Velika zgodba o malem črvu
Kategorije:
Navdih
Ne dolgo tega sem prijatelju naštevala živali, po vrsti, kot so mi padle na pamet.
Prva, konj, je bila žival, kakršna hočem biti.
Druga, veverica, je bila žival, kakršno me vidijo drugi.
Tretja je bila žival, kakršna v resnici sem.
In veš, katera je bila?
ČRV! Videla sem se kot črva, ki se valja po tleh, ki je hinavski in zahrbten, ki o sebi nima najboljšega mnenja. In o moj bog, kako sem govorila o tem črvu! S polno mero gnusa in sovraštva.
Veš, pravzaprav sem se prav zares tako počutila. Na tleh. Kot hinavka. Takoj ti povem, zakaj.
Imam tak sloves, da znam poslušati in deliti modre nasvete. Saj sama vidiš, ko me bereš, da ne skoparim z njimi. Delim in modrujem in se postavljam nad neke situacije v življenjih drugih ljudi, kot da sem jaz sama to že zdavnaj dala skozi. Saj sem, vsaj mislila sem tako.
No, potem pa – šok! En droben, malodane brezvezen sprožilec, in stvari, za katere sem mislila, da so preteklost, da sem jih že zdavnaj prerasla, predelala, ker sem zdaj močnejša in večja, se – VRNEJO! Mislim, tako – zares, v vsej svoji veličini, kot da v resnici nikoli niso odšle.
In nenadoma se slišim, kako sem še pred kratkim nekoga spraševala: »Zakaj se delaš tako majhno?«, le da mi je zdaj jasno, da sem to pravzaprav spraševala sebe. Ker sem se tudi jaz delala majhno!
Slišim se, kako sem govorila: »Ceni se, zaslužiš si več! Kdaj boš imela dovolj?«, le da zdaj tako dobro vidim, da tudi sama očitno še nisem imela dovolj.
In analizirala sem: »Krivdo vidim v tebi, toliko krivde! Zakaj se ves čas počutiš krivo?« Ja, saj zdaj že veš, v resnici sem se tudi jaz počutila krivo! Prijateljičina krivda je nagovarjala mojo krivdo, in jaz je sploh nisem opazila. Jaz sem se pretvarjala, da sem vse to že zdaaaaavnaj prerasla.
Vidiš? Hinavka mala.
To sem potrebovala, vse te težave sem morala postaviti pod luč, da sem jih videla pri sebi, da sem stopila korak nazaj in priznala, da se včasih obnašam kot trapica, da sem včasih malo hinavska, in da čeprav se mnogim zdim tako »razsvetljena«, v resnici nisem niti r od razsvetljenosti.
Človek sem, tako nepopoln, tako poln napak kot vsak drug. Tako ranljiv in poln bolečine. Včasih se zanalašč potegnem vase in se pomanjšam in ljudem pokažem, kako morajo ravnati z mano. Kot z nečim drugorazrednim. Kot z nekom, ki sklepa kompromise. Kot z nekom, ki ni vreden.
Nič boljša in nič slabša nisem od kogar koli na tem svetu. Toliko imam za ozdraviti!
In vendar je nekaj čudovito osvobajajočega v tem, ko si nekaj takšnega osvetliš in priznaš. Ko se zagledaš v podobi smrdljivega, hinavskega črva, ki se valja po tleh.
Ko si tako, pod lučjo, pogledaš v oči, stopiš korak nazaj in si priznaš resnico, nazadnje opaziš, da sploh nisi črv. Opaziš, da se po tleh v resnici plazi lepa, zelena in mehka – gosenica.
Ko to spoznaš, takrat si si pravzaprav priznala svoj potencial.
Saj veš, ko pride njen čas, takrat gosenica na krilih metulja poleti v nebo!
Enako boš storila tudi ti, a prej moraš opraviti še nekaj nalog. Začutiti moraš svojo vrednost, svojo moč, svojo veličastnost, začutiti, kdo v resnici si in kaj lahko daš temu svetu. Začutiti vse to in si priznati, kje v življenju si sprejemala kompromise, ko si se počutila majhno.
In potem … potem moraš te kompromise vzeti nazaj.
Ker jih lahko, veš? V vsakem trenutku življenja lahko začneš znova.
Veš to, Sabina? Tebi govorim, vedno govorim tebi.
*
Prijavi se na prejemanje brezplačnih poglavij moje Sive dame »
Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏
