Mesec: junij 2025

8.

Tisa

Medtem ko me je držal za roko, me je prešinil spomin izpred davnih let, ko sem se na napihljivi blazini po naključju dotaknila njegove gole kože. Po vsem telesu me je stresla elektrika. Tega občutka sem se tako ustrašila, da me je izstrelilo kar se da proč od njega.

Presenetilo me je, da me je ob njegovem dotiku tudi tokrat požgečkalo v trebuhu. Čeprav ga že dolgo nisem čutila, tega občutka nisem pozdravila z navdušenjem. Pod pretvezo, da me srbi nos, sem dlan umaknila iz njegovega prijema.

Odpeljal me je do prve proste klopce, s katere sva imela popoln razgled na morje, obžarjeno z oranžno svetlobo popoldanskega sonca. Sedla sva drug poleg drugega. Ponudil mi je zavitek s kebabom in ko sem zagrizla vanj, se mi je nenadoma zazdelo, da je to najboljše, kar sem jedla v svojem življenju.

Sicer je bil kebab res dober, ampak vendarle je bil samo to – kebab. Njegov izjemen okus sem morala pripisati dejstvu, da sem bila pravzaprav precej lačna. Nazadnje sem ob pol dvanajstih jedla rogljič, zdaj pa je bilo že krepko čez peto.

Čez dobro uro sva bila zmenjena z Milošem.

Po tišini, ki jo je prekinjalo le najino cmokanje, se je oglasil Bor: »A misliš, da najin kapitan še vedno spi?«

Presenečeno sem ga pogledala. S prtičkom si je z ustnic pivnal maščobo in me opazoval z igrivim nasmeškom na obrazu.

»Ha, čisto možno!« sem vzkliknila in se nato domislila: »Verjetno agentka še vedno kroži okoli njegovega stola in se sprašuje, kaj naj z njim.«

»Kaj pa, če se je prebudil in zahteval novo rundo viskija?« je nadaljeval Bor.

»In uboga gospodična si beli glavo, kje naj ga dobi, saj nima nikogar, ki bi ga lahko poslala v trgovino!«

Bor se je na ves glas zasmejal in se pri tem kot po naključju z dlanjo nalahno dotaknil mojega golega kolena. Čeprav je dotik trajal manj kot sekundo, sem se ob njem stresla, kot bi mi skozi telo spustil električni impulz.

Zavedela sem se, da nenadoma sediva veliko bližje. Vedela sem, da bi se morala odmakniti, a se nisem premaknila niti za milimeter.

Presneto, privlači me samo še bolj, kot me je nekoč, sem pomislila in upala, da ne sliši razbijanja mojega srca, čeprav se mi je zdelo, da odmeva po vsej Istri.

Nato sem spoznala, da je Bor utihnil. Ozrla sem se proti njemu, on pa me je že gledal.

»Prekleto, Tisa, kako dobro se imam še vedno s tabo,« je rekel resno.

Nato mi je s pogledom zdrsnil na ustnice in postalo mi je jasno, da me hoče poljubiti. Bolj kot nad tem spoznanjem sem bila presenečena sama nad sabo, saj se sploh nisem nameravala umakniti.

Gledal me je z vprašanjem v očeh.

Tisa, zdaj bi bil pravi trenutek, da to preprečiš. Vstani. Reci kaj. Skoči v vodo. Kar koli!

Jaz pa sem kar gledala tiste njegove modre oči, se utapljala v majhnih zlatih pegicah, ki so bile posute po njih, in mu brez besed govorila: JAAA.

Trenutek je prekinilo zvonjenje mojega telefona. Končno sem se prebudila iz transa in se sunkovito katapultirala s klopi.

Oglasila sem se in na drugi strani zaslišala Izija.

»Kaj je mala, na Instagramu sem videl, da si na Obali!« je začel v svojem običajno sproščenem slogu. »Jaz pa sem ravno na poti na vikend. Greš z mano?«

Ponudba je bila mikavna. Izi me je v zadnjih letih, odkar se poznava, večkrat odpeljal s sabo v razkošno hišo njegovih bogatih staršev. Stala je tik ob morju v hrvaški Istri in bila kot nalašč tako za vikend pobeg v dvoje kot za divjo dvodnevno zabavo s kolegi. Kovid je vse skupaj sfižil, zato takšnega povabila že dolgo nisem prejela.

Pogledala sem Bora in se srečala z njegovimi očmi. Roko je imel iztegnjeno čez naslon klopi, prav tam, kjer sem pred nekaj trenutki sedela jaz in mu skoraj dovolila, da bi me poljubil. To bi bila strašna napaka. Morda bi bilo res bolje, če se tale najin »zmenek« čim prej zaključi.

»Ampak morala bi narediti test,« sem odgovorila Iziju.

Veliko omejitev so odpravili, za prehod čez mejo pa je bilo še vedno treba uradniku dokazati, da nisi bolan.

»Ni panike, stara,« je odvrnil Izi, »jaz moram tudi. Bova šla skupaj v Kopru. Kje te poberem?«

Povedala sem mu, da ga bom čez eno uro čakala na Ukmarjevem trgu. Pozabila sem omeniti, da nimam kopalk, ampak domnevala sem, da to ne bo problem, saj se v hiši skoraj vedno najdejo kakšne, ki jih je kdo pozabil.

Posledica številnih zabav je bila ta, da si se lahko na Izijev vikend odpravil povsem spontano, ob tem pa realno računal na to, da bo med pozabljenimi stvarmi dovolj vsega, kar človek potrebuje za dan ali dva na morju.

»Kje sva ostala?« sem vprašala Bora, ko sem se vrnila k njemu na klopco.

Od najinega skoraj poljuba ni minilo več kot dve minuti, in vendar sem se zaradi Izijevega klica počutila, kot bi se moje misli teleportirale daleč stran od Bora.

Bor je bil videti malo nejevoljen, a sprijaznjen z mojim novim raztresenim razpoloženjem.

»Res sem se imel dobro,« je preprosto rekel.

Začudeno sem ga pogledala. »Kako dobro, ko pa je šlo vse narobe?«

Bor se je zasmejal. »To je bil verjetno moj najboljši zmenek do zdaj. Ravno sem hotel pohvaliti to tvojo agencijo za zmenke. Očitno res veste, kaj delate.«

Dolgo sem ga gledala in skušala najti znake, da se šali. Ni jih bilo.

»Vem, da ni šlo vse po načrtu,« je nadaljeval v odziv na moj začuden pogled, »ampak ravno to mi je bilo všeč. Pomanjkanje nadzora, ko nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku, je lahko nekaj najbolj zabavnega.«

Bila sem zgrožena. »Kako ti je lahko v užitek, če nimaš nobene stvari pod nadzorom?«

»Preprosto, tako se lahko res prepustiš in si dovoliš biti presenečen.«

Gledala sem ga, kot da je padel z lune.

»Vem, vem – ti nisi punca, ki bi se prepuščala. Potrebuješ kontrolo, da se počutiš varno. Ampak da boš vedela, meni se zdiš precej prijetnejša takrat ko jo spustiš. Tudi če samo za droben hip.«

Privzdignila sem obrvi. Na živce mi je šlo, da me je analiziral, kot bi študiral vlogo za naslednjo predstavo. Najrajši bi ga napadla, potem pa sem se opomnila, da sem profesionalka, in se ugriznila v jezik.

»Kako torej, boš novi obraz Srečnega konca?« sem vprašala, opogumljena z njegovim opevanjem zmenka.

»Seveda, zakaj pa ne? Saj bo zabavno,« mi je pomežiknil, nato pa muzajoč dodal: »Nenazadnje se ti moram nekako oddolžiti za to, da sem te prisilil v zmenek z mano.«

Nekajkrat sem v nejeveri zamežikala vanj, nato pa začutila olajšanje, kot bi z mene odpadla gromozanska teža.

A tega mu nisem nameravala pokazati. Privzdignila sem plastenko kokakole in nazdravila na novo sodelovanje.

*

Ko sem mu razložila, da bom šla z Izijem na Hrvaško in da se bo moral v Ljubljano vrniti sam z Milošem, se je Bor rahlo namrščil, a ni rekel nič.

Na Ukmarjevem trgu sta že čakala oba – tako Miloš v mercedesu kot tudi Izi s svojo alfo. Iziju sem pomignila, naj še malo potrpi, nato pa ujela Bora, kako si nagubanega čela ogleduje »prijatelja«, s katerim bom »skočila na morje«, kot sem se izrazila malo prej. Ko je opazil, da ga gledam, je brž sprostil čelo in odmaknil pogled.

»Hvala, ker si rešil polomijo, ki je nastala iz mojega skrbno organiziranega zmenka,« sem se zasukala k njemu.

»Nobene polomije ni bilo,« se je iskreno nasmehnil. »Res sem se imel super.«

Tako dolgo me je gledal v oči, da mi je postalo nerodno. Za trenutek sem pogledala stran, nato pa sem mu ponudila roko.

»Glede pogodbe se ti oglasim čez…« sem začela.

Namesto da bi stavek dokončala, sem izpustila presenečen krikec. Bor je namreč ignoriral ponujeno roko in me stisnil v krepak objem.

»Izjemna poslovna ženska si, ampak – ugani kaj? Tudi izjemne poslovne ženske se objemajo,« mi je šepnil v uho in povzročil, da sem se v zadregi zahahljala.

Ko sem nekaj minut zatem prisedla k Iziju v avto, me je poljubil na lice.

»Kaj ni to tisti …« je iskal pravo ime in opazoval Bora, kako je sedel v mercedesa.

»Bor Lukman, ja,« sem odvrnila in nato zanalašč malo preveč lačno pristavila: »Najbolj seksi samec pri nas.«

»Pha! Kdo to pravi?« je malo nasršeno komentiral Izi, ko je štartal.

»Slovenke,« sem se pretvarjala, da nisem opazila, kako je pohodil plin, da je motor zarohnel natanko takrat, ko sva se peljala mimo mercedesa.

»In kaj si počela z njim?« je odsekano vprašal.

»Nič posebnega, poslovni zmenek sva imela,« sem odvrnila na videz nezainteresirano.

»Pff, meni se njegovo obnašanje ni zdelo prav nič poslovno,« je odvrnil.

Še bolj široko sem se nasmehnila. »A si ljubosumen?«

Pretirano glasno se je zasmejal. »Ljubosumen! Lepo te prosim, saj nisi moja punca. Počneš lahko, kar hočeš.«

Res nisem bila njegova punca, in to mi je tudi ustrezalo, čeprav sem si tokrat za spremembo dovolila uživati v tem, da je tudi njega kdaj mučilo ljubosumje.

Izi ni bil kdo ve kako fizično privlačen moški. Bil je visok in suhljat vegan s špičasto brado ter upadlimi lici, imel pa je neverjetno prodorne črne oči in nadvse karizmatično osebnost, kar je ljudi – še posebej ženske – neustavljivo vleklo v njegovo bližino.

Spoznala sva se na dogodku hitrih zmenkov v organizaciji Srečnega konca. Čeprav nisem bila udeleženka, temveč sem dogodek vodila, je bil dovolj glasen in predrzen, da je na koncu dobil mojo telefonsko številko. Seveda pa ne samo moje.

Moški kot Izi so mi bili všeč. Niso pričakovali veliko, bili so na voljo, če sem si jih želela, predvsem pa niso posegali v moje svobodno in samostojno življenje. Izijeva dodatna prednost je bila njegova ekstrovertiranost, zaradi katere sem preko njega spoznala cel kup novih ljudi.

Avto je ustavil v Šalari in oba sva pohlevno stopila h kontejnerju zdravstvene službe. Glavi sva nagnila nazaj in zdravstvenemu delavcu dovolila, da nama je v nos potisnil dolgo palčko.

»Kakšnih deset minut bo trajalo, lahko počakata v avtu,« je pojasnil mladenič v beli uniformi, medtem ko sem se borila z napadom zaporednega kihanja, ki ga je kot običajno sprožila palčka v mojem nosu.

»Moram se cepiti,« sem posmrkala, ko sem sedla v avto.

»Cepiti?« je pobuljil Izi. »Si nora? To eksperimentalno snov boš vnesla v svoje telo? Veš, kaj ti to lahko naredi?«

»Za nekoga, ki si vsak vikend v telo vnaša različne eksperimentalne snovi, kar malo preveč goreče nasprotuješ temu cepivu,« sem komentirala in po predalih brskala za robcem.

»Snovi, ki jih jaz uporabljam, raziskujem že leta,« je nečimrno privzdignil brado, »medtem ko so to cepivo razvili v enem samem letu.«

»Veš, koliko časa preizkušajo običajna cepiva?« je nadaljeval z retoričnim vprašanjem. »Po deset let in več! Cepivo za kovid pa so praktično čez noč dali na trg, vse za zaslužke farmacevtskih podjetij!«

»Vseeno mi je, koliko časa so ga razvijali in kdo bo z njim zaslužil. Če bo preprečilo, da mi kar naprej rinejo palčko v nos, je zame dovolj dobro,« sem pihnila v osamljeni robec, ki sem ga končno našla zakopanega v predalu za rokavice.

»Cepivo proti kovidu povzroča raka, neplodnost, spremeni tvojo gensko zasnovo,« je vsako našteto posledico pospremil z udarcem po volanu.

»Glede na to, da je cepivo neraziskano, imaš presenetljivo točne podatke, kaj vse povzroča,« sem cinično odvrnila.

»Eh, jaz sem pa mislil, da si pametnejša,« je razočarano odvrnil.

Zavila sem z očmi in upala, da se bo odnehal, če mu ne bom glasno nasprotovala. O marsičem se nisva strinjala. Vendar moji najljubši trenutki z njim tako ali tako niso vključevali strinjanja – ali sploh pogovarjanja.

*

Oborožena z listoma papirja, ki sta potrjevala, da sva negativna na kovid-19, sva se odpeljala proti hrvaški meji.

A nisva prišla daleč.

Izijeva alfa se je namreč začela nadvse čudno obnašati. Po klancu na poti proti Šmarjam sva nenadoma močno upočasnila in ko sem pogledala Izija, da bi videla, kaj počne, namesto da bi vozil, sem na njegovem obrazu zagledala paniko.

»Kaj za …« je nemočno opazoval, kako moč avtomobila kljub njegovemu pritiskanju na plin počasi pojema.

Zadnji hip je avto zapeljal na rob cestišča, saj je takoj zatem glasno izdihnil in – crknil.

»Ne razumem, saj sem …« se je zmedeno praskal po glavi.

»Kaj se je zgodilo, Izi?« sem poskusila, čeprav se mi ni zdel ravno v stanju, da bi lahko normalno komuniciral. »Ti je zmanjkalo bencina?«

»Pravim ti, da ne razumem,« se je zazrl vame, »preden sem šel iz Ljubljane, sem tankal.«

»Polno?« sem se namrščila.

»Mislim, da. Plačal sem definitivno za poln tank bencina.«

»Potem ne more biti bencin.«

»Ampak …« je z roko slabotno pokazal proti armaturni plošči. »Tu mi kaže, da nimam bencina.«

»A potem si tankal ali nisi?«

»Ja, SEM!! Tankal sem v Ljubljani, Tisa! Ne razumem … to se mi še ni …«

Z dlanjo si je živčno grabil ustnice in se brezciljno drgnil po obrazu.

»Jah, potem bova šla po bencin, to pa že ni nič takšnega,« sem odločno odvrnila in že brskala po telefonu.

Pomignila sem po klancu navzgor. »Malo višje gor je bencinska črpalka. Ni daleč, lahko greva peš.«

Stopila sem iz avta, on pa je še kar sedel.

»Ajde, gremo!« sem ga pogledala zgroženo, ko je bilo videti, da se sploh ne bo premaknil.

Zdrznil se je in končno izstopil.

»A razumeš, da sem tankal?« je ihtavo zavpil proti meni, stopil okrog avtomobila, se vrgel s hrbtom na tla, zlezel pod avto in se zagledal v avtomobilsko podvozje.

»Ne more biti bencin. Ne more biti!« je ponavljal.

»Nekaj čudnega se dogaja,« je končno vstal in me pogledal v oči. »Mogoče je pa znamenje.«

»Znamenje?« sem privzdignila obrvi in ga zaprepadeno pogledala izpod čela.

»Da ne smeva iti dalje. Mogoče se bo nekaj zgodilo.«

Zasmejala sem se, vendar mi ni pritegnil, zato sem umolknila in ga namrščeno gledala. Videti je bil resen. Nato sem se, sploh ne vem zakaj, nenadoma spomnila ukradene revije z Borovo fotografijo.

»Hej, ne sekiraj se,« sem mu rekla tolažeče, ko sva že zagrizla v klanec. On je hodil prvi, jaz pa sem mu sledila.

»Nekaterih stvari preprosto ni mogoče racionalno pojasniti. Zadnje čase se tudi meni dogajajo čudne reči. Zadnjič sem na primer v torbici našla neko stvar, za katero se sploh ne spomnim, kako je prišla tja.«

»Saj res! Kaj me nisi tudi zadnjič klicala, ko se ti je ugašala luč v stanovanju in potem si na tleh našla …«

»Album, ja,« sem prikimala.

Nekega večera v marcu, nekaj tednov po tem, ko se je začelo zaprtje zaradi kovida, se mi je v stanovanju zgodilo nekaj absolutno čudaškega. Tega nisem povedala nikomur razen Iziju, ki sem ga poklicala v navalu panike takoj po dogodku.

Pod prho sem si nič hudega sluteč na lase nanašala šampon, ko se je na vsem lepem ugasnila luč. Pomislila sem, da je verjetno zmanjkalo elektrike ali pa je samo pregorela žarnica.

V temi mi je nekako uspelo s sebe splakniti milo in se oviti v brisačo. Ko sem na hodniku zagledala luč, sem izključila možnost, da bi zmanjkalo elektrike, in začela razmišljati o tem, ali imam na zalogi rezervno žarnico.

Potem pa sem avtomatično pritisnila na stikalo – in luč v kopalnici se je PRIŽGALA! Točno tista luč, ki je ugasnila, medtem ko sem bila pod prho.

Zamežikala sem proti svetleči krogli na stropu.

»Okeeej …« sem rekla glasno. »Žarnica torej ni pregorela. Zakaj si se potem ugasnila?«

Skomignila sem z rameni, ugasnila luč in odšla v spalnico. Tam sem se oblekla, tik preden sem hotela oditi, pa je ob spremljavi nekakšnega klika tudi v spalnici nastala tema. Skozi priprta vrata je s hodnika v prostor še vedno padal pas svetlobe, zato mi je bilo jasno, da je luči zmanjkalo samo v tem prostoru.

»Hm,« sem zamrmrala, nato pa se nagubanega čela poskusila počasi pritipati do stikala. Takrat pa sem tik za svojim hrbtom zaslišala top udarec. Plop!

Obstala sem in od strahu zadržala dih.

»Kdo … kdo je?« sem vprašala s šibkim glasom. Tega dela niti Izi ne pozna, ker se ga preveč sramujem.

Odgovora seveda ni bilo, le moje kosti so šklepetale, saj sem se vsa tresla. Zajela sem zrak, zbrala ves pogum in tipaje nadaljevala svojo pot proti izhodu.

Obrnila sem se proti sobi, iztegnila roko v smeri stikala in glasno požrla slino, preden sem pritisnila na gumb.

Soba se je čudežno razsvetlila.

Nekaj metrov od stene nasproti vrat je na tleh ležal predmet. Srce mi je glasno utripalo, ko sem se po sobi ozirala za nekom, ki se je nesramno poigraval z mano. Stresla sem z glavo in se približala predmetu na tleh.

Bil je star fotografski album, ki sem ga imela – v to sem prepričana – zakopanega čisto zadaj na eni izmed polic. Že leta ga nisem odprla, in zdaj je ležal na tleh, odprt tako, da so platnice gledale navzgor, notranjost pa je bila obrnjena proti tlom.

Ogledala sem si police na steni. Videti so bile kot vedno. Nič ni manjkalo, nič ni padlo na tla skupaj z albumom. Kako je možno, da je album preskočil kup stvari in pristal na tleh dva metra od stene?

Pobrala sem ga in se zagledala v stran, na kateri se je odprl. Na njej so bile fotografije s praznovanja dedovega rojstnega dne izpred mnogih let.

Z njih so me gledali obrazi moje mame, sestre, deda in mene, vsi po vrsti smo bili videti veliko mlajši, ded pa tudi precej bolj živ. Februarja je namreč umrl.

Ozrla sem se okoli sebe. »Ded? Pa ne da si me prišel strašit?«

Nenadoma sem se zavedela, kako trapasto zvenim.

Saj ne moreš verjeti, kako se človeku skisa, ko nekaj tednov preživi sam med štirimi stenami. Odložila sem album, nato pa pograbila odejo in blazino in se preselila v dnevno sobo, trdno odločena, da to noč ne bom spala v spalnici.

Takoj zatem sem poklicala Izija in mu vse povedala. Takrat me je pomiril, ko mi je rekel, da se mi je vse samo dozdevalo, danes pa je bila drugačna pesem.

»To vse pojasni! TI SI KRIVA!« me je gledal z grozo v očeh. »Liana je imela prav! Entiteto imaš.«

Liana? Ime mi je zvenelo znano.

Je bila to tista neurejena šamanka, s katero se je zadnje čase precej fotografiral za Instagram?

»Že takrat, ko sem ji povedal, da se ti je sama od sebe ugašala luč, je rekla, da je to jasen znak entitete. Nisem je poslušal, ampak imela je prav! Luč v tvojem stanovanju, potem tista stvar v tvoji torbici in zdaj še moj avto!«

»Čakaj malo,« sem privzdignila roke, nato pa rahlo zmajala z glavo, ko sem zbirala misli. Lahko bi ga vprašala, kako točno naj bi jaz povzročila, da je v njegovem tanku zmanjkalo goriva, ampak pri vsem skupaj me je bolj zmotilo nekaj drugega.

»Tej Liani – šamanki – govoriš stvari, ki ti jih povem jaz?«

Začudeno me je pogledal, kot da je odgovor očiten. »Ja. Takoj je vedela, da imaš entiteto. Nisem je vzel resno – in evo, zdaj pa imam. Saj je jasno, avto mi je crknil zaradi tebe, ne zaradi bencina. Ti si kriva, ker imaš entiteto!«

Nejeverno sem ga gledala. Od nekdaj je bil tak, malo hipijevski in alternativen. Na svojih divjih zabavah je sicer duhovnost pogosto pustil ob strani, izven zabav pa je vedno deloval malo bolj … razsvetljeno.

Doslej me to ni motilo – morda zato, ker nikoli ni uporabljal nekakšnih nerazumljivih izrazov. Tole danes pa je šlo preko vsake meje. Mu je Liana napolnila glavo z neumnostmi ali pa ima med epidemijo preveč časa za brskanje po internetu?

»Kakšno entiteto?« sem se komaj zadrževala, da ne eksplodiram.

»Entiteto vendar! Duša se je prilepila nate. Duša, ki nekaj hoče od tebe.«

Ob pogledu na prestrašen izraz na njegovem obrazu me je oblila kurja polt. Bolj kot možnost, da imam nekakšno entiteto, me je plašilo, da v to sveto verjame.

»Kakšna duša, kakšna entiteta, Izi, o čem vendar govoriš?!« sem zdaj izgubila živce in povzdignila glas.

Pogoltnil je slino in z očmi, kakršne sem pri njem videla samo še takrat, ko je bil na drogah, gledal – ne vame, pač pa skozi mene.

Ozrla sem se nazaj, da bi ugotovila, ali je za menoj kar koli takega, kar je pritegnilo njegovo pozornost, pa sem videla samo avtomobile, ki so švigali mimo. Ko sem spet pogledala Izija, je počasi odkimal.

»Ne, ne, ne, tega se pa jaz ne grem. Liana me je opozorila na to. Ne morem verjeti, da je nisem hotel poslušati. Spet je imela prav.«

Presenečeno sem ga opazovala, medtem ko si je živčno obrisal pot s čela in se zazrl vame.

»Morala boš … morala boš proč od mene. Ne morem se ukvarjati še s tem, dovolj stresa imam v življenju.«

Ob omembi stresa bi lahko bruhnila v smeh, če ne bi bila tako razburjena zaradi njegovih bizarnih očitkov. Izi, pa pod stresom? Od česa? Od velikih vsot, ki so mu jih mesečno nakazovali starši? Od brezdelnega posedanja na pijačkah in meditiranja s svojo šamanko? Od kristalov, ki jih je prodajal bolj za zabavo kot za zaslužek, ker denarja itak ni potreboval?

Namesto tega sem nejeverno nagubala čelo: »Prosim? O čem sploh govoriš?«

»Ali lahko prosim pokličeš tistega svojega – kaj je že? – seksi moškega, da te pride pobrat in te odpelje nazaj v Ljubljano? Jaz ne morem potovati z entiteto. Jaz tega enostavno ne morem.«

Nemočno sem obstala in ga opazovala, kako je sam odkorakal po klancu navzgor in pri tem nekoga klical po telefonu.

»Liana, prosim, pridi k meni na vikend. Potrebujem te, moraš me prečistiti,« je bilo zadnje, kar sem slišala.

Tistega dne nisem klicala Bora, kot mi je predlagal Izi, pa tudi Miloša ne. Preveč me je bilo sram, da me je prijatelj, s katerim sem »skočila na morje« pustil samo sredi šmarskega klanca.

Poklicala sem taksi, ki me je odpeljal v Koper, nato pa na strani za deljenje prevozov poiskala najhitrejši prevoz do Ljubljane. Pobrala me je prijazna študentka, ki se je vračala z izpita – to pa je bilo tudi vse, kar sem o njej izvedela.

Celo pot sem si grizla nohte, medtem ko sem besno googlala to vražjo entiteto.

Izvedela sem, da je entiteta »nematerialno nadnaravno bitje, ki je lahko demon, duša umrlega ali duša trpečega«. Nate se prilepi kot kak parazit in ti pije energijo, vpliva na tvoje življenje in odločitve.

Skratka, navadno nakladanje.

Iziju se je več kot očitno skegljalo, tisti njegovi šamanki pa tudi. Kar naj ga ima in naj z njim počne, kar hoče.

Vseeno me je grizlo, saj je Izi v zadnjih treh letih postal velik del mojega življenja. Prevelik. Njegov sproščeni hipijevsko-prijateljski duh je omogočal lahkotnost in fluidnost odnosa, da je ta brez vsakega napora prehajal od ljubimcev do prijateljev pa spet nazaj k ljubimcema. Zato sem kar malo pozabila na svoja pravila – in tako so minila leta, Izi pa je bil še vedno v mojem življenju.

No, nič več. Po temle, kar se je zgodilo danes, naj kar pozabi name in na mojo entiteto. Preveč sva vredni, da bi to prenašali.

Zakaj se potem počutim kot napol pokajena, prekmalu odvržena cigareta?

*

Ti je bilo poglavje všeč?

240+ bralk BralNadaljevanke že nestrpno pričakuje odkrivanje novih ljubezenskih zapletov in skrivnosti.

👉 Klikni tukaj za prijavo »

Vsak ponedeljek boš v svoj inbox prejela novo poglavje — popolnoma brezplačno!

Se beremo kmalu 📩

Sabina

7.

Bor

Privez sem naredil tako mojstrsko, da bi bil barba ponosen name.

Kapitan je ves ta čas brezskrbno spal. Ko se je čoln popolnoma ustavil, se je le ozrl okrog sebe, nato pa glavo mirno nagnil na stran in zaprl oči. Namuznil sem se in si zaželel, da bi imel tudi sam ponoči tako miren spanec.

Ko je Tisa vstala in se pripravila, da bo splezala na pomol, sem ji povsem spontano ponudil roko, da bi se lahko oprla nanjo. A me je z enim zamahom odpravila.

»Bom že sama,« je nejevoljno rekla.

Privzdignil sem obrvi, vendar sem se brž nato opomnil, da se je že večkrat izkazala za žensko, ki se ne bo kar tako ločila od svoje samostojnosti. To mi je bilo na njej pravzaprav celo všeč.

Namesto da bi vztrajal, sem svojo pozornost raje preusmeril tja, kjer je bila dejansko potrebna. Kapitan je spal spokojno kot na oblaku. Prijel sem ga za ramo in ga rahlo stresel. Zbudil se je le za hip, se malo premaknil, nato pa z glavo spet omahnil nazaj.

»Kaj bova z njim?« sem se namrščil proti Tisi. »Saj ga ne moreva kar pustiti tu na soncu.«

Pogledala me je tako zgroženo, da mi je skoraj zaledenela kri. »Hecaš se, kajne? Saj je odrasel moški. Nisva midva odgovorna zanj.«

Nejeverno sem zamežikal vanjo. To, da je samostojna ženska, ki zna sama poskrbeti zase, je eno. To, da bi bila zmožna nekoga, ki trenutno ni preveč samostojen, na milost in nemilost prepustiti soncu ter usodi, pa je nekaj povsem drugega. To je preprosto … kruto.

»Upam, da se ti hecaš,« sem rekel za kanček ostreje, kot sem nameraval. »Sploh ne ve zase. Scvrl se bo na soncu.«

»In kaj naj narediva?« je odvrnila, vidno nestrpna.

»Pa ne, da te je v zadnjih petnajstih letih zapustil ves čut za sočloveka?« sem navrgel v zafrkljivem tonu, čeprav se sploh nisem zafrkaval.

Zavzdihnila je, stisnila ustnice v drobno šobo, se prestopila in odvrnila pogled. Ko me je ponovno pogledala, se mi je zdelo, da želi nekaj reči, pa se je zadržala in spet pogledala proč.

Nazadnje je končno izdavila: »Kaj praviš, če pokličem agencijo, naj ga pridejo iskat?«

Z olajšanjem sem prikimal. Še vedno si tukaj, človek v Tisi.

Speči kapitan je držal glavo vznak, da je zgodnje popoldansko sonce pripekalo naravnost v njegov že tako zaripel obraz. To zagotovo ni bilo dobro.

Nato sem se nečesa domislil. Ne da bi jo pogledal, sem zavpil proti Tisi: »Hej, mi posodiš klobuk?«

Med tipkanjem po telefonu mi je odsotno podala svoj elegantni snežno beli slamnik. Previdno sem ga poveznil kapitanu na glavo. Zdaj je bil videti kot kakšna ovčja pastirica iz planin, ki je pomotoma zatavala na morje. Komaj sem zadržal smeh.

Medtem ko sem ga poskušal za silo spraviti na noge, sem v ozadju slišal Tiso, kako po telefonu od agencije zahteva, naj pri priči pošlje nekoga, ki bo prevzel najinega omamljenega vodiča.

Po nekaj trenutkih tišine je sarkastično zaključila: »Naravnost popolno. Potem pa mi povejte, kje se nahajate, ker ga pripeljem naravnost k vam.«

Kapitan-ovčja pastirica je medtem ždel v istem položaju. Ni se mi zdel dovolj stabilen, da bi ga lahko sam spravil na pomol.

Ko je Tisa končno pospravila telefon in se ozrla proti nama, so se njene oči za droben trenutek razširile, ustnice pa stisnile v nejevoljno šobo. Pogledala je njega, pa mene, kot bi hotela nekaj komentirati, a si je premislila. Jo je zmotilo, da je nosil njen slamnik?

Hotel sem ji reči kaj opravičujočega, pa se je že stegovala proti nama, da bi mi pomagala moškega spraviti na pomol.

Kot bi imel pomol vžrt globoko v celični spomin, je nenadoma oživel, ko sem mu nakazal, da bo treba počasi sestopiti s čolna, in se gibko zavihtel na betonska tla.

Tam pa se je spet z vso težo naslonil na Tiso in jo začel suvati v obraz s širokimi krajci svojega – no, njenega – pastirskega klobuka. Tisa se je med nepredvidljivimi udarci kremžila kot nad krožnikom ocvrtih kobilic. Prizor je bil tako bizaren, da sem med plezanjem na pomol komaj zadrževal smeh.

Na taksi smo čakali v lični vrsti in se pri tem kot kakšni pivski bratci objemali čez rame – Tisa na levi, jaz na desni, kapitan, katerega zagorelo polt je lepo poudarjal beli slamnik, pa se je na naju obešal na sredini.

Kar na lepem se je Tisa začela tiho tresti v zadrževanem smehu. Spogledala sva se. Njen obraz je bil povsem spremenjen. Nobene jeze, ker stvari ne gredo tako, kot si je zamislila, nobenega zadrževanja ali pretvarjanja, samo sproščene poteze, ki so brez besed sporočale, da se v bistvu zabava.

In kako se ne bi, ko pa sva namesto opazovanja delfinov čas preživljala ob čakanju na taksi z neznancem, ki smrdi po viskiju in brez najine pomoči niti stati ne more?

Še enkrat sem jo skrivaj pogledal in pomislil, kako lepa je, ko se sprosti. Vedno je lepa, ampak ko je sproščena, takrat povzroči, da se mi šibijo kolena. Malo sem se že spraševal, kdaj je postala tako zapeta. Morda pa je bila za to kriva moja predrznost, s katero sem jo prisilil, da je šla z mano na zmenek?

Odrinil sem zoprno misel in z veliko mero cinizma pripomnil: »Lep zmenek.«

»Oh, sploh mi ne govori, najboljši, kar jih je videl svet,« je odvrnila v enakem slogu.

»Zdaj razumem, zakaj ti posel tako cveti,« sem resno prikimal.

Skozi svoja zvezdniška sončna očala sem skrivaj ponosno opazoval, kakšen učinek je imela nanjo moja šala. Ustnice so se ji zavihale navzgor, pogledala je vstran in zamižala. Telo se ji je streslo, nazadnje pa je vrgla glavo nazaj in se na glas zasmejala. Nekaj trenutkov sem jo še očarano opazoval, potem pa sem se zasmejal z njo.

Ko se ti življenje smeje, včasih res ni druge, kot da se začneš smejati skupaj z njim.

*

Uslužbenka v dobro klimatizirani pisarni agencije na drugem koncu Kopra je ob pogledu na naš nenavadni trio malodane prebledela. Pijanega kapitana sva pripeljala naravnost k njej v pisarno in ga posadila na stol za stranke nasproti nje.

»Reklamacija,« je Tisa z glavo povsem resno pomignila proti kapitanu, ki se je zaprtih oči in blaženega nasmeha še vedno zibal v ritmu morja.

Moral sem se krepko ugrizniti v notranji del spodnje ustnice, da nisem bruhnil v smeh.

Uslužbenka je zajela zrak. »Iskreno se vam opravičujem. Kaj takega se nam pa res še ni zgodilo! Mislili smo, da je zaupanja vreden … Kako se lahko oddolžimo? Mogoče vam lahko ponudimo brezplačen izlet v…«

»Samo vrnite mi denar,« jo je odrezavo prekinila Tisa.

»Seveda, povsem razumljivo, vse vam bomo nakazali na vaš račun,« je hitela kimati.

Tisa ni rekla nobene. Samo obrnila se je in izginila skozi vrata. Kakšna surova predstava!

Kratko sem prikimal še vedno zmedeni agentki in se še sam odpravil ven. Tisa je stala pred vhodom in agenciji kazala hrbet. Postavil sem se ji ob bok in jo igrivo dregnil z ramo.

Spogledala sva se in oba hkrati planila v krohot.

»In kakšne dogodivščine si še načrtovala za danes?« sem jo zafrkljivo vprašal, ko sva se nehala smejati.

Obrisala si je solze smeha in preverila uro na telefonu.

»V bistvu sem nama rezervirala mizo v restavraciji ob promenadi. Če se do tam sprehodiva, bova prispela ravno malo pred peto.«

»Huh, še dobro!« sem si oddahnil – bil sem namreč že pošteno lačen. »Upal sem, da nadaljevanje zmenka vključuje tudi hrano.«

»Menda nisi mislil, da sem kakšna amaterka?« mi je pomežiknila v odgovor.

Nekaj minut sva tiho hodila v smeri, v katero naju je vodila Tisa.

»Pozabil sem že, kako zabavno je s tabo,« mi je zdrsnilo z jezika.

»Ljubi bog, zabavno?« je vprašala vsa zaprepadena. »Saj gre vendar vse narobe! Jaz se prav nič ne zabavam.«

Namuznil sem se. Še ne pet minut nazaj se je do solz nasmejala. Njena ličila so bila razmazana, poteze pa še malo bolj sproščene. In ona mi pravi, da se ne zabava?

Mhm, pa kaj še. Ne bo me prepričala, da se nima dobro z mano. Vsakič, ko iz neosvojljive trdnjave pokuka nekaj podobnega tisti punci z morja, vem, da se z menoj počuti dovolj sproščeno, da jo pokaže.

Punca z morja je bila naravna, nezahtevna, včasih malo negotova, poleg tega je pogosto zelo izrazito zardevala. Bila je nekaj povsem drugega kot tale seksi in na videz samozavestna ženska, ki zdaj stopa ob meni. Tudi če bi zardela, tega skozi vse plasti pudra gotovo ne bi opazil.

»Kdaj si postala tako drugačna?« sem bleknil in povzročil, da je njeno korakanje za droben trenutek padlo iz enakomernega ritma.

»Kako to misliš, drugačna?« se je namrščila.

»Tako …« sem se trudil najti prave besede. »Rezervirana, obvladana, neosvojljiva. Kot da je med nama ves čas še nekaj, zaradi česar te ne morem čisto doseči.«

»Hočeš reči, da ti to ni všeč?« se je izzivalno zastrmela vame, nato pa se igrivo namuznila. »In vendar si si strašansko želel z mano na zmenek.«

Moral sem priznati, da me je kar dobro prebrala. Če bi rekel, da me ženska nedostopnost ne vznemirja, bi se zlagal. Pravzaprav je še prevečkrat prav nedostopnost tisto, kar me na ženski neustavljivo privlači.

Nekoč sem bil drugačen, Tisa pa tudi. Zanimivo se mi zdi, da sva se oba spremenila v nekaj, kar naju – spet – vleče skupaj kot magnet.

»Nisem rekel, da mi to ni všeč – ne spreminjaj teme!« sem v smehu protestiral. »Vprašal sem te, kdaj si postala takšna. Z morja se te spomnim drugače.«

»Takrat sem bila še mula, Bor. Prej ali slej se nam vsem zgodi, da odrastemo, kajne? Neizkušeni fantje se spremenijo v moške, ki norijo za nedostopnimi ženskami, zaupljive deklice pa se spremenijo v neosvojljive trdnjave. Takšno je življenje.«

Ha, kot bi točno vedela, kaj mi hodi po glavi.

»No, ja, ne bi rekel, da je stvar tako preprosta,« sem odvrnil.

»Sploh pa je najin zmenek poslovne narave,« je strogo rekla, »se še spomniš?«

»Seveda, gospa direktorica agencije za zmenke,« sem se ustavil med hojo in ji, ko se je obrnila proti meni, da bi videla, kam sem izginil, šaljivo salutiral.

V smehu je zmajala z glavo, jaz pa sem bil vesel, ker sem jo spet nasmejal.

Ko sem jo ujel in sva spet hodila vštric, sem se domislil še nečesa, kar me je zanimalo o njej: »Saj res, kako pa te je to sploh prešinilo? Da bi odprla agencijo za zmenke?«

Skomignila je z rameni.

»Preprosto rada sem parčkala ljudi,« je rekla. »Prvič se mi je zgodilo po naključju. Bivši sodelavec mi je omenil, da si želi punce, pa nikakor ne najde prave. Pomislila sem na svojo sošolko iz osnovne šole in ju povezala. Ujela sta se, meni pa je bilo to nekako … všeč.«

Kratko me je ošinila s pogledom in nato, kot bi ji bilo nerodno, pogled brž umaknila. Kolikokrat me je na Lošinju pogledala na tak način! Ob tej misli se mi je v prsih razlilo nekaj toplega.

»Potem sem začela prijatelje povezovati bolj načrtno. In bila precej uspešna. Prav čuden občutek zadovoljstva me je preplavil vsakič, ko mi je uspelo prižgati iskrico med dvema človekoma.«

»Vau, to pa je edinstven talent,« sem rekel s spoštovanjem. »Kdaj pa si potem pomislila, da bi iz tega naredila posel?«

Odkašljala se je.

»Takratni fant mi je predlagal. On je v vsem videl posel,« se je kratko posmejala. »No, saj mi je prišlo prav, ker mi je pomagal sestaviti poslovni načrt.«

Takratni fant, ha? To pa ne zveni kot kakšna bežna romanca. Ne vem, zakaj sem si domišljal, da tudi ona enako kot jaz ni imela nobene resne zveze. Zamikalo me je, da bi jo povprašal o tem, pa sem se zadržal in raje ostal pri prejšni temi.

»Je kdo ostal skupaj?« sem vprašal.

»Ha, skupaj?« se je začudila, kot bi jo vprašanje presenetilo. »Misliš od parov, ki smo jih povezali pri Srečnem koncu? Seveda, celo na nekaj porok sem bila povabljena.«

»Ne,« sem odmahnil z roko. »Mislil sem na tiste čisto prve, ki si jih poparčkala. Prijatelje.«

Bila je v zadregi. Izpod brezhibno urejenih trepalnic me je pogledala skoraj tako sramežljivo kot tistega dne na plaži, ko sem jo šepetaje na uho povabil na kokakolo. Stavim, da je pod vsemi plastmi pudra še malo zardela.

»V bistvu … ne vem. Z nikomer nimam več stikov,« je tiho rekla.

Nastala je nerodna tišina, v kateri sem razmišljal, ali naj skušam ugotoviti, zakaj je izgubila vse stike z ljudmi iz preteklosti, ali pa naj pustim, da ostane pri tem, in poiščem lahkotnejšo temo. Rešila me je ona.

»Restavracija, v katero sva namenjena,« je bleknila, kar ji je najprej prišlo na pamet, »je kot nalašč za naju. Imajo odlične ribe zame, zate pa pestro izbiro testenin.«

»Ti pa res misliš na vse,« sem odvrnil, presenetljivo razočaran ob spremembi teme. Rad bi vedel več o njej.

V njen širok nasmeh se je spet prikradla napetost. Kot bi vmes malo pozabila na svojo masko, zdaj, ko se je nanjo spomnila, pa si jo je brž spet nadela.

»Načeloma je to moja naloga,« je rekla in spogledljivo dodala nekaj, kar je v mojih ušesih zvenelo povsem neseksi: »Sploh pa te hočem impresionirati, ker imam s teboj svoje namene.«

Ja, ja, razumem, zakaj si privolila v zmenek z mano, Tisa. Ni me treba opominjati, sem pomislil precej bolj razdraženo, kot bi bil pripravljen priznati.

Pogoltnil sem ciničen komentar in že za naslednjim vogalom dobil priložnost za naslajanje.

Tisa se je s celim telesom obesila na kljuko najine restavracije. Vrata se niso odprla, ne glede na to, kako močno jih je potiskala. V notranjosti je vladalo mrtvilo, nad njeno glavo pa sem precej prej kot ona zagledal A4 list z napisom:

Zaradi izbruha kovida-19 med osebjem

DO NADALJNJEGA ZAPRTO!

»Hej!« se je mrščila in z vsem telesom suvala v vrata, v obupanih poskusih, da bi jih vendarle odprla.

Ko sem ji s prstom pokazal na napis, se je odmaknila korak nazaj in prebrala.

»Neeeeee!« je obupano kriknila. »Pa rezervirala sem!«

Uprl sem se nezrelemu vzgibu, da bi se norčeval iz njenega prej tako samozavestnega nastopa. Namesto tega sem se ji raje umirjeno nasmehnil: »Misliš, da je kovidu mar za tvojo rezervacijo?«

»Oh, neeeee,« je še naprej jokavo stokala. »Pa saj ne morem verjeti. Gre lahko še kaj narobe?«

»Ne vem,« sem skomignil z rameni, nato pa sem se zlobno zarežal: »Si imela še kaj planirano?«

»Oh, nehaj,« je užaljeno zarenčala. Iz torbice je povlekla telefon in začela mrzlično brskati po njem za kakšno drugo primerno restavracijo v bližini.

»Daj, ne sekiraj se,« sem pomirjujoče rekel. »Pridi. Greva nekaj poiskat. Tamle ob morju so še druge gostilne.«

Nežno sem ji položil roko na hrbet. Srce mi je divje utripalo v pričakovanju, da me bo odrinila ali se kako drugače izognila mojemu dotiku. Pa se ni. Dovolila mi je, da sem ji z roko nežno zdrsnil po hrbtu navzdol in jo tako pospremil čez prehod za pešce.

Preden sva prispela do vrste restavracij, me je zaskrbljeno pogledala. Imela je slab občutek glede najinega kosila.

Ni je varal. Prva restavracija je takoj odpadla, ker je bila izključno ribja. Druga je bila polna do zadnjega kotička, tretja je bila sicer povsem prazna, ampak žal tudi povsem zaprta.

»Oh, ne,« je rekla komaj slišno in si pri tem živčno masirala koren nosu.

Nekaj časa sem jo očarano opazoval. Ja, vem, da je bila v skrbeh in popolnoma razočarana nad potekom dneva, ampak bila je tudi prekleto lepa. V srcu sem začutil zbodljaj ob spoznanju, da postajam zasvojen s temi drobnimi trenutki, v katerih se ni imela povsem pod nadzorom.

»Idejo imam,« sem rekel, nato pa jo, opogumljen s tistimi nekaj sekundami, v katerih mi je malo prej dovolila, da se dotikam njenega hrbta, predrzno prijel za roko in jo potegnil za seboj v prehod med dvema restavracijama.

Ustavila sva se pri prodajalcu hitre hrane, kjer sem naročil dva kebaba in dve koli ter prodajalca prosil, naj nama vse skupaj zavije za s seboj.

»To je tvoj načrt?« je z očitnim neodobravanjem opazovala zavojčka s kebabi, ki ju je prodajalec skupaj s plastenkama pijače vtaknil v belo vrečko.

»Imaš morda ti boljšega?« sem ji izzivalno odvrnil, nato pa z eno roko zagrabil vrečko, z drugo pa njeno roko in jo po promenadi odvedel do klopi ob morju.

Nekaj časa mi je pustila, da sem jo držal za roko, nato pa se je morala nujno popraskati po obrazu – prav s to roko, seveda. Izpustila me je in se me ni več dotaknila.

*

Ti je bilo poglavje všeč?

Več kot 200 bralk BralNadaljevanke že nestrpno pričakuje odkrivanje novih ljubezenskih zapletov in skrivnosti.

👉 Klikni tukaj za prijavo »

Vsak ponedeljek boš v svoj inbox prejela novo poglavje — popolnoma brezplačno!

Se beremo kmalu 📩

Sabina

6.

Glas z druge strani

Biti mrtev sploh ni tako slabo. Pred teboj se prikazujejo slike in prizori iz tvojega življenja in življenj drugih, med katerimi lahko preklapljaš kot med različnimi kanali na televizorju.

Kar naenkrat lahko živiš na stotine življenj! Ampak mene ne zanima na stotine življenj. Samo življenje drage Tise me zanima.

Zato vam bom zdaj povedal zgodbo.

To bo zgodba o ljubezni, tako nedolžni, kot je lahko nedolžna le prva ljubezen.

Petnajstletna fant in dekle sta se med poletjem družila že vse od otroštva. Njuni mami sta bili sodelavki in dobri prijateljici, zato sta družini vsako poletje tri tedne skupaj dopustovali na Lošinju, v apartmaju fantove družine.

Rojena sta bila skoraj istočasno, zato sta kot malčka kmalu postala neločljiva. Njuni mami pa sta se pogosto šalili, da bosta nekoč postala par in tako združila dve družini v eno.

A kot se rado zgodi, je tudi ta deček v nekem obdobju postal nagajiv, zaradi česar se je deklici zazdel popolnoma nadležen. Raje kot njega se je začela držati svoje mlajše sestre, njihove počitnice pa so postale bojno polje, na katerem sta imeli premoč dekleti.

Do tistega poletja pred natanko petnajstimi leti, ko se je nekaj spremenilo.

Takoj ko sta se družini pozdravili, je deklica opazila, da je fant drugačen. Njegov glas se je poglobil, ni bil več tako suh, zdel se je resnejši in bolj prijazen. Naenkrat ji ni šel več na živce fant, ampak to, da so ji v njegovi bližini ves čas žarela lica.

Začela se je obnašati čudno, celo neprijazno. Držala se je stran od fanta. Kadar jo je ogovoril, je zardela, se namrščila in mu le na kratko odgovorila. In če se je po naključju dotaknil njene kože? Takrat jo je raketni pogon odnesel tako daleč stran, kot je bilo le mogoče.

Ni vedela, kaj se z njo dogaja, in ravno to je bilo nekaj najlepšega.

Vendar fanta in občutkov ni mogla v nedogled ignorirati.

»Tisa, a si gluha?« jo je oče vprašal nekega dne na plaži. »Bor te je vprašal, če mu lahko pomagaš napihniti blazino.«

Nejevoljna je odložila eno izmed svojih knjig, ki jih je takrat še brala, in pomagala fantu z blazino.

Medtem ko je pritiskala na tlačilko, je gospodič ravnal blazino, da se je lepše polnila, vmes pa skrivaj pogledoval k dekletu v rdečih kopalkah.

Koža se ji je svetlikala od mešanice potu in sončne kreme, njeni dolgi temni lasje pa so bili štrenasti od morske vode. Zdela se mu je božansko lepa, tisočkrat lepša kot prejšnje poletje.

»Greš z mano?« je s tal pobral plavutke, masko in dihalko ter z glavo nakazal proti morju.

Dolgo ga je napeto gledala izpod čela in razmišljujoče šobila ustnice. Prepričan je bil, da ga bo zavrnila.

A na njegovo presenečenje je rekla: »Okej.«

In sta odrinila, vsak na svoji strani blazine sta zamahovala s plavutkami, se trudila, da se ne bi dotikala in pri tem glavi, opremljeni z masko in dihalko, vztrajno tiščala v vodo, da se ne bi bilo treba pogovarjati.

Gospodična je puhajoč skozi dihalko poslušala pljuskanje morja ob plastiko in, namesto da bi opazovala morsko dno, mrzlično razmišljala, kaj za božjo voljo jo je pičilo, da je šla z njim.

Nameravala se mu je izogibati. Zdaj pa je tu, daleč od obale, sama z njim.

Nenadoma je na svoji levi nadlakti začutila dotik mokre kože, ki ni bila njena. Vsa se je stresla, izstrelila glavo iz vode in se pognala bliže k robu blazine.

Fant se je na drugem robu glasno zakrohotal, da se je blazina močno zatresla.

»Kaj si pa tako prestrašena?« je rekel, ko je prišel do sape.

»Saj … nisem.« Najrajši bi se potopila čisto na dno morja in tam ostala vsaj kakšne pol ure.

»Glej, tam je pomol,« je takoj zamenjal temo. »A greva skakat?«

Ne da bi čakal na njen odgovor, je zamahujoč s plavutkami plastično ladjo že obrnil proti sosednjemu zalivu.

Zaliv je bil skrit pred očmi njunih družin. V njem je bilo par visokih belih hiš, pred njimi pa plaža s peščico ljudi.

Bel pomol pa je bil prazen, rezerviran samo zanju.

Nanj sta zvlekla blazino in začela skakati v vodo. Fant je skočil na glavo in z varne razdalje opazoval dekle, ko si je zatisnilo nos in skočilo na bombico. Nato sta skupaj odplavala ven in stvar ponovila še najmanj petnajstkrat.

»Zakaj nikoli ne skočiš na glavo?« jo je končno vprašal mladenič, ko sta se z glavama naslanjala na blazino in gledala obzorje.

Deklica je skomignila z rameni. »Ker ne znam.«

»Kako ne? Saj se samo odrineš in skočiš z glavo naprej.«

»Kako pa se pri tem držiš za nos?«

»Se ne!« se je zarežal fant in pri tem nejeverno zmajeval z glavo.

»Ja, kako pa potem preprečiš, da ti voda zalije nos?« je razširila oči.

Fant jo je pogledal. »Ne vdihneš je?«

Namrščila se je in nezaupljivo merila njegov obraz.

»Veš, kaj, enkrat te bom naučil,« je pokroviteljsko rekel fant. »Ampak ne zdaj, ker sem lačen.«

Zamišljeno se je našobila in prikimala. »Jaz tudi. Dolgo sva že tu.«

Sonce se je zdaj že prevešalo proti zahodu in počasi barvalo morje v odtenke oranžne. Fant se je še enkrat považil s skokom na glavo, medtem ko je deklica vrgla blazino v vodo in po lestvi previdno zdrsnila v morje.

Na poti nazaj nista več tiščala glav v vodo, temveč sta med mirnim jadranjem tiho opazovala sončni zahod.

Naenkrat se je nekaj deset metrov pred njima sredi oranžne gladine nekaj zganilo.

Fant je otrpnil. »Si videla to?«

Zadržala je dih in v hipu pozabila na meje. Po blazini se je pridrsala tako blizu k njemu, da ga je čutila po celi dolžini svojega telesa.

»Glej, spet!« je napeto vzkliknil fant.

»O, ne, Bor! Plavut! Plavut sem videla!«

Dobro je vedela, kaj je pomenilo, ko so v filmih zagledali plavut, ki je drsela po gladini morja. Morski pes!

Zgrabila ga je za roko, vanjo zakopala svoj obraz in na vso moč zamižala. Če jo bo požrl morski pes, naj se zgodi hitro.

Nenadoma je pod rebri začutila njegov komolec. »Hej! Tisa! Glej to! To moraš videti!«

Dvignila je glavo in zajela sapo. Obsijan z zlato svetlobo je iz vode v velikem loku skočil delfin, nato še eden nekaj metrov naprej in še eden malo za njima.

»Uau,« je dahnila.

V tišini sta opazovala, kako je jata delfinov odplavala proč.

»Si kdaj videla kaj tako lepega?« je po več minutah tiho vprašal fant.

»Nikoli,« je brez pomisleka priznala in ga v nasprotju z vsem, kar jo je odvračalo od njega, pogledala naravnost v njegove temno modre oči, po katerih so plesale drobne svetle pikice.

Še nikoli si ni bila tako blizu z nobenim fantom.

Dolgo jo je gledal, nato pa tako izrazito pogoltnil slino, da mu je grlo zavalovilo kot morje.

Kot na ukaz sta oba skočila na varno, vsak na svoj konec blazine, in tiho odplavutkala nazaj v zaliv, kjer sta se sončili njuni družini.

Tisti dan se je med njima nekaj spremenilo. Tako kot nekoč sta spet postala neločljiva.

*

Ti je bilo poglavje všeč?

Več kot 200 bralk BralNadaljevanke že nestrpno pričakuje odkrivanje novih ljubezenskih zapletov in skrivnosti.

👉 Klikni tukaj za prijavo »

Vsak ponedeljek boš v svoj inbox prejela novo poglavje — popolnoma brezplačno!

Se beremo kmalu 📩

Sabina

5.

Tisa

Bor je bil nemalo presenečen, ko sem ga poklicala in mu spravljivo predlagala, da bi morda vseeno lahko šla na tisti zmenek.

»Pa tako odločna si se zdela,« je komentiral nenadno spremembo mojega razpoloženja.

»Ti pa še bolj,« sem se zahahljala. »Ampak – da bo jasno – to je izključno poslovni zmenek, nič več kot to.«

»Seveda, gospa,« se je muzal na drugi strani slušalke. »Čakal bom nadaljnja navodila.«

Zaradi neomajne odločenosti, da Kiki in Gogiju ne bom črhnila niti besede o svoji neobičajni metodi pridobivanja poslovnih sodelovanj, sem bila obsojena tudi na povsem samostojno organizacijo zmenka brez pomoči slike kompatibilnosti, ki jo je za vsak par pripravila Kikijina ekipa psihologov.

Z Borom sva se že tako dolgo osebno poznala, da me odsotnost slike kompatibilnosti ni prav nič skrbela. Odločila sem se, da bom gotovo zadela v polno z nostalgičnim zmenkom na morju, pri čemer sem se zaradi ohranjanja poslovnosti nujno morala izogniti: prvič, preveliki fizični bližini, drugič, predolgim obdobjem brez prisotnosti drugih ljudi, in tretjič, kopalkam.

Da ne bo pomote: tem zadnjim se nisem izogibala zato, ker bi jaz v njih predobro izgledala, ampak predvsem zato, ker sem se bala, da bi tista njegova napeta široka ramena v meni povzročila kakšno kemično reakcijo preveč, če bi jih razgalil.

Za pomoč pri ohranjanju meja sem aktivirala našega voznika Miloša, ki naj bi preprečil, da bi bila z Borom sama v avtu na poti proti Obali in nato nazaj v smeri Ljubljane. Seveda mi je moral obljubiti popolno molčečnost do vseh, celo do mojih poslovnih partnerjev. To zadnje sem podkrepila z dodatnim petdesetakom, ki sem mu ga zaupno stisnila v roko, brž ko sem prisedla k njemu v avto.

Bora sva pobrala pred vhodom v njegov blok. Skozi vrata je prišel zamaskiran kot kak hollywoodski zvezdnik. Na glavi je nosil kapo s ščitnikom, na nosu pa temna sončna očala.

»Opa, ti se pa ne hecaš,« je komentiral Bor, ko je sedel na zadnji sedež mercedesa, v katerem sva ga z Milošem pobrala pred njegovim blokom v Šiški. »To pa je mašinca!«

»Kaj ni to edino primerno za zvezdnika tvojega kova?« sem zafrkljivo navrgla proti zadnjemu sedežu.

»Ha ha, pa kaj še. Tako se trudim, da bi bil videti kot klošar, potem pa prideš ti in me pobereš z limuzino. Res hvala, da si mi pokvarila krinko.«

»Klošar, ha?« sem se posmehnila. »Ravno toliko si podoben klošarju kot Justin Bieber, ki se skriva pred paparaci.« 

»Oh, lepa hvala, ker si potrdila, da mi je z današnjo opravo uspelo doseči, kar sem si želel,« je cinično odvrnil in takoj nato spremenil temo: »Kam torej gremo?«

»Presenečenje,« sem mu pomežiknila čez levo ramo.

»Če bi ugibal, bi glede na lep sončen dan in tvojo poletno garderobo rekel, da gremo na morje,« je poskušal, »ampak dvomim, da bi me peljala na morje, ne da bi mi prej naročila, naj s seboj vzamem kopalke. Razen če …«

Pomenljivo se je pačil, jaz pa sem v odgovor zgolj zavila z očmi.

Moja oblačila so bila primerna tridesetim stopinjam, ki so na to julijsko soboto grele Slovenijo. Nosila sem belo srajčno obleko, bež sandale in pleten bel klobuk s širokimi krajci, ki sem ga po zasoljeni ceni kupila lani v Parizu.

Tudi Bor je bil kljub pomanjkanju mojih navodil oblečen povsem sproščeno. Ko je varno sedel v avtu, si je sončna očala zataknil za ovratnik majice, nato pa snel kapo s ščitnikom, da so mu skuštrani temno rjavi lasje padli na oči.

Stresel je z glavo in se nagnil naprej, da je bil njegov sveže obriti obraz le nekaj centimetrov stran od mojega. Zavedela sem se, da diši po citrusih in da mi je vonj precej všeč, zato sem se kar malo preveč sunkovito premaknila bliže k oknu.

Ko smo se po avtocesti peljali mimo Brezovice, je bilo njegovih ugibanj o lokaciji konec, so se pa zato začela ugibanja o tem, kaj bova počela na morju. Ostajala sem kar se da neomajna, se ves čas skrivnostno smehljala in se nasploh trudila izdajati čim manj podrobnosti.

Bor pa se je očitno izvrstno zabaval z ugibanjem.

»Se greva potapljat? Vozit s pedalinom? Skakat v vodo? U, gotovo greva skakat. Končno te bom lahko naučil, kako se skače na glavo! Kje pa imaš rdeče kopalke?« je brbljal, medtem ko sem sama v zadregi pogledovala voznika.

Na srečo je bil Miloš profesionalec in tudi, če si je o mojem odnosu z Borom Lukmanom ter dejstvu, da sem z njim na zmenku, mislil kar koli čudnega, tega ni pokazal. Varno naju je pripeljal do parkirišča pri pomolu na robu koprske promenade.

»Natanko tu vaju bom čakal ob sedmih,« je še rekel in nama pomahal v slovo.

Do tega trenutka je šlo vse gladko in po načrtu. V Kopru sva bila pol ure pred naslednjo fazo najinega zmenka, tako da sva lahko skočila še na hitro kavo in rogljič.

»Hm, zakaj neki bi me pripeljala v Koper?« je naprej razpredal Bor. »Saj je lepo mesto, ampak za kopanje res ni najprimernejše. Niti za skakanje v vodo, razen če česa ne vem.«

Odložila sem svoj rogljič in si z belim prtičkom obrisala ustnice. Nato sem ga kar se da naveličano pogledala. »Se ti ne zdi, da bi ti doslej že povedala, kam greva, če bi ti imela namen izdati? Predlagam, da nehaš ugibati in začneš uživati.«

Pobesil je ramena, stisnil ustnice in me skozi sončna očala pogledal kot kak poreden otrok.

»Joj, res malo pretiravam, kajne?«

Med žvečenjem rogljička sem mu s kazalcem in palcem nakazala, da res – čisto malo.

»Samo …« Zavzdihnil je. »Eh … ne vem. Počutim se, kot da sem odpotoval v nek drug čas, ko sva bila še najstnika na morju. Tako kot sem bil vznemirjen pred tem zmenkom, sem bil najbrž nazadnje leta 2006,« je rekel. Nato se je zresnil in dodal: »Tistega leta, ko potem nisi prišla.«

Natančno sem vedela, o katerem letu govori, ampak mu tega seveda nisem pokazala.

»Uf, davno je že tega,« sem namenoma ostala hladna, čeprav je moje srce ob njegovih besedah za hip obstalo. Vznemirjen je bil, da bom prišla? Če bi najstniška Tisa slišala ta stavek iz njegovih ust, bi se ji od veselja kar odpeljalo.

»Res, davno,« je rekel zamaknjeno. »Pogrešal sem te potem … ko ste nehali prihajati.«

Jaz tudi tebe, bi mu lahko rekla – in se ne bi prav nič zlagala, bi pa prestopila nevidno mejo, ki sem si jo začrtala za danes.

Zato sem odgovorila le: »Ja, tako je naneslo …«

»Predstavljam si, da ti ni bilo niti približno lahko,« je resno odgovoril. »Mama mi je povedala, da sta potem obe s sestro morali v službo. In … in da si se z gimnazije prepisala na srednjo trgovsko šolo.«

Nerodno sem se nasmehnila. »Ja, res je. Nekaj let je bilo malo bolj napornih, ampak – poglej me zdaj.« Pomežiknila sem mu, v upanju, da s tem razbijem neprijetno temo.

»Kaj pa ti? Kako si se znašel v igralskih vodah?« sem hitro nadaljevala in pristavila: »Meni namreč moja mama ni prav nič poročala o tebi.«

No, verjetno bi mi, če bi se pogosteje videli. Ampak o tem sem mu že zadnjič povedala preveč.

»Kaj pa vem, mislim, da preprosto nisem imel boljše ideje,« se je zarežal. »Na gimnaziji sem igral v šolskem teatru, zdelo se mi je zabavno, užival sem v pozornosti občinstva, in tako sem se vpisal na akademijo. Na koncu me je, sploh ne vem, kako in kdaj, potegnilo na televizijo, in poglej ti mene zdaj.«

»O, saj te gledam, na reklamnih panojih in naslovnicah ženskih revij,« sem se zasmejala, on pa je pogledal v tla, kot bi mu bilo nerodno.

Vedela sem, da mu ni. Vajen je bil pozornosti in se je v njej dobro znašel, čeprav mu je najbrž včasih šla tudi na živce. Predvidevala sem, da si je prav iz tega razloga kot kakšen hollywoodski zvezdnik visokega kalibra za kavo v Kopru ponovno nataknil sončna očala in kapo s senčnikom.

Pomignila sem natakarici, ki je ravno takrat prišla mimo mize. Iz torbice sem povlekla denarnico in se vprašujoče zazrla vanjo, da bi mi povedala, koliko ji dolgujem.

»C-c-c,« je neodobravajoče zasikal Bor. Zdaj se je tudi v njegovih rokah znašla denarnica, natakarica, ki je na svojem prenosnem tiskalniku ravnokar natisnila račun, pa je vprašujoče pogledovala od enega k drugemu. Ni mi ušlo, da je pogled precej dlje zadrževala na Boru. Kdo ve, ali ji je bil samo všeč, ali pa ga je prepoznala?

»Tokrat plačam jaz,« je rekel Bor in iztegnil roko proti računu. »Na naslednjem boš lahko plačala ti.«

»Pha!« sem prhnila. »Naslednjega ne bo!«

Zahvalil se je natakarici in me pogledal izpod čela: »Res? Kako si lahko že zdaj tako prepričana?«

»Bor, prosim, ne izzivaj,« sem pobrala svoje stvari, jih zložila v torbico in počasi vstala. »Dobro veš, kako sva se dogovorila in pod kakšnimi pogoji sem danes tukaj.«

»Ja, ja, ja,« je naveličano zavzdihnil in potisnil svoj stol nazaj k mizi. »Malo te zafrkavam. Upam, da ne boš ves dan tako nataknjena.«

Pokazala sem mu jezik, on pa se je odobravajoče nasmehnil, kot bi hotel reči: To je že boljše.

»Pridi, prevoz naju že čaka,« sem stopila hitreje v smeri proti pomolu in ga pustila za seboj.

No, v resnici naju ni čakal. Sprehodila sem se od začetka do konca pomola in si ogledovala vsako plovilo posebej. Niti eno ni spadalo v kategorijo »manjši čoln z okroglo modro oznako in starejšim gospodom na krovu«. Tako so mi ga namreč opisali v agenciji, kjer sem rezervirala izlet. Dogovorila sem se, da na pot odrinemo ob dvanajstih. Zdaj je bila ura natanko dvanajst, na pomolu pa z izjemo naju in mlajšega para, ki se je že vkrcaval na izletniško ladjico, ni bilo nikogar.

Z roko sem si zasenčila oči in pogledala v daljavo. Morska gladina se je svetlikala v soncu, na njej pa ni bilo opaziti nobenega majhnega čolna, kakršnega sem naročila, le ogromna tovorna ladja se je v ozadju bližala luki.

Sonce je pripekalo, zato sem si končno nadela slamnik, ki sem ga doslej nosila v roki. Začutila sem kapljico potu, ki mi je spolzela po hrbtu navzdol.

»Kje točno naj bi se torej nahajal ta najin prevoz?« je previdno vprašal Bor, ki mi je sledil do konca pomola.

»To bi tudi jaz rada vedela,« sem nagubala čelo. »Moral bi biti tu, dogovorila sem se za dvanajsto.«

»Mogoče samo malo zamuja?« je poskusil Bor.

»Hmmm,« je bilo vse, kar sem rekla na to.

V resnici me je preplavljal precej slab občutek. Bor je sedel na belo betonsko klop in me opazoval, kako se živčno prestopam na mestu, stopam na prste in z očmi prečesavam morje, če se nama morda vendarle kdo približuje v manjšem belem plovilu. Ko sem v rokah že držala mobitel, da bi poklicala agencijo, se mi je zazdelo, da v daljavi vidim majhen čoln, zato sem se odločila, da še malo počakam.

 »Medtem ko čakava, bi mi res lahko vsaj malo namignila, kaj si si zamislila za danes,« je pripomnil Bor.

Presneto, je res moralo iti takole? Zdaj bi morala že sedeti na čolnu in se sproščeno prepuščati vetru, ki nama kuštra frizuri. Midva pa se cvreva na tem betonskem pomolu, ne da bi sploh zagotovo vedela, ali bo najin prevoz prišel. Če ga ne bo, je mogoče bolje, da mu vsaj malo namignem, sicer si bo še mislil, da je bilo brezdelno čakanje na pomolu v bistvu moja ideja popolnega zmenka.

Približala sem se mu in vprašala: »Se spominjaš tistega dne, ko sva šla prvič skupaj šnorkljat z blazino?«

»Kako se ne bi?« se je nasmehnil.

»Se spomniš tudi, kaj sva videla zvečer, ko sva se vračala?« sem skrivnostno nadaljevala.

Oči so se mu zasvetile, ko se je domislil, na kaj ciljam. »Delfine!«

Pomežiknila sem mu, nato pa se obrnila nazaj proti morju in spet iskala tisti čolnič, za katerega se mi je malo prej zdelo, da se nama približuje. Nič več se nama ni približeval, temveč je nadaljeval pot vzdolž po obali proti Italiji.

Zarobantila sem in ob kontaktu agencije že stisnila gumb Kliči.

Ob mojem opisu celotne situacije s podtonom zadrževanega besa je bila gospodična na drugi strani telefonske linije iskreno začudena, da naju še ni nihče pobral na dogovorjenem mestu.

Preverila je, kaj se dogaja, in mi že čez minuto sporočila, da se gospod globoko opravičuje in da je že čisto blizu, da pride takoj.

Čakala sva ga še debelo uro.

Ko je prispel, sem bila že dodobra razdražena, medtem ko se je Boru vse skupaj zdelo smešno.

»Ti je že kdo rekel, da pogosteje utripaš s trepalnicami, kadar si jezna?« mi je zafrkljivo šepnil na uho, jaz pa sem ga samo grdo pogledala.

Imel je srečo, da je bil objekt moje jeze že na vidiku, sicer bi jo brez vsakega varčevanja v celoti izlila naravnost na njegovo glavo.

»Dogovorjeni smo bili ob dvanajstih!« sem med stopanjem na čoln očitajoče rekla starejšemu zagorelemu gospodu, ki se mi je v odgovor le trapasto nasmehnil.

Usedla sem se na del čolna, ki je bil od njega najbolj oddaljen, in trmasto prekrižala roke. On se je še naprej smehljal in sploh ni rekel nobene. Jaz pa sem lahko razmišljala samo o tem, kako zanič gre ta prvi zmenek, ki sem ga po dolgem času organizirala sama.

Skrivaj sem pogledala Bora, ko se mi je pridružil na sprednjem delu čolna. Ni bilo videti, da bi se imel slabo, če bi morala ugibati, bi pravzaprav rekla celo, da se neznansko zabava.

»Kako se imaš na svojem prvem zmenku s Srečnim koncem?« sem ga vprašala čez nekaj minut, ko smo se že začeli oddaljevati od pomola, moji živci pa so se tudi že rahlo pomirili. Nisem se zavedala, kako je zvenel stavek, ki sem ga izrekla.

Privzdignil je obrvi. »Hej! Ravnokar si mi vse pokvarila, ker si mi izdala konec!«

Vprašujoče sem nagubala obrvi, nato pa sem nenadoma dojela, na kaj je ciljal. Prhnila sem v smehu. »Mislila sem na Srečen konec z veliko začetnico!«

»O moj bog!« si je vzneseno zamašil ušesa. »Še ne boš nehala?!«

Nisem si mogla kaj, da se ne bi zasmejala.

Zdaj smo se že nekaj minut vozili po gladini morja in prav prijal mi je rahel vetrič, ki je hladil moja lica. Le motor je rohnel tako glasno, da sem Bora komaj slišala. Zagoreli gospod pa se nama je še naprej samo bebavo smehljal.

»Misliš, da sploh govori?« sem med rohnenjem motorja vprašala Bora.

»Kaj?« je nakazal, da me ne sliši.

»On,« sem z glavo pomignila proti najinemu vozniku, »misliš, da govori?«

»V tem trenutku gotovo ne!« se je zarežal.

»No, vsaj na morju sva,« sem se nazadnje nasmehnila. »Boljše, kot da bi se še naprej kuhala na pomolu.«

Iz torbice sem povlekla mobilnik, se pogledala v kamero in si osvežila šminko na ustnicah. Pospravila sem šminko, roko s telefonom pa iztegnila, da bi posnela selfie z morjem in Koprom v ozadju.

»Uuuu, a se slikava?« se je Bor brž stisnil k meni in se skremžil v telefon. Ker sem ga nagonsko rahlo odrinila, je nastala nekoliko zamegljena slika s spačenim Borom in ogorčeno Tiso. Ob pogledu na svoj nič kaj instagramičen obraz sem se nejevoljno namrščila.

»Sama se bom slikala, to bo za instagram,« sem mu resno pojasnila in spet pozirala.

»Okeeej, če misliš, da sem premalo kul za tvoj instagram …« se je Bor odmaknil malo bolj, kot bi bilo treba, se užaljeno našobil, stisnil komolce ob telo, dlani pa usmeril stran od njega, kot bi imitiral kakšno fino damo.

»Ne premalo, preveč kul si,« sem se hitro znašla. »Ne bi rada, da mi eksplodira – nimam asistentke, ki bi odgovarjala na sporočila namesto mene.«

Nisem mu nameravala pojasnjevati, da sva na skrivnem zmenku, za katerega nočem, da izve kdo od mojih sodelavcev.

Ko sem svojo našobljeno fotografijo objavila na instagram story in jo pospremila s hitro pripombo, ki naj bi v mojih sledilcih zbudila občudovanje, ali pa – še raje – zavist, smo bili že precej oddaljeni od obale, zagoreli voznik pa se nama je še kar zamaknjeno nasmihal.

»Je še daleč do delfinov?« sem ga vprašala.

»Hmm?« Brado je potisnil naprej, napel oči in mi z roko ob ušesu nakazal, da me ne sliši dobro.

»KOLIKO ČASA SE BOMO ŠE VOZILI DO DELFINOV?« sem zavpila.

Namrščil se je in končno izrekel svojo prvo celo besedo. Bila je vprašanje. »Delfinov?«

Zgroženo sem pogledala Bora, ki si je z dlanjo pokril usta, da bi prikril smeh. Kot da ne bi bilo očitno.

Svoj ogorčen pogled sem spet usmerila proti kapitanu.

»Ja, delfinov! Zato sva vendar tukaj. Rekli so mi, da boste ves čas na radijski zvezi z društvom, ki jih raziskuje, in da boste imeli natančne informacije o tem, kje se trenutno nahajajo.«

»Povsod so,« je z roko nedoločno pokazal na morje. Nato se je zresnil: »Ampak prav notri, globoko.«

Nejeverno sem gledala zdaj njega, potem Bora, ki se sploh ni več trudil skrivati svojega hehetanja, pa spet kapitana – in pomislila, da ta zmenek res ne gre po načrtu.

»Daj, no, ne sekiraj se,« me je Bor dregnil pod rebra. »Jaz se prav zabavam.«

»Jaz pa ne,« sem mrko odsekala. Bili smo daleč na morju, brez posebnega cilja, glavni odgovorni za najin izlet pa se je trapasto smehljal. Kako naj se ob tem zabavam?

Ko sem svoj nejevoljni pogled ponovno usmerila h kapitanu, sem z grozo opazila, da so mu veke padle sumljivo nizko.

Sunkovito sem se dvignila – kolikor sem se pač lahko, saj se je ob vsakem premiku ves čoln zamajal –, se pomaknila proti njemu in ga stresla za rame.

»Hej, gospod!«

V hipu je široko razprl oči in se opravičujoče nasmehnil.

»Eh, škuža!« je rekel in takrat sem iz njegovih ust zavohala odvraten vonj po alkoholu.

Zajela sem sapo. S tem zadahom je vse skupaj dobilo povsem nove razsežnosti. Daleč na morju, brez cilja, kapitan z večnim nasmeškom, ki je nažgan kot kanta.

Opotekaje sem se vrnila k Boru.

»Bor,« sem šepnila, čeprav ne vem, zakaj, ker me ob vsem ropotu in njegovem stanju najin kapitan gotovo ne bi mogel slišati. »Bojim se … bojim se, da je ta človek … da je .. pijan.«

Zdaj se je Bor končno zresnil. »Čakaj malo, misliš resno?«

»Ja … iz ust mu smrdi po alkoholu.«

Namrščil se je in se za kratek čas zagledal v morsko gladino. Nato se je, naslonjen na rob čolna, podal proti kapitanu.

»Menjava,« je pomignil proti krmilu. Kapitan je nekaj časa zmedeno mežikal vanj, nato pa se je ubogljivo umaknil.

In jaz? No, jaz pa sem vse skupaj opazovala in ob tem razmišljala, da bi morda kar oblečena skočila v morje in odplavala proti obali. Kdo ve, morda bi tako srečala več delfinov kot na tem izletu z naslovom »Opazovanje delfinov«.

Bor je sedel poleg kapitana, ki je na novo pridobljeni prosti čas brž izkoristil za lepotni spanec, spretno obrnil čoln in ga usmeril nazaj proti obali.

»Imaš … imaš izpit za to?« sem zavpila proti njemu.

»Ne,« je bilo vse, kar je rekel.

Debelo sem pogoltnila in se poskušala spomniti kakšne molitvice, ki so me je naučili stari starši. Brez uspeha.

Ampak Boru je šlo tudi brez molitvice kar dobro.

»Barba me je malo naučil,« je zavpil proti meni v hrup motorja in vetra, »tisto leto, ko vas potem ni bilo več na morju! Izpita pa nisem nikoli naredil, zato žal ne gremo gledat delfinov, ampak kar nazaj k obali!«

Ne znam opisati, kako močno sem si oddahnila.

Briga me za delfine. Briga me za cel zmenek. Samo da preživim.

*

Ti je bilo poglavje všeč?

Več kot 200 bralk BralNadaljevanke že nestrpno pričakuje odkrivanje novih ljubezenskih zapletov in skrivnosti.

👉 Klikni tukaj za prijavo »

Vsak ponedeljek boš v svoj inbox prejela novo poglavje — popolnoma brezplačno!

Se beremo kmalu 📩

Sabina