Mesec: maj 2025

4.

Glas z druge strani

Oh, Tisa. Še sanja se ti ne, kako zelo ne štima.

Zdi se, kot bi bila še včeraj mala, radoživa, a odločna deklica, ki je počitnice pogosto preživljala v naši hiški ob gozdu.

Ko sva pohajkovala po gozdu in nabirala gobe, jo je zanimalo vse. Zakaj ta goba gre z nama in druga ne? Zakaj ne smeva trgati gob, ki ne bodo šle z nama? Zakaj hodiva vedno na ista mesta? Kako veva, katera goba je strupena in katera ne? Ali imajo gobe imena?

Posebej všeč so ji bile najbolj strupene. Rdeče in zelene mušnice je dolgo opazovala, medtem ko sem jaz brskal za jurčki, lisičkami in golobicami.

Govorila je, da so najlepše prav tiste, ki se jih ne sme dotikati. Nikoli se jih ni naveličala gledati – a vedno z varne razdalje.

Nekaj podobnega počne danes v svojih odnosih.

Nikoli se preveč ne približa, vedno ostaja dovolj daleč, z distance pa pridiga, kako bi se bilo prav obnašati v sodobnih razmerjih. Prepričana je, da je našla recept za srečo: ostani na površini in vedno boš dobre volje.

A če nikoli nikogar ne spustiš k sebi, v svoj svet, nikomur ne postaneš dovolj zanimiv, da bi tam tudi ostal.

Navzven smo ljudje dolgočasni. Šele v globinah se najdejo nianse, zaradi katerih nas ljudje zares očarajo. Teh svojih nians Tisa že dolgo ni pokazala nikomur – in odločena je, da jih tudi nikoli več ne bo.

Kdo ve, ali v njej še vedno tli iskrica, s katero bi lahko spet ogrela svoje srce. Če mi jo uspe zanetiti, če jo spomnim, kako se odpre srce, potem bo moja naloga opravljena.

Ko umreš, se zgodi nekaj čarobnega. Nenadoma se tako razširiš, da si del vsega, kar je bilo, kar je, in kar še bo. Pred teboj se razpre vsa resnica tega sveta.

Tudi pred menoj se je razprla. In če bi bil pomirjen s prihodnostjo, ki sem jo zagledal pred seboj, bi lahko v miru odšel.

Tako pa nisem mogel.

Tisto, kar sem videl, da se bo zgodilo po moji smrti, me je preveč zabolelo. Tisto, kar bo storila moja mala navdušenka nad strupenimi gobami – samo zato, ker je v sebi tako globoko ranjena – mi je zarezalo v dno duše.

Takoj sem vedel, da tega ne smem dopustiti. Nekaj moram narediti.

In tako sem ostal. Imam načrt, s katerim bi lahko preusmeril tok dogodkov.

Morda posegam predaleč. Morda se bodo moje odločitve preveč nevarno prepletle s potmi živih. Ampak odkar sem videl prihodnost, vem, da ne bom miren, če ne poskusim.

*

Ti je bilo poglavje všeč?

Več kot 200 bralk BralNadaljevanke že nestrpno pričakuje odkrivanje novih ljubezenskih zapletov in skrivnosti.

👉 Klikni tukaj za prijavo »

Vsak ponedeljek boš v svoj inbox prejela novo poglavje — popolnoma brezplačno!

Se beremo kmalu 📩

Sabina

3.

Tisa

Saj ne rečem, ideja o zmenku z Borom Lukmanom, najbolj zaželenim slovenskim samcem, ki je bil povrhu vsega še moja prva ljubezen, je zvenela precej dobro – dokler nisem pomislila, kaj bi se lahko zgodilo s Srečnim koncem, če bi pri tem zmenku šlo kar koli narobe. Če pa česa nisem marala, je bilo to mešanje osebnih zmenkarij s poslovnimi.

A Bor je vztrajal, da hoče spoznati, kako potekajo zmenki pod logotipom Srečen konec, preden bo kar koli podpisal. Pravzaprav mi je dal jasno vedeti, da imam natanko dve možnosti: ali grem na zmenek z njim in mogoče podpiše z nami ali pa zagotovo ne podpiše.

Priznam, da me je s svojim, sicer ves čas zafrkljivo nasmejanim izsiljevanjem pošteno razkuril, vendar mu tega nikakor nisem nameravala pokazati.

»Dragi Bor, moja ponudba je poslovne, ne zasebne narave,« sem mu namesto tega požmrknila s trepalnicami.

»Tudi moja je poslovna,« je resno odvrnil. »Saj te ne prosim drugega, kot da mi predstaviš, kako vsa stvar deluje, preden se odločim.«

»Seveda, ni problema, vse ti bom podrobno opisala,« sem se nagnila naprej in se s komolci naslonila na mizo.

»Ampak jaz nočem opisa,« je vztrajal, »rad bi preizkusil.«

Zavzdihnila sem.

»Okej,« sem rekla počasi, »v tem primeru te bomo preprosto vpisali v bazo in ti našli povezavo.«

Takoj ko mi je to zletelo iz ust, sem se zavedela, da to ne bi bila najboljša ideja. Če bi neka srečnica s takšno lahkoto dobila zmenek z Borom Lukmanom, bi to našo kampanjo vnaprej obsodilo na propad. Tudi če bi Bor pristal, tega nikakor ne bi mogli izvesti na tak način.

Vendar pa se mi je dozdevalo, da ne bo nikoli pristal na to, in na srečo – ali pa na žalost – sem imela prav. Pogledal me je, kot bi mu predlagala, da naj se gre takoj zdaj po restavraciji vozit z otroškim triciklom.

»Daj, no, Tisa. A nikoli ne sanjariš, kako bi bilo, če bi se vsaj za kratek čas vrnila v tiste čase? Tisa, ki se je spomnim, ne bi dvakrat pomišljala.«

»Tise, ki se je ti spomniš, že dolgo ni več,« sem odločno pribila.

To je bila laž. Ne le, da je Tisa, ki se je spomni, nekje globoko v meni še vedno obstajala, temveč se je v tem trenutku tudi zaletavala v stene mojega srca in me skušala prepričati, naj privolim. To je vendar Bor, z njim si se hotela poročiti!

Odločila sem se, da jo bom ignorirala. Tisa, ki se je spomni, je bila neumna.

V odgovor je stisnil ustnice in kratko pokimal. Nato je nagnil glavo in me proseče pogledal: »Daj, no, ti in jaz, v spomin na stare čase?«

Odkimala sem. »Ne bo šlo.«

»Razumem,« je odvrnil, »v tem primeru moram zavrniti ponudbo.«

Pobesila sem pogled. Fak.

*

Nedolgo po kosilu z Borom sem v Srečnem koncu sklicala sestanek celotnega podjetja. Za to potezo sem se odločila, ker smo bili po dolgem času bolj ali manj vsi prisotni na sedežu podjetja, malo pa tudi zato, ker sem imela za sestanek konkreten povod.

V veliki odprti pisarni so se v kotu v gručo nagnetli Gogijevi programerji, po stolih in mizah pa so pomešano sedeli administratorji, svetovalci in ekipa prodaje. Ob meni sta kot dva zvesta pribočnika stala Kiki in Gogi.

Vsi so v nas uperjali napete, vprašujoče poglede in kar predstavljala sem si, da se sprašujejo, zakaj smo tako na hitro na vrat na nos sklicali sestanek. V resnici sem vse skupaj tako bliskovito izvedla, da niti Kiki in Gogi nista natanko vedela, kaj jim nameravam sporočiti.

»Danes sem imela po dolgem času tudi sama informativni razgovor z enim izmed naših uporabnikov,« sem po nekaj uvodnih stavkih prešla naravnost k bistvu. »Po tem pogovoru se mi je zazdelo pomembno z vami še enkrat ponoviti določene stvari. Vem, da imamo kar nekaj na novo zaposlenih, verjamem pa, da tudi bolj izkušenim ne bo škodilo, če to še enkrat slišijo.«

Prvi zmenek Aljoše, s komer sem se zaradi zasedenosti vseh svetovalcev izjemoma pogovarjala jaz, ni potekal najboljše.

»Umetnica je kot jaz, odlična sogovornica. Ampak …« je skomignil svetlolasi gospodič pri sedemindvajsetih. »Namignila je, da išče nekaj resnega. Poroka, otroci, take reči.«

Namrščila sem se. »Vi pa tega nočete?«

»Ne. In to sem povedal na prvem sestanku. Rad bi malo nežnosti, ampak nobenih obveznosti ali definicij. A razumete?«

Seveda sem razumela. Nekdo ga je polomil, in to tam, kjer si tega res ne smemo privoščiti.

Poklikala sem po računalniku. »V vaši mapi imamo označeno, da bi bili mogoče pripravljeni poskusiti tudi z resno zvezo. Smo to na prvem sestanku napačno zabeležili?«

Nagnil je glavo v razmišljanju.

»Noo,« je zapel, »ne bi rekel, da ravno napačno. Razložil sem, da bi bil trenutno raje svoboden, ampak hkrati si želim nekoga za občasne trenutke v dvoje. Gospodična mi je nato dolgo postavljala različna vprašanja. Vprašala me je recimo, ali bi bil pripravljen raziskati, zakaj se tako bojim vezati. Rekel sem, da mogoče kdaj tudi, zakaj pa ne?«

Naslonila sem se nazaj na naslonjalo stola in privzdignila obrvi. Takšne torej trosijo moji svetovalci?

»Predlagala mi je, naj razmislim o psihološkem svetovanju, ki ga tudi nudite,« je nadaljeval Aljoša, »dala mi je letak. In potem se je dolgo mrščila v računalnik. Nazadnje me je vprašala, če bi bil pripravljen poskusiti tudi z resno zvezo.«

Prekrižala sem roke in nejeverno nagnila glavo.

»Rekel sem, da ja, da seveda sanjam o tem, da bom nekoč pripravljen za resno zvezo. Potem si je nekaj označila na računalniku in še istega dne sem na aplikaciji dobil povezavo. Zdi se mi … no, po mojem sva se malo narobe razumela. Ta punca, s katero me je povezala, je bila v mnogih ozirih zagotovo popolna zame, ampak ne v tem trenutku. Morda kdaj … kasneje.«

»Ne razumite me narobe, gospa,« si je šel z roko skozi lase in se naslonil na mizo. Trznila sem. Gospa? Nobena gospa nisem, trideset jih imam, ne petdeset. Ampak stranka ima vedno prav, zato sem se prisilila v pričakujoč nasmešek.

»Na zmenku sem se imel odlično!« je privzdignil glas. »S težkim srcem sem stisnil tisti ne. Ampak trenutno se mi zdi enostavno pametneje …«

»Aljoša, poslušajte me,« sem ga prekinila in se nagnila bližje k njemu. »Nič ni narobe, če si želite nečesa neresnega, mi to čisto razumemo. Verjetno je kolegica nenamerno označila napačno okence, zato ste dobili napačno povezavo. To se pri nas ne bi smelo dogajati, zato se vam še enkrat iz dna srca opravičujem. V zameno bi vam ponudila, da bi bil naslednji zmenek za vas popolnoma brezplačen. Kako bi se vam zdelo to?«

»Uh, precej … fantastično. V vsakem primeru sem želel še enkrat poskusiti pri vas – ker je bil že prvi zmenek – razen tega očitnega neujemanja – v resnici prav bomba.«

»Dajmo najprej ponoviti,« sem teatralno začela svoj govor, »kakšne so vrednote Srečnega konca.«

Na pisarno je legla tišina. Gledala sem po zaposlenih in iskala kak očesni kontakt. Umikali so svoje poglede, se spogledovali s sosedi in se zamišljeno mrščili.

»No, kdo se javi?« sem jih spodbudila. Nobenega kandidata ni bilo. »Vam bom malo pomagala. Kaj si v našem podjetju mislimo o zvezah brez obveznosti?«

Spet so vsi gledali v tla, razen skuštranega svetovalca v prvi vrsti, ki je bil pri nas že kaki dve leti.

»Jaro?« sem ga vprašala.

»Ja, nič, da so v redu?« je bolj vprašal kot odgovoril.

Odobravajoče sem prikimala.

»Ali torej obsojamo nekoga, ki nam na razgovoru pove, da si želi nečesa odprtega, nedefiniranega in popolnoma brez obveznosti?«

»Emm … ne?« je odvrnil Jaro.

»Kaj pa naredimo?«

Zdaj se je opogumilo še svetlolaso dekle poleg njega. Bila je nova in pri mili volji se nisem mogla domisliti, kako ji je ime. Mija? Mina? Mira?

»Poiščemo mu osebo, ki ima podobne želje,« je odvrnila punca z imenom na M.

»Bingo!« sem vzkliknila. »Ne predlagamo mu, da naj gre na terapijo in da naj raje poskusi z resno zvezo. Upoštevamo njegove želje, ker smo odprta in neobsojajoča agencija za zmenke. Nismo kak vaški župnik, ki ljudem teži s poroko in otroki, temveč liberalno podjetje, ki se zaveda, da živimo v svobodnih časih, kjer se ljudje lahko odločajo po svoje.«

Naredila sem dramatičen premolk, v katerem so me vsi napeto gledali.

»Verjamemo v odnose, v kakršne verjame naša stranka. In če nasprotuje monogamiji ter verjame v odprte odnose, potem smo mi enakega mnenja. Strankam prepuščamo povsem svobodno izbiro. A je to jasno?«

Nekaj ljudi je prikimalo, ostali so me brezizrazno gledali.

»Česa pa pod nobenim pogojem ne počnemo?« sem nadaljevala. »Ne prepričujemo jih, da je z njimi nekaj narobe, ker menijo, da je monogamiji že zdavnaj odklenkalo. Ljudi, ki razmišljajo tako napredno, bomo sprejemali odprtih rok, ne pa jim predlagali, da bi poskušali z vrsto zveze, ki so jo že zdavnaj prerasli.«

Obrazi, ki so me opazovali, so bili mešanica prikimavanja, mrščenja in presenečenja. Le rjavolasa punca z očali, ki je stala ob malo bolj oddaljeni mizi na robu pisarne, se je začela prekrižanih rok živčno prestopati.

Nato je, ko sem sama ravno odprla usta, da bi dodala še nekaj, iz njenih ust priletelo: »Torej ljudem ne privoščimo, da bi pozdravili svoje komplekse, zaradi katerih se bojijo intimnosti in nikoli v življenju ne izkusijo resnične predaje?«

Privzdignila sem obrvi. Nisem se spominjala, da bi kdaj videla to dekle. Nosila je kavbojke in preprosto rjavo majico, njen obraz je bil videti popolnoma nenaličen, in vendar nenavadno lep. Pomislila sem, da je morala biti to natančno tista nova zaposlena, ki je na informativnem razgovoru uporabnika prepričevala, da mora na terapijo in da bi lahko poskusil tudi z resno zvezo. Jasmina Klepec, je pisalo v programu, vendar mi je bilo ime popolnoma neznano. Kje so časi, ko sem poznala vse zaposlene po imenih?

»Zakaj bi pa hoteli spodbujati kaj takega,« odločila sem se, da poskusim svojo srečo, »Jasmina?«

Videti je bila presenečena, vendar ni protestirala nad napačnim imenom, zato sem sklepala, da sem uganila.

»No, zato, ker so to ranjeni ljudje, morda otroci staršev, ki sploh niso želeli biti skupaj, pa so ostajali skupaj zaradi otrok. So ljudje s travmami in slabimi izkušnjami. Nič takega, česar sodobna psihologija ne bi znala uspešno pozdraviti. Vsak izmed njih je zmožen globokega, monogamnega odnosa – in lahko je v njem celo srečnejši kot v površinskih. Površinski odnosi so le način, kako se zamotiš, da nikoli ne pogledaš, kaj je globoko v tebi zares narobe.«

Uf, idealistka, kaj? Komaj sem se premagala, da nisem zavila z očmi. Ta punca bi reševala svet in ljudem prinašala srečo, ubožica še ne razume, da kaj takega ni mogoče.

»Torej, Jasmina, vi menite, da sem tudi jaz ranjen človek?«

»No, seveda,« je odgovorila popolnoma neposredno in brez vsakršnega premisleka. »Če živite površinsko in se bojite globine v odnosih, ste zagotovo ranjeni. In to ni nič slabega, mnogi smo. Ampak je rešljivo, vse se da premagati. Samo ne tako, da se zamotimo z menjavanjem partnerjev. Vprašati se moramo, kaj je tisto v nas, kar nas boli, če gremo pregloboko. In vprašati se moramo, od kod je to prišlo.«

Brado sem približala grlu in jo dolgo brez besed merila izpod čela. V zadregi je umaknila pogled in se začela nemirno ozirati naokoli. V pisarni je po kratki popolni tišini završalo. Nekateri so gledali zgroženo, drugim se je situacija očitno zdela komična.

Kiki se je prestopila in odkašljala. Nato je rekla: »Saj ni nič narobe, če ste zasebno bolj na strani klasičnega poteka odnosov: poroka, otroci in tako dalje. Ne smete pa dopustiti, da to vpliva na vaš odnos s stranko.«

»Skratka, s strankami se ne poročajte in ne razmnožujte,« je Gogi izkoristil trenutek tišine in si prislužil dva neznansko grda pogleda s strani solastnic podjetja.

»No, nadaljeval bo pa Gogi,« je v odgovor besno odsekala Kiki.

Gogi se je nerodno odkašljal. »Kh-khm. No, mislim, da vam skušata moji kolegici povedati, da protokol, o katerem vam ves čas jodlamo, ni za okras. Še v sistem smo ga vgradili, za boga! Ne preskakujte korakov.«

»Tako je,« sem strogo zaključila. »Predvsem pa nikoli in nikdar ne preskočite tipa odnosa, kakršnega si naša stranka želi z novim partnerjem. Tu zares nočem nobene kreativnosti, je jasno?«

Vsi so pokorno zamrmrali v pritrditev, le Jasmina Klepec je še naprej trmasto stiskala ustnice in s prekrižanimi rokami kljubovalno zrla vame.

Ko se je že zdelo, da se bo uprla želji po komentarju, je planilo iz nje: »Naj torej dopustimo, da si ljudje še naprej uničujejo življenja, čeprav vidimo pot, po kateri bi lahko izstopili iz začaranega kroga?«

Je res to rekla? Ta punca pa ne odneha.

Vročina mi je šinila v glavo, komaj sem se upirala želji, da ji v odgovor zabrusim kaj res nesramnega. Zaslišala sem, kako je Kiki poleg mene napeto zajela zrak. Pravzaprav se je zdelo, da je zrak zajela cela pisarna hkrati in čakala, kaj se bo zgodilo, medtem ko so na relaciji med menoj in gospodično švigale strele.

Globoko sem vdihnila in počasi rekla: »Ja, točno tako. Ne glede na to, kako zelo si jih želimo rešiti, jim pustimo, da živijo v skladu s svojimi željami. Predvsem pa jih ne obsojamo in jih ne obravnavamo kot bolnikov, ki potrebujejo zdravljenje.«

»Sploh pa, drago idealistično dekle,« sem nadaljevala s strupenim glasom, »verjemi, da ni idealizem tisti, ki ti prinaša mesečno plačo. Realizem ti jo prinaša. Realizem, ki razume duh časa in potrebe sodobnega človeka. Če bi bilo po tvoje in bi imeli vsi popolne ‘srečno do konca dni’ odnose, mi tukajle ne bi več dolgo obstajali.«

Nekaj ljudi se je zahahljalo. Ko sem ponovno ošvrknila obraz Jasmine Klepec, sem opazila, da žari kot rdeča žarnica na novoletni jelki. Stisnila sem ustnice in ob pogledu nanjo zmajala z glavo. Da si drzne pred vsemi takole govoriti z mano. In kakšno zastarelo razmišljanje je to?

»Ko smo že vsi zbrani, bom pa še jaz izkoristila priložnost,« je zdaj tišino prekinila Kiki, »da spregovorim o še eni problematiki, s katero se trenutno soočamo. In sicer: kot veste, imate vsi svetovalci kar naprej težave z ženskami.«

Tu se je ustavila, ko se je zavedela, kako nerodno se je izrazila, in občinstvo je to izkoristilo za pritajeno hahljanje.

»Kako si pa to vedela?« se je pošalil Jaro in po pisarni sprožil glasen smeh. Gogi poleg mene se je režal kot pečen maček, medtem ko je Kiki nejevoljno zavila z očmi.

»Dobro veste, da ne mislim vaših domačih problemov z ženskami,« je stisnila ustnice in jih kot kakšna učiteljica strogo premerila. »Vendar vemo, da je izbire med ženskimi članicami preprosto premalo, zato vedno težje zagotavljamo kvalitetne povezave. Lahko verjamem, da je tudi to eden izmed dejavnikov, ki nam otežuje spoštovanje vrednot našega podjetja.«

Tu je s kotičkom očesa ošinila mene.

»Žal je četrtletna analiza spet potrdila, da je ženskih članic mnogo premalo in da jih krvavo potrebujemo,« je nadaljevala. »Ampak ne skrbite, kmalu bo bolje. Naša direktorica namreč pripravlja noro dobro kampanjo, ki bo zagotovo privabila na tisoče ženskih predstavnic.«

Spet je pogledala mene. Nisem ji povedala, da je zadeva z Borom zaradi njegovih nerealnih zahtev padla v vodo, sem se pa v zadnjih tednih po kosilu z njim večkrat preveč očitno izognila njenim vprašanjem v zvezi s promocijsko kampanjo.

Če bi ugibala, zakaj se je odločila kampanjo izpostaviti pred vsemi zaposlenimi, bi stavila, da si hoče oprati roke in me hkrati brcniti v rit, saj sumi, da se mi z Borom ni uspelo dogovoriti, pa ji tega nočem povedati. Sovražim psihologe in njihovo prekleto jasnovidnost.

»Do takrat pa nič ne škodi,« se je ponovno obrnila k zaposlenim, »če še naprej prepričujete svoje ženske znanke in prijateljice, da se nam pridružijo. Članarina je zanje še vedno znižana za polovico. Hvala za pozornost, zdaj pa, če vidva nimata ničesar več,« se je vprašujoče zagledala najprej vame in nato v Gogija, ko sva oba odkimala, pa dokončala: »predlagam, da se kar vrnete na delo.«

*

»Kje si našla to Jasmino Klepec?« sem napadalno zasikala proti Kiki, ko so bila vrata že varno zaprta za nami. Po sestanku sem njej in Gogiju nakazala, naj mi sledita, in odkorakali smo naravnost v mojo pisarno.

»Najboljša v letniku je bila, in v resnici je odlična,« jo je branila.

»Pha, odlična, ja,« sem zvezek z zapiski, ki sem ga povsod nosila s seboj, z glasnim plok! počila na mizo. »Upam, da je še vedno v poskusnem obdobju, ker je nočem pri nas.«

»Hej, hej! Umirita se malo!« je poskušal vmes poseči Gogi, midve pa sva se obnašali, kot da ga ni v pisarni.

Postavila sem se ob svoj stol in se z rokama naslonila na mizo. Kiki je uporniško privzdignila brado.

»Tu se pa ne strinjam s tabo,« je rekla. »Brihtna je, odlično precenjuje ljudi in njihove značaje in se ne boji z mano deliti svojih idej za izboljšave. Mogoče ima malo predolg jezik in res ni bilo prav, da ti je takole pred vsemi…«

»Ni bilo prav?!« sem vzkipela. »Prekleto nesramno je bilo in ne bom dovolila, da se kdo tako obnaša. Poleg tega v svoji pisarni nočem nobenih pobožnjakarjev! Kaj ti nisem že tisočkrat rekla, da ne zaposlujemo diplomantov teološke fakultete?«

Osuplo me je gledala. »Saj ni …« je začela, nato si je premislila in zamahnila z roko.

»Opozorila jo bom in to se ne bo ponovilo,« je zaključila.

»Seveda se ne bo, ker ne bo opravila poskusnega obdobja,« sem se brezkompromisno zazrla vanjo.

»Gogi, ti bi pa tudi lahko povedal, kaj si misliš o vsem skupaj, namesto da tu stojiš kot kak lipov bog!« sem očitajoče navrgla proti glavnemu programerju.

»Kako le, ko pa se dereta druga čez drugo?« je vzrojil. »Saj ne pridem do be…«

»Veš kaj, tudi ti bi se lahko usedla z njo in ji vse povedala na štiri oči, namesto da si jo dala na tapeto pred celo pisarno,« mu je v besedo skočila Kiki in me očitajoče prebodla z očmi.

»Ni bilo videti, da bi ji bilo preveč nerodno,« sem ji vrnila.

Ustnice je skrčila v tesno šobo, se obrnila na peti in odkorakala ven.

Gogi je obstal na svojem mestu, me besno gledal in z rokama nakazoval proti odprtim vratom, skozi katera je izginila Kiki, kot da bi hotel reči: Vidiš, o tem ti govorim. Zavzdihnila sem, saj sem se zavedela, da sva šli predaleč.

»Kaj torej misliš?« sem ga vprašala.

»Da pretiravaš, Tisa, to si mislim,« je tiho rekel. »Mislim, da bi se morala skulirati.«

»Jaz, skulirati?« sem zazijala. »Če podpiraš ta nazadnjaška načela, potem si ti tisti, ki bi se moral skulirati. Ali pa se ponovno spomniti, na kakšnih vrednotah smo zgradili to agencijo.«

»Pazi, Tisa, samo to bom rekel. Pazi, ker stopaš po trhlih tleh.« Njegov glas je zvenel grozeče resno.

»In če ne bom pazila?« sem ga izzvala. »Kaj boš naredil? Mi podtaknil še kakšno revijo in me obtožil, da sem tatica?«

Namrščil se je.

»Misliš, da ne vem, da si bil ti?«

»Ha?« je rekel, nagubal čelo in potisnil brado naprej v začudenju, ki je bilo videti nadvse iskreno.

Ob pogledu na njegov zmeden obraz sem se tudi jaz namrščila. Ni bil on? Če ni bil on … kdo pa je potem bil?

V tistem so Kikijine petke glasno pritopotale nazaj v mojo pisarno. Obložena z ogromnim kupom papirnatih map je zakorakala naravnost k moji mizi in mape glasno treščila nanjo, da sva se oba z Gogijem zdrznila.

»Vsi moški, ki čakajo na zmenek več kot tri mesece,« je s pogledom zaobjela ogromen kup. »Več kot petdeset jih je. Nikoli še nismo imeli tako dolge čakalne dobe kot zdaj. Trenutno nujno potrebujem žensko od 35 do 40, ki bi se ujela z ločenim deloholikom. Imaš kakšno idejo, poznaš kakšno tako? V bazi je namreč nimamo.«

Namrščila sem se in v mislih poskusila med svojimi znanci poiskati neodvisno žensko, ki bi se lahko ujela z deloholikom.

»Moja zdravnica,« sem ustrelila, ko sem se domislila, da mi je ob zadnjem pregledu malo preveč osebno potožila, da je danes težko najti moškega, ki bi razumel njen poklic in njen nori delovnik.

Kiki je privzdignila obrvi. »Okeeej. Jo boš poklicala? Tu je njegov profil.«

Pogledala sem mapo, ki jo je z vrha kupa vrgla predme.

»Tukaj pa je ostalih 54 moških, ki čakajo na zmenek, pa jim nimam ponuditi ene same dobre kombinacije, ker preprosto nimam dovolj ženskih iskalk partnerja,« je potapkala po preostalem kupu map. »Sama dobro veš, da bomo, če bomo začeli povezovati slabo kompatibilne partnerje samo zato, ker drugih nimamo na razpolago, izgubili ves ugled in konkurenčno prednost. In dokler ne bomo uredili tega, ne bo pomagal prav noben tvoj govor in pametovanje o liberalnih vrednotah tega podjetja. Ker žensk, ki jih nimamo v bazi, pač ne moremo nikomur ponuditi!«

Z desnico se je naslanjala na kup map, levico pa je odločno upirala v levi bok in medtem besno bolščala vame s svojimi strašljivimi široko razprtimi sivimi očmi. Pogledala sem od nje h Gogiju, ki me je gledal samo še bolj očitajoče.

»Kristus, 54 jih je že?« sem zamežikala v mape, da sem se izognila njenemu prebadajočemu pogledu. Nazadnje, ko je prišla k meni s to problematiko, jih je bilo na kupu trideset.

»Ja, vedno več jih je in vedno več jih bo. Gogi, povej ji.«

»Kaj? Saj že ve.«

»Povej ji še enkrat,« ga je grdo pogledala.

»No, Tisa,« je zavrtal vame z ledenim pogledom, »kot veš, je iz četrtletne analize jasno razvidno, da je razlika v številu novo pridobljenih moških in novo pridobljenih žensk večja kot v prejšnjem četrtletju.«

»Nujno moramo ukrepati,« je zaključila Kiki.

Nekaj trenutkov sta se oba tiho zazirala vame.

Nato je Kiki dramatično nadaljevala: »In zdaj sem pri glavnem vprašanju. Se ti je uspelo dogovoriti z Borom Lukmanom?«

Pogoltnila sem slino. »Ja, ja … sem … v dogovarjanju,« sem se zlagala.

»Čim prej moramo začeti z aktivnostmi, če hočemo ujeti jesensko povečanje povpraševanja,« je odgovorila strogo.

»Seveda,« sem se ugriznila v ustnico. »Ampak … kaj pa praviš na to, da bi uporabili koga drugega, in ne ravno Bora Lukmana?«

Usta sem razširila v nesproščen nasmeh. Pogledala me je izpod čela, približno tako zgroženo, kot bi ji ravnokar predlagala, naj nas v oglasu predstavlja gumijast medvedek.

»Koga pa?« je počasi vprašala, pri čemer je imela v glasu nekaj grozečega. »Nihče drug ne bo imel takšnega učinka kot Bor Lukman. On je trenutno vroča roba – in še poznaš ga! Kako boš kogar koli vsaj približno tako slavnega prepričala, da sodeluje v akciji, kjer mora iti na zmenek z neznanko? Z Borom Lukmanom pa si hodila na morje, z lahkoto ga boš prepričala!«

»No, ja, z lahkoto … o tem bi se dalo razpravljati,« sem zamrmrala sama pri sebi.

Kiki si je mape, ki mi jih je teatralno zabrisala na mizo, že zlagala nazaj v naročje. Gogi ji je pohitel na pomoč.

»Kaj praviš?« je privzdignila obrvi nad kupom map.

»Nič, nič,« sem zamahnila z roko. »Bom uredila, da bo pristal. Nekako že.«

Kiki se je odpravila iz pisarne, Gogi pa je kar stal tam s skladovnico map v rokah in mi pošiljal pogled, ob katerem mi je ledenela kri.

»Pridi, Gogi, greva!« je ukazovalno zarobantila Kiki in končno ji je sledil tudi on.

Varna pred pogledi sem si dovolila, da sem se vsa stresla od hladu, in pomislila, da v tem podjetju nekaj ne štima.

*

Ti je bilo poglavje všeč?

Več kot 200 bralk BralNadaljevanke že nestrpno pričakuje odkrivanje novih ljubezenskih zapletov in skrivnosti.

👉 Klikni tukaj za prijavo »

Vsak ponedeljek boš v svoj inbox prejela novo poglavje — popolnoma brezplačno!

Se beremo kmalu 📩

Sabina

2.

Bor

Na dan, ko sva bila zmenjena s Tiso, sem imel v gledališču prvo vajo v živo po dveh mesecih.

Odkar sem dobil vlogo v Skritih strasteh, mi je zmanjkovalo časa za gledališče, ampak sem se vedno z veseljem vračal. Malo zaradi stika z drugačnim medijem igre in precej zaradi stika z ljudmi, ki so mi prirasli k srcu.

Prav na ta dan je po vaji za predstavo, za katero se nam še sanjalo ni, kdaj jo bomo sploh lahko igrali v živo, eden izmed starejših soigralcev izjavil: »Fantje – in dekleta, seveda! – upam, da se vam nikamor ne mudi, ker moramo to srečanje po dolgem času vseeno malo blagosloviti.«

Iz zdelane plastične vrečke je privlekel steklenico ruma in jo z glasnim treskom počil na polico. Samo pomignil je kolegom, ti so se brž zganili, in že so poleg steklenice v vrsti stali mali stekleni kozarčki, cela ekipa pa se je zbrala okrog Braneta, ki nam je natakal pijačo.

»Za razkužit, ane!« se je zarežal Miro, starejši gospod, ki je v predstavi igral mojega očeta.

»No, če se bomo od znotraj razkuževali, pa tega res ne rabim več,« sem si snel masko.

»Prav razmišljaš!« je rekel Brane, ki maske sploh ni nosil, in mi podal kozarec. »Itak ne nastopamo, samo ti imaš televizijo. A snemaš kaj?«

»Pravijo, da bomo poleti snemali na polno, jeseni bo spet trda predla,« sem odvrnil.

»Kaj niso rekli, da je konec epidemije?« je skočil Miro.

»Konec, ja pa ja de! Še hudo bo, boš videl!« se je pridušal Brane in se razgledal po zbranih. »Imamo vsi?«

Vzkliknili smo: »Oooopa!«

Večina družbe se je razkropila takoj po prvem kozarčku, ostali smo samo še jaz, Brane in Miro. Ne glede na to, kako čudno se to sliši, je bilo prav osvežujoče po dolgem času spet poslušati njuno cinično pritoževanje nad situacijo in modrovanje o politiki, državi, svetu.

Čeprav sem bil s Tiso dogovorjen uro po končani vaji, je čas z njima tako hitro mineval, da sploh nisem opazil, kdaj je bila ura ena. Kar zdrznil sem se, ko sem videl čas na zaslonu svojega mobilnika.

Ves iz sebe sem bil, ko mi je po vsem tem času pisala in mi predlagala kosilo. Leta sem sanjal o tem – in zdaj bom zamudil? Res smešno.

»Prekleto, fanta, moram vaju zapustiti!« sem živčno pograbil svoje stvari.

»Pa ne da imaš spet zmenek!« je vzkliknil Miro, ki si je zdaj že sam točil pijačo.

»Verjetno se ven ne vidi, poba, iz vseh zmenkov. Kaj nisi videl, da je povsod po televiziji in po časopisih, odkar je postal najbolj seksi Slovenec?« Ob zadnjih treh besedah se je Brane obupno spakoval.

»Najbolj seksi ja, zato ker naju z Branetom niso prišli pogledat, zato so tebe izbrali, ti mulo smrkav,« me je Miro zafrkljivo dregnil pod rebra.

Zarežal sem se. »Na naslednjem intervjuju vaju bom oba omenil, da bosta na seznamu za prihodnje leto.«

»Uhhh,« je Brane zamahnil z roko, »a misliš, da imam čas še za to?«

»Imaš, imaš,« je resno, ampak ne najbolj razločno rekel Miro. »Fant, ti naju kar prijavi. In če potrebuješ kakšno pomoč z miškami … saj veš, da Brane in Miro rada pomagata.«

V smehu sem zmajal z glavo in vsakega posebej lopnil po rami. Dobro sta se ga nacedila.

Vedno sta me zbadala, kadar sem po vajah naredil napako in omenil, da grem (spet) na zmenek. Ves čas sta se pretvarjala, da sta ljubosumna, ampak v resnici sta bila samo neznansko ponosna name in na mojo popularnost pri ženskah.

V mojem življenju se je zvrstilo res veliko različnih deklet, pa me nikoli ni zamikalo nič resnega. Še posebej zdaj, ko imam v svoji karieri toliko želez v ognju in se mi niti sanja ne, kam točno me bo povleklo, se mi ne zdi niti pametno niti pravično komur koli obljubljati več, kot sem zmožen dati.

Ko sem s hitrimi koraki stopal po Slovenski proti restavraciji, ki jo je izbrala Tisa, sem nenadoma nad svojo glavo zaslišal bobnenje. Kot drugi mimoidoči sem tudi jaz obstal in se ozrl kvišku. Nad našimi glavami je švignilo pet ali šest vojaških letal. Takoj sem se spomnil, za kaj gre – slovesni zaključek epidemije, zahvala zdravstvenim delavcem za vse opravljeno delo.

Jezen nase, da me je taka neumnost ustavila v koraku, sem pogled spet usmeril predse in se spogledal z gospodom, namenjenim v smer, iz katere sem prihajal. Tudi njega je prelet ustavil. Zmajal je z glavo.

»Kot da nam ni vsem jasno, da bo jeseni spet isto,« je komentiral.

Sicer sem se strinjal z njim, pa vendar sem odvrnil: »Ampak vseeno je lepo upati.«

Posmehljivo je prhnil in nadaljeval svojo pot, jaz pa sem stopil še hitreje. Tega srečanja sem se veselil, že odkar sem se zjutraj prebudil, zdaj pa sem tako zelo pozen. Grrr!

Ko sem prispel, je že sedela za mizo. Nekajkrat danes sem se vprašal, ali jo bom sploh prepoznal. Seveda sem pogledal njeno profilno sliko na facebooku, preko katerega mi je pisala, ampak slika je bila stara in sploh je na facebooku nazadnje objavljala leta 2013. V tem času bi se lahko precej spremenila.

Vse moje skrbi so bile odveč. Takoj ko sem stopil skozi vrata, sem jo namreč zagledal. Sama je sedela za mizo in takoj sem vedel, da je to ona – pa čeprav ji je pol obraza še vedno prekrivala maska. Uh, šit, maska! sem se spomnil in začel brskati po žepih.

Medtem sem že ujel pogled ženske izza mize, ki mi je bila najbližja. Razširila je oči in se zaupno sklonila h kolegici, da bi ji nekaj povedala. Natanko sem vedel, kaj. »O, moj bog, stara, ne boš mi verjela, kdo je pravkar stopil skozi vrata! Rok iz Skritih strasti!« ali kaj podobnega.

Na srečo sem takrat že privlekel na plano po eno masko iz vsakega žepa in si manj zdelano nataknil na ušesa, še preden me je kolegica pri sosednji mizi »diskretno« pogledala, razširila oči in se zahihitala.

Odvečno masko sem si zatlačil nazaj v žep. Zadnje čase so se mi valjale dobesedno povsod. In če povem po pravici, nisem nobene izmed njih uporabil samo enkrat.

Varno zaščiten pred virusi in ljudmi sem se opravičujoče nasmehnil natakarju, ki je hitel mimo mene, in se nato obotavljaje odpravil proti mizi, za katero je sedela Tisa. Še vedno je uporabljala tisto gesto, pri kateri si je z eno roko kar naprej segala v lase nad čelom in si jih počesala nazaj. S komolci se je naslanjala na mizo in se mrščila v telefon, ki ga je držala v rokah.

Končno me je opazila. Šinila je kvišku, roko s telefonom spustila ob telo, z drugo pa mi je pomahala, da so se zapestnice, ki jih je nosila okoli ozkega zapestja, zableščale v zraku.

Kot da bi jo lahko spregledal. Njeni dolgi kostanjevi lasje so ji prosto padali na črno bluzo, skozi katero sem nehote opazil, da se je njeno oprsje v petnajstih letih, kar sem jo nazadnje videl, več kot samo znatno povečalo.

S svojim videzom – in z vrtoglavimi petami, ki so bile od nekdaj moja šibka točka – je v meni sprožila več kemijskih reakcij, kot bi jih milijonska ponudba iz Hollywooda.

Oh, ne.

Pričakoval sem preprosto punco, s katero sem se kot najstnik družil na morju, tale, ki me čaka, pa je prava bomba, dobesedno tip ženske zame. Ena izmed tistih, ki bi jih takoj in z največjim veseljem odpeljal na čisto pravi zmenek, takšen z večerjo in postankom pri meni doma.

Stresel sem z glavo, da bi odgnal pregrešne misli, in ji pomahal nazaj.

»Saj ne morem verjeti, da te vidim! Zrasla si,« sem izjavil prvo, kar mi je padlo na pamet, in pri tem v glavi zavil z očmi. Zrasla si? Resno, Bor Lukman? Je to vse, kar zmoreš?

Da bi prikril zadrego, sem jo stisnil v objem in se na vse pretege trudil obrzdati svoje umazane misli, ko sem začutil, kako se je njeno mehko oprsje priželo k meni.

Prekleto, prekleto, prekleto, misli vendar na kaj drugega!

»Ti tudi!« se je zasmejala v odgovor in pri tem pogled kar malo predolgo obdržala na mojih prsih.

Seveda, tudi jaz sem pridobil nekaj obsega v zadnjih petnajstih letih, sem ponosno pomislil. Verjetno sem precej drugačen od suhljatega najstnika, ki je z njo skakal s pomola.

»Bi … ehm … sedla?« sem nazadnje prekinil dolgo, nerodno tišino, v kateri sva se kar gledala, ne da bi si upala naglas povedati, o čem razmišljava.

Opazil sem, da me nekaj deklet, ki so sedele v večji družbi za sosednjo mizo, opazuje in si nekaj šepeta. Kristus, so v tej restavraciji same ženske? sem nejevoljno pomislil. Očitno me po novem niti maska ne skrije več.

Tisa se je s tistimi svojimi ozkimi modrimi očmi ozrla po restavraciji in zajela zrak. Nato je brž prikimala, se počila na svoj stol, jaz pa sem sedel na stol nasproti nje. Ljudje v restavraciji so ponovno oživeli, se začeli pogovarjati in rožljati s priborom.

»O, moj bog, Bor!« se je zarotniško nagnila čez mizo bliže k meni. »Niti sanjalo se mi ni, da si tako slaven.«

Zavil sem z očmi. »Slaven, ja, pa kaj še.«

Lagal bi, če bi rekel, da sem sovražil pozornost. Če ne bi maral pozornosti, potem zagotovo ne bi postal igralec. Vendar se na vse, kar se mi je dogajalo zadnje čase, odkar so Skrite strasti postale tako noro priljubljene, nikakor nisem mogel pripraviti.

Če sem bil nekoč, ko sem hodil po ulicah v centru Ljubljane, vesel, kadar me je kakšna punca opazila, sem se zdaj vedno zamaskiral s kapo in sončnimi očali ter na vso moč upal, da se mi od gledališča do doma ne bo potrebno z nikomer narejeno prijazno pogovarjati in da bodo dekleta, če me že morajo opaziti, samo kazala name s prstom ter si tiho šepetala, ne pa vrešče tekala za mano in me prosila, ali se me lahko »samo dotaknejo«.

Mislim, da je opazila, kako neprijetna se mi v bistvu zdi slava v tako majhnem mestu, kot je Ljubljana, saj je v hipu spremenila temo.

»In?« se je izzivalno zazrla vame. »Povej mi, kaj je novega. Si se naučil uporabljati sončno kremo na plaži?«

»Si se ti naučila skakati na glavo?« sem ji vrnil in se pri tem poskusil kar se da navihano nasmehniti.

Stresla je z glavo. »Čakam, da me naučiš,« je rekla z nasmehom, ki je bil bolj izzivalen kot nedolžen. »Saj si mi obljubil.«

Privzdignil sem eno obrv – nekaj, kar sem od nekdaj rad počel, ker sem opazil, da se vsem zdi smešno. V odgovor se mi je tako domače in toplo nasmehnila, da sem se skoraj stopil.

»Prav obljubil sem ti? Si prepričana? To ne zveni ravno kot jaz,« sem se sumničavo pačil.

»Hmmm … res ne? Mogoče si bil pa malo omamljen od užitkov poletne romance?« se je nagajivo ugriznila v spodnjo ustnico.

Se mi samo zdi ali se ta božanska Tisa Koren spogleduje z mano? Ljubi bog, bodi milosten.

Odprl sem usta, da bi ji odgovoril nekaj enako spogledljivega, pa naju je ravno takrat zmotila natakarica.

»Oprostita, ker sta morala čakati,« je na mizo pred vsakega izmed naju živčno položila meni. »Lahko za začetek prinesem kaj za piti?«

»Čakati?« sem zmedeno zamežikal. Meni se je zdelo, da od mojega prihoda ni minila več kot minuta. Ampak mogoče pa je to spet čarovnija, ki jo zna ustvariti samo Tisa. Še vedno sem se spominjal, kako hitro mi je nekoč tekel čas, ko sem bil z njo, tudi če nisva počela nič.

Ko me je natakarica končno dobro pogledala, je nekoliko preglasno zajela zrak. Oh, ne, sem pomislil, ko sem ugotovil, da me je prepoznala, zakaj ni najine mize prevzel tisti moški natakar, ki sem ga srečal malo prej?

Mimogrede sem ošinil Tiso, ki ne le da je samo zaznala reakcijo najine natakarice, ampak se je ob njej tudi opazno muzala. Odločil sem se, da bom vse skupaj ignoriral, v upanju, da se dekle zmede in se začne spraševati, ali se ji ni morda samo dozdevalo, da je videla Roka iz Skritih strasti.

Dovolil sem, da je Tisa prva naročila pijačo, nato sem naročil še zase. Natakarica si je vse spretno natipkala na svojo tablico in odhitela k šanku.

Opazoval sem urejeno žensko nasproti sebe in jo skušal primerjati z zagorelo deklico skuštranih las, ki je s pomola skakala izključno na bombico.

»Res se že dolgo nisva videla, kaj?« sem v mislih računal. »Petnajst let?«

Skrivnostno se je nasmehnila in nato nasmeh spremenila v šobo, kot bi se odločala, ali naj mi pove ali ne. Nato je rekla: »Jaz sem te videla nekaj let nazaj, na zabavi ob otvoritvi restavracije tu v centru. Vendar si bil preveč zaposlen, da bi me opazil.«

»Ne verjamem, da te ne bi opazil. Mogoče te nisem prepoznal, ampak opazil sem te zagotovo,« sem jo premeril s pomenljivim pogledom. »Zakaj me pa ti nisi pozdravila, če si me videla?«

»Pha,« je vzvišeno prhnila, »kaj pa še! Okoli sebe si imel gručo žensk. Na kraj pameti mi ne bi padlo, da bi se šla prerivat skupaj z njimi.«

»Aja …« sem rekel in se uprl vzgibu, da bi se ji opravičil za svoje obnašanje. Saj nisem jaz nje zignoriral, zakaj ima potem tak ton, kot da sem jo? »Še čudno, da sem bil na zabavi. Po navadi se tem dogodkom, na katerih se zbira ljubljanska smetana, raje izognem. Ti se jih večkrat udeležuješ?«

Tisa je prikimala, kot da je to nekaj najbolj običajnega, nato se je ponovno zazrla v svoj meni.

»Kaj bova pa jedla?« je vprašala.

»Toliko spominov si mi zbudila, da bi najrajši naročil morsko pico,« sem ji pomežiknil iznad svojega menija.

»Haha, tu pa ne boš našel morske pice,« ji je obraz zažarel v nasmehu, »lahko pa ti postrežejo s kakšno dobro ribo.«

Ribo? Resno, Korenova? Imaš spomin zlate ribice? sem ji hotel reči, pa sem ji vse skupaj raje sporočil s pogledom izpod čela.

»Ne mi reči, da jih še vedno ne ješ!« se je zasmejala.

»Zvest človek sem,« sem narejeno nečimrno privzdignil brado kot kakšna fina dama. »Ne obračam se po vetru.«

Vrgla je glavo vznak in se glasno zasmejala.

»Res ne?« me je preiskujoče pogledala, ko je prišla k sebi.

»No, tako – tako,« sem z roko nakazal priznanje, da moja prejšnja trditev samo delno drži, »bolj kot ne to velja samo pri ribah. Takih, morskih mislim, ne tistih na dveh nogah. Pri teh zadnjih sem namreč za znoret nestanoviten.«

»Zabeleženo,« se je s kazalcem spogledljivo dotaknila glave. Se mi samo zdi ali se res nenavadno veliko smehlja?

Običajno ne preidem tako hitro k stvari, ampak po takšnem kresanju isker, kot sem ga tistega dne čutil med sabo in Tiso, si preprosto nisem mogel kaj.

»In … kako je življenje?« sem jo nerodno vprašal. »Mož, otroci?«

»Pfff,« je zaničljivo prhnila, »to je pa res zadnje, kar mi hodi po glavi. Rajši uživam življenje.«

Besedo uživam je posebej poudarila in niti slučajno mi ni ušlo, kako si je ob tem spogledljivo obliznila ustnico. Ob pamet me je spravljala. Ob pamet.

»Samo zato, ker že od leta 2005 čakaš, da se k tebi vrnem jaz,« sem narcisoidno odvrnil, ona pa se je zasmejala.

»Točno tako,« je rekla zafrkljivo, »nikoli nisem nehala upati. Vedno ko sem koga spoznala, sem pomislila: ‘Saj je v redu, ampak hej, kaj če spet srečam Bora?’ Zato sem vedno ostala samska.«

»In zdaj ko sva se končno spet našla, je prišel čas, ko se boš zresnila,« sem ji teatralno prerokoval.

»Hahahaha,« se je glasno smejala. »Točno tako, čudežno bom ozdravila svojo nezmožnost za vezanje. Ti pa tudi. Kdaj si imel nazadnje resno punco?«

Namrščil sem se. Zdaj me je pa dobila. Prva in zadnja, s katero sem mislil resno, je bila ona. Ampak tega ji menda ne morem zdaj povedati?

»Nikoli?« sem odvrnil na način, da je zvenelo bolj vprašanje kot trditev.

»Kaj? Niti ene?« se je čudila.

»Sram me je priznati, ampak zares niti ene, ki bi zdržala dlje kot nekaj mesecev.«

»One niso zdržale,« se je naslonila na mizo in me izzivalno pogledala, »ali ti nisi zdržal?«

Zasmejal sem se in se izognil njenemu pogledu.

»V resnici se mi trenutno dogaja toliko stvari, da se želim osredotočati na kariero. Zato mi bolj ustrezajo ženske, ki od mene ne zahtevajo preveč.«

Privihala je ustnice, se z brado naslonila na roke in me dolgo gledala s hudički v očeh.

»Kaj?« sem vprašal, ko nisem več prenesel tišine.

»Zabavno se mi zdi, da sva postala čisto ista,« je rekla. »Oba igrava isto igro in se izogibava navezanosti.«

»Kaj pa, če sva na Lošinju nekaj slabega pojedla in zdaj nikoli ne bova normalna?« Tu sem se pretirano spakoval, ker sem hotel, da bi se ji zdel smešen.

Prhnila je. »Mogoče pa sva že zdaj normalna in sva samo prej kot ostali našla ključ do sreče. Saj se strinjam, da so romantični odnosi pomembni. Vsi imamo svoje potrebe. Ampak ni treba, da pridejo v paketu s tono prtljage in živciranja. Romantiko se da furati tako, da iz nje dobiš samo dobre stvari.«

Namrščil sem se. »Hočeš reči, da zate ta življenjski slog ni začasen, ampak edini možen?«

»Ja,« je mirno prikimala. »Če sem srečna, zakaj bi kaj spreminjala?«

»A si? Srečna, mislim.«

Pogledala me je tako, kot da nima niti najmanjšega namena odgovoriti na moje vprašanje in zavedel sem se, da sem šel predaleč. Ups.

Za to, da trenutek ne bi postal preveč neroden, je hvala bogu poskrbela natakarica, ki je ravno takrat na mizo prinesla divjačinsko kosilo zame in ribjega zanjo. Tisa je kot na ukaz pograbila mobilnik, ki je prej mirno ležal na mizi, in začela slikariti svoj krožnik.

»Hashtag foodporn?« sem jo podražil, ona pa se mi je v odgovor spačila in mi pokazala jezik. Ha, to pa je bilo isto kot na morju. Ta jezik je bil prvi preblisk Tise, kot sem se je spominjal. Na morju se je kar naprej tako pačila, sploh kadar sem jo zafrkaval. In zares sem jo rad zafrkaval.

»Ti se kar norčuj,« je rekla.

»Ampak tole,« je s pogledom pomignila proti ekranu, po katerem je tipkala, »ti bo plačalo kosilo.«

Namrščil sem se. »Ne razumem. Kako to misliš?«

Pokazala mi je telefon. Na ekranu je bila slika njenega krožnika, posneta iz tako profesionalnega kota, da je krožnik izgledal – ne morem verjeti, da bom to napisal – tako dobro, da bi se ga še jaz lotil, čeprav ne maram rib.

Na sliki je bila označena restavracija, v kateri sva jedla, Tisa pa je dopisala: Najboljša riba v Ljubljani!

»Zdaj bom pa potrebovala še tvoj krožnik,« je oznanila in mi pomignila z roko, kot da bom sam kriv, če se bo moja hrana ohladila, preden bom začel jesti.

Ko sem ugotovil, da nimam izbire, sem svoj krožnik potisnil proti njej. »Mi boš pojasnila, kaj se dogaja? Si nekakšna … influencerka?«

»Neke vrste,« je odgovorila, zatopljena v fotografiranje. »Imam 30.000 sledilcev in včasih mi to uspe unovčiti. Povem, da bom objavila na svojem profilu in restavracija mi dovoli jesti brezplačno.«

Privzdignil sem obrvi, ko mi je že vračala krožnik. »S tem se torej zdaj ukvarjaš?«

Še vedno zatopljena v mobilnik je odkimala. »Ne, ne. To je samo tako, za zraven.«

Zmedeno sem se spačil. Kako je lahko 30.000 sledilcev samo tako, »za zraven«? Kaj pa je potem tisto glavno, sem jo hotel vprašati, pa mi je postalo kar malo nerodno. Kaj mi je bilo, da nisem preveril niti njenih družbenih omrežij?

»In potem ti meni praviš, da sem slaven? Meni ne dajejo zastonj krožnikov.«

Končno je odložila telefon in se zazrla vame. »Sam si kriv, ker jih ne vprašaš. Če ne vprašaš, je odgovor vedno ne, si že slišal za to?«

»Pametnjakovička,« sem pripomnil in v odgovor je spet iztegnila jezik. Namuznil sem se.

»Kako je mama? In Tina? Kaj počneta?« sem pograbil priložnost za spremembo teme in se pri tem v mislih pohvalil, ker nisem omenil njenega očeta. To bi bila napaka.

»Dobro … mislim,« je neprepričano rekla, ko je z nožem zarezala v ribo in jo odločno razparala. »Tina ima že dolgo tipa, dva otroka imata. Mama pa po starem, se mi zdi. No, zdaj živi drugje kot takrat, vmes smo se malo selile.«

To sem vedel, ampak danes niti slučajno nisem želel govoriti o tem obdobju njenega življenja.

»Pozdravi ju, ko ju kaj vidiš,« sem rekel namesto tega.

»Eh,« je omalovažujoče iztegnila jezik in se še naprej vztrajno posvečala svoji ribi. »Saj nimamo toliko stikov.«

»Da ne?« sem se začudil.

»Ah, ne, odkar živim v Ljubljani, so mi malo daleč … pa še s podjetjem imam res polno dela, saj veš.«

Namrščil sem se. Če sem se prav spomnil, so živele nekje na gorenjskem koncu, blizu Kranja. Ko sem nazadnje pogledal na zemljevid, pa Kranj že ni bil tako daleč stran od Ljubljane, da bi to štelo kot veljaven izgovor, zakaj nimaš dosti stikov s svojo družino.

Ampak kdo ve, lahko da so se stvari medtem spremenile. Dovolj dolgo se nisva videla, da sta se v tem času njena mama in sestra prav lahko preselili v Prekmurje, nikoli ne veš.

»Podjetje, praviš?« sem se nato odločil, da v njeno družinsko situacijo ne bom več drezal. »S čim se torej zdaj ukvarjaš?«

»Agencijo za zmenke imam,« je rekla prav v trenutku, ko sem si v usta nesel košček jelenjega mesa. Malo je manjkalo, da ga nisem od začudenja izpljunil. Kaj za boga milega je pa agencija za zmenke?

»Agencijo za zmenke? Kot … naročiš si zmenek po želji?« sem se zakrohotal. »Dober dan, enega s čudovitim nasmehom in dolgimi nogami, prosim.«

»V bistvu,« je začela, »niti nisi tako močno brcnil v temo. Če si želiš zmenka – takšnega ali drugačnega –, nas kontaktiraš in mi ga organiziramo.«

»Za nekoga, ki ga sploh ne poznate?«

»Najprej ga spoznamo. Kratek test, pogovor, potem pa najdemo nekoga, ki mu ustreza – videz, karakter, želje. Vse.«

»In zakaj bi kdo to raje prepustil vam?«

»Ker ogromno ljudi sovraži izbiro. Samo želijo si, da jim mi prinesemo idealno osebo – brez stresa.«

»Počakaj malo,« sem nagubanega čela odložil pribor in se napeto zravnal na stolu, medtem ko je vprašujoče zrla vame. Preprosto moral sem vprašati: »Ali hočeš reči, da so tvoj posel v bistvu dogovorjene poroke?«

To je bilo mišljeno kot šala, vendar ona se ni smejala.

»Ja, seveda,« me je resno pogledala. »Ko ti izberemo partnerja, je to to. Reklamacij ne sprejemamo, obsojen si na to, kar ti izberemo. Pa magari če ti izberemo žensko, ki je letnik tvoje mame. Ali pa moškega. Kompatibilnost ne laže! V vsakem primeru sledi poroka.«

Oči sem še močneje napel in jih še bolj razširil – presenečen sem bil, da je to sploh možno. »Poroka?« sem zaprepadeno ponovil za njo.

Zdaj je nagnila glavo nazaj in končno bušnila v glasen krohot. Med smehom jo je kar premetavalo po stolu in prav to, ta smeh s celim telesom, me je spet spomnil na tisto dekle, s katerim sem preživljal poletne dneve na Lošinju.

Misel, da me ima že od vsega začetka za norca, me je zdramila iz zamaknjenosti. Privzdignil sem obrv in jo postrani pogledal. »Veš kaj, nehaj me zafrkavati.«

»Že prav, že prav,« se je nekoliko zresnila in nato navdušeno vzkliknila: »Moral bi se videti, kako zgroženo si me pogledal!«

»Poroka?« je nato znižala glas in me oponašala. Njene ozke oči so se zaoblile, njene polne ustnice pa so se oblikovale v majhen o. Nato je oči obrnila v levo in še v desno, da je bila videti prav bebavo.

Narejeno očitajoče sem jo pogledal.

»Ne skrbi,« je pomirjujoče rekla, »mi nismo taka agencija za zmenke. Razumemo razmišljanje in potrebe sodobnega človeka. Nimamo vsi poroke za prioriteto. Za koga je lahko srečen konec – mimogrede, tako se imenuje moje podjetje – tudi seks brez obveznosti do konca življenja. In kaj potem? V Srečnem koncu ne obsojamo, temveč takšne želje razumemo in podpiramo.«

Srknila je požirek belega vina in nadaljevala: »Če iščeš zmenek, pa nimaš prave osebe za to, mi najdemo nekoga, ki ti ustreza – po videzu, značaju, in pričakovanjih. Brez komplikacij. Nato vama organiziramo še zmenek na slepo, na katerem se spoznata.«

»Torej kot neke vrste tinder, samo da preskočiš tisti del, ko po fotografijah ocenjuješ, ali se želiš z nekom povezati ali ne.«

Namrščila se je in takoj mi je bilo jasno, da ji primerjava ni všeč. »Razen tega, da imamo svojo aplikacijo in da se ukvarjamo z ustvarjanjem novih parov, nimamo kaj dosti zveze s tindrom.«

»Naš sistem ne temelji na fotografijah, ampak na dejanski kompatibilnosti z ogromno strokovnega znanja v ozadju. Poleg tega se naši pari prvič vidijo v živo in ne na internetu. No, razen v času kovida,« je zavila z očmi. »S tem, ko pred zmenkom opravimo razumsko presojo in povežemo samo zelo kompatibilne partnerje, zares minimiziramo možnost neuspeha.«

Vau.

»A daj nehaj,« sem jo pogledal naravnost v oči, ne čisto brez občudovanja. »Ne morem verjeti, da si si izmislila nekaj tako inovativnega. Počakaj malo … in kakšna je potem tista tvoja poslovna ponudba? Zdaj ko si mi povedala, s čim se ukvarjaš, me je malo strah, da bi moral s kom na zmenek.«

Videti je bila v zadregi. »Emmmmmm …« Gledala je v vse smeri, samo v moje oči ne.

»O, moj bog! Natanko to je poslovna ponudba, kajne?« sem se zakrohotal. »Rada bi, da grem z nekom na zmenek?!«

»Imaš prav, ampak tako, no, saj veš … samo promocijsko. Ni treba, da je resno.«

»Resno?« sem vprašal v smehu. »Ljubi bog, z mano itak ni nikoli resno.«

Nato sem se nečesa domislil. »Prosim, reci, da je zmenek s tabo.«

Prhnila je. »Kaj? Ne, ni z mano,« se je zasmejala. »V mislih imam nagradno akcijo, katere glavna nagrada bi bila zmenek z velikim Borom Lukmanom.« Ob omembi mojega imena je poudarjeno pomignila z obrvmi.

»Seveda bi se ti tudi finančno izplačalo,« je dodala po nekaj trenutkih tišine, ki je nastala, ko nisem natančno vedel, kako se odzvati. »Kaj misliš o tem?«

»Plačala bi mi, zato da grem z nekom na zmenek? Kaj ne meji to na … saj veš kaj?« sem jo naposled pogledal izpod čela.

Privzdignila je obrvi. »Hočeš reči … prostitucijo?«

Važno sem našobil ustnice in kot kak poznavalec zadeve prav počasi prikimal.

Zasmejala se je. »Saj lahko opraviš tudi pro bono, če te to tako skrbi.«

»A tako, poglej jo, no, lisico,« sem ji pomežiknil in jo dolgo gledal v tiste njene izzivalno priprte modre oči.

Bolj kot njena poslovna ponudba me je mikala ona. Petnajst let je nisem videl, ona pa pride, vsa drugačna, natanko takšna, kot so punce, ki so mi zadnje čase všeč, hkrati pa se ob njej počutim popolnoma enako, kot sem se počutil petnajst let nazaj. Vznemirjeno in sproščeno hkrati. Radovedno, predvsem pa stoodstotno zainteresirano.

Pogledal sem jo, kot da tehtam, ali si to sploh upam reči. Nazadnje sem se le nagnil naprej in jo izzivalno pogledal.

»Če hočeš, da sodelujem, imam en pogoj. Ampak je … drzen.«

Zazdelo se mi je, da ji je ves obraz zažarel, vendar se je takoj obvladala in se le pričakujoče zazrla vame. »Povej.«

Dolgo sem jo gledal z rokami, prekrižanimi na prsih, ustnice sem oblikoval v nekaj, za kar sem upal, da je videti kot skrivnosten nasmešek.

Nato sem rekel: »Moj pogoj je, da greš najprej ti na zmenek z mano.«

Vsa njena obvladanost je v hipu izpuhtela, le spodnja čeljust ji je padla navzdol.

*

Ti je bilo poglavje všeč?

Več kot 200 bralk BralNadaljevanke že nestrpno pričakuje odkrivanje novih ljubezenskih zapletov in skrivnosti.

👉 Klikni tukaj za prijavo »

Vsak ponedeljek boš v svoj inbox prejela novo poglavje — popolnoma brezplačno!

Se beremo kmalu.

Sabina