*

*

Tebe si želim pod smrečico, samo tebe. Vseeno mi je, v kaj si zavit, vseeno mi je, ali te dobim v vrečki, v lepem, elegantnem ovojnem papirju, ali pa v navadnem rjavem, neuglednem škrniclju. Samo da si tam spodaj pod vsemi papirji in maskami – TI. Samo TI.

Ti s svojimi napakami, s svojimi paranojami, s svojimi strahovi. Ti s svojim nalezljivim entuziazmom, s svojim širokim nasmehom, s svojo prekipevajočo energijo.

Veš, zakaj te hočem? Ker nisi prišel s pentljo, kot vsi ostali. Nisi prišel ves polikan in poštirkan, češ da si popoln, vse, kar si punca želi.

A, ne, ne, nisi se sprenevedal. Čisto zares si prišel v navadnem, zdelanem škrniclju, strt in poln bolečine. In škrnicelj je bil prva stvar, ki si mi jo pokazal.

»Na, tu me imaš, ampak v škrniclju,« si rekel.

In sem trznila, priznam. Trznila od strahu. Tam si ti, ki si mi všeč, ampak si v škrniclju. Škrniclja ne poznam, ne znam delati z njim. Rjav je in poln težav, nekaj, s čimer še nisem imela opraviti.

Ampak tam v njem si ti, ki si mi RES všeč. In mogoče … A bi se mogoče lahko naučila delati s škrnicljem? Mogoče bi šlo. Najbrž bi šlo. Sploh ker si mi všeč. Prav zares.

Vem, največja težava je ta, da se niti sam ne znajdeš najbolje v takšni embalaži. Bolj bi ti bil všeč kak celofan ali kar koli bolj uglednega – in bolj preprostega. Nisi še sprejel škrniclja, sebe, svoje zgodbe in vsega, česar te je življenje naučilo.

Ampak nekoč … Nekoč ga ne boš le sprejel, temveč boš ponosen na vse, kar si, na vse, kar si prestal. Videl se boš tako, kot te danes vidim jaz.

Videl boš moškega, ki se je opekel, ki je preveč ljubil in preveč zaupal, videl boš moškega, ki je igral na vse ali nič, videl boš moškega, ki je priznal poraz.

Videl boš pogumnega bojevnika, ki se je dvignil iz pepela, ki se je odločil, da bo živel in pustil preteklost tam, kjer je.

Videl boš ranjenega leva, ki je vso svojo moč usmeril v en sam cilj – pozdraviti svoje strto srce.

In takrat boš prišel, v škrniclju, a v čisto svojem unikatnem slogu. Morda ne letos, morda drugo leto – ali pa še leto pozneje. Ampak prišel boš.

A veš, kako to vem? Božiček mi je prišepnil. Ko sem mu povedala, da hočem tebe in tvoj škrnicelj, mi je namenil svoj prijazni »Ho-ho-ho«, in pristavil: »A lahko potrpiš? Obljubim, da bo vredno.«

Nisem pomišljala. Povedala sem mu, kar je res: da bom ob smrečici čakala ta škrnicelj – čakala ga bom letos in čakala ga bom drugo leto, morda še leto kasneje.

Ker je resnica, kar pravim: Vse, kar si želim za božič … si v bistvu ti.

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏