Mesec: oktober 2019

»Veš, zakaj smo Afričani posebni?« mi reče prijatelj, rojen Ugandec, ki že mnogo let živi in dela v Evropi. »Ker vedno pridemo nazaj. To je v nas. Čutimo se povezane z zemljo naših prednikov. Ko imamo težave v življenju, vemo, kaj nam je storiti. Nazaj moramo, tja, kjer smo se rodili. Da dihamo zrak, ki so ga dihali naši predniki. Njihova energija je še vedno tam, v domači zemlji, domačih gorah in zraku. In tam so tudi vsi odgovori.«

Ajajaj, kako močno sporočilo.

Kaj pa jaz? Ali kdaj pomislim na prednike, ko imam težavo? Ali kdaj prosim za nasvet starše, stare starše? Ali se kdaj vprašam, kaj bi v moji situaciji naredili ljudje, ki so bili tukaj pred mano, ki jih mogoče sploh nisem nikoli poznala? Ali se sploh kdaj spomnim na ljudi, katerih kri se pretaka po mojih žilah, pa morda sploh ne vem, kdo so bili?

Pri nas na »razvitem zahodu« je samostojnost tako cenjena. In zagotovo je prav, da v nekem trenutku prerežemo vezi z družino in najdemo svojo pot v tem svetu. Treba je odleteti iz gnezda in se znajti po svoje, se naučiti poskrbeti zase.

Vendar mi ne gre iz glave vprašanje: Ali je način, kako prerežemo vezi pri nas, res pravi?

Kolikokrat se pritožujemo nad kom od svojih ožjih družinskih članov, češ kako lepo mu je v življenju, ker da je bil obravnavan drugače, ker da je imel srečo.

Ampak – kaj ni on del mene? Ista kri teče po njegovih žilah kot po mojih. Če je njemu lepo v življenju … a ni isto, kot da je lepo meni? Mu ne morem preprosto – privoščiti?

Se tako reže vezi? Z ostrim nožem gneva in ljubosumja?

Vsak ima svojo pot, prej ali slej se razkropimo, to je neizogibno, to je zdravo. Vendar ali je še vedno zdravo, da vedno redkeje najdemo čas za svoje še živeče prednike?

Odhajamo vsak po svojih »pomembnejših« poteh. Tako pogosto se vrnemo šele takrat, ko je že prepozno. In kaj se zgodi potem? Prepir za dediščino. Z brati, sestrami, z ljudmi, ki so tvoji.

Na koncu svoje prednike skrčimo na nekaj tako banalnega, kot je kos zemlje. Ali kup denarja.

Prednike, ki so nam dali vse, kar mi smo. Po svojih močeh so poskrbeli, da nam ni nič manjkalo, ampak dali so nam še toliko več! Naučili so nas, kaj je svet. Kdo smo mi. Kaj je zares nekaj vredno. Dali so nam vse tisto, kar nosimo v srcu. Vrednote. Moralo. Ljubezen. Zgodbe. Izkušnje. Podporo.

In namesto da bi prihajali nazaj domov po še več modrosti, po še več vsega, kar je iz nas izklesalo te čudovite samostojne posameznike, ki navdihujemo druge, nimamo časa. Imamo svoje stvari. Imamo svoje ljudi. In poleg tega smo druga generacija, zato oni naših težav ne bi razumeli.

Kaj pa vsi tisti ljudje, ki v svojih starših niso našli ljubezni in podpore – ampak samo sovraštvo? Kajti tudi to je včasih družina. Družina je lahko trpljenje, lahko so leta bojev za eno samo potrditev, en sam stavek, ki bi povedal, da z nami ni nič narobe. Naši predniki nas ne nazadnje lahko vodijo skozi težke preizkušnje – ki so iz nas prav tako naredile to, kar smo danes. Naj se vračamo po še več tega?

Verjetno imamo skoraj vsi med svojimi predniki tistega nekoga, ki je zloben in poln sovraštva ter grenkobe, ki mogoče počne same grde stvari. In najlažje ga je sovražiti. Se ga sramovati.

Ampak kaj ne vidiš, da je on ti? Iz istega testa sta, njegova kri teče po tvojih žilah. Če sovražiš njega, sovražiš sebe. Če se sramuješ njega, se sramuješ sebe. Lahko si zatiskaš oči. Lahko si lažeš, da nimaš nobene povezave z njim. Lahko se pretvarjaš, da ni nikoli obstajal. Ampak on je ti. Če odpustiš njemu, odpustiš sebi.

In ne glede na to, kakšen je naš razlog, da se ne vračamo – ali je to sovraštvo, sram, ali preprosto ignoranca … Najbolj žalosten del je ta, da bomo na koncu vendarle prišli.

Kot jastrebi nad mrhovino se bomo spustili nad vsem materialnim, kar je ostalo za našimi predniki. Ker to je tisto, kar šteje, kajne?

Zares, »razviti svet«, kam si zašel?

Temačna sobica, prav na koncu ene izmed slepih ulic največjega kampalskega sluma Kisenyi, tako nesrečno postavljena prav v kotu, izven dosega žarkov pripekajočega sonca.

A začuda vzdušje v njej ni prav nič temačno, temveč na prijeten način dinamično. Ljudje prihajajo in odhajajo, nekdo sedi na mizi, ki delno zakriva vhod, in brenka na kitaro. Nekdo drug nama s prijateljico želi pokazati, kako dela jogo (ampak prej morava vstati, ker sediva na njegovi joga blazini).

Zdi se, da so tam dobrodošli vsi, čeprav je res, da opažam večinoma moške različnih starosti – od mladeničev, ki so v večini, do starejšega, prav nič sramežljivega gospoda, ki naju prosi, da se slikava z njim. Ker hoče imeti fotografijo z belkama, seveda.

Ena stena je v celoti polepljena z obledelimi fotografijami obrazov vseh starosti, barv in oblik, druga je okrašena z barvitimi maskami iz papirja. Vse to je delo Overdosa, očeta Street Voica, varnega prostora za mladino sluma, za otroke glasnih in prašnih ulic v prestolnici Ugande. Fotograf je, umetnik, glasbenik. In vzdevek Overdose je dobil, ko se je nekega dne zaradi naivnosti in nepoznavanja drog skoraj predoziral s tabletami, ki jih je dobil od nekega Američana.

»Ljudje ne potrebujemo veliko. Včasih je dovolj že preprost stisk roke,« je rekel tistega dne, ko sem ga prvič srečala. In s tem me je zadel. Samo stisk roke?

Temačen, a dinamičen dom Street Voica omogoča mladini, da tam ustvarja glasbo. Pleše. Se ukvarja z umetnostjo. Vadi jogo, če hoče. Kar koli, samo da mladi ne počnejo neumnosti. Da se ne zapletajo v kriminal in droge. Mnogi nimajo družin, ki bi jih skrbelo zanje – Kisenyi je slum z največ otroki ulice v Kampali –, Street Voice je njihova družina. Kolegi v Street Voicu opazijo, če se nekdo zvečer ni vrnil, se pozanimajo, kje je, kaj se je zgodilo.

In to jim je dovolj. Varen prostor. Svoboda ustvarjanja. Stisk roke. »Ne potrebujemo veliko.«

In kaj potrebujemo mi? Kaj potrebujeva jaz in ti?

Bi nama bil stisk roke dovolj?

V svetu, ki nam na vsakem koraku sporoča, da še nimamo dovolj? Da mi sami še nismo dovolj. Vedno obstaja še nekaj, kar »potrebujemo«, ker nam tako narekujejo mediji, oglasi, družbena omrežja. To kremo, ono znamko oblačil, tisto maskaro, tisti avto … Samo še to, in bomo popolni.

Pa bomo res?

In … ali to res hočemo biti?

Ali ni tisočkrat bolje, kot se pehati za popolnostjo, preprosto uživati v tem trenutku in v majhnih čarobnostih, ki nam jih prinaša življenje?

Drobna pozornost, nasmeh neznanca, prijazna beseda, stisk roke. Stisk roke!

Koliko je v resnici vreden stisk roke? Koliko je vredno priznanje, da si v redu, prav takšen, kot si? Pa čeprav si drugačen od mene in sem jaz drugačna od tebe. Pa čeprav so tvoje cunje stare in ponošene. Čeprav je tvoja koža drugačne barve. Čeprav je inštrument, na katerega igraš, izrabljen in potolčen. In čeprav ne uporabljaš dnevne in nočne kreme iz oglasa.

V redu si.

Nisi popoln.

Ampak si v redu, zares.

Takšen, kot si.

Čeprav sva si tako različna, sva v bistvu enaka.

Ljubezen potrebujeva. Potrditev. Zavedanje, da naju nekdo priznava.

Vse tisto drugo, kar mi pravijo, da potrebujem, je tako zelo nepomembno. Lahko živim brez kreme iz oglasa. Ne potrebujem najboljšega avta. In če moja stegna niso videti kot stegna moje najljubše Instagram zvezdnice, me tudi ne bo konec.

Prijatelja potrebujem. Ljubezen. Priznanje.

Moram vedeti, da sem v redu.

Ker sem. V redu sem, tako kot si ti.

Vprašanji za razmislek: Kdaj si nazadnje nekomu dala vedeti, kako čudovit in pomemben je? Kdaj si nazadnje to dala vedeti sebi?