Kategorija: Nasveti za pisanje

Nekje sem prebrala, da si 80 odstotkov Američanov želi nekoč napisati knjigo. Glede na podatke Googlovega iskalnika (in na moje pogovore ter dopisovanja z vami) pa bi rekla, da tudi v Sloveniji odstotek ni veliko nižji. Vsi bi pisali, ampak kaj ko je včasih tako težko najti idejo, o čem pisati. Izvoli štiri načine, kako si pomagati spodbuditi svojo kreativnost.

*

1. Zapisuj svoj miselni tok

Ena najboljših tehnik za spodbujanje pretoka sokov ustvarjalnosti so t. i. »jutranji zapisi«. Svetuje jih Julia Cameron v svoji knjigi Umetnikova pot.

Jutranji zapisi ali po angleško »morning pages«, če si jih želiš pogooglati, so nekaj, kar uvrstiš v svojo jutranjo rutino. Vzemi prazen zvezek in se zaveži k temu, da vsako jutro, najbolje kar takoj, ko se zbudiš, pustiš toku zavesti, da se izlije na strani zvezka. Pišeš avtomatsko in zabeležiš vse, kar ti pade na pamet, tudi če se ti zdi največja neumnost.

Ti zapisi po vsej verjetnosti ne bodo postali del tvojega umetniškega opusa, bodo pa zato dobro prečistili tvojo glavo vsega prekomernega razmišljanja (če si vsaj malo kakor jaz, potem je to vedno isto razmišljanje, ponavadi o kakšnih bedarijah), ki te ustavlja tako v življenju kot pri pisanju.

Julia Cameron priporoča, da na tak način vsako jutro popišeš tri strani, jaz pa trenutno vsako jutro popišem eno. Vzame mi pet minut. Nič v primerjavi z občutkom lahkotnosti, ki mi ga prinesejo.

*

2. Glej filme

Obožujem filme in ne morem ti povedati, koliko navdiha sem dobila prav z njihovo pomočjo. Za Hotel Lavanda sem navdih črpala iz filmov Pod toskanskim soncem in Čudovito leto, in to čisto podzavestno.

Ko sem malo pred izdajo knjige ponovno gledala Čudovito leto z Russellom Crowom in Marion Cotillard v glavnih vlogah, sem napol zgrožena ugotovila, da se film dogaja v ISTI vasici, ki sem jo tudi jaz izbrala za prizorišče zgodbe o Valentini, poleg tega sem popolnoma nenamerno prizor, ko se Valentina pripelje v Gordes, oblikovala skoraj enako kot ustvarjalci filma, ko se v Gordes pripelje Russell Crowe. Tega nisem naredila zanalašč in odkar sem nazadnje gledala film, je minilo že mnogo let, zato sem bila zelo šokirana ob spoznanju, koliko so name in na moje ustvarjanje vplivali filmi, ki so se mi skozi leta vtisnili v podzavest.

Ne pravim ti, da uporabljaj iste prizore, ki jih vidiš v filmih (čeprav, zakaj pa ne? – glej nasvet št. 4!), ampak glej filme, opazi, kaj te v zgodbi navduši in kaj ti ni všeč, opazi, kaj potrebuje zgodba, da te obdrži pred zaslonom vse do zaključne špice, opazi, kaj potrebuje junak, da se ti prikupi in začneš navijati zanj. Glej, opazuj in se uči. Vse ti bo prišlo prav.

*

3. Beri knjige

Poleg pisanja je za razvijanje tvojega lastnega stila verjetno najpomembnejše, da bereš (nekaj knjig, ki so navdušile mene, sem delila v tej objavi). Ko slišim »pisatelja«, reči, da ne bere drugih knjig kot tistih, ki jih piše sam, se v hipu odločim, da me ne zanima prebrati nič njegovega. Nikoli. Razen če bo začel brati tudi druge knjige, potem bom ponovno premislila.

Z branjem širiš svoj besedni zaklad, s tem ko opazuješ stil drugih, pa hkrati nezavedno vpijaš elemente, ki bodo na koncu izoblikovali tvoj osebni stil. Pravim nezavedno, ker je to nekaj, kar se kar zgodi, tudi če ne bereš zavestno in prav posebej z namenom izpiliti svoj stil s pomočjo stila drugih.

Ko sem urejala knjigo Hotel Lavanda 2: Poslednja skrivnost, sem lahko natančno določila, katera poglavja sem napisala, medtem ko sem brala knjigo Isabel Allende. Ta avtorica ima neverjetno tekoč in poetičen stil, ki sploh ne deluje težak, kljub temu da obožuje dolge, preobložene povedi. V času, ko sem brala njeno knjigo, sem ta stil kar nekako ponotranjila in ga podzavestno vnašala v svoje pisanje.

Seveda na koncu nočeš, da tretjina tvoje knjige zveni kot Isabel Allende, tretjina kot Ivan Cankar in tretjina kot prosti spis tvojega sedmošolca, ki si ga bral/-a nazadnje. In tudi ne bo zvenela tako, zvenela bo kot ti, ki si na podlagi vseh prebranih knjig ugotovil/-a, kaj ti je všeč in kaj želiš posnemati, česa pa nikakor ne želiš vnašati v svoje pisanje.

*

4. Ponavljaj za drugimi!

Okej, saj razumem, naučili so nas, da ne smemo kopirati za drugimi in da nič ni dovolj dobro, razen tisto, česar se ni še nihče domislil. Ampak … emmmmm, a je to res? (Zdaj uporabljam glas Hugha Granta, ko mu v filmu Pravzaprav ljubezen rečejo, da je njegova simpatija debeluška.)

Že dolgo nazaj sem brala intervju z Mitjo Okornom, ki so ga izvedli kmalu po tem, ko je izšla njegova božična (zdaj že) klasika Pisma svetemu Nikolaju. Rekel je nekaj, kar je za vedno ostalo z mano.

Nekako takole je povedal (vira ne najdem, zato pišem po spominu): Če bi se obremenjeval s tem, da ne smem narediti nečesa, kar že obstaja, ne bi nikoli nič naredil. Vse so že naredili, vse že obstaja.

Oh, jaaaa! Kako res je to! In koliko nadarjenih ljudi nikoli ne postane pisateljev, ker iščejo nekaj posebnega, nekaj, česar še ni na tem svetu. Škoda, ker se ne zavedajo, da te ideja za »nekaj posebnega« pogosto zadene prav medtem, ko poustvarjaš nekaj »neizvirnega«.

Ne boj se vzeti delčkov knjig in filmov, ki te navdušujejo, in jih zapeljati malo po svoje. Vsi si sposojamo od drugih, takšen je proces in tako nastajajo prave ideje.

Prosim, preberi si knjigo Kradi kot umetnik Austina Kleona (očitno je razprodana, zato bo treba iti v knjižnico – ampak saj ti ne bo težko, kajne? 😁). Obljubim, da ti bo odprla oči.

*

No, kaj od naštetega boš naredil/-a takoj danes?

Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏

Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »