Življenje ima neverjetno sposobnost iz nečesa lepega narediti kaos. Postavi te na čudovit kraj, ko si misliš, zdaj pa bo, zdaj bom srečna, pa ti nasproti zakotali skalo. In potem si jezna.
Na skalo, na življenje, še na srečo si jezna, ker se ti je drznila za hip pokazati. Ker se ti je zlagala. Ker ni bila resnična, ker je bila privid.
Pa ni bila, veš.
Sreča je bila resnična. Kot je bila resnična tudi bolečina. Vse je resnično. Brez bolečine ni sreče in brez sreče ni bolečine. Živa si. Zato čutiš. Cel spekter občutkov čutiš. Tako kot skladba ni sestavljena iz ene note, se tudi v življenju izmenjuje cel niz različnih tonov.
In življenje ne misli nič slabega. Daje ti, kar rabiš. Daje ti priložnost, da ceniš dobro in najdeš smisel tudi v slabem. Da živiš.
Ker to je življenje, draga moja. Nenehno lovljenje ravnotežja med lepim in grdim, med dobrim in slabim, med belim in črnim.
Ne pozabi na lepo takrat, ko je grdo. Ne pozabi na grdo takrat, ko je lepo. Vprašaj izkušnje, kaj nosijo s seboj. Dovoli jim, da te klešejo. Da iz tebe delajo tisto, kar ti je namenjeno postati. Tisto, kar zmoreš postati.
Ker nič ne pride, česar ne bi mogla prenesti. Iz vsega boš izšla zmagovalka. Vsega.
In če te podre na tla?
Če te podre na tla, draga bojevnica, potem imaš v sebi tudi moč, da vstaneš.
In vstala boš. Večja kot prej. Modrejša kot prej. Bolj TI kot kdaj koli prej. Kar boli, to te največ nauči. Vem, kaj boš rekla.
»Kaj se nisem že dovolj učila?«
»Kaj ne morem enkrat, za en trenutek vdihniti in se prepustiti lepemu?«
Seveda lahko, ampak ne pozabi tega narediti tudi takrat, ko je pred tabo grdo. Ker nikoli ni samo grdo. Vedno je oboje. Kadar postane pretežko gledati grdemu v oči, takrat se obrni proč.
Vzemi si trenutek. Poglej v lepo in mu reci:
Hvala. Hvala za upanje. Hvala za oddih. Hvala za moč, da grem naprej. Hvala, ker si tu, čeprav ne najdem vedno časa, da te opazim, ker se izgubljam v bolečini, v vsem, kar mislim, da ne bi smelo biti tu, pa vendar je. V vsem, kar skušam odgnati, pa ne gre.
Vse je tu. Zate je tu. Vedno je bilo in vedno bo.
*
Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏
Spomnim se, ko sem v novicah prvič slišala za nek skrivnostni virus na Kitajskem, takrat sem samo skomignila z rameni, češ Kitajska je itak na drugem koncu sveta. Se lahko poistovetiš? Verjetno že. In prav gotovo se tudi ti dobro spomniš, kako hitro je napet scenarij apokaliptičnega trilerja z neznanim koncem postal naš vsakdan. Seveda je na plano izvabil marsikaj.
Če sem bila na začetku navdušena nad tem, kako smo ljudje stopili skupaj (klikni tu), kako smo si začeli pomagati, da bomo vsi čim lažje in čim lepše prebrodili te izredne razmere, danes ob novicah in objavah na družbenih omrežjih vse prevečkrat začutim slabost.
Kje smo torej po letu in pol življenja s korono? Drug drugega zmerjamo z ovcami in kreteni ter si očitamo nizek inteligenčni kvocient in polpismenost, kjer koli in kadar koli pač dobimo priložnost za to. Administratorji morajo onemogočati komentiranje in brisati komentarje. Kdor se malo bolj izpostavi, dobi žaljivke servirane naravnost v svoj inbox.
Ne slepimo se, kultura je šepala že davno pred korono, nizkotno žaljenje, komentiranje teles in sramotenje po družbenih omrežjih so že skoraj naše stalnice.
Ampak, a je res okej, da nam je to postalo normalno? A je res okej, da človek človeku skozi filter elektronske naprave reče, da je grd in da je debel in da je kreten in da je ovca? A je res okej, da si ljudje želijo umreti zaradi nekih anonimnežev, ki jim smetijo po profilu?
Ah, seveda … Mogoče zato, ker smo ta človeška orodja pozabili nekje v razvoju naše »napredne« civilizacije? Mogoče zato, ker so jih povozili naši egi?
Tako zelo se hočemo počutiti pomembne, da ne pomislimo, kaj s svojimi besedami zadajamo drugim. Tako zelo si želimo imeti prav, da drugi strani niti prisluhnemo ne. Tako zelo si želimo sprejemanja, da ga pozabimo ponuditi človeku, ki nam stoji nasproti.
Ljudje, ki nam vodijo državo in bi nam morali biti za zgled, se obnašajo kot tisti otroci, ki jih starši še niso naučili osnovnih manir. Kako naj bomo potem mi kaj boljši?
In vendar se mi zdi, da politiki za razdelitev med nami – čeprav ji ta brez dvoma ustreza – skoraj ni bilo treba migniti s prstom. Sami smo se razdelili na »vaše« in »naše«. Ker se ne znamo poslušati. Ker se ne znamo sprejemati. Ker se ne znamo spoštovati. Ker nam je edino pomembno to, da nasitimo svoje lačne ege.
Žal pa je ego tiste vrste žival, ki ni nikoli sita, ne glede na to, kako zelo jo hranimo. Zato lahko to, kar počnemo danes, počnemo v nedogled, vse do neslavnega propada civilizacije, ki je zase mislila, da je velika, da je mogočna, da je napredna.
Ampak če smo res pogumni, potem lahko naredimo nekaj drugače. Lahko se zazremo vase, v svoje rane – ja, prav v tiste, ki nas ženejo, da zadajamo rane tudi drugim – in jih začnemo zdraviti.
Počasi, a vztrajno, in predvsem z veliko EMPATIJE, SPOŠTOVANJA, SPREJEMANJA. Najprej jih moramo dati sebi, da jih potem lahko ponudimo tudi drugim.
Ne bo lahko in ne bo šlo čez noč, bo pa vredno. Jaz še nisem izgubila vsega upanja v ljudi, kaj pa ti?
*
Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏
Pred kratkim sem se odločila, da začnem obiskovati terapijo. Ne vem, ali si kdaj šla skozi to, niti ne vem, ali je občutek ob tem za vsakogar malo drugačen, ampak meni je bilo zelo težko sprejeti, da nisem popolna in da ne morem vseh težav vedno rešiti sama. Da sem samo človek in nisem nekakšen vsemogočni vseznalec, ki ga rada igram v takšnih in drugačnih življenjskih situacijah. Še vedno mi je težko, ker je to moja maska in ker sem z njo mnoge ljudi v svojem življenju precej uspešno preslepila. Ker živim življenje nekoga, ki ima na videz vse poštimano. Ampak tako je res samo na videz.
*
Po prvem srečanju s terapevtko sem bila nekoliko podrta, ker je kar takoj našla malo morje stvari, na katerih moram še delati. Ne vem, mogoče sem do zadnjega trenutka upala, da bo rekla: »V bistvu si okej, ti me sploh ne potrebuješ.« Neumno, saj vem, ampak upanje je obstajalo, dokler nisem sedela na tistem zloglasnem kavču. Na plan so prihajale stvari, ki so glasno kričale, da nisem popolna, in to me je spravilo iz tira.
Nekako sem si v glavo vbila, da moram biti popolna, ker če nisem popolna, potem nisem okej. Tako kot nisem okej, če nimam popolne postave, popolne frizure, popolnih zob. Šele ko bom uredila vse to, kar me moti, bom v redu. Ti je to kaj znano? Toliko dela, toliko stroškov, toliko skrbi, samo zato, da bi se enkrat počutila v redu. Medtem pa življenje teče mimo tebe.
Moramo res biti vedno tako popolne, tako lepe, tako dobre, tako uspešne, moramo vedno imeti vse v življenju pogruntano, da se počutimo – dobre? Vredne? Moraš biti res brez napak, da si lahko rečeš »preprosto čudovita«? In če to drži, ali je potem sploh kdo na tem svetu preprosto čudovit?
Saj veš, da je odgovor ne. In vendar veš tudi, da ti je bil nekoč nekdo tako všeč ravno zato, ker ni bil popoln. Ker je imel razmak med zobmi ali brazgotino čez prsi ali pa je imel tisto čudaško navado, ki je bila po svoje tečna, po svoje pa tako lepa, ker je bila prav njegova.
Celo življenje se pehamo za popolnostjo, da bomo videti popolno, da bo naše življenje popolno, da bo vse, česar se dotaknemo, popolno. Ker se bomo šele takrat počutile, da smo vredne, da smo dovolj.
Vendar – kaj pa, če popolnosti ni? Ali to pomeni, da ne bomo nikoli vredne, da se bomo vedno počutile manj kot dovolj?
Se tebi ljubi prenašati ta občutek do konca življenja – ali bi raje enkrat za vselej rekla popolnosti adijo? Ji rekla, da je ne potrebuješ, ker se lahko, tako kot si se nekoč v nekoga zaljubila prav zaradi razmaka med zobmi, zdaj vase zaljubiš prav zaradi vsega, kar te dela drugačno in zaradi česar nisi »popolna«?
Kaj pa, če sploh ni fora v tem, da se trudimo biti popolne? Kaj pa, če je fora v tem, da se učimo ljubiti vse, kar smo, in še prav posebej vse tisto, kar nas dela drugačne, nepopolne? Kaj pa, če je to tista prava pot naše rasti?
Napredujemo, ko se sprejemamo, košček po košček. Ko vsakemu koščku sebe posebej rečemo, da je lep, da je naš, da je pomemben.
Prej ali slej si bomo morale priznati, da lepota ni v popolnosti. Lepota ni v tem, da smo vse enake in usklajene z nekimi namišljenimi merili. Lepota je v tem, da se sprejmemo. Da vidimo lepo v svojem drugačnem. Da se osvobodimo vseh norm, pričakovanj, strogih meril kvazi popolnosti. Da se nehamo pehati za nečim, česar ni, da se ustavimo tukaj, kjer smo zdaj, takšne, kot smo zdaj, in da se sprejmemo natanko na tej točki, na sredi poti, v tem istem trenutku, še preden nam uspe shujšati, si popraviti zobe in rešiti težave v svojem zasebnem življenju.
To sem jaz, tukaj in zdaj, v tem trenutku. To si ti, tukaj in zdaj, v tem trenutku. In točno na tej točki svojega življenja sva preprosto čudoviti. Jaz in ti, vsaka s svojimi »napakami in pomanjkljivostmi«, ki naju delajo takšni, kot sva. Nekdo naju ima rad prav zaradi njih. Zakaj sami sebe ne bi mogli imeti?
Dajva, pozabiva na popolnost. Vrniva se sem, v ta trenutek, in se objemiva. Natanko takšni, kot sva. Trudiva se in rasteva. Nisva »dokončani« – morda nikoli ne bova –, in vendar sva lepi. Tukaj in zdaj sva enako lepi in enako čudoviti, kot bova takrat, ko bova rešili vse svoje probleme.
Tukaj in zdaj, draga moja, sva preprosto čudoviti.
Valentina Kovač, glavna junakinja serije romantičnih pustolovščin Hotel Lavanda, je imela nekoč dolgočasno novinarsko službo, resnega fanta, lepo, a vedno prazno stanovanje in velike neizpolnjene sanje. Usoda je hotela, da je vse izgubila, nato pa se je podala v Provanso, kjer je po čudnem naključju od neznanca podedovala hotel.Za pol ure sem jo poklicala iz svoje domišljije in jo posedla nasproti sebe. Ob kavi, ki jo obožuje prav tako kot jaz, sva se pogovarjali o življenjskih spremembah, pustolovščinah in njeni legendarni babici.
*
*
Pustila si vse in šla v Francijo. Kako si se počutila, ko si odhajala? Takrat najbrž nisi vedela, kako se bo vse skupaj izcimilo.
Se hecaš? Še sanjalo se mi ni, kako bo. Tistega dne, ko sem sedla v svojega punta, nisem imela ničesar drugega kot ključ in neke papirje, ki mi jih je prinesel tisti hecni odvetnik, ko mi je razkril, da sem od neznanca podedovala hotel na jugu Francije. Bila sem sama, brez vsega. Nisem vedela niti kam grem niti kaj me tam čaka. Seveda me je bilo strah za znoret, pa še krivo sem se počutila zaradi mame, ki se je zelo težko ločila od svoje edinke. Vendar je pomagalo, da nisem imela več česa izgubiti.
*
Kakšna je bila tvoja prva misel, ko si zagledala podedovani hotel?
Tega pa nočeš vedeti.
*
Zakaj ne?
Zato, ker je bila moja prva misel cela serija grdih kletvic. Predstavljaj si, da pustiš za seboj vse, svoje življenje, družino, prijatelje in državo, da bi na novo začela na jugu Francije, potem pa ugotoviš, da je hotel, ki si ga podedovala, čisto drugačen kot na sliki, ki ti jo je pokazala babica. Da je v bistvu navadna podrtija. Najbrž se v takem trenutku tudi ti ne bi prav kulturno izražala.
*
Najbrž res ne. No, ampak potem si zavihala rokave in s pomočjo prijateljev obnovila hotel. Julie te je močno prepričevala, da raziščeta, zakaj je Nicolas hotel zapustil ravno tebi. Ampak ti se s tem sprva nisi želela ukvarjati. Zakaj ne?
Poglej, podedovala sem hotel v Franciji od človeka, za katerega sem prvič slišala. Babica je imela spravljene njegove fotografije, vendar je bila glede njega precej skrivnostna. V sebi sem vedela, da ne more biti naključje, da je Nicolas za dedinjo izbral mene, in še bolj sem vedela, da stvari nikoli več ne bodo enake, če izvem, kaj se skriva v ozadju. In tega me je bilo strah.
Priznam, tega me je bilo strah enako močno kot je bila močna Juliejina radovednost. No, slednja je na koncu le pretehtala in me prepričala, da sem se tudi sama podala na lov za resnico, ki mi jo je vse življenje prikrivala babica.
*
Tvoja babica je nekaj posebnega in zdi se, da sta si zelo blizu. Kakšno je bilo tvoje otroštvo z njo?
Oh, babica je bila moja največja zaveznica. Kot edinka sem jo sprejela za svojo veliko starejšo sestro (smeh). Živela je z nami, dedek Janez je namreč precej zgodaj umrl, jaz ga nisem nikoli poznala. Vedno je bila nabrita in polna energije, rada je kakšno ušpičila.
Ko zdaj pogledam nazaj, se mi zdi, da je bila moja mama – njena hčerka – pravzaprav edina odrasla ženska v hiši. Babica mi je vedno dajala potuho, še posebej takrat, ko sem bila v puberteti in sva bili z mamo na bojni nogi. Ona je bila vedno ob meni in pripravljena poslušati moje neskončne pritožbe čez preveč zaščitniško mamo.
Ampak tisto pravo občudovanje do nje sem razvila šele po tem, ko se mi je zgodil Hotel Lavanda, in sva z Julie ugotovili, kakšna zgodba se skriva v ozadju. Najprej sem se jezila nanjo, sčasoma pa sem jo začela občudovati kot največjo frajerko, ki bi jo bilo vredno posnemati. Ona si je upala slediti srcu. No, skoraj vedno.
*
Kaj ti je dala Francija? Kako je spremenila tvoje življenje?
V Franciji sem ponovno zadihala. Naredila sem rez s svojim preteklim življenjem in si podarila eno tistih pustolovščin, o katerih sem vedno sanjala, pa sem bila preveč prestrašena, da bi jih zares začela zasledovati. Pozabila sem na propadlo zvezo, začela sem razumeti, zakaj me je morala doleteti odpoved. Spoznala sem nove prijatelje. Zaljubila sem se. V Franciji se mi je s prsi odvalila skala bremena, za katero sploh nisem vedela, da jo nosim s seboj.
*
Ampak v drugem delu serije Hotel Lavanda stvari niso bile več rožnate.
Res, veliko se je spremenilo, po drugi strani pa je veliko ostalo isto. Tisti občutki, ki sem jih imela v srcu, ko sem bila še v Sloveniji, so se spet oglasili. Najbrž zato, ker niso bili odvisni od lokacije, ampak od mene. Kaj pa vem. To bi ti morala vedeti, ti si pisateljica.
*
Ha, najbrž res. Ampak ne bova preveč govorili o drugem delu, ker je na vidiku že tretji. Ali lahko z enim stavkom opišeš, kaj te bo doletelo v tretjem delu serije?
Kaj me bo doletelo? Detektivska žilica, ki sem jo prenesla na nekoga drugega, bo uporabljena proti meni. Ampak mislim, da se bo dobro končalo. Saj se bo, kajne?
»Prikaži se, prikaži se, prikaži se. Čez nekaj časa se bo prikazala tudi muza.«
~ Isabel Allende
*
Osrednji projekt: Hotel Lavanda 3
Število napisanih besed: 42.000
Število popisanih strani v wordu: 90
*
Kdaj izide Hotel Lavanda 3? To je vprašanje, ki ga zadnje čase prejmem v skoraj vsakem sporočilu. In ne morem reči, da ne razumem nestrpnosti, ker jo – pa še kako! Enako dobro kot ti se spominjam, kako se je zaključil drugi del 😆
Datuma izida tretje in zadnje knjige v seriji si še ne upam napovedati, ti pa zato lahko postrežem s prvim prispevkom iz zakulisja, ki ti bo približal moje delo in ti morda prinesel kakšen odgovor na tvoja vprašanja.
*
*
Kako naj cinik napiše romanco?
Idejo za Hotel Lavanda 3 sem dobila hkrati z idejo za drugi del, zato ni bilo nobenega dvoma o tem, da trojka bo (in tudi ne o tem, kako se bo končala dvojka).
Težava, ki sem jo imela v zadnjih mesecih lanskega leta, pa je bila ta, da sem se iz zasanjane romantične duše nenadoma, povsem brez opozorila, spremenila v nekakšnega cinika, ki je zavijal z očmi tako ob romantičnih komedijah kot tudi ob ljubezenskih romanih.
Zdaj mi pa povej, kako naj dokončam romantično serijo s takim pogledom na svet?
Točno tako, nemogoče je. In po resnici povedano, me je novembra začelo že kar malo skrbeti, ko nisem imela napisanega niti enega stavka naslednje knjige. Zaradi odpadanja projektov, ki ga je povzročil covid-19, sem imela časa na pretek, pisala pa nisem. Preprosto nisem mogla.
Ker romantika ni delovala, sem se lotila drugačnega žanra, ampak obljuba, ki sem jo dala, in zavest, da tretji del hoče biti napisan, saj imam vendar že idejo zanj, sta me grizla. Poskušala sem z ogledi raznih serij in filmov, pa sem vedno znova samo zavijala z očmi.
Gro-za.
*
Lahko disciplina prikliče muzo?
Isabel Allende je v nasvetu za premagovanje pisateljske blokade nekoč rekla: »Prikaži se, prikaži se, prikaži se. Čez nekaj časa se bo prikazala tudi muza.«
Močno se strinjam s tem, ker sama v pisateljsko blokado v bistvu sploh ne verjamem. Mislim namreč, da ni nič drugega kot izgovor, kar sem povedala tudi v intervjuju, ki sva ga naredili z Nejo (Pesem ptic). V vseh teh letih sem se že naučila, da se je včasih treba prisiliti k pisanju in čeprav gre najprej na silo, sčasoma padeš v tisti tapravi »flow«, kjer začne teči navdih.
Zanimalo me je, ali lahko enako dosežem tudi, če sicer imam navdih, vendar nisem razpoložena za pisanje določenega žanra. 30. novembra sem se tako odločila, da je konec izgovorov in da bom odslej pisala Hotel Lavanda 3 – čisto vsak dan.
Ustvarila sem novo datoteko in začela. Takrat se mi je odprlo in postopoma sem se vračala v svojo staro kožo. V bistvu sem samo sprejela odločitev, se prisilila k disciplini, iz tega pa sta se potem rojevala navdih in pravo razpoloženje.
Disciplina je na svoj strogi, nepopustljivi način pregnala cinika in na plano priklicala mojo romantično dušo. Disciplini se imam zahvaliti za to, da sem v prvem mesecu napisala preko 20.000 besed in da jih imam danes že več kot dvakrat toliko.
Tokrat sem spet pred oviro, saj se mi je v zgodbi malo zataknilo in zares ne vem, kam točno jo bom odpeljala. To pomeni, da je čas za nov drastičen ukrep.
Si tudi ti ena izmed nas, intenzivnih ognjenih hčera?
*
*
So ti v življenju tisočkrat povedali, da si težka, da si nemogoča, da si preveč?
Si se vsakič znova poskusila ukrotiti, umiriti, se … pomanjšati?
Ampak vse, kar si ugotovila, je bilo to, da ognja v srcu ni mogoče pogasiti. Lahko ga udušiš, vendar tam spodaj, pod mokro krpo vsega, kar misliš, da bi morala biti, žerjavica še vedno tli.
In ko tli, samo še bolj boli. Ker veš, da to nisi ti.
Hči ognja, kdaj boš razumela, da ljudje niso zate, če te ne morejo prenesti cele?
Kdaj boš razumela, da ne potrebuješ tistih, ki jih ogenj straši?
Tistih, ki ti govorijo, da je ogenj preveč.
Da jih boli.
Da jih spravlja iz tira.
Ne, ne, intenzivna ženska.
Ti potrebuješ intenzivne ljudi.
Pogumne ognjene plesalce, ki v ognju vidijo umetnost.
Ki znajo iz njega narediti izjemno, vročo, žarečo predstavo.
Nisi ti preveč, ljuba Goreča, oni so premalo.
Za nekoga drugega so morda dovolj, zate pa so premalo.
»Tehnološko napredujete tako hitro, toda družbeno nazadujete. Gradite zidove, vsiljujete meje, človeški predsodki so hujši kot kdaj koli prej.«
~ Iz serije Razkrivanje čarovnic
Pred kratkim sem na HBO odkrila fantazijsko serijo Razkrivanje čarovnic in dobesedno na mah pogledala obe sezoni. Ko je eden izmed skoraj večno živečih vampirjev človeško vrsto komentiral z zgornjo izjavo, je vse v meni reklo: »Ampak res.«
Včasih se bojim, da sem edina, ki misli, da je svet skupaj z ljudmi postal nekaj čudnega. Ampak vedno znova, ko vas izzovem k debati in vas prosim za vaše mnenje, ugotovim, da nas je veliko takih, ki mislimo podobno. Da v bistvu nikomur ni zares vseeno, da nas vse po malem skrbi, kam gremo. V nedavni anketi, ki sem jo izvedla na Instagramu (najdeš jo pod zavihkom Debate na mojem profilu), ste kot pereče probleme navajali rasizem, seksizem, individualizem, pohlep, elite in dejstvo, da nimamo vsi ljudje enakih možnosti.
Vendar pa vas ne skrbijo le težave vsega sveta, ampak tudi težave posameznikov, ki so se tako razmnožile, da se počasi spreminjajo v težave vse družbe. Ljudje, ki mislijo samo nase, trpijo za pomanjkanjem empatije in osnovnih človeških vrednot, pa mladi, ki so depresivni, namesto da bi pokali od veselja do življenja …
*
Vse imamo, pa vendar nimamo žara
Nekje sem prebrala, da je samo 17 odstotkov svetovnega prebivalstva rojenega v razvitih državah. Se pravi, da smo imeli že pri sami loteriji rojstev velikansko srečo, da smo se rodili ravno tukaj, v razvitem, neskončno privilegiranem delu sveta, čeprav je bilo več kot štirikrat bolj verjetno, da se bomo rodili v kateri izmed držav v razvoju. In že samo zato, ker smo rojeni, kjer smo, imamo možnosti, o katerih lahko mladenič iz kakšne revne afriške države samo sanja.
Vse imamo, pa vendar nimamo žara, nimamo veselja do življenja. Vse imamo – pa nam še vedno nekaj manjka. V sebi se počutimo prazne. Nimamo kompasa, nimamo nečesa, k čemur bi se vračali. Vrednote vse bolj izginjajo, vedno bolj smo individualistični, ne sprašujemo se o tem, kako bodo naša dejanja vplivala na drugega človeka. Ne vem, ali je tako zaradi naprav, s katerimi se obdajamo in ki nam služijo za filter naših odnosov, ampak včasih se mi zdi, da človek kar nekako izginja.
Kot da prodajalka, ki nam nekaj zaračuna na blagajni, ni človek, in je ni treba pogledati v oči, se ji nasmehniti. Mimo nje gremo kot mimo robota. Pozdravimo ali pa ne, ampak človeka tako redko opazimo.
Celo osebne odnose, ki smo jih v veliki meri prenesli na družbena omrežja, je tako preprosto prekiniti. Utihneš pač, ne odpišeš več, ker veš, da ti nikoli ne bo treba razložiti, zakaj si to storil. Ker veš, da te varuje neprebojni ščit tvoje elektronske naprave, skozi katero te nihče ne more postaviti pred zid in te prisiliti, da obrazložiš, ponudiš zaključek, ki si ga čisto vsak zasluži.
Kako je tak manever izpeljal nekdo pred 50 leti, ki je na človeka, s katerim je hotel prekiniti stik, še vedno naletel v lokalnem baru, na zabavi, v skupni družbi? Ga je kar ugasnil? Se pretvarjal, da ga ni in da ga ne sliši, ko ga nekaj sprašuje? Se je lahko izognil soočenju? Malo dvomim.
*
Strah je močnejši od ljubezni, to je naša težava
Danes pa je to nekaj najbolj običajnega. Nič več ti ni treba razlagati. Pravzaprav ti niti v sebi ni treba ugotoviti, kaj te moti, kaj je narobe. Ni se treba pogovarjati. Ampak utihneš. Prekineš stik. Greš dalje nekam drugam, kjer te bo na neki točki spet nekaj zmotilo, pa spet ne boš vedel točno, kaj, in potem boš naredil isto. Nikoli se ne boš zakopal v globino. Ne boš se zakopal vase in porušil hladnih zidov v svojem srcu, zaradi katerih se ne moreš v vsej polnosti povezati z drugimi.
Kot votle lutke hodimo po svetu in iščemo, kaj bi nam za hip pričaralo nasmeh na obraz. Namesto da bi napolnili sebe, s stvarmi polnimo prostor okoli sebe. In mislimo, da je to tisto, kar nam manjka. Najboljši avto, najboljši telefon, največ všečkov, največ sledilcev, največ ogledov, čim več različnih partnerjev, nova služba, nov šef, novo potovanje, alkohol, droge, kar koli, samo da se za hip zamotimo. Da za hip pogledamo stran od tiste praznine v naših prsih.
Vse te stvari zagotovo delujejo, za nekaj časa. Ampak če si prazen v sebi, potem v nobeni izmed njih ne moreš uživati dolgo. Zares ne. Da bi dobro, močno pogledali vase in se zavezali temu, da napolnimo tisto, kar je prazno v nas, z ljubeznijo in toplino, tega nas je pa strah. Ker – to je delo, dolgotrajno, težaško delo, to je soočanje z demoni, to je cela grozljivka, pred katero že ves čas bežimo. Strah je močnejši od ljubezni, to je naša težava. In ko bo ljubezen močnejša od strahu, takrat bomo rešeni.
*
Ker smo sami ranjeni, zadajamo rane drugim
Nad nikogar se ne postavljam, ker sama nisem nič boljša. Strah me hromi vedno znova. Navzven ni videti, ampak tudi jaz se bojim zlomljenega srca. Bojim se biti res jaz, ker nočem biti preveč. Bojim se biti ranljiva, ker nočem, da me napadejo, raztrgajo, razkosajo. Ker sem bila nekoč preveč naivna in odprta, sem danes preveč cinična in zaprta. In mnogo nas je takih.
Ker smo sami ranjeni, zadajamo rane drugim. Vedno znova in znova, da se širijo kot virus med našimi srci. Namesto mostov postavljamo zidove. Sami sebe zazidamo mednje in nikogar ne spustimo blizu. Ampak med temi štirimi zidovi pa smo osamljeni. Nesrečni. Zagrenjeni. Pogrešamo stik. Pogrešamo ljubezen. Pogrešamo polnost. In vendar se oklepamo praznine.
Bomo to spremenili? Vsak pri sebi? Morda bomo, morda ne. Ampak ravno v odgovoru na to vprašanje se skriva odgovor o prihodnosti našega planeta. Se bomo spremenili v družbo praznih pogledov ali pa bomo znova našli tisti svoj notranji žar, ki vsakega posameznika – ter na koncu vso družbo – žene k temu, da zaviha rokave in začne aktivno graditi boljši svet?