Kateri tip si? Mene enka zadane »v nulo«
*
Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »
Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏
*
Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »
Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏
*
Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »
Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏
*
Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »
Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏
Nekega dne, saj niti ne vem, kdaj in kako in zakaj mi je to sploh padlo na pamet, sem koncept brainstorminga iz študijskega življenja prenesla na osebno področje. Mislim, da sem takrat v svojem življenju in glavi prepoznala približno tak kaos, kot sem ga doživljala ničkolikokrat, ko sem morala med študijem pripraviti kakšno seminarsko nalogo in se je sploh nisem znala prav lotiti. Tisto šumenje, hrup na tisoče glasov, med katerimi te vsak prepričuje v svoj prav, zmeda, ko pojma nimaš, katerega bi poslušala, tisti občutek, ko veš, da ti nekaj ni prav, pa niti ne veš točno, kaj … vse to je verjetno precej spominjalo na predseminarsko zmedenost. Kaj pa, če isto orodje, ki me je reševalo v šoli, deluje tudi v življenju? Takrat sem odprla nov dokument, na vrh strani napisala naslov: Kaj hočem? in pisala. Avtomatsko, brez ustavljanja, brez razmišljanja, brez obremenjevanja z vejicami in izražanjem nasploh. Hočem živeti od pisanja. Enter Hočem delati od doma. Enter Delno delam za Podjetje X, delno zase. Enter (Emm … naprej ne bom pisala, ker so vmes grde besede XD) Ideja je, da med brainstormingom pospravljaš možgane in tem je všeč, da so medtem karseda na off. Na off pa so takrat, ko delujejo čim bolj avtomatsko, torej tudi pišejo »kao što govoriš«. Če vmes butajo ven kletvice, pa naj! Ko pišeš avtomatizirano, pišeš resnico. Saj veš, ko nekaj zleti iz tvojih ust brez premisleka, je to običajno tudi resnica 😉 In verjemi mi, da v trenutkih, ko je tvoja glava zmedena in ko je tvoje življenje videti v razsulu, nič ni bolj osvežujočega kot prav resnica. Če ga še nimaš, si brž prenesi Tvoj osebni koledar zavestnega življenja, kjer si boš lahko takoj začel/-a postavljati cilje.
Druga situacija, v kateri rada uporabljam brainstorming, je prav tako povezana s cilji, še bolj pa s potjo, po kateri hodim proti njim. Potjo, na kateri rastem. In prav to je vprašanje, ki si ga postavim – Kje lahko še rastem? Povečam listo e-naslovov. Enter Napišem kratko zgodbo za natečaj. Enter Opravim tečaj Instagrama. Enter Tako mečem ven nepovezane ideje, rešitve, za katere sploh nisem vedela, da obstajajo v moji glavi. Nisem vedela, ker so se drle druga čez drugo in se mi niti sanjalo ni, katero od njih naj poslušam. Ker sem bila zmedena. Zdaj pa jih imam na papirju, glava je izpraznjena – in jaz lahko naredim red, lahko naredim načrt. Na tak način si zadnje čase pripravljam seznam opravil. Vprašam se, kje lahko rastem, izstrelim vse izjemne ideje iz glave, potem pa jih razporedim po kategorijah in po pomembnosti. Ko je to opravljeno, grem v akcijo – in samo še črtam, eno za drugo.
Tretji primer, ko mi brainstorming dobesedno rešuje rit, pa je takrat, ko je glava – prav nasprotno – povsem izpraznjena. Ko naletim na tisto zloveščo ustvarjalno blokado. Ko se to zgodi, imaš kot vedno več možnosti: prvič, lahko se uležeš na tla in jočeš, drugič, lahko čakaš na navdih (in zamenjaš fokus – kar ni nujno slabo), tretjič, lahko narediš brainstorming. Ko sem pisala Hotel Lavanda, sem se velikokrat zaletela v zid – in običajno ostala dolge mesece z glavo naslonjena nanj. Ko sem pisala Sivo damo, sem se naučila, da je ustvarjalna blokada mit. In hkrati zelo prikladen izgovor 😉 Kaj sem počela? Kadar se mi je pisanje ustavilo in se mi niti sanjalo ni, kako naprej, sem ga pač prekinila, vzela zvezek in na vrh strani napisala vprašanje: Kaj že vem? In sem pisala vse, kar sem vedela o zgodbi, vse, kar se je že zgodilo, vse, kar me je privedlo do tega trenutka tukaj in zdaj, ko sem dobila občutek blokade. Razmišljanje o zgodbi (ali o projektu, ki se ti je ustavil) povzroči nekakšen pretok energije v tvojih možganih, točno tisti pretok, ki ga potrebuješ za nadaljevanje. Tako se rojevajo čarobne ideje!
No, kaj praviš, sem te prepričala? Se boš lotil/-a viharjenja še danes?
*
Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »
Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏