Leto: 2023

Praznični dnevi vsako leto iz mene izvabijo osladno romantičarko, ki ji niti tisočkrat ni preveč, ko govorimo o tem, kolikokrat lahko pogleda en in isti božični film. Pri meni so seveda vedno na meniju božične klasike Sam doma 1 in 2 ter Pravzaprav ljubezen, imam pa na zalogi še nekaj idej za filme, ki ti jih priporočam v teh prazničnih dneh (in mogoče katerega sploh ne poznaš).

*

Mikijev božični duh (Mickey’s Christmas Carol, 1983)

Ni film, ampak risanka – in v meni vsakič znova zbudi nostalgijo ter me popelje nazaj v otroštvo, ko sem to risanko gledala na kavču pri sestrični in bratrancu. Gre za dobro znano zgodbo, eno najlepših božičnih klasik Charlesa Dickensa, v katero preoblečejo Disneyjeve like. Racman Jaka postane Ebenezer Scrooge, Miki Miška postane Bob Cratchit, božični duhovi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti pa nas opominjajo na to, kaj res šteje – in kaj ne.

*

Dnevnik Bridget Jones (Bridget Jones’ Diary, 2001)

Romantična komedija, ki ni zares božična, ampak se precej dogajanja postavlja v praznični decembrski čas, bo prava za vse romantične duše, ki obožujejo zgodbe o iskanju prave ljubezni v velikem mestu. Zgodba o nerodni in prisrčni, z razvadami in težavami, ki jo delajo naravnost očarljivo človeško, samski Londončanki Bridget Jones, ki ima nenadoma kar dva zagreta snubca. Vsakič znova navijam zanjo in za to, da bo izbrala dobrega fanta.

*

Pisma svetemu Nikolaju (Listy do M, 2011)

Pisma svetemu Nikolaju je čarobna poljska različica filma Pravzaprav ljubezen, ki jo je režiral slovenski režiser Mitja Okorn. Vedno me navduši vzhodnoevropski pridih k božičnemu filmu, ki je prijetna osvežitev preobilju zahodnjaških stvaritev. Veliko bolj kot Pravzaprav ljubezen poudarja družinske vrednote in praznično tradicijo. Simpatični otroci, temačne zgodbe v ozadju in en kup božičnih preobrazb me očarajo vsako leto znova.

*

Nasilna noč (Violent Night, 2022)

To pa je film, ki ti bo všeč tudi, če sicer ne maraš božičnih filmov (oziroma predvsem če jih ne maraš). Čeprav v njem nastopa pravi Božiček, je film vse prej kot nežen in osladen – bolj kot to je nasilen in krvav, zato ti ga ne priporočam, če težko prenašaš nazorne prizore. Božiček je tukaj v nadvse bad ass vlogi, saj se »slučajno« znajde v hiši bajno bogate družine, ki so jo napadli profesionalni tatovi in mora napeti vse svoje vikinške moči, da reši talce. Izredno zabavna – ampak tudi nazorna – popestritev vedno istih božičnih zgodb, ki jo bo z veseljem pogledal tudi tvoj mož, čeprav sovraži božične filme 😉

*

Katere filme pa ti najraje gledaš med božičnimi prazniki?

Ne glede na to, ali boš letos posegla/posegel po klasiki, romantiki ali po čem totalno divjem, ti iz dna srca želim, da praznike preživiš v krogu dragocenih ljudi. Predvsem pa ti želim, da jim daš vedeti, kako zelo dragoceni so ti.

Želim ti lepe božične praznike in čudovit skok v leto 2024!

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Približuje se jesen in z njo čas, ko se lahko zavijemo v toplo odejo, prižgemo svečke in se potopimo v čarobni svet knjig. Da bi ti olajšala izbiro, sem zate pripravila seznam knjig, ki ti bodo popestrile dolge jesenske večere. Vsaka izmed njih ponuja edinstveno izkušnjo, in čeprav so različnih žanrov, vsaka ponuja nekaj posebnega. 

Irena Svetek: Rdeča kapica 

Mogoče sem ignorantska, ampak slišala sem že za Ireno Svetek, pa se mi do letos še sanjalo ni, da piše kriminalke. Shame, shame, shame 🙈 To, da je kraljica kriminalk, sem izvedela v Facebook oglasu založbe Beletrina – pa naj še kdo reče, da oglaševanje ne deluje!

Vsa navdušena ob tem spoznanju sem jo takoj kupila, potem pa je nisem mogla odložiti. Navdušilo me je, kako filmsko avtorica vstopa v vsak prizor posebej. Slika podobe in razpoloženje ter pusti bralcu, da malo ugiba, o kom pripoveduje, odgovor pa mu da šele malo kasneje. Všeč mi je bila razdelanost vseh, celo najbolj stranskih karakterjev, pa kruta temačnost zgodbe, predvsem pa mi je bilo všeč, da me je vlekla vase, saj me je ves čas zanimalo, kaj sledi. Priporočam! In če si jo že prebral/-a, obstajata še dva dela trilogije, ki mene še čakata: Beli volk, Črni princ (zadnja je izšla letos). 

*

Madeline Miller: Kirka 

Kot se gotovo opazi iz te objave, običajno ne berem knjig, ki so trenutno popularne, ampak malo počakam in ko me povleče, takrat jo kupim – še malo kasneje pa preberem. Tako je bilo tudi s Kirko. Ko je izšla, sem o njej prebrala ogromno dobrega, kupila sem jo lani na knjižnem sejmu, prebrala – no, v bistvu dobesedno POŽRLA – pa sem jo letos poleti. 

Odlična zgodba, navdihnjena z brezčasno Odisejo, krasna, močna ženska junakinja in grški miti ter legende, ob katerih sem zavistno vzdihovala nad domišljijo Starih Grkov. Res izjemne zgodbe so ustvarili in Madeline Miller jih je zelo lepo pretopila v sodobni jezik. Če bi si rad/-a na zabaven način razširil/-a obzorje s poznavanjem grških mitoloških junakov, je tole definitivno prava izbira zate. 

*

*

Octavia E. Butler: Kindred 

Čeprav mi ponavadi boljše tečejo knjige v slovenščini, berem tudi v angleščini. Knjigo Kindred, ki ni prevedena v slovenščino, mi je priporočil moj Jan, ki najraje bere znanstveno fantastiko. Tole pa ni toliko znanstvena fantastika kot zgodovinski roman s fantazijskim dodatkom – potovanjem v času. Temnopolti glavni junakinji se na lepem začne dogajati, da izgine iz sedanjosti in se znajde v časih suženjstva, vedno pri istem belem fantu, ki je v težavah in potrebuje njo, da ga reši pred gotovo smrtjo. Ker se vse zgodi samo od sebe, ne ve, kako priti nazaj v sedanjost, zato v preteklosti ostaja vedno dlje in se kot temnopolta ženska (ki v tistih časih praktično ne more biti nič drugega kot sužnja) sooča z grozljivimi razmerami, ki so jim bili izpostavljeni sužnji. Od prve do zadnje strani napeta zgodba, ob kateri si grizeš nohte in ustnice, za nameček pa te še spodbudi k razmišljanju. Priporočam! 

*

*

Coleen Hoover: Konča se z nama 

Knjige Konča se z nama nisem nameravala uvrstiti med jesenske, ker se mi zdi primernejša za poletno branje, vendar je nazadnje pretehtala pomembnost tematike, zaradi česar jo res nujno moram takoj priporočiti dalje. Priznam, da je najprej nisem nameravala prebrati, ker mi trenutno navadni ljubiči ne ustrezajo najbolj, potem pa me je prepričal story, v katerem Kaja Berlot (deklica.si) teče po drugi del v knjigarno, ker je tako navdušena nad prvim. Priznam, poinfluensana sem bila, in sploh mi ni žal. 

Gre za ljubezenski roman s kar nekaj seksi scenami in močno, a travmatizirano junakinjo, ki se je postavila na lastne noge, zaživela novo življenje in odprla svoj posel v Bostonu, spoznala seksi nevrokirurga in se z njim zapletla – vendar pa sprejela tudi kar nekaj odločitev, ki jih boš mogoče tako kot jaz obsojal/-a. Ampak ne skrbi, do konca knjige boš razumel/-a in verjetno v prihodnje dvakrat premislil/-a, preden boš obsodil/-a kakšno (so)žensko. Lahko je obsojati, peklensko težko pa je premagati generacijske vzorce – ampak ni nemogoče. Knjiga ima nadaljevanje z naslovom Začne se z nama, ki ni must read, ponuja pa zaključek zgodbe, dobrodošel za vse, ki smo se navezali na junakinjo. 

*

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »

Eno izmed najpogostejših vprašanj, ki mi jih postavljate, je: Kako napisati knjigo? In na to vprašanje čisto vedno odgovorim: Samo lotiti se moraš. Tukaj bi lahko nehala pisati – dejstvo je namreč, da se največ naučiš skozi sam proces pisanja, ampak ker vem, da včasih vseeno potrebuješ kakšen namig, da se lažje lotiš nečesa novega, sem svoje nasvete za pisanje malo razširila.

*

1. Začni

Zelo banalno, ampak je res. Tako kot pri vseh drugih stvareh, o katerih sanjamo in jih želimo narediti, je najpomembnejši (in včasih tudi najtežji) korak ta, da se od sanjarjenja premakneš k dejanjem. Lepota pisanja je prav v tem, da zanj ne potrebuješ velikih vložkov, ne potrebuješ ne pisarne ne zaposlenih ne kakšnih posebnih naprav ali poslovnih načrtov. Vse, kar potrebuješ, da lahko začneš pisati, po vsej verjetnosti že imaš.

Torej, imaš računalnik (ali pa zgolj svinčnik in papir), poznaš črke, znaš tvoriti stavek, hočeš pisati … Zakaj bi tu sploh še kaj razmišljal/-a? Piši. Začni s prvo besedo, prvim stavkom. In potem nadaljuj. Največ se o pisanju naučiš med pisanjem samim in če hočeš nekega dne napisati knjigo, moraš začeti s prvim stavkom. Če ga zapišeš že danes, bo napisana en dan prej, kot če bi ga zapisal/-a jutri.

*

2. Zaupaj v proces

Ljudje znamo res veliko komplicirati in razmišljati o stvareh, ki ne potrebujejo skoraj nobenega razmisleka.

Jaz nisem še nobene knjige začela pisati s popolnim načrtom in razdelitvijo poglavij. Začela sem jih pisati z neko osnovno idejo, približnim osnutkom zasnove v glavi, približnim občutkom, kam se mi zdi, da bi lahko to zgodbo pripeljala, začela sem s prvim stavkom, ki se mi je praktično vedno zdel »navadno sranje«, ampak sem pisala dalje. Nastalo je prvo poglavje, ki je bilo prav tako vedno »sranje«, in vseeno sem nadaljevala. Tako vztrajno, da lahko danes v rokah držim nič manj kot pet svojih knjig!

Priznam, pri pisanju prvega dela Hotela Lavanda je bilo veliko težje, ker sem bila neizkušena in nisem imela pojma, kako bi moral izgledati ta proces. Trdno zaupanje vanj se je razvilo šele kasneje, ko je bila prva knjiga pod streho. Takrat se zaveš, da knjige nikoli ne napišeš v prvem poskusu, temveč jo boš bral in urejal znova in znova in znova, dokler ne bo podobna nečemu, kar ti bo morda dejansko nekako všeč. To zna postati frustrirajoče, ampak zavedati se moraš, da je čisto vsak, še tako eminenten pisatelj na istem. Morda ti bo pri tem v pomoč stavek, ki naj bi ga izrekel sam Ernest Hemingway: »Prvi osnutek česar koli je sranje.«

*

3. Poišči čas

Eden izmed najprikladnejših izgovorov za vse, česar ne počnemo, pa bi morali ali hoteli početi, je ta, da nimamo časa. To je tudi moj glavni izgovor, zakaj se zadnje leto manj ukvarjam s pisanjem in blogom. »Imam novo službo, nimam časa.« In hkrati me v srcu žre, ker vem, da imam toliko povedati, vem, kako rada pišem, vem, kako pomembno se mi zdi to, jaz pa večino svojih ur in energije posvečam neki niti ne tako zadovoljujoči službi.

Če s pisanjem misliš resno, boš zanj moral/-a poiskati čas. In če si res predan/-a, potem opaziš, da je časa OGROMNO, malo si ga vzameš tu in malo tam, pa imaš napisanih novih 1000 besed. Lahko si po osem ur na dan v službi, ampak potem si nekaj ur tudi prost/-a. Ni ti treba pisati celo popoldne. Lahko pišeš eno uro ali pa samo pol ure. Samo piši.

Postavi si za izziv, da boš pisal/a vsak dan. Rezerviraj si čas za to in ne dovoli, da ti ga zažira katera koli druga dejavnost. To naj bo čas zate in za tvojo strast. Za knjigo, ki bo nekoč ponosno stala na tvoji polici in – kdo ve – morda tudi na mnogih drugih policah tega sveta 😉

Kaj torej še čakaš? Začni.

*

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

*