potem do konca življenja ostane – nekaj srednjega. Vidiš, ko to pišem, se mi vedno bolj zdi, da temu ni tako, da se Ti že nisi vdal. Da se samo nasmehneš ljudem, ki so prepričani, da vedo vse, in še naprej verjameš tistemu, kar čutiš v sebi. Da verjameš, da obstaja Ljubezen. In da nekje po svetu hodi tudi TISTA ženska. Tako kot jaz verjamem, da po svetu hodiš Ti. In verjamem, da enako kot jaz ne objokuješ usode, ker je še nisi našel, ampak se prepuščaš življenju, mu dovoliš, da te pretresa in preseneča in te izziva. Mu dovoliš, da te vodi od pustolovščine do pustolovščine in ti pomaga rasti, se učiti, razvijati v Moškega, kakršen si želiš biti. In nekega dne, ko se vendarle srečava, takrat bosta trčili dve vesolji, takrat bo bum! in bo tresk! in bo žareča svetloba vseh barv mavrice. Takrat bova Ti in Jaz v bistvu – Midva.
Oglasila sem se, seveda. A takrat nisem niti pomislila, da je mesece nazaj vsak njen klic v meni vedno znova sprožil dramo. Tokrat pa, ne da bi se tega zavedala, nenadoma v meni ni bilo nikakršnega viharja več.
Samo še mir, čisti mir in hvaležnost.
Objela sem jo, to Preteklost, in ji povedala, kako neskončno srečna sem, da se je zgodila, prav tako, kot se je. Kako mi srce kipi od veselja, ko pomislim, česa vsega me je naučila! Vse tiste drame, ki so danes videti tako oddaljene, so bile nujne, da sem iz njih zrasla Jaz.
Srečna sem, da sem Jaz. In, draga Preteklost, srečna sem, da si ti taka, kot si, in da sva lahko skupaj stopali po poti v Sedanjost. Všeč mi je, kar je nastalo iz mene, všeč mi je, kar danes vidim v ogledalu. Iz lista, pobarvanega s kracami vseh mogočih kompleksov in frustracij, je nastal list, na katerem črke stojijo vsaj približno v vrsti. (Približno, pravim, če bi bile preveč poravnane, bi bile že dolgočasne!) Všeč mi je … veš, kaj mi je najbolj všeč? Všeč mi je, kako žarijo moje oči. Všeč mi je, da se pogledam v ogledalo in vidim, da sem živa. Všeč mi je to žuborenje v meni, ki mi vsak trenutek vsakega dneva daje vedeti, da ŽIVIM. ŽIVIM! Ne samo diham, ampak zares živim! Še posebej, ko se tako jasno spominjam, kot bi bilo včeraj, nekega davnega dne, ko sem se prav tako kot danes pogledala v ogledalo – in se zazrla v oči mrtve ženske. Ledeno so me motrile, s praznim pogledom brez strasti, brez življenja. Še vedno me zmrazi občutek srhljivega hladu, ki sem ga čutila takrat, ob spoznanju, da v mojem telesu ni več mene, da sem se preselila drugam, utrujena, izžeta od življenja, od prilagajanja, od igranja nečesa, kar nisem bila jaz. Danes hladu ni več, zamenjala ga je toplota ognja, ki gori v mojem srcu. Ta lupina mene se je napolnila z vsem, kar v resnici sem, in začela prekipevati srečo, jo deliti z drugimi in jo množiti, množiti, množiti. Brez tebe, draga Preteklost, se to ne bi moglo zgoditi. Morala sem čutiti vse, kar sem čutila ob tebi, morala sem kričati od bolečine, se trgati na dvoje. Vsakič znova in znova in znova. Joj, kolikokrat sem vpila, da imam dovolj, da ne morem več. Kolikokrat. In vendar sem vsakič, prav čisto vsakič, ko sem pobrala svoje kosce, te skupaj zlepila še trdneje, in se s tal dvignila še večja, kot sem bila prej. VSAKIČ. Zdaj pa, ko me spet kličeš, draga Preteklost, ne čutim bolečine, niti ne čutim tiste tipične skušnjave, tistega mika po drami, ki sem ga čutila nekoč. Ne, ne. Čutim, da sem v redu, močno zasidrana v tem, kar sem. Čutim mir. Čisti, neskončni mir. Zdajle stojim na mestu, v nekakšni praznini med enim in drugim vesoljem. V praznini med teboj in Prihodnostjo. Vem, da je ta trenutek tako najbolj prav, da sem natanko tam, kjer moram biti. Niti sanja se mi ne, kakšen bo moj naslednji korak. In vendar sem mirna, mirna in polna zaupanja. Vem, ko bo čas, se bom premaknila. In takrat me bodo noge kar same nesle v pravo smer. Dotlej pa: Hvala, Preteklost, hvala za vse.
Ja, tako je, nimam je več. Novica je prišla tik pred prazniki. Nimam več službe, draga moja. Dva meseca še – in potem ne vem, kaj bom sama s seboj.
Veš, v resnici sem si tega želela. Že lep čas nisem bila srečna, želela sem si narediti rez, vedela sem, da stagniram in neskončno trpela v majhni škatlici, v katero sem se zaprla. Neskončno, neskončno, neskončno sem trpela.
Ponoči so me zaradi tega tlačile more! Sanjala sem, da so me živo zaprli v krsto – in ko sem se zjutraj zbudila, sem natanko vedela, na kateri občutek v mojem življenju se te ponavljajoče se sanje nanašajo. A nisem imela moči narediti konca. Nisem imela moči reči: Stop. Nisem, res ne. A me razumeš?
Sram me je tega, priznam. Sram me je, ker zelo dobro vem, da sem predolgo čakala. In ker zelo, zelo dobro poznam delovanje življenja. Vem, da ti da nešteto priložnosti, da sam zapustiš odnose, službe, situacije, ki ti ne pustijo rasti. Priložnost za priložnostjo imaš … ampak enkrat se iztečejo in potem velika roka tam nekje v ozadju reče: Zdaj pa dovolj. In te prime in te vrže iz tira in potem boli, boli, boli. Veliko bolj, kot bi bolelo, če bi konec naredila sama. A veš, kako se počutim? Nezaželeno. Tako, ja. Nezaželeno. Saj vem, v sebi najbolj zagotovo in najbolj prepričljivo vem, da to ni res in da je ta dogodek, to pivo, ob katerem so mi povedali: Tvoje delovno mesto se ukinja, največji blagoslov v mojem življenju. In vem, da bom že čez eno leto ali pa še prej hvalila bogove in vse, ki so mi to omogočili, ker sem končno lahko spet začela rasti in se razvijati … a vendar … v tem trenutku se počutim točno tako: nezaželeno, kar se mi nenadoma izraža v vseh odnosih v življenju. Halo? Nikoli nisem bila nezaželena – a zdaj pa kar naenkrat? Prav vidim lahko, kako mi moja lastna psiha ustvarja celega hudiča. In poleg tega sem prestrašena, prekleto prestrašena. Dobila sem priložnost, da zaživim svoje sanje, da se posvetim temu, kar najbolj ljubim. Jaz pa sem prestrašena in se kot majhen kuža prvi dan v novi družini stiskam v kotu ter od tam opazujem nove obraze, ki mi hočejo le dobro. Negotova sem in majhna. A poznaš ta občutek? Saj vem, da ga. Tako kot jaz si bila tudi ti neštetokrat tam. Morda si izgubila moškega, ki si ga ljubila, in nisi vedela, kako boš šla preko tega. Pa si šla. Morda si se preselila na svoje, ne da bi točno vedela, od kod ti bo denar za položnice. Pa si se fantastično znašla. Morda si odprla svoje podjetje, ne da bi vedela, v kaj se podajaš. Pa si iz tega naredila nekaj velikega. A veš, ta občutek, ki je strašljiv in čudovit hkrati? Ta občutek, ko prideš na nov teritorij, ki ga ne poznaš, in te zato tako plaši, ampak te hkrati navdaja z navdušenjem, ker so možnosti kar naenkrat – neskončne? A vidiš, to je ta občutek, iz katerega se rojevajo čudovite stvari. Vedno, brez izjeme. Občuti strah – in pojdi dalje. A me slišiš, Sabina?
Ko sem v srednji šoli prvič gledala film Dirty Dancing: Havana Nights, sem se v trenutku nesmrtno zaljubila v glavnega igralca in hkrati na listo želja v svoji glavi dodala točko: obiskati Kubo. (Ja, ja, saj vem, da Diego Luna ne živi zares tam!)
Želela sem si, a nikoli šla.
Vse življenje sem namreč nenehno dopuščala, da me strah pred neznanim drži nazaj ali, bolje rečeno, doma. Še v trgovino si skoraj nisem upala iti sama, kaj šele kam potovat. Izgovor, da ni nikogar, ki bi šel z mano, pa se je zdel prav prikladen za to, da sem ostajala »uboga žrtev razmer«.
Saj si želim, samo … Kako? S kom? S katerim denarjem?
»Jah, ljubica moja,« bi si rekla danes, »čisto preprosto. Kupiš karto, spakiraš kufre in GREŠ.« Prav nobene znanosti ni v tem. Pravzaprav je skoraj preprostejše in predvsem bolj prijetno, kot ostajati doma na kavču in se smiliti sama sebi.
Brco v rit mi je pred dvema letoma zadal razhod s fantom, ko sem si prvič priznala, da sem nesrečna, in se obenem vprašala, kaj hudiča sploh hočem v življenju. Potovati, je bilo prvo, kar mi je padlo na pamet, ob tem pa so se mi očke zasvetile kot sraki ob pogledu na zlato.
Ko sem se odločila, mi je življenje kar samo začelo na pot prinašati ljudi in situacije, ki so me v moji odločitvi podpirali. Zbližala sem se z zanimivim človekom, malo boemskim popotnikom odprte glave in duha, ki je tisočkrat prevprašal vse moje strahove. Vsakokrat, ko sem se tik pred skokom v neznano hotela umakniti nazaj v udobno rutino, je bil tam on, napol strogo in napol začudeno je privzdignil obrvi, v njegovih očeh pa sem že videla vprašanje: Res greš nazaj tja? In mi je bilo jasno. Ne, seveda ne grem. Naprej moram, odločila sem se. In sem šla. Na tak način – z njegovimi privzdignjenimi obrvmi v mislih – sem se preselila, šla na prvi tečaj salse in začela potovati. Ene stvari pa me nikoli ni nehal spraševati. Ker sem mu čisto na začetku najinega poznanstva povedala, kam si naj-naj-najbolj želim iti, me je skoraj ob vsakem srečanju vprašal: »No, a že imaš karto za Kubo?« Saj sem iskala ljudi, ki bi lahko šli z menoj, res sem jih – pa so se mi kar nekako izmikali. »Pa pojdi sama,« mi je rekel. Zanj je bilo vse tako preprosto. »Sama? Ah, daj no … Sama? Nehaj, no …« Joj, kako me je bilo strah, ko sem samo pomislila na to, da bi šla sama. Nekoč sem mu kar na glas priznala, da sem polna strahov. »Ah, saj smo vsi,« me je brž potolažil. Kot kak očka me je izzival, da sem na plan privlekla najboljšo možno sebe, kadar koli pa sem padla na tla in priznala, da sem šibka, me je dvignil ter mi dal moč, da sem lahko šla naprej. A niso to tiste vrste prijatelji, ki jih v življenju najbolj potrebujemo? In potem sem mu nekoč, ko me je spet vprašal, če že imam karto za Kubo, rekla: »Ne, jo imam pa za New York.« New York je bil na mojem seznamu, vendar zagotovo ne pred Kubo. Zdaj pa sem vse prihranke vložila vanj. Preprosto zato, ker se je ena izmed mojih popotniških prijateljic odločila iti v New York – in me je povabila zraven, na moje prvo potovanje čez ocean. Naslednjič, ko sva se videla po dolgem času, sem že postala popotnica. Kak mesec po New Yorku me je navdušenje še vedno držalo in ko sem govorila o potovanju, sem žarela kot namizna svetilka. Pa me je spet vprašal: »Kaj pa Kuba?« »Ja, Kuba … No, torej … v bistvu grem zdaj na Japonsko.« Kar pobuljil je. »Od kod pa zdaj ta Japonska?« Še sama nisem vedela. Pravzaprav sem se z nekim drugim prijateljem dogovorila, da greva na Kubo. Medtem ko sem prežala na ugodne vozovnice, sem nekaj dni po povratku iz ZDA še pod vplivom popotovalne depresije zagledala najbolj noro ugodne karte za Tokio. Kar sama sem predlagala, ali ne bi šla raje na Japonsko – bil je za in čez eno uro sva kupila letalske karte. Tako je Kuba spet šla … Khm, da ne rečem kam. Ko sem se vrnila z Japonskega in se spraševala, kam pa zdaj – je bil tam spet moj boemski prijatelj, že skoraj nadležen s predlogom: »Ja, kam, na Kubo, ne?« Tudi če bi hotela pozabiti, da si želim na Kubo, ne bi mogla. Ob njem že ne. In zato sem se takrat trdno odločila, da bo to moja naslednja destinacija. Začela sem iskati sopotnike. Prijateljica, s katero sva šli v New York, ne more. Najdem drugo žrtev, ki se mi kar nekako izmika. Rada bi šla, vendar ko je treba kupiti vozovnice, se potuhne. Dvakrat. Nazadnje mi pove, da mogoče raje ne bi šla. Jočem! Razočarana se odločim, da bom šla sama. Doma PONORIJO. Na pladnju dobim celo paniko in seznam stvari, ki se mi lahko zgodijo, če grem sama na Kubo. Pa je moje potovanje še bolj zapackano s slabo energijo. Skoraj obupam – in se najde prijateljica, ki se sama javi, da bo šla z mano. Navdušena je, uči se špansko, bere vodnik po Kubi. Kupiva error fare karte, a naslednji dan razočarani ugotoviva, da so jih preklicali. Ampak je že dobro, zdaj imam sopotnico. Ne za dolgo. Prijateljica dobi službo. Ne upa prositi za dopust. Zaenkrat bi Kubo prestavila. Spet sem sama. Bila sem nesrečna, prijatelj pa me je še vedno ob vsaki priložnosti vprašal: »Kdaj bo Kuba?« Ampak zdaj sem je imela že polno kapo. Dovolj. Basta. Pač ne bom šla. Ni mi usojena. In kaj potem? Prav en k. me briga, če je nikoli ne vidim. Sama sebe sem osupnila, ker sem mislila tako resno. Na Kubo sem počasi pozabila in začela samo uživati, še vedno pa sem imela nekje v ozadju možganov spravljeno idejo, da bi bilo lepo kam iti, tako enkrat od januarja do marca 2017. Kar nekam. Na toplo recimo, ne prav na Kubo. Ampak nekam. Naenkrat sem bila odprta. Nisem več iskala sopotnikov. Nisem iskala destinacij. Sprostila sem se. In kaj se je zgodilo? Moja draga sopotnica iz New Yorka me je poklicala, da se morava resno pogovoriti. Da ima marca dopust in da hoče nekam z mano. In da bi najraje šla … Uganeš, kam? Ja, NA KUBO! Madonca, jaz pa sem že skoraj pozabila nanjo 🙂 Ko sva kupovali karte in ni bilo nobene omembe vredne akcije, sem jo celo prepričevala, ali ne bi šli raje kam drugam. JAZ! Jaz, ki sem bila še pol leta nazaj obsedena z idejo o Kubi, ki sem jo skoraj blazno zasledovala in iztočila vse solze vsakič, ko ni šlo po mojih načrtih. Jaz, ki bi za otok salse nekoč dala svojo ledvico, sem ji zdaj rekla, ali ne bi šli raje recimo v Indijo, ker so ugodne karte, ali pa na Tajsko, kjer je strašno fino in poceni. Še sama nisem mogla verjeti, ko sem poslušala svoj glas. Ampak zdaj je bila ona razočarana: »Ah, ne, Sabina … jaz bi šla rada PRAV na Kubo!« In to je bil trenutek, ko sem vedela, da je želja uresničena. Nisem več zasledovala, vseeno mi je bilo, ali grem ali ne. Nekaj od zunaj pa mi je nakazovalo, da bom tokrat pač morala iti. Prepustila sem se – in Kuba me je našla sama od sebe. Če si že kdaj v življenju zasledoval/-a kakšno gorečo željo, ki se ti je nenehno izmikala, si verjetno lahko predstavljaš, kako je. Nečesa si tako zelo želiš, da bi šel/-la z glavo skozi zid, samo da bi to dobil/-a. Pa to nikoli ne deluje. Ne moreš delati na silo, tako kot mačke ne moreš prisiliti, da se bo pustila božati, ko boš tako hotel/-a ti. Šele ko jo boš izpustil/-a, ko boš na točki, kjer ti je skoraj vseeno, ali pride ali ne, kjer si odprt/-a za vse možnosti, takrat te bo sama poiskala in se lenobno zleknila v tvoje naročje. Življenje je pravzaprav ena taka velika, nevidna mačka. Lahko si želiš in trdo delaš, da nekaj dobiš, pa se ti bo to le izmikalo in ti vedno znova, ko boš že mislil/-a, da ti je uspelo, kot spolzka riba zdrsnilo iz rok. V trenutku, ko se želje nehaš trmasto oklepati, ko razkleneš roke in jo izpustiš – pa se zgodi čarovnija. Kar naenkrat se sprosti prostor okrog tebe, podre se neviden zid in želeno je pri tebi. Ko sem tistemu prijatelju povedala, da sem rezervirala letalsko karto za Kubo, je bil navdušen, skoraj poskočil je in me spraševal, ali se veselim. Pomislila sem. Saj sem bila vesela, ja, ampak nikakor ne navdušeno, ekstatično, tako vesela, da bi skakala v zrak. Kuba naenkrat ni bila več nedosegljiv ideal iz drugega vesolja, ki je prišla k meni kot kakšno neverjetno presenečenje. Dokler je to bila, je preprosto nisem mogla imeti. Zdaj pa je postala del mene, ne da bi sploh vedela, sem se zrasla skupaj z njo – in zato se mi ni zdelo čisto nič nenavadnega, da se je spremenila v realnost. Bila sem zadovoljna, ja. Nikakor pa ne poskakujoče navdušena. In ta umirjena sreča v meni traja še danes, pa čeprav me od odhoda loči le še dobrega pol dneva. Srečna sem. Samo srečna. Kuba, prihajam. Kako me boš pozdravila? —- Mimogrede: Kuba je omenjena tudi v romanu Hotel Lavanda! (Kako čudno, kaj?)
Sem tiste vrste ženska, ki verjame v ljudi. Verjame, da nihče ni v resnici slab, le prestrašen je. In sem tista ženska, ki daje priložnosti, ne le druge in tretje, ampak tudi tisoč njih, če je treba.
Rekli so mi že, da sem naivna. Mogoče sem res, ne, najbrž sem. Ampak če je naivnost to, da si včasih edina, zadnja oseba, ki verjame v nekoga, potem sem rada naivna. Ker vem, kakšne čudeže ta »naivnost« počne, kakšne preobrazbe povzroča v ljudeh, samo zato ker čutijo, da še niso vsi obupali nad njimi.
In bom verjela, še naprej bom verjela vate. Res bom. Vem, da boš nekoč, nekje razrešil vse, kar moraš. Vem, da boš nekoč srečen v svoji koži. Vem, da se boš nekoč imel rad – in da boš takrat lahko imel rad tudi nekoga drugega. Ampak zdaj je moj odgovor PREPROSTO NE. NE pustim ti, da svoje rane še naprej zdraviš na meni. NE pustim ti, da z menoj zapolnjuješ čustveno praznino. NE pustim ti, da z menoj delaš tako grdo, kot so drugi delali s tabo. Ker ti ne dolgujem ničesar, saj veš to? Nisem tvoj predpražnik. Nisem tvoje zdravilo za tisti čas, ko ti je težko, nisem nekdo, s komer se zamotiš, ko ti je dolgčas. Nisem prepričana, ali veš, kdo sem. Ampak jaz vem. Vem, da sem ženska, ki je vredna ljubezni, prav takšna, kot je. Ženska, ki se ji v tem trenutku niti ne ljubi razlagati, kako čudovita in krasna in popolna je, ker ne čuti potrebe, da bi o tem kogar koli prepričevala – ne tebe in še najmanj od vseh samo sebe. Ta ženska, dragi moj, ve, kdo je. Ta ženska je pripravljena na LJUBEZEN. Ljubezen pravim, ne obsedenost. Ljubezen, ne pogojevanje. Ljubezen, ne posesivnost. Samo ljubezen. Pripravljena je iti preko vseh svojih strahov, pripravljena je iti čez ta most z moškim, ki je enako pogumen kot ona. Vem, da boš nekoč tak moški. Niti kančka dvoma nimam, da boš nekega dne tudi ti pripravljen. Ampak nikjer ne piše, da bom jaz takrat še čakala pred mostom. Mi verjameš, da sem povsem mirna? Ker čutim, da je čas na moji strani. Čutim, tako močno čutim, da me čuva za nekoga, ki je pripravljen name in na vse, kar sem. Za nekoga, ki bo ves z mano, namesto da je z eno nogo v preteklosti. Za nekoga, ki mi bo dal sebe vsega in vzel mene celo, z mojim na stežaj odprtim srcem vred, ki tebe zdaj tako plaši, njega pa bo samo – prevzelo. Vem, da boš ti nekoč tak človek. Tako besno in navdušeno verjamem vate, tako kot morda še nihče nikoli ni! Res. Ampak to še ne pomeni, da moram biti tu, ob tebi, te reševati in zdraviti. Nak, nisem niti bojevniška princesa niti Mati Tereza. Odgovorna sem zase, ti pa zase. Tako očitno je in kristalno jasno. Nikogar mi ni treba reševati razen sebe. Nikogar mi ni treba zdraviti razen sebe. Nikogar mi ni treba ščititi razen sebe. Eureka! Aleluja! Vidiš, dragi moj, to je tisto, zaradi česar ti zdaj pravim PREPROSTO NE. Ker ščitim sebe – to si dolgujem. Te je branje navdihnilo? Preberi še roman Hotel Lavanda ali pa preveri, kaj pripravljam –> pojdi na www.sabina-strubelj.com in vpiši svoj e-naslov za BREZPLAČNI ODLOMEK romana, ki še nastaja!
… si v bistvu ti. Takšen, kot si. Z vso prtljago, z vsem, kar si prinesel s sabo. Z vsem, kar te spravlja v slabo voljo, z vsem, kar te utruja in skrbi, z vsem, kar te dela nesrečnega. In tudi z vsem, kar te oživlja, osrečuje ter izpolnjuje.
*
*
Tebe si želim pod smrečico, samo tebe. Vseeno mi je, v kaj si zavit, vseeno mi je, ali te dobim v vrečki, v lepem, elegantnem ovojnem papirju, ali pa v navadnem rjavem, neuglednem škrniclju. Samo da si tam spodaj pod vsemi papirji in maskami – TI. Samo TI.
Ti s svojimi napakami, s svojimi paranojami, s svojimi strahovi. Ti s svojim nalezljivim entuziazmom, s svojim širokim nasmehom, s svojo prekipevajočo energijo.
Veš, zakaj te hočem? Ker nisi prišel s pentljo, kot vsi ostali. Nisi prišel ves polikan in poštirkan, češ da si popoln, vse, kar si punca želi.
A, ne, ne, nisi se sprenevedal. Čisto zares si prišel v navadnem, zdelanem škrniclju, strt in poln bolečine. In škrnicelj je bil prva stvar, ki si mi jo pokazal.
»Na, tu me imaš, ampak v škrniclju,« si rekel.
In sem trznila, priznam. Trznila od strahu. Tam si ti, ki si mi všeč, ampak si v škrniclju. Škrniclja ne poznam, ne znam delati z njim. Rjav je in poln težav, nekaj, s čimer še nisem imela opraviti.
Ampak tam v njem si ti, ki si mi RES všeč. In mogoče … A bi se mogoče lahko naučila delati s škrnicljem? Mogoče bi šlo. Najbrž bi šlo. Sploh ker si mi všeč. Prav zares.
Vem, največja težava je ta, da se niti sam ne znajdeš najbolje v takšni embalaži. Bolj bi ti bil všeč kak celofan ali kar koli bolj uglednega – in bolj preprostega. Nisi še sprejel škrniclja, sebe, svoje zgodbe in vsega, česar te je življenje naučilo.
Ampak nekoč … Nekoč ga ne boš le sprejel, temveč boš ponosen na vse, kar si, na vse, kar si prestal. Videl se boš tako, kot te danes vidim jaz.
Videl boš moškega, ki se je opekel, ki je preveč ljubil in preveč zaupal, videl boš moškega, ki je igral na vse ali nič, videl boš moškega, ki je priznal poraz.
Videl boš pogumnega bojevnika, ki se je dvignil iz pepela, ki se je odločil, da bo živel in pustil preteklost tam, kjer je.
Videl boš ranjenega leva, ki je vso svojo moč usmeril v en sam cilj – pozdraviti svoje strto srce.
In takrat boš prišel, v škrniclju, a v čisto svojem unikatnem slogu. Morda ne letos, morda drugo leto – ali pa še leto pozneje. Ampak prišel boš.
A veš, kako to vem? Božiček mi je prišepnil. Ko sem mu povedala, da hočem tebe in tvoj škrnicelj, mi je namenil svoj prijazni »Ho-ho-ho«, in pristavil: »A lahko potrpiš? Obljubim, da bo vredno.«
Nisem pomišljala. Povedala sem mu, kar je res: da bom ob smrečici čakala ta škrnicelj – čakala ga bom letos in čakala ga bom drugo leto, morda še leto kasneje.
Ker je resnica, kar pravim: Vse, kar si želim za božič … si v bistvu ti.
Ena izmed tistih sivih mišk sem, ki jih nikoli ne opazite, ko tekate po svojih opravkih. Zaletite se vame, ko polnim police v trgovini, kjer delam. Nekoč me je nekdo celo prekucnil z lestvijo vred, ne da bi to sploh opazil.
Ja, take vrste siva miška sem. Saj vam ne zamerim, da me ne opazite. Res sem običajna. Moj obraz je nevpadljiv, okrašen s staromodnimi očali in obdan z, res hecno, mišje rjavimi lasmi.
Seveda me niti moški ne opazijo. Zakaj bi me? Nisem ne privlačna ne samozavestna. Nevidna sem. In ko se vendarle najde kdo z nadpovprečnim vidom in nizkimi standardi, sem pred njim običajno tako plaha, da niti stavka ne spravim iz sebe.
Če je iz meni neznanega razloga kljub temu tako vztrajen, da prideva do tistega dela po zmenku, potem se znajdeva pri njem doma. Stiskam se v vogal kavča, v tistega, ki je najdlje stran od njega, on pa mi je po nekem čudnem naključju vedno bližje. Potem me začne slačiti, in čeprav si res želim tega, si spodnjo majico po navadi vlečem navzdol in ga vprašam, ali lahko, lepo, lepo prosim, obdržim majico kar na sebi. Zato je še toliko bolj nenavadno, da zdaj hodim po mestu, oblečena zgolj v sprane rumene spodnjice z motivom Spužija in neujemajoč črtast rožnato-moder nedrček. Zmrzujem, ampak se počutim močno, in to čisto prvič. In še nekaj je. Danes me prvič vidite, ne samo vidite, prav buljite vame s tistimi nekoč ignorantskimi očmi. Joj, kako rada bi vam povedala, od kod prihajam. Naravnost iz stanovanja mojega nekdanjega fanta. Njegovo povabilo na čaj je prišlo včeraj in ja, res sem pomislila, da je to poziv za seks, saj jih je bilo v preteklih mesecih že kar nekaj – in vedno sem se odzvala, saj nisem imela boljšega dela. Tokrat pa res nisem želela ničesar drugega kot prijateljski čaj, zato sem se malo obotavljala. Nazadnje sem mu vendarle sporočila, da pridem, in tudi sem. Izkazalo se je, da to ni bil prijateljski, temveč oznanitveni čaj, ob katerem mi je povedal, da ima zdaj dekle in da se ne moreva več dobivati na tak način. Tega nisem pričakovala, zato sem obmolknila in le tiho, komaj opazno prikimala. Nato se je nekaj na njegovem obrazu spremenilo in nenadoma se je iz njega kar cedilo odvratno sočutje. Roko mi je položil na ramo in mi s pomilujočim glasom rekel: “Oh, ti si pa mislila, da te vabim na …” “Seks? Tudi če bi me, ne bi hotela.” Govorila sem resnico, čeprav vem, kako je zvenelo v njegovih ušesih. Kot ranjen ego. “Joj, ubožica,” ni odnehal, “saj veš, da meni ne moreš lagati. Vem, kako težko te kdo opazi in zdaj, ko sem jaz zaseden … Oh, kar hudo mi je …” Oh, ne, ne boš. Dovolj. Basta. Vstala sem, se postavila predenj in se začela slačiti. Najprej je šel debel črn pulover. Potem hlače, pa debele rjave žabe. Nato sem na tla odvrgla spodnjo majico. In sem stala tam pred njim, oblečena le v ogabno neujemajoče spodnje perilo. S hlačk so ga trapasto gledale Spužijeve izbuljene oči. Odprta usta mojega nekdanjega fanta pa niso bila videti nič manj trapasto. “No, kaj praviš, bi se punca, ki pride po seks, oblekla takole?” Nisem bila nikakršna modna diva, a tega pravila sem se vedno držala – če misliš seksati, si za boga milega obleci ujemajoč komplet spodnjega perila. Samo to, nič drugega. “Se mi je zdelo, da ne,” sem zaključila, ko me je le nemo gledal, pograbila torbo in odkorakala iz stanovanja.
