Hotel Lavanda 2: Poslednja skrivnost

Na zalogi

12,9027,90

Leto dni je minilo, odkar je Valentina za seboj pustila vse in se preselila v Gordes. Zdaj se ji spet podira svet: po hudem prepiru je Michel izginil neznano kam. Za nameček se je vrnila še babica, da bi ji pomagala na recepciji, vendar ji je v resnici vse prej kot v pomoč – čudno se obnaša, izginja brez razlage, brska po sobah gostov, in kar je najhuje, pri vsem tem ji sploh ni mar, kaj vse to pomeni za ugled Hotela Lavande. Valentina je obupana in spet polna vprašanj. Kje je Michel? Kaj ima za bregom babica? In kaj za božjo voljo se dogaja z njenim življenjem? Se ji pridružiš v Provansi?

Počisti izbiro
Količina

Opis

Drugi del Hotela Lavanda sem nestrpno pričakovala, saj me je že prvi del neizmerno navdušil. Končno je prispel, skrivnosten, še boljši. Pred leti sem tudi sama obiskala očarljivo Provanso, med drugim tudi vasico Gordes, tako, da sem si Valentinino zgodbo še lažje predstavljala. Skozi branje obeh knjig sem imela pred očmi prostrana polja dišeče sivke, ki človeka napolni z neko posebno energijo. Čutila sem tudi toplo provansalsko sonce in hkrati divji veter, ki včasih v Provansi kar noče pojenjati. Bralka Eva

 

Še nisi prepričana? Predstavljaj si, da si knjigo otipala in – mmm! – povohala, nato pa jo odprla na prvi strani.

Tole boš prebrala ↓

»Boste še malo kavice?« sem si na silo nadela prijazen nasmešek in prijetnima starčkoma iz Nemčije pokazala na prosojen vrč z vročo črno tekočino, ki sem ga držala v roki.

Gospa – mislim, da ji je bilo ime Greta – je pokimala in me pogledala s tistim ležerno-zamaknjenim počitniškim pogledom, ki sem ga tako dobro poznala. Čisto vsi moji gostje so ga imeli, če ne že takoj na začetku, pa vsaj malo pred koncem svojega bivanja v Hotelu Lavanda.

Ponosna sem bila, da ima moj hotel tak učinek na ljudi!

»Tako zelo ste prijazni, gospodična,« se mi je namesto zahvale iskreno zazrla v oči, njen mož pa ji je prikimaval. »Tako lepo skrbite za naju, da se počutiva kot kralja!«

Utrujeno sem se ji nasmehnila in prikimala, a moja reakcija ni bila mlačna zato, ker ne bi bila zares iskreno vesela pohvale, temveč zato, ker sem bila na smrt utrujena. Že peto noč zapored nisem skoraj nič spala in ni bilo videti, da bo kmalu kaj bolje. Michel se še vedno ni oglašal na telefon. Pravzaprav je bil njegov mobilnik zdaj nem, vse klice je preusmerjal naravnost v telefonski predal. Ni mi odgovarjal na sporočila, in sploh je vse kazalo, da je med nama zares konec.

Greta in njen mož kako-mu-je-že-ime sta bila te dni skupaj z mojim hotelom tisto, kar me je držalo pokonci. Provansa mi je res dala novega zagona in delo v hotelu mi je bilo veliko bolj pisano na kožo, kot sem si kdaj koli mislila, da mi bo.

Res pa je, da je bila vsa sreča tako močno povezana z Michelom, da zdaj enostavno nisem mogla razmišljati o ničemer drugem kot o tem, kako bi bilo v tem trenutku, če se med nama ne bi zgodilo, kar se je.

Verjetno bi mi tako kot po navadi pred zajtrkom prišel pritisnit poljub na usta, nato pa bi odšel na dvorišče ali na vrt za hotelom, kjer se je zadnje čase ves posvečal svojemu novemu projektu.

Za hotelom je urejal ogromen cvetlični vrt, kakršen bi bil v ponos celo Nicolasu, med cvetjem pa je nameraval zgraditi dve luksuzni leseni kamping hišici za prav posebno turistično izkušnjo. Tretja izmed načrtovanih hišic je bila že napol zgrajena – postavljena je bila pred hotelom, in sicer prav v krošnji Nicolasovega ljubljenega hrasta. Gostje se bodo tako lahko v poletna jutra prebujali z razgledom na čudovito cvetoče polje sivke.

V hišice sva vložila velik del denarja, ki mi je ostal od Nicolasove dediščine. Med drugim sva z njim kupila tudi zajeten kos zemlje za hotelom, tako da se je zadnje dvorišče nenadoma podaljšalo, Michel pa ga je preoral, da bi na njem zasadil izbrane cvetoče trajnice. Nadarjen je bil za vrtnarjenje, poleg tega je v tem tako užival, da je takoj prevzel projekt in si zadal, da bo vrt nared še pred vrhuncem turistične sezone. Zdaj pa je vse stalo.

Zaradi mene. Ker sem ista kot babica.

Zdrznila sem se, ko sem zunaj zaslišala avtomobilski motor, nato pa odpiranje in zapiranje avtomobilskih vrat. Je on?

Opravičujoče sem se nasmehnila zakoncema in kar s kavo v roki pohitela na vrt. Razočarano sem ugotovila, da na cesti ni Michelovega poltovornjaka, temveč samo taksi in …

»Babica!« sem zavpila skoraj presenečeno, čeprav sem pričakovala, da pride danes. Zagotovo pa ne ob tako zgodnji uri! »Kaj pa ti že tukaj?«

»Rana ura, zlata ura!« je zavpila sredi francoskih besed, namenjenih taksistu, ki ji je iz prtljažnika ravnokar privlekel njen rožnati kovček in bleščečo srebrno torbo. Nisem si mogla kaj, da ne bi že spet pomislila, kako zelo je ta starka zadnje čase pomladila svoj stil. Nosila je temno modro obleko do kolen, na glavo pa si je kot prava Francozinja poveznila bel klobuk s širokimi krajci.

In – se mi je samo zdelo ali se je res spogledovala s taksistom, pol mlajšim od nje? Ob tej misli sem zmajala z glavo in se skoraj zasmejala.

Ko se je končno ločila od mladca in kovček privlekla za seboj do vhoda hotela, sem jo lahko objela samo z eno roko, saj sem v drugi še vedno držala vrč z vročo tekočino.

»Kakšna je bila pot?« sem jo vprašala, ko se je izvila iz mojega objema. Hotela sem jo priti iskat na letališče, pa mi ni pustila. Nekam čudno najstniško je uživala v tem, da se vedno in povsod znajde sama, že od tistega jesenskega pobega v New York je bila čisto spremenjena. Mama je vsakič znova, ko sva govorili po telefonu, samo tarnala nad njo.

Namesto da bi mi odgovorila, je obstala in se mi zagledala v oči.

»Tinči, kaj je s tabo?« je strogo preiskovala moj obraz. »Nekaj je narobe.«

Pobesila sem pogled. Presneto, pozabila sem že, da me babica vedno bere kot odprto knjigo.

Zavzdihnila sem in spustila ramena, da je vrč smešno obvisel v moji desnici, nato pa komaj opazno odkimala in gledala nekam mimo babice, medtem ko sem zbirala besede.

»Jaz … ne živim več pri Michelu, babica. Nazaj sem sem prišla …«

Šele zdaj sem zbrala pogum in pogledala njen obraz. Se mi je samo zdelo ali sem na njem zagledala razočaranje?

»Tukaj živiš? Torej ne bom sama v apartmaju?«

Ne, ni se mi samo zdelo. Moje razpoloženje se je v trenutku spremenilo. V zadnjem hipu sem se komaj utegnila zadržati, da nisem zavila z očmi. Michel me je napodil iz hiše, nato pa izginil neznano kam. Še sreča, da imam hotel, da sem imela kam iti. In tale moja pubertetniška babica se zdaj hoče pritoževati, ker ne bo imela zasebnosti? Res ji je hudo v življenju.

»Trenutno nismo polni, tako da boš dobila svojo sobo. Prosim te za malo potrpljenja. Ni mi lahko, da veš.«

Zasukala sem se na peti in odkorakala proti jedilnici, medtem ko so mi solze že vrele na oči. Pri tem sem skoraj treščila v odhajajoča Nemca in se jima poskusila nasmehniti, a po Gretinem pomilujočem odzivu sem predvidevala, da sta namesto nasmeha zagledala zgolj nekakšno skrivenčeno grimaso.

»Hej, počakaj!« je za mano sopihala babica.

»Kaj se je zgodilo med vama?« je vprašala, ko sem treskoma odložila preklemanski vrč in ostala s hrbtom obrnjena proti njej.

Kaj naj bi ji rekla? Da se je zgodila kri-ni-voda-situacija? Da sem prav takšna lažnivka kot ona? Da je bila krilatica o jabolku in drevesu zadnje, kar mi je Michel rekel, tik preden me je objokano pognal čez prag? In – naj za konec še povem, da sem se z njim povsem strinjala?

Oh, seveda ji nisem mogla reči česa takega.

»Sprla sva se, babica,« sem se počasi zasukala proti njej in jo pogledala skozi zaveso solz, »tako zelo sva se sprla. Pognal me je čez prag, in potem je še sam odšel.«

Nekaj minut pozneje sva druga zraven druge sedeli na kavču v sprejemnici. Če bi bila dovolj pri sebi, bi nama verjetno skuhala čaj. In če bi bila še malo boljša gostiteljica, bi se domislila postreči tudi z domačimi piškoti iz sivke in borovničeve marmelade, ki sem jih imela vedno na zalogi za posebne priložnosti. Ampak ker nisem bila nič od tega – niti pri sebi niti zelo dobra gostiteljica –, babice sploh nisem vprašala, ali je po dolgi poti morebiti žejna ali lačna.

»Kar šel je!« sem krilila z rokami, medtem ko je ona profesionalno kimala. Pa saj ko tako pomislim, je imela že kar nekaj izkušenj s poslušanjem mojih dram. »Najprej je vpil name kot na kakšnega psa, nato me je spodil iz hiše, in potem je izginil. Ni ga! Že pet dni ga ni.«

»Kako je mogoče, da je po vsem tem času kar čez noč odšel? Nazadnje, ko sem bila tukaj, je bilo videti, kot da te ima iskreno rad,« se je mrščila babica in nato, kot da bi ji nenadoma vse postalo jasno, zožila oči. »Valentina, kaj si ušpičila?«

»Jaz?!« sem se takoj postavila v obrambno pozicijo, a se že v naslednjem trenutku domislila, da ima prav. Res sem bila kriva jaz, in tokrat sem kar konkretno zamočila.

Ampak ne, nisem še bila pripravljena, da bi komu povedala o tistem telefonskem klicu, na katerega se je oglasil Michel in je pravzaprav spremenil čisto vse, celo tisto, kar je bilo lepo. Nenadoma nisem bila več prepričana, ali so bili vsi ti čudoviti meseci z moškim mojega življenja sploh resnični ali pa so bili le dolge, lepe sanje.

Samo sklonila sem obraz in rekla nekam v tla: »Nočem govoriti o tem.«

»Draga moja, če si naredila napako, jo moraš popraviti,« me je babica pogladila po tisti roki, s katero si nisem brisala solz. Lahko bi ji rekla: »Prava se oglaša,« pa ji nisem. Zdaj sva bili obe zločinki. In zdaj sem jo nekako lažje razumela.

Najbrž je res, da v življenju vedno dobiš servirano tisto, zaradi česar najbolj strastno obsojaš druge. Toliko sem ji imela povedati, ko je postalo jasno, da nam je vsa ta leta skrivala, kdo je bil pravi oče moje mame, in zdaj sem jaz naredila nekaj tako podobnega. Ne sodi, ker boš sojen, sem v glavi zaslišala rek, za katerega sploh nisem vedela, od kod ga poznam, ampak je tako dobro opisoval to, kar se je dogajalo meni. Kdaj se bom naučila?

»Nisem prepričana, da lahko to sploh kako popravim,« sem nazadnje odvrnila.

»Oh, ljubica,« me je nežno pogledala, »seveda lahko popraviš, vse lahko popraviš.«

Odkimala sem. »Čisto vsega ne.«

In res, tega, kar sem storila, nisem mogla popraviti. Nisem mu mogla vrniti časa. Nisem ga mogla vrniti sebi. Če bi ga le lahko … Potem bi ga zavrtela nazaj do tistega poletnega dne, ko sva se pobotala in sva skupaj ležala v viseči mreži na njegovi terasi.

V drugo bi ravnala drugače, res bi. Ampak kako naj mi zdaj to pomaga?

Iz romana Sabine Štrubelj Hotel Lavanda 2: Poslednja skrivnost

Dodatne informacije

ISBN

9789619505908 (mehka vezava)
9789619505915 (trda vezava)

Format

12,5 x 19 cm

Število strani

318

Založba

Sabina Štrubelj s. p.

Leto izdaje

2020

Natis

prvi

Vezava

Mehka vezava, Trda vezava

Mnenja

Zaenkrat še ni mnenj.

Bodi prvi ocenjevalec “Hotel Lavanda 2: Poslednja skrivnost”
Nazaj na vrh
Nakupovalna košarica
Zapri

Košarica je prazna

Obvestilo o piškotkih

Na naši spletni strani uporabljamo piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo. Z nadaljevanjem uporabe spletne strani se strinjate z uporabo piškotkov.